Arne Ahlert: Moonatics

Leto 2019 je bilo leto pomembnih obletnic. Pred pol tisočletja je umrl eden največjih genijev vseh časov Leonardo de Vinci. Dva pisatelja bi v letu 2019, če bi še živela, praznovala dvestoti rojstni dan: Walt Whitman in Teodore Fontane. Prvi je poleg čudovitih pesmi napisal tudi zabavno pripoved Life and Adventures of Jack Engle; drugi pa roman, ki spada v kanon svetovne klasike, Effi Briest. Pred dvesto leti se je rodil tudi Herman Melville, ki je znan po Mobyju Dicku. Ker je ta roman krepko precenjen, se lahko pri naštevanju obletnic kar hitro premaknimo dalje.

Povejmo, da je letos minilo tudi dvesto let od rojstva kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta. Ker je tole, kar berete, literarni blog, naj napišem, da sta bila oba velika ljubitelja in zbiralca knjig ter ne samo britanska monarha. Kakor je bil velik ljubitelj in poznavalec literature tudi Napoleon Bonaparte (po Egiptu je korakal z Mladim Werhterjem na prsih), rojen pa pred 250 leti. 

A vendar vse obletnice zbledijo ob tisti, ki smo jo praznovali poleti. Vsi so pisali in poročali o njej. Ogledali smo si lahko množico dokumentarnih in igranih filmov na njeno temo. Ni se ji bilo mogoče izogniti. 

In prav je tako:) Človeški pristanek na Luni je bil nekaj posebnega - dokaz, da smo ljudje s svojo inteligenco in tehnologijo, ki smo jo razvili, sposobni segati po zvezdah.

Iskala in iskala sem primerno leposlovno knjigo, z branjem katere bi lahko proslavila 50-letnico pristanka na Luni. Ena izmed možnosti je bila prebrati drugo knjigo Andyja Weira, ki je sicer bolj znan po svoji uspešnici Marsovec. Naslov njegove nove knjige je Artemis in se dogaja na Luni. Pa mi je potem povsem po naključju - kot bargain knjiga za par evrov, prišel v roke prvenec nemškega pisatelja Arneja Ahlerta, Moonatics. Tudi tukaj je dogajanje postavljeno na Luno in sicer v našo bližnjo prihodnost.

Leta 2044 so turistični obiski Lune za ljudi, ki imajo dovolj denarja, nekaj povsem običajnega. V hotelih na obrobju kraterjev lahko uživajo ob pogledu na modro Zemljo na črnem, z množico zvezd posutem nebu. V skafandrih se lahko sprehajajo po Luninem površju, se vozijo z mooverji in igrajo golf. Mesto pristanka Apolla 11 je skrbno varovan spomenik. Obraz Buzza Aldrina - enega izmed astronavtov posadke Apolla 11, služi za obraz robotu, ki dela kot natakar ali pa kot delavec na prostem, ki rahlja in gladi peščena tla, da le-ta niso za vse večne čase zaznamovana s številnimi stopinjami turistov.
Večino Luninega površja nadzorujejo Kitajci, Američani pa upravljajo le z enim samim vesoljskim pristajališčem. Vodo skoraj stoprocentno reciklirajo, hrano pa pridelujejo v ICB ali Inovation Center for Bioengineering.

A začnimo raje na Zemlji in to z glavnim junakom romana, Darianonom Curtisom. Darian je predstavnik Generacije Zalivski tok. Rojen je bil 11.09.2001:-) Glede na čas rojstva bi ga morali šteti med Generacijo K - po junakinji Katnnis, iz The Hunger Games, pa ni tako. Zalivski tok je bil namreč tisti, ki je najbolj zaznamoval njega in njegove sovrstnike. Ko je bil Darian star 21 let, se je namreč zaradi našega neodgovornega ravnanja z naravo, Zalivski tok ustavil. Prva posledica tega je bila ta, da je Evropa zaledenela. V Rimu je sredi poletja lahko snežilo in na Themsi v Londonu so ljudje drsali. Darian je takoj dojel, kakšno katastrofo prinaša izginotje Zalivskega toka. Pustil je študij in se napotil v kraje, ki jih kmalu ne bo več ali pa bodo natrpani s klimatskimi begunci. Na pot mu je uspelo oditi še preden so začeli z evakuacijo Skandinavije in preden so južne države neprepustno zaprle svoje meje. 21 let je tako potoval po svetu, posedal po plažah, ki bodo zdaj zdaj izginile, priložnostno delal za preživetje, obenem pa poslušal svetovne novice, ki so jasno kazale, da gre z Zemljo proti koncu - med odmevnimi novicami je bila tudi ta, da je Evropska skupnost razpadla in da je zdaj na njenem področju več kot sto novih držav.

