Waubgeshig Rice: Moon of the Crusted Snow

V zadnjem času zelo rada prebiram postapokalipstične in distopične romane.

Ste se kdaj vprašali, kdo bi po apokalipsi imel največ možnosti, da preživi? Kakšna znanja in sposobnosti bi v časih, ko ne bi bilo več ne elektrike, ne bencina in ne z živili ter oblačili založenih trgovin, prišli najbolj prav? Velika prednost bi bila, če bi si preživeli znal zgraditi (ali poiskati) zavetišče, kamor bi se lahko zatekel pred mrazom in drugimi neprijetnim vremenskimi okoliščinami, si znal sešiti obleko in si naloviti hrano. Za začetek bi bilo to tisto najnujnejše za preživetje. Taborniki, skavti in razni gorniki ponavadi obvladajo takšne veščine, a vendar za preživetje v postapokalipstičnih časih to še ne bi bilo dovolj. Posameznik sam, pa naj bo še tako spreten, v takšnih okoliščinah težko preživi. Za preživetje je potrebna tesna medsebojna skupnost večih ljudi - skupina, katere člani se med seboj dobro poznajo in si zaupajo ter zmorejo medsebojno sodelovati.

Mesec junij letošnjega leta je bil v Kanadi ne samo LGBT Pride Month - kar se je zlahka opazilo po številnih zastavah v barvah mavrice, ki so visele povsod: na pročeljih mestnih hiš, bank in šol - ampak tudi National Indigenous History Month. V Torontu, na kraju zgodovinskega Fort York-a, kjer so se leta 1813 Angleži neuspešno upirali ravnokar izpod angleške krone osvobojenim in zato izredno samozavestnim Američanom, ki so želeli zavladati kar celemu severnoameriškemu kontinentu, so na začetku letošnjega poletja predstavniki First Nation v okviru Indigenous Arts Festival vsem, ki jih je to zanimalo, predstavljali svojo kulturo. Prikazovali in razlagali so, kako se postavljajo (indijanski:) šotori, kako se strelja z lokom, kako se tke tkanino in šiva obleke.

Javna knjižnica v Torontu pa je v mesecu juniju predlagala, da njeni člani berejo knjige, ki so jih napisali predstavniki First Nation ali pa knjige, ki pripovedujejo o življenju prvotnih oz. prvih prebivalcev Kanade. Med predlogi za branje je bila na prvem mestu ravno knjiga Waubgeshiga Ricea, Moon of the Crusted Snow. 

Indigenous Arts Festival, junij 2019
Fort York, Toronto

Jasno je, da bi bili v času po apokalipsi ravno predstavniki First Nation tisti, ki bi imeli največ možnosti, da preživijo. In o tem, kako bi se s takšno preizkušnjo lahko spopadli, je opisano v romanu Moon of the Crusted Snow.

Glavni nastopajoči so predstavniki ljudstva Anishinaabe, ki živijo v manjši naselbini okrog 200 km severno od Toronta. Nekega dne v njihovem rezervatu zmanjka elektrike. Tudi televizijskega in radijskega signala ni več. To jih preveč ne razburi, saj se vedno znova dogaja, da zaradi odročnosti kraja, kjer se nahajajo, ostanejo brez tega ali onega. A ko dnevi minevajo, ne da bi se karkoli spremenilo, jih počasi začne skrbeti. Jasno, da je nekaj hudo narobe, pa postane takrat, ko se iz enega iz manjših južnih mest vrneta dva njihova mladeniča, ki sta tam študirala. Izvedo, da so tudi tam brez elektrike, da vlada kaos in da je ljudi zajela nepopisna panika. Zdaj torej napoči čas, da majhna komuna strne svoje vrste in izkoristi vse svoje potenciale, z enim samim namenom - da se prilagodi novonastalim razmeram in poskusi preživeti. Položaj je namreč še posebno zapleten, saj so v času, ko nastopijo težave, ravno na začetku zime, ki v tem delu Kanade traja dolgo in je še posebno huda.

Ker so oboroženi s sposobnostmi in veščinami, ki sem jih zgoraj naštela, in imajo globok občutkom pripadnosti skupnosti, vse kaže, da jim bo uspelo prebroditi zimo tudi brez elektrike, dizla, plina in tovornjakov, ki z nujno potrebnimi stvarmi v normalnih okoliščinah oskrbujejo njihovo trgovino. A zgodovina se na nek način še enkrat ponovi...

V rezervat namreč pride pribežnik z juga; visok, močan in agresiven beli moški (čista upodobitev toxic masculinity), ki zameša štrene miroljubnim in gostoljubnim domačinom. Na svojo stran pridobi šibke člane First Nation - tiste, ki so pozabili na svoje korenine ter svoje vrednote in tiste, ki se radi vdajajo alkoholu. Njegova moč in vpliv sta vse večja in vse bolj drzna. 

