Tadej Golob: Jezero

Roman Jezero

je tudi letos razstavljen na Frankfurtskem knjižnem sejmu

Kraj dogajanja:
Bohinjsko jezero in njegova okolica.

Čas dogajanja:
v začetku januarja, nedolgo nazaj, ko je na Gorenjskem za silvestra močno snežilo in je bil 2. januar še delovni dan.

Zadeva:
v Jezernici najdejo truplo neznanega dekleta, ki je bilo umorjeno.

Za razrešitev kriminalističnega primera so zadolženi:

Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana in njegovi sodelavci: kriminalista Osterc in Brajc ter nova mlada moč, psihologinja in diplomantka Fakultete za računalništvo, Tina Lanc.

V umor bi bili lahko vpleteni:
- ljubljanski zdravniki, ki se po smučanju na Voglu zabavajo v počitniški hiši v Ukancu. Med njimi je tudi Tarasova žena Alenka, pediatrinja, polovična lastnica klinike
- štirje študentje in dekan Biotehniške fakultete, ki skupaj z direktorjem pomembnega farmacevtskega podjetja in njegovo spremljevalko, sodelujejo na neformalnem prednovoletnem srečanju
- prebivalci vasi v okolici Bohinjskega jezera, ki čuvajo tudi 30 let stare skrivnosti
- mladi, ki silvestrujejo v enem od vikendov, spuščajo petarde v Triglavskem narodnem parku, kadijo travo in popivajo
- mafijski šef, trenutno zaprt v Dobu
- duševno moten in maščevanja željan odpuščeni delavec Biotehniške fakultete.
Še bi lahko naštevala, a naj bo dovolj. Morilec je že zraven... ;)

Klišeji, ki v kriminalki ne smejo manjkati:
- nova - mlada in lepa, malce naivna, a pametna in simpatična - kriminalistična sodelavka, ki meša glavo svojemu šefu
- nesposobni, oholi predpostavljeni na vodilnih mestih
- od alkohola rahlo odvisni kriminalisti in strokovni sodelavci.
Kliše, ki je v slovenskem prostoru vedno lepo sprejet:
- zdravnikom je le za denar, ki ga imajo že tako polne riti.

Haruki Murakami v enem izmed svojih esejev, zbranih v zbirki Von Beruf Schriftsteller, pripoveduje, da pisateljevanje še zdaleč ni tako kreativen poklic, kot se nam mogoče zdi, saj se pisatelji v svojih delih vedno znova vrtijo okrog enih in istih stvari. Tudi v romanu Jezero je zbrano nekaj tega, kar najdete v vsakem od Golobovih romanov:
- alpinizem
- rahla agresivnost glavnega junaka
- nemščina
- ljubosumen moški, ki trpi že ob najmanjšem sumu, da mu žena mogoče ni zvesta; sam jo pa že v trenutku za tem vara. No, tokrat je vseeno čutiti nekaj napredka - končno ima ob tem tudi nekaj slabe vesti.

A to, kar pišem, vas ne sme zavesti! Tako pišem, ker se bojim spojlerjev in nevarnosti, da vam pokvarim užitek ob branju zelo dobre kriminalke.

Tadeju Golobu je uspelo ustvariti zanimivo, napetosti polno, verodostojno kriminalistično zgodbo s simpatičnimi protagonisti in mnogimi asociacijami na povsem konkretne osebe v slovenskem prostoru.
In da ne bom pisala samo o klišejih - v romanu me je marsikaj presenetilo - poleg storilca tudi vzrok za Tarasovo alkoholno abstinenco in njegovo vedenje do mlade sodelavke. Tudi Tina se je vedla in postopala drugače od pričakovanega. Zanimivejše:)

Pisatelj je vložil precej truda v predstavitev dilem, ki se porajajo pri odraslem zrelem moškem, ki trezno gleda na svet, a se nekako ne more sprijazniti s tem, da si udobnega življenja ni prigaral z lastnimi rokami, ampak mu ga je priskrbel - ali pa mu pri tem vsaj bistveno pomagal - nekdo drug. To je ena izmed stvari, ki knjigi povečuje vrednost in zaradi česar tudi sama rada berem (dobre) kriminalne romane, Taras pa zaradi njih rad gleda kriminalistične serije:
Gre za razmerja med ljudmi, okvir pa... Okvir, pač. Lahko je policijski, lahko je zdravniški, lahko je kakršenkoli že.
Ja, tako nekako.

A roman Tadeja Goloba, Jezero, vsebuje vsaj še eno dobro stvar. To je prava "štimunga" romana, ali kakor bi se reklo v nemščini, ki jo Taras vse raje in vse bolj suvereno obvlada, Stimmung - pravo ozračje in razpoloženje. K temu pripomorejo tema, zima, mraz, vlaga, pa tudi razmesarjena ali razpadla trupla, ki krvavijo in smrdijo.

Pri tem ima glavno vlogo Bohinjsko jezero samo. Pozimi na njegovi obali ni prav nobenih ljudi; črno je in hladno, čez njega se vleče megla; grozno je s svojo globino, kjer se skriva marsikaj.
Obstaja razlika med pljuskanