Edgar Allan Poe: Konec Usherjeve hiše

Ves tisti otožni, mračni, mrtvaško tihi jesenski dan, ko so oblaki nizko viseli in pritiskali na zemljo z mračno težo, sem jezdil sam po prečudno puščobni pokrajini, ko so se že spuščale večerne sence, pa sem končno zagledal žalostno hišo Usherjeve družine. Ne vem, kaj je bilo, toda ko sem se ozrl v zidove, mi je duha prevzel občutek neznosne žalosti. Pravim neznosne, saj tega občutja ni blažilo tisto skoraj prijetno pesniško razpoloženje, s katerim duša po navadi sprejema celo najmračneješe podobe obupa ali groze. Gledal sem pred seboj tisti kraj - samotno hišo in puščobno pokrajino okoli nje, mrzle zidove, votla okna, podobna očesnim votlinam, nekaj stebel bičja, nekaj belih debel posušenih dreves - gledal sem vse to s tako potrto dušo, da tega ne morem primerjati z nobenim drugim človeškim občutkom kakor z megleno, vračajočo se zavestjo, ko se človek prebuja iz opijske pijanosti, z grenkim pogrezanjem v vsakdanje življenje, ko se prijetna tančica opoja žalostno gubi.

Takole se začne kratka zgodba Edgarja Allana Poe-ja, Konec Usherjeve hiše, iz zbirke kratkih zgodb z enakim naslovom, in predstavlja značilen način Poevega literarnega ustvarjanja, veliko pa nam pove tudi o tem, kakšen je bil pisatelj sam in v katerem času je ustvarjal. V času romantike so bili pisatelji in pesniki njegove dobe vzhičeni ob pogledu na ruševine (npr. Goethe v Heidelbergu). Tudi Poe je bil otrok svojega časa in je delil podobna občutja, a ne ob pogledu na propadajočo Usherjevo hišo. Tukaj je romantiko zamenjala neznosna žalost. 

Ko piše o prebujanju iz opijske pijanosti, piše iz lastnih izkušenj. Alkoholiku in zadrogirancu življenje ni bilo lahko.

A vendar te dve značilnosti nista tisto glavno, kar se bralca najbolj dotakne, ko bere njegove kratke zgodbe in pesmi. Tisto, kar je mene navdušilo, je to, da sem že v prvih stavkih začutila značilno atmosfero oz. vzdušje dogajanja (pravo štimungo) in se z lahkoto in popolnoma potopila vanjo. Pri Poeju je to nekaj posebnega; skoraj vedno temačnega in grozljivega, a nikoli površnega ali banalnega.

V  Koncu Usherjeve hiše se nekaj grozljivega in temačnega, tudi nadnaravnega, vije preko celotne zgodbe. Vidi se že v ribniku, kjer se odsevajo debla mrtvih dreves. Poudarja ga krvavo rdeča luna na nebu in razpihava nočni vihar. Ne vemo točno, kaj bi to lahko bilo, a jasno čutimo, da nekaj je. Živčna razrvanost in bolno izostrena čutila pripomorejo k temu. Roderick Ushar, ki živi v propadajočem dvorcu ne prenese svetlobe, lahko uživa le najneokusnejšo hrano, vonji vseh cvetlic se mu zdijo neznosni in prenese le tiste zvoke, ki jih ustvarjajo nekatera od glasbil s strunami. Mentalno propada - tako kot tudi njegova sestra, a ne vemo točno zakaj. Hudo. 

Zgodba Konec Usherjeve hiše se konča tako kot večina Poejevih kratkih zgodb - dramatično, s svojevrstnim vrhuncem, a vendar tudi nekako nejasno in nezaključeno. Ostanejo vprašanja, na katere ne dobimo jasnih odgovorov. Si jih pa lahko domislimo sami. Snovi, ki nam omogoča razmišljanje in premlevanje različnih možnosti, je v njegovih zgodbah vedno več kot dovolj.

Edgar Allan Poe

Edgar Allan Poe (1809-1849) je bil najprej časopisni urednik in literarni kritik; potem pa eden prvih Američanov, ki je pisal kratke zgodbe in živel samo od svojega pisanja. Slaven je postal s svojo pesnitvijo Krokar. Izumil je detektivsko zgodbo in položil temelje za znanstveno-fantastiko. Pisal je tudi tipične strašljivke - eno izmed njih imamo tudi v zbirki, ki sem jo brala. Njen naslov je Vodnjak in nihalo. Opisuje mučenje, ki ga nad na smrt obsojenim pripovedovalcem izvaja španska inkvizicija v Toledu. Ne izvemo, zakaj je pripovedovalec obsojen na smrt, prikazane so nam samo krute metode mučenja. Pri tem imata pomembno vlogo tako vodnjak kot tudi nihalo...

