Simone Lappert: Der Sprung

Pravzaprav ni bil skok.

Pravzaprav ni skočila, ampak je naredila korak v prazno, postavila nogo v zrak in pustila, da je padla, z odprtimi očmi; na poti navzdol je hotela vse videti in slišati in občutiti in vonjati, kajti samo enkrat bo takole padala...

Tako nekako se začne (v mojem prevodu) roman Simone Lappert, Der Sprung (ali Skok): z natančnim opisom občutkov, ki se sprožijo v človeškem telesu, ko prosto pada. Vsekakor je to eden najboljših in najpretresljivejših začetkov knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Brez opozorila in ostro se je zarezal v moje možgane in ni dovolil, da bi ga pozabila vse do konca knjige. In še naprej.

V enem izmed majhnih švicarskih mest neko majsko dopoldne na strehi ene izmed večstanovanjskih hiš opazijo mlado žensko. Hodi čisto po robu in zdi se, da bo zdaj zdaj skočila. Ne more biti drugega kot to, da namerava narediti samomor.

Dogodek ima na mesto in njegove prebivalce neverjeten učinek. Vsak od opazovalcev nenavadnega pripetljaja reagira na poseben način. Policija poskuša rešiti položaj po svojih najboljših močeh. Zijala posedajo po tleh pred hišo in čakajo, da se nekaj zgodi. Majhna prodajalna, ki se zaradi skromnega prometa sicer komaj še drži nad gladino vode, v tem dnevu posluje z velikim dobičkom, saj zijala na trgu potrebujejo pijačo, prigrizke in cigarete, da preživijo vroč dan. 

A dogodek se vendarle ne odvija po želji večine opazovalcev. Ženska na strehi namreč noče in noče skočiti. Noče pa tudi kako drugače zapustiti strehe. Jezna je in na množico ljudi ob vznožju hiše kriči in meče strešnike, češ naj jo pustijo pri miru in gredo stran. 

Mlada ženska na strehi povzroči, da se pri prebivalcih malega mesta odprejo stare rane, ki so jih nekoč v preteklosti že nekako in s težavo zakrpali. Poleg tega se razkrijejo skrivnosti, ki so jih do sedaj skrbno varovali. Nekatere so takšne, da so nažirale in uničevale ter človeku preprečevale, da bi normalno živel. Nekatere nastopajoče osebe ob prebiranju romana zasovražimo - recimo tiste, ki ženski na strehi kličejo, naj vendar že skoči, saj vendar nimajo časa, da bi v nedogled čakali; ali pa tiste, ki pravijo, da bi potencialno samomorilko morali kar ustreliti, saj si vendar želi končati svoje življenje - a se zgodi, da smo potem, ko zvemo osebno zgodbo teh groznih ljudi do njih precej prizanesljivejši in celo razumemo njihovo neprimerno vedenje.

Spoznamo cel kalejdoskop najrazličnejših ljudi in njihovih zgodb. Policista, ki je na zunaj samozavesten in močan, a je pravzaprav le majhen in nebogljen deček, ki ga spremlja občutek krivde zaradi nečesa, kar se je zgodilo v otroštvu. Imamo nekdanjega izdelovalca klobukov, ki je zaradi tega, ker ljudje v današnjem času kupujejo samo stvari, ki jih ne potrebujejo, moral zapreti svojo delavnico in zdaj dela ob tekočem traku v klavnici. Tukaj je mlad fant - kurir, ki s kolesom prevaža različne pošiljke z enega na drugi konec mesta, in ima veliko željo, da bi se s kolesom odpeljal proti Istanbulu ali v Nepal in še dalje v New York.

Roman Der Sprung je knjiga današnjega časa, zato v zgodbah oseb najdemo tudi bolezensko nagnjenje k zdravemu načinu življenja, ortoreksijo. Imamo vapanje z elektronskimi cigaretami, pubertetnike, ki maltretirajo drug drugega in na internetu objavljajo kočljive fotografije svojih vrstnikov. In imamo žensko, ki verjame, da se rastline med seboj pogovarjajo s koreninami in jih zato rešuje iz loncev in zabojev, v katerih so izolirane od ostalih in se počutijo tako, kot bi bile v zaporu. In še in še. 

