sreda, 3. april 2019

Marion Poschmann: Die Kieferninseln

Zdaj, ko so češnje v največjem razcvetu, je mogoče ravno pravi čas, da preberete kratki roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln. Cvetočih češenj v romanu sicer ni, saj je dogajanje postavljeno v jesen in če bi knjigo že želeli označiti s katerim od dreves, bi to storili z borovci. Naslov romana je namreč Otoki z borovci - črnimi borovci, ki rastejo samo na Japonskem. A vendar je roman tako zelo lirično japonski, da se zdi kot da bi med branjem opazovali - tako kot to znajo le Japonci, cvetoče češnjevo drevo. No, to velja predvsem za en del knjige.


Roman se začne precej bizarno. Nemški univerzitetni profesor neko noč sanja o tem, da ga žena vara. Sanje s prihodom dneva ne zbledijo, ampak se občutek, da mu je žena nezvesta, še poglobi. Ves jezen pograbi svojo službeno torbo in se napoti na letališče. Tam si kupi letalsko karto za prvi možni let čim dalj iz Nemčije in to je ravno let proti Tokiju.
Gilbert se potem po prihodu na Japonsko brezciljno sprehaja po Tokiju in pot ga zanese tudi na glavno železniško postajo. Ko na koncu enega izmed tirov opazuje japonski superekspresni vlak, zapazi mladeniča, ki se je namenil narediti samomor. Gilbert mladeniču to dejanje prepreči, pregovori ga pa s tem, da mu zatrdi, da obstaja veliko precej primernejših krajev in načinov za samomor, kot je ta s skokom pod kolesa vlaka. Yosa se strinja z Gilbertom (samo največji luzerji se ubijejo na železniški postaji!) in skupaj se odpravita na pot.

Podata se po stopinjah znamenitega japonskega pesnika z imenom Matsuo Bashõ. Ta, v 17. stoletju živeči pesnik haikujev, se je na enem izmed svojih romanj podal tudi na sever Japonske, proti otokom z borovci. In tja se namenita tudi Gilbert in Yosa; še prej pa naredita ovinek do vznožja gore Fuji, kjer se razprostira gozd Aokigahara - ali gozd samomorilcev. To je kraj, ki je med japonskimi samomorilci zelo priljubljen in tudi v svetovnem merilu eden izmed tistih, kjer se naredi največ samomorov.

Ko je v knjigi govor o samomoru - še posebej pa ob obisku gozda Aokigahara, je v pripovedi ogromno črnega humorja, kar roman dela po eni strani zabaven, po drugi pa sproža neprijeten občutek, ker se pač o tako resni temi ne gre šaliti.
A s humorjem s tem še ni konec.
Zabavna je tudi strokovna tema, s katero se Gilbert službeno ukvarja in se vleče bolj ali manj preko cele knjige - proučuje namreč brade, oz. poraščenost moškega obraza v različnih svetovnih kulturah; pri Japoncih, pri papežu, pa tudi na podobah Boga očeta, Jezusa in hudiča. 
K zabavni plati romana pa - vsaj po mojem mnenju, pripomore tudi grotesken razlog, zakaj je Gilbert sploh odpotoval iz Nemčije - namreč zaradi sanj(!), ki so ga prepričale v to, da ga žena - sicer nič kriva, vara.

Ti - če se milo izrazim, šaljivi deli romana so tisti, ki jih nisem imela preveč rada; pa čeprav je zaradi njih drugi del romana zacvetel precej bolj kot bi sicer. Pripoved je razklana in ima dva obraza, kot ima dva obraza tudi Japonska sama. 

Ko Gilbert in Yosa zapustita hektični Tokio, se začne tisto pravo, na kar sem s pomočjo cvetoče češnje namigovala na začetku mojega pisanja. V ospredje stopi japonska narava. Lepota borovcev - pa naj bo izpod rok vrtnarjev in tako precej prisiljena, kot je to v vrtovih ob cesarski palači ali pa naravna, kot je na otokih v Matsushimi. Lepota skale v morju ali pa na cestnem križišču. Mesečina. Vse te stvari kar kličejo k pisanju haikujov. 
In res, Gilbert in Yosa med potjo na sever pesnita. Roman postaja vse bolj liričen in globoko razmišljajoč. Tukaj se potem jasno pokaže prednost, ki jo je imela Marion Poschmann - tudi odlična pesnica, pri pisanju knjige. Haikuji - Bashõjevi ali Poschmannini, se tako gladko in čisto prelivajo iz ene na drugo stran romana, da branje postane en sam užitek.

Roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln je bil v Nemčiji velika uspešnica. Uvrstil se je ne Shortlist Deutscher Buchpreis 2017 (nemški booker ali pa kresnik, kar vam je bližje); angleški prevod pa je bil nominiran tudi za mednarodno bookerjevo nagrado. 
Knjigo bi priporočila vsem, ki imajo radi Japonsko. In takih je v zadnjem času vedno več:) V njej boste na kratek in strnjen način dobili vtis o deželi, njenih ljudeh, hrani, običajih in zgodovini; o njenih naravnih lepotah in umetnosti občudovanja lepote. Če pa boste pri volji, se boste ob nekoliko čudaških moških - enem iz Evrope in drugem z Japonske, lahko še (grenko) nasmejali. 
Pri ocenjevanju prepričljivosti zgodbe in oseb pa velja biti prizanesljiv. Služijo samo temu, da je pisateljica lahko napisala hvalnico Japonski.

★★★★☆
Poschmann, Marion
Die Kieferninseln
Suhrkamp Verlag Berlin 2017
165 strani
ISBN 978 3 518 46921 7

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)