Volker Kutscher: Der nasse Fisch

Preden začnete brati moj zapis o veliki nemški uspešnici, kriminalnem romanu Volkerja Kutscherja, Der nasse Fisch, si prosim oglejte spodnji video posnetek. Ob njegovem ogledu boste začutili vzdušje, ki preveva vsako poglavje knjige in je tisto, zaradi katerega sem roman tako zelo rada brala. Opozoriti vas želim predvsem na pevko in magično ozračje, ki ga je uspela ustvariti s svojim nastopom.

Video posnetek je eden izmed trailerjev za najdražjo nemško televizijsko serijo vseh časov z naslovom Babylon Berlin, ki so jo posneli ravno po knjigi Volkerja Kutscherja. Sama sem si dve sezoni nadaljevanke ogledala v času novoletnih praznikov, ko so jo predvajali na prvem programu nemške televizije, vi pa si jo lahko ogledate pri nekaterih od streaming ponudnikov.

Kriminalna zgodba komisarja Gereona Ratha se dogaja leta 1929 v Berlinu. To je bilo v Nemčiji obdobje t.i. Weimarske republike, ki se je začelo po koncu 1. svetovne vojne leta 1919 in se končalo leta 1933 z nastopom Hitlerjevega nacional-socializma. Tega obdobja nemške zgodovine se drži slab sloves. Večina ljudi namreč ob omembi Weimarske republike pomisli na velikansko inflacijo, ki je ljudem pobrala vse premoženje, ali pa si Weimarsko republiko predstavljajo kot tisto, ki je omogočila razbohotenje najrazličnejših ekstremizmov, vključno s tistim najgroznejšim s Hitlerjem v glavni vlogi. Drži. Weimarska republika je bila res vse to. A vendar še mnogo več.

Weimarska republika je bila tudi čas neslutenega gospodarskega in kulturnega razvoja. V tem obdobju so nastajala številna umetniška dela, ki jih cenimo še danes. V Berlinu so na veliko gradili, nakupovali in se zabavali. V številnih nočnih lokalih so ljudje plesali do jutranjih ur, pili šampanjec - in tudi uživali najraznovrstnejše droge ter se predajali prostituciji. 

Nikakor pa ne smemo pozabiti še nečesa, mogoče celo najpomembnejšega. Weimarska republika je predstavljala tudi prvo demokratično ureditev v tem koncu Evrope. Njena ustava - ravno mineva sto let od njenega nastanka, še danes velja za eno najboljših v svetovnem merilu. V Weimarski republiki so ženske imele volilno pravico in so sedele v parlamentu. V velikem številu so začele študirati in se zaposlovati v službah, ki so bile do takrat rezervirane le za moške - tudi v policiji. 

In to raznoliko, v marsičem protislovno in sporno obdobje si je Volker Kutscher izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana. Oris časa je tako avtentičen in zgodovinsko točen, da v strokovnih radijskih oddajah znani zgodovinarji razpravljajo o romanu; televizijsko nadaljevanko Babylon Berlin pa predvajajo gimnazijcem pri pouku zgodovine.

A da ne bi slučajno pomislili na to, da takšno vsesplošno strokovno zanimanje za roman (in za televizijsko nadaljevanko) ne pomeni nič dobrega! Še zdaleč ne. Kriminalna zgodba je takšna, kakršna mora biti in kakršno pričakuje povprečni bralec kriminalnih romanov: zanimiva, napeta in presenetljiva; junaki romana pa so verodostojna človeška bitja, ki z nami - sto let v prihodnost postavljenimi, delijo marsikatero podobnost; obenem pa so tudi otroci svojega časa, ki izžarevajo lastnosti, značilne le za njih.