Ga bo zdravo jedro skupnosti Anishinaabe uspelo ustaviti? Se bo mogoče kolo zgodovine tokrat zavrtelo v drugo smer? Ali bo propad zahodne civilizacije mogoče celo priložnost,  da se razvije neka druga do sedaj zapostavljena kultura in zasede mesto, ki ji pripada?
Ha, kdo bi vedel ;-)

Ideja romana se mi zdi odlična! Resnično verjamem, da bi ljudje kot so Anishinaabe v krutih razmerah lažje preživeli kot marsikdo od razvajenih in udobja vajenih prebivalcev metropolitanskih mest, ki imajo le znanja, ki so v postapokaliptičnem svetu povsem neuporabna.

Všeč mi je bil tudi opis življenja v rezervatu. Moje predstave o življenju v takšni skupnosti so bile precej drugačne, kot je opisano v romanu. Predstavniki First Nation namreč tam živijo povsem normalno moderno življenje. Imajo televizijo in računalnike, gledajo DVD-je in igrajo računalniške igrice. Saj ne da bi mislila, da živijo v šotorih s perjanicami na glavi in da hodijo po vodo v bližnji potok, pa vendar... Anishinaabe jejo hrano iz konzervne, a včasih si privoščijo tudi divjačino, ki so jo sami ustrelili in ribe, ki so jih sami ujeli. Grejejo se z dizlom ali plinom, a včasih tudi z drvmi, ki so jih nabrali v bližnjem gozdu. Imajo svojega Chiefa, ki je avtoriteta skupnosti, in sprejema pomembne odločitve in imajo svečenico, ki skrbi za duhovno življenje. Večinoma imajo povsem angleška imena - recimo Evan in Nicole, ki sta tudi glavna junaka romana, a njihovi otroci imajo zaradi večje samozavesti svojih staršev in ponosa, da so predstavniki First Nation, vse pogosteje spet tipična anishinaabska imena. 

V romanu Moon of the Crusted Snow sta odlično prikazani dve plati današnjih avtohtonih prebivalcev Kanade - njihova tradicionalnost in njihova modernost; čudovita mešanica tistega najboljšega, kar lahko dobijo in kar  lahko črpajo iz svoje zgodovine, pa tudi sodobnega sveta, ki jih obkroža.

A vendar.

Ko sem brala pisateljeve zahvale na koncu romana, sem bila spet vsa žalostna za množico drugih pisateljev in pisateljic, ki nimajo takšne sreče kot Waubgeshig Rice in pri prepoznavnosti svojega pisateljskega talenta ne dobijo tolikšne podpore, kot jo je dobil pisatelj Moon of the Crusted Snow, predstavnik First Nation.
Da bi lahko v miru napisal svoj roman, je Waubgeshig Rice v službi dobil dodatni plačani dopust. Ena izmed organizacij mu je za čas pisanja odstopila vikend hišico na območju divjine, kamor je postavljeno dogajanje romana. Založba se je zavezala, da bo roman izdala, še preden je bil le-ta napisan. In kar je najpomembnejše, roman je bil deležen velike medijske pozornosti - tako velike, da je dober glas o njej segel tudi do mene, čisto na drugi konec sveta. 

Saj ne, da pisatelju ne bi privoščila uspeha, a v takšnih okoliščinah bi mogoče še meni uspelo napisati in izdati kakšno fikcijsko delo, kaj pa šele res talentiranim, a neprepoznavnim pisateljem in pisateljicam. Roman je namreč na žalost kljub vsemu le povprečen izdelek s klišejskimi osebami, ki so samo dobre ali pa samo slabe; zgodbo samo pa bi lahko imenovali kar indijanska pravljica. Ne, to ni pravi izraz. Resnične indijanske pravljice oz. zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, so precej boljše kot je zgodba tega romana. Toda kaj bi o tem. Vse ima svoj namen.

Roman Moon of the Crusted Snow, Waubgeshiga Ricea, je bil kljub vsemu toliko zanimiv, da sem ga brez težav prebrala od prve pa do zadnje strani, ne da bi se ob tem dolgočasila ter prepogosto pogledovala na številko odstotka že prebrane knjige desno spodaj na kindlu. Zvedela sem precej novega; želela pa bi si bolj kompleksno zgodbo in osebe, za katere bi verjela, da bi res lahko živele. 

Če pa zmorete roman brati kot brezpogojno hvalnico predstavnikom First Nation, je s knjigo vse v najlepšem redu in z branjem boste več kot zadovoljni.

★★★☆☆

Waubgeshig Rice
(vir: Wikipedia)

Rice, Waubgeshig
Moon of the Crusted Snow
ECW Press, Canada, 2018
324 strani
ISBN 978 1770414006