Nato pa od očeta - ki ga sploh ni poznal in za katerega sploh ni vedel, da je živ - nepričakovano dobi veliko vsoto denarja. In Darian ta denar nameni za tritedenski dopust na Luni.

Branje romana me je neverjetno zabavalo. Všeč so mi bila distopična predvidevanja v zvezi s klimatsko katastrofo na Zemlji. Uživala sem v namigovanju na kultna znanstveno-fantastična dela: Zakaj vendar je Darian dobil možnost za potovanje na Luno ravno takrat, ko je bil star 42 let? 42 je vendar odgovor na vsa vprašanja:)
Najbolj pa se mi je knjiga dopadla zato, ker ima kar nekaj vzporednic z meni tako ljubo Čarobno goro. Tako Hans Castorp kot Darian Curtis sta prišla na mesto svojega dopustovanja za tri tedne, a sta potem tam ostala mnogo dlje. Oba sta med svojim dopustovanjem srečavala najrazličnejše - tudi sila čudaške ljudi; Darian bogataše, ki so živeli v svojih razkošnih vilah na obrobju Luninega kraterja (t.i. Beverly Hills) pa tudi hipije, ki so jim pravili Moonatics in so na Luni gradili Garden Eden, ki naj bi človeštvu po katastrofi na Zemlji omogočil nov začetek.
Tudi Darian podobno kot Hans posluša filozofske pogovore - tokrat med posameznimi prebivalci Lune; tema pa je aktualna. Ljudje namreč razpravljajo o tem, kako smo lahko dopustili, da se je na Zemlji zgodila podnebna katastrofa, in ali ne bi bilo mogoče bolje, da bi se nekoč v preteklosti odrekli napredku ter tako v sožitju z Zemljo živeli veliko bolj srečno in zadovoljno.
In še ena podobnost: Hans Castorp pride na svoj obisk v sanatorij Berghof; na Luni pa pri rojstvu prvih otrok, ki so rojeni izven Zemlje, pomaga dr. Berghoff.

In to je potem to - na žalost vse, kar je vredno napisati o znastveno-fantasičnem romanu Moonatics. Ko bralec prebere prvo tretjino več kot 550 strani dolge knjige in izve že vse zgoraj zapisano, se začne spraševati, kaj nadaljevanje knjige sploh lahko še prinese. In ne prinese ničesar več. V romanu namreč ni nobene prave zgodbe; če pa jo je že kaj, je kar preveč predvidljiva. Osebe so neverodostojne in prisiljene. Pred neupoštevanjem znanstvenih dejstev glede kolonizacije Lune sem pa tako ali tako morala ves čas zatiskati oči - pa bi to pomanjkljivost zlahka spregledala, če bi roman pokazal kake druge kakovostne lastnosti. Pa jih ni. Vse nadaljnje dogajanje se skrči na obiskovanje zabav, ene za drugo, kjer se pije instantni Gin-Tonic - edina alkoholna pijača, ki se toči na Luni.
Mnogo stvari ostane odprtih in nerazjasnjenih ali pa prisiljeno in umetno zaključenih - kot da tudi pisatelj sam ne bi vedel, kaj naj z njimi in kako naj jih konča. 

Proti koncu mi je bilo kar malo žal, da sem knjigo sploh začela brati.

Pa bom že preživela:) Konec koncev je to vendarle roman, ki slavi Luno - ter posredno tudi čudovit in za človeštvo tako prelomni dogodek, kot je bil pristanek Apolla 11.
Poleg tega odpira pomembna vprašanja o človekovem ravnanju z Zemljo in tudi tista o človeški prihodnosti. Ponuja tudi odgovore nanje, ki pa jih ni vzeti za čisto zlato.

No, tako na splošno gledano, je roman Moonatics, Arneja Ahlerta, čisto zabavno branje:)

★★★☆☆

Ahlert, Arne

Moonatics

Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016

573 strani

ISBN 978 3 453 31814 4

Dve od dragocenosti naše knjižnice:

• spominski časopis, ki je bil izdan ob pristanku človeka na Luni in sicer ob sodelovanju časopisov in revij Delo, TT, Tovariš, Stop, NR in Zvitorepec; julija 1969, le nekaj dni po uspešnem pristanku na Luni in še preden se je posadka Apolla 11 vrnila na Zemljo (nabavil oče)
• knjiga Johna Barbourja, Stopinje na Luni, z natančnim opisom in vsemi dodatnimi informacijami o misiji Apollo 11; v slovenskem jeziku izdana že avgusta 1969 (nabavil stric)

Da se ve, kakšna evforija je vladala tisto poletje pred 50-imi leti...