Kriminalistični komisar Gereon Rath je fajn. Mlad in ambiciozen pride iz rodnega mesta Köln v tako zelo drugačen in divji Berlin. Spremlja ga dolga očetova senca, ki svojemu najmlajšemu sinu po neprijetnem dogodku v domačem mestu, poskuša zgladiti - ali pa na novo zgraditi uspešno poklicno kariero v policiji. Uspešen je, ker si upa tvegati, in pogumen, ker ne okleva pri pomembnih odločitvah. Včasih se privošči kokain in veliko kadi. A v tem drugem se ne razlikuje od vseh ostalih nastopajočih. V romanu namreč kadijo vsi in povsod in to v gromozanskih količinah. Na ja, takrat še niso vedeli, kako zelo škodljiva je ta razvada;)

Za politiko se v tem politično raznolikem in usodnem obdobju ne meni preveč. Ne zanimajo ga sociji - ali socialisti, ki so na oblasti; ne meni se za komuniste, ki so v hudem konfliktu s socialisti in skoraj ne opazi predstavnikov SA enot - njegova edine želja je skrbeti za red. Kako zelo nemško - ali natančneje, prusko.

Čudovito je opisan detektivsko-kriminalistični način raziskovanja, ki je bil sicer takrat nekoliko drugačen kot je danes (a vendar tudi ne tako zelo). Mislim predvsem na to, da delo kriminalnega komisarja ni vedno razburljivo in zanimivo; prav pogosto je sila dolgočasno, saj je, preden se najde prava pot do razrešitve zločina, potrebno ubrati veliko slepih ali pa povsem napačnih steza. In potem se vseeno še vedno prerado zgodi, da je potrebno dosje o nekem zločinu kljub vsemu pospraviti na polico z "vlažnimi ribami", se pravi med nerazrešene primere ali "spolzljive ribe, ki se niso pustile ujeti" - kakor namiguje tudi naslov romana, Der nasse Fisch.

Celotna zgodba romana se vrti okrog vlaka z zlatom iz Sovjetske zveze, ki ga pričakujejo v Berlinu. Vsi si ga želijo: zakonita dedinja - grofica, ki se je po oktobrski revoluciji umaknila v Berlin; trockisti, ki bi radi zrušili komunistično oblast v Sovjetski zvezi in v Nemčiji začeli svetovno delavsko revolucijo; Nemci, ki bi raje kot republiko, ponovno imeli kaiserja na oblasti; mafijsko podzemlje Berlina, ki ima roko čez trgovino z drogami in prostitucijo v mestu; pa tudi pripadniki SA enot ali t.i. "rjavosrajčniki" s kljukastim križem na rokavih svojih uniform, ki pa jih leta 1929 - samo tri leta pred tem, ko so prevzeli oblast - še nihče ni jemal resno.

Da se zlata spletka razreši, mora kar nekaj ljudi umreti, nekateri tudi na zelo boleč način, komisar Rath, ki ima, seveda, glavno vlogo pri razrešitvi primera, pa mora ostati priseben, potrpežljiv in pogoltniti marsikaj, tudi sovražne ali pa vsaj posmehljive pripombe svojih sodelavcev in nadrejenih.

Drži, da je kriminalni-plot v kriminalnem romanu zelo pomemben. A kot sem že večkrat napisala, kriminalke večinoma berem s povsem drugim namenom. Da je roman Der nasse Fisch vzbudil moje navdušenje, je bilo dovolj že to, da je zgodba postavljena v zgodovinsko verodostojno prikazano in silno zanimivo obdobje preteklosti.
A to še ni vse:) Knjigo Volkerja Kutscherja sem zelo rada brala še zaradi nečesa drugega - zaradi čudovite ljubezenske zgodbe med Gereonom Rathom in Charlotte Ritter, ki s svojo nežnostjo predstavlja zelo dobrodošlo protiutež nasilnim političnim in kriminalnim dogodkom zgodbe.

Charlotte Ritter je dekle, ki je izkoristilo prednosti, ki jih je Weimarska republika prinesla in nudila ženskam. Ambiciozna je in napredna. Na policiji dela kot stenografistka, a njeni karierni cilji so precej višji. Zaradi tega poleg rednega dela na policiji študira še pravo in upa, da bo nekoč v prihodnosti dobila neko boljše delovno mesto - da bo postala detektivka. To je bilo v času Weimarske republike že mogoče.