A da vas ne bom speljala na napačne poti - se pravi poti poceni grozljivk in strašljivk - naj omenim še eno kratko zgodbo zbirke. Njen naslov je Sestanek in ima v sebi nekaj shakespearskega. Diši po Romeu in Juliji. Tukaj je odlomek. Tudi takole je znal pisati Edgar Allan Poe:

Ona pa je stala sama. Njena majhna bosa noga se je bleščala in na črnem marmorju pod njo je bilo videti njene srebrne odseve. Samo polovica njenih las je bila razpletena iz pričeske, ki jo je imela na slovesnosti, bili so posuti z diamanti in obdajali so njeno klasično lepo glavo v kodrih, ki so bili podobni mladim hijacintam. Zdelo se je, da njene mehke oblike pokriva samo snežnobela tančica in da je to edina obleka, ki jo ima na sebi. Vendar pa je bil polnočni zrak sredi poletje vroč, zatohel, in tudi kipu podobna postava se ni zganila in z nobenim gibom ni premaknila gub na obleki, ki se je zdela stkana iz meglice in ki jo je ovijala kakor ovija težki marmor Niobo.

To je ena zgodnejših zgodb Edgarja Allana Poeja. Napisal jo je kot 25-letni mladenič, a jo je potem, le nekaj let pred svojo smrtjo,  predelal in izdal pod novim naslovom. In ta zadnji podatek - da je zgodbo spremenil, me napeljuje na misel, da je to storil zato, ker je zgodba na nek način ter vsaj malo tudi avtobiografska in se nanaša na njegovo ženo Virginio. Zgodba Edgarja in Virginie Poe je nenavadna, malo čudaška; predvsem pa izredno tragična in zelo zelo ganljiva.

Poročila sta se leta 1836, ko je bil on star 27, ona pa 13 let (na poročni listini so sicer napisali, da je bila stara 21 let). Bila sta bratranec in sestrična. Njun odnos že od nekdaj buri duha. Sta bila bolj brat in sestra kot pa mož in žena? Ni jasnega odgovora. Vsekakor pa je bila njuna zveza složna. 

Leta 1842 je Virginia zbolela za tuberkulozo. Spomladi 1845 se je Edgar Allan Poe skupaj s svojo ženo in taščo preselil v kraj okrog 20 km severno od New Yorka. Upal je, da bosta sveži zrak in gibanje v naravi pomagala, da bo Virginia ozdravela. Najeli so majhno hišo in delali izlete v bližnjo okolico. Sprehajali so se po travnikih in gozdovih ter posedali ob reki Bronx. To so bili najlepši in najsrečnejši trenutki Edgarjevega in Virginiinega življenja. 

Virginia Poe je januarja 1847, stara komaj 21 let, vseeno umrla; Edgarjeva življenjska pot pa se je od tistega trenutka dalje obrnila strmo navzdol. Ženo je preživel le za dve leti. Leta 1849 je umrl v Baltimoru, v sumljivih okoliščinah - verjetno zaradi alkoholnega opoja, lahko pa je bil vzrok smrti tudi kaj drugega. Star je bil le 40 let.

Čakaj me tam! Ko mine vse,

v dolini senc poiščem te.

je pogrebna pesem, ki jo je Henry King, chichestrski škof, napisal za svojo ženo. Ta dva verza najdemo na začetku Poejeve kratke zgodbe Sestanek in ta dva verza bi lahko odsevala tudi konec Edgarjeve in Virginiine življenjske ali ljubezenske zgodbe. Kdo ve, kaj je Poe čutil in slutil, ko je zgodbo leta 1845 predelal in ponovno izdal.

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Hišica, v kateri je umrla Virginia Poe in v kateri je zadnja leta svojega življenja preživel Edgar Allen Poe, še vedno stoji. V prvi polovici 19. stoletja se je okolišu, kjer jo najdete, reklo Fordham in je predstavljalo podeželje. Danes je to gosto naseljeni del New Yorka, ki se imenuje Bronx in v katerem živijo predvsem latino-ameriški Newyorčani. Hiša preseneti s svojo majhnostjo - dve sobici v pritličju in dve v prvem nadstropju. Vse je tesno, ozko in nizko, a vendar simpatično in ljubko, kot v kakšni pravljici. Zlahka si je predstavljati, da se je v tej hišici srečno živelo.   

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Zbirka kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, ki  jo je leta 2004 v okviru nakupa skupaj s časopisom Slovenske novice, izdalo Delo, je odlična priložnost, da spoznamo tega prav posebnega in zanimivega pisatelja, ki je pisal grozljive in temačne romantične zgodbe, ki niso plehke, ampak v sebi nosijo globlji pomen. Odpirajo vprašanja in dvome, ki tudi sodobnega bralca vznemirjajo in silijo v premišljevanje.

★★★★☆

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Poe, Edgar Allan

Konec Usherjeve hiše

iz angleščine prevedel Jože Udovič

naslov originala: The Fall of the House of Usher

Ljubljana 2004, Delo (Vrhunci erotike in napetosti; 3)

111 strani

ISBN 961 63332 63 5

V zbirki so kratke zgodbe: William Wilson, Konec Usherjeve hiše, Žabji skok, Vodnjak in nihalo, Sestanek

P.S. Naslovnica knjige pa je - tako kot pri večini knjig zbirke, spet povsem neprimerna in z vsebino zgodb nima prav nobene - ampak res prav nobene povezave.