Zgodbe so najraznovrstnejše - žalostne ali pa polne humorja. Govorijo o zvestobi in ljubezni; a tudi o varanju in brezbrižnosti; preračunljivosti in slavohlepju; prijateljstvu in opori. Kako dobro je pisateljici uspelo vse te različne vidike človeškega življenja prikazati v enem samem romanu, je nekaj enkratnega. Mojstrsko narejenega.

Pri vseh zgodbah se prej ali slej pokaže, da so nekako povezane in odvisne druga od druge. Kako jih je pisateljica nanizala eno zraven druge in jih medsebojno povezala, je spet nekaj občudovanja vrednega. Toliko različnih ljudi s tako različnimi pripetljaji pripeljati v en roman in to na tako čudovit in verodostojen način, je nekaj izrednega in težko ponovljivega. 

Zgodba, ki povezuje vse ostale osebe in njihove zgodbe, je zgodba ženske, ki je na strehi. Z njo je pisateljici uspelo zgraditi napetost in vzdrževati bralčevo radovednost ter pozornost vse do zadnje strani. Zakaj je ženska sploh na strehi? Ali bo res skočila v smrt? Čeprav vemo, da bo - saj smo vendar prebrali prvo poglavje romana, vendarle dvomimo in se sprašujemo, zakaj bi nekaj takega sploh storila?

Knjiga je sestavljena iz poglavij, ki so pisana z vidika posameznih prebivalcev mesta. Za katerega od njih gre, zvemo iz naslova poglavja. Niso pisana v prvi osebi - se pravi, oseba sama ne pripoveduje svoje zgodbe, pač pa to počne tretjeosebni pripovedovalec, kar je sila posrečena izbira načina pisanja. Pisateljici tako ni bilo potrebno iskati posebnega stila pisanja za vsakega od nastopajočih (od vsakega bi se namreč pričakovalo, da bi razmišljal po svoje in imel svoj način izražanja - pomislite, najmanj 10 različnih stilov pisanja bi bilo potrebnih, da bi osebe verodostojno zaživele pred bralcem!), tako pa je lahko pisala na način, ki ji je najbližji - na njen lastni način, in tako iz romana naredila najboljše, kar je lahko, obenem pa zaradi različne perspektive pisanja ustvarila raznolikost in razkošno bogato pripoved.

Od vseh oseb, ki nastopajo v romanu, bi omenila samo še eno. Nima svojih poglavij, ki bi bila naslovljena z njenim imenom, a vendar zaživi v skoraj vsakem od ostalih poglavij. Ne, to ni ženska, ki je na strehi, pač pa Roswita - lastnica lokala, v katerega vsi radi zahajajo in v katerem se vsi dobro počutijo. Zna poskrbeti za svoje goste - tako s hrano in pijačo kot tudi s pravo besedo; razume jih in ve, kako jih potolažiti ali jim vliti pogum. Tudi zaradi nje roman, ki je v svojem jedru vendarle globoko tragičen, vliva optimizem in budi upanje, da se vse skupaj lahko obrne na dobro.

Konec romana je zelo realističen. Čeprav prebivalcem mesta na koncu nekako uspe, da se naravnajo na pravo pot življenja, konci njihovih zgodb praviloma niso (čisto) srečni. Ostanejo dvom, strah in neiskrenost. Mnogo stvari je še naprej neizrečenih in nerazčiščenih. Točno tako kot to v življenju ponavadi tudi je.

Krasna knjiga, torej. Obstaja samo nekaj malega, kar me je pri prebiranju knjige motilo. Osebe so mogoče kljub vsemu malce preveč klišejsko orisane. Kot bi jih že poznala in že nekje srečala. Kdo namreč še ni slišal za zoprno taščo ali pa v kakšnem od kriminalnih romanov bral o policistu, ki dobro zgleda in se bori z neko travmo iz preteklosti?

Švicarski Dogodek v mestu Gogi - roman Der Sprung, je druga knjiga mlade pisateljice Simone Lappert (*1985). Letos je bila med ožjimi favoriti za švicarsko knjižno nagrado. Roman v knjižni svet pošilja pozitivno znamenje, da v poplavi komaj povprečnih - ali pa še to ne - dandanes izdanih knjig, nastajajo tudi kakovostna in več kot čudovita dela, ki odsevajo duh današnjega časa ter današnjo družbo raziskujejo in raziščejo v vsej njeni globini in pestrosti.

Knjiga bi si zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Simone Lappert
(vir: Wikipedia)

Lappert, Simone
Der Sprung
Diogenes, 2019
336 strani
ISBN 978 3257070743