Charly in Gereon se zaljubita (skoraj) na prvi pogled in to do ušes, popolnoma. Gre za tisto vrsto zaljubljenosti, ko ne moreš misliti na nobeno drugo stvar kot le na svojega fanta ali dekle; ko se na jutranjih srečanjih v službi ne moreš skoncentrirati in slediti pogovoru, ker imaš v glavi vse kaj drugega; ko so ukradeni skupni trenutki v kakšni zapuščeni pisarni v službi - ker je razmerje pač potrebno skrivati - vredni zlata in kjer se telefonira svojemu ljubemu ali ljubi iz javne govorilnice, ker še ni mobilnih telefonov in SMS sporočil.

Volker Kutscher je to ljubezensko zgodbo zgradil tako prisrčno in prijetno, da se bralec lahko le dobrohotno in zadovoljno nasmiha in zaljubljencema želi samo dobro. Ljubezen se v knjigi seveda ne more izogniti nevarnim čerem, ki grozijo, da jo bodo uničile, a tudi te so nastavljene tako prijetno, da me je ljubezenska zgodba med Charly in Gereonom resnično navdušila; mladi kriminalistični komisar in študentka prava, ki se preživlja s stenografijo, pa prirasla k srcu.

V času od leta 2007, ko je Volker Kutscher napisal prvi roman o komisarju Gereonu Rathu, Der nasse Fisch, je izšlo še šest knjig; zadnja ravnokar. V tem zadnjem delu sta - morate se strinjati, da to ni nikakršen spojler, saj vsi vemo, da se bo to prej ali slej zgodilo - Gereon in Charly že poročena in imata posvojenega sina, ki je aktiven v organizaciji Hitlerjugend - v sedmem delu serije kriminalnih romanov smo namreč že v letu 1935, v času nacional-socializma.

Volker Kutscher
1962

(Foto: Monika Sandel/Kiepenhueer & Witsch)

Tole moje pisanje sem začela z videoposnetkom iz televizijske nadaljevanke Babylon Berlin in s to nadaljevanko svoj zapis tudi končujem. Čeprav je bila posneta po romanu Der nasse Fisch, je vendarle precej drugačna od knjige. Roman in televizijsko nadaljevanko pravzaprav druži edinole bleščeče noro in divje vzdušje Berlina 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja, ki je v obeh delih enkratno prikazano.
Isti so tudi glavni nastopajoči, a že ti niso več povsem zamenljivi. Gereon je v nadaljevanki precej bolj travmatiziran zaradi dogodkov iz 1. svetovne vojne kot je v romanu. Charly iz nadaljevanke pa izhaja iz precej bolj revnega okolja kot tista iz knjige in za preživljanje poleg dela na policiji potrebuje še dodatno zaposlitev... 

Tudi ljubezenska zgodba med Charlotto in Gereonom v nadaljevanki ubira povsem druga pota kot v knjigi.
Pri vlaku z zlatom iz Sovjetske zveze pa so v nadaljevanki preprosto ignorirali dejstvo, da se širina nemških tračnic razlikuje od ruskih in da je zaradi tega potrebno vagone pretovarjati - zelo pomembno.
Pevka z videoposnetka zgoraj pa v knjigi nima tako vzburljive in čarobne vloge, kot jo ima v nadaljevanki. In še bi lahko naštevala.

A vsa ta ohlapna in svobodna pretopitev romana v nadaljevanko pravzaprav ni nič slabega. Namesto enega odličnega umetniškega dela smo tako dobili kar dva. Vsaj po mojem mnenju. Uživala sem pri obeh. Tako roman Der nasse Fisch kot tudi nadaljevanka Babylon Berlin sta odlična in vam ju iz srca priporočam. 

Kriminalni zgodbi (ter tudi ljubezenski zgodbi) iz knjige in iz nadaljevanke pa se razlikujeta tako zelo, da ob ogledu ali prebiranju ene od njiju ne boste izvedeli nobene ključne informacije, ki bi vam lahko pokvarila užitke ob prebiranju ali ogledu druge.

★★★★☆
(še vedno ne morem preseči predsodka in kriminalni roman oceniti s petimi zvezdicami)

Kutscher, Volker

Der nasse Fisch, Filmausgabe

KiWi 1615, Köln 2018

dodatek: intervju s pisateljem, podatki o filmski nadaljevanki Babylon Berlin

566 strani

ISBN 978 3 462 05208 4