Marjan Rožanc: Labodova pesem

Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prvič prebrala roman Labodova pesem, sem bila nad njim tako zelo navdušena, da sem pisatelju Marjanu Rožancu napisala pismo. Pojma nimam, kje sem staknila naslov. Mogoče kar v telefonskem imeniku. Tudi tega se več ne spomnim, kaj sem v pismu pisala - vsekakor nekaj o velikem občudovanju in navdušenju. 

In Marjan Rožanc mi je odpisal... Pisma ni več - nekam sem ga založila. Samo medlo se še spominjam, kaj mi je odpisal - nekaj takega kot "Literatura včasih dela čudeže." 

Zadnja leta sem se vedno pogosteje poigravala z mislijo, da roman preberem še enkrat. Pa nisem zbrala poguma. Strah pred razočaranjem je bil prevelik. Do pred kratkim:)

Roman Labodova pesem, Marjana Rožanca je eden njegovih manj znanih. Le redko ga omenjajo ob njegovih drugih bistveno bolj cenjenih in pomembnih delih, recimo ob romanu Ljubezen, ki je tisto njegovo delo, s katerim se je za vedno zapisal med večje slovenske pisatelje. Roman Labodova pesem je tudi eden njegovih zadnjih romanov. Mogoče ga je pisal že v času, ko je vedel, da je na smrt bolan. Tudi v tem romanu pa ima glavno vlogo - tako kot v večini njegovih del, ljubezen.

Tokrat je to ljubezenski trikotnik. Nastopajo moški v srednjih letih, njegova žena in njegova mlada ljubica. Lahko bi si mislili, da so razmerja med njimi - že tolikokrat videna in prebrana, do konca izpeta, a Marjanu Rožancu je uspelo s tem romanom ustvariti nekaj enkratnega in izvirnega. 

Junaki-nje romana igrajo namreč z odprtimi kartami. Ni skrivanja, ki je tako zelo značilno za tovrstna razmerja, ni hudobije in zla ter skoraj ni ljubosumja. Je pa veliko ljubezni, ki kot nekakšna gosta, živo rdeča tekočina - kri bi lahko napisala, povezuje vse tri glavne protagoniste romana. Ljubezen, ki se preliva med Ivanom, Lojzko (čisto neprimerno izbrano ime!) in Gabi je lahko strastna erotika -  pisana jasno in direktno, podkrepljena s sočnimi izrazi in zelo nazorna brez okolišenja; lahko je dolgoletno prijateljstvo in medsebojno razumevanje; ali pa je zaljubljenost, občudovanje lepote, ali pa celo - kakor na prvi pogled izgleda predvsem pri glavnem moškem junaku romana, tudi sebičnost, egoizem in brezobzirnost. To zadnje je ostro kot britvica in rani globoko, da teče kri - resnična in tista v prenesenem pomenu, pri enem ali pri drugem oglišču trikotnika. 

Kako gre vse to skupaj z idealom in splošno predstavo ljubezni, ki naj bi bila globoka, razumevajoča in vseobsegajoča, vam težko razložim, a gre. Samo bolj temna, usodna in strašljiva je. Preberite knjigo in boste videli. Mene se je dotaknila tudi ob drugem branju (čeprav še zdaleč ne tako noro kot pred leti).

Osnovno ljubezensko zgodbo popestrijo stranske osebe, ki so pisatelju služile predvsem za to, da je lahko razglabljal o svojih družbeno kritičnih in moralnih pogledih na svet. Gabin oče, ki ga hčerino razmerje z disidentskim pisateljem Ivanom tako močno užali, da hčerko postavi na cesto, je tako "režimski pisun in ovaduh"; njen brat pa - očetovo veliko nasprotje, študira teologijo, išče višji smisel - tudi s pomočjo umetnosti; moralna čistost pa mu predstavlja najvišjo vrednoto.

Roman ima dramatičen zaključek, ki se ga ne bi branila nobena dobra gledališka predstava in tako odlično zaokroži roman ter prepreči banalen konec, ki ves čas nekje v ozadju grozi, da bo stopil na prizorišče.

Knjiga Marjana Rožanca, Labodova pesem je izšla leta 1988 v nakladi 4500(!) izvodov. Tako visoke naklade slovenskih leposlovnih knjig v današnjem času niso več mogoče, kar me - kakorkoli so že dandanes drugačni časi, nekako žalosti. A to še ni vse. Težko si predstavljam tudi to, da bi knjiga kot je Labodova pesem, danes sploh izšla. In to pri eminentni knjižni založbi. 

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so si pisatelji še lahko privoščili to razkošje, da so ne samo pisali, ampak tudi izdajali romane, kjer je glavni junak "mačo moški" - tisti, ki se mu zdi samo po sebi razumljivo, da je vedno v središču pozornosti in da se vse vrti samo okoli njega; da ga ženske občudujejo ter želijo samo zase, ne glede na to, kaj počne z njimi. Dandanes bi ga raztrgali na koščke. Dandanes pisati na takšen način in preživeti ob srditih napadih z različnih družabnih omrežij in z uradnih govorniških odrov, je misija nemogoče. Naj bom zaradi tega vesela ali naj se žalostim?

★★★★☆

Marjan Rožanc
(1930-1990)
(foto: Tihomir Pinter)

Rožanc, Marjan

Labodova pesem

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1988

zbirka Nova slovenska knjiga

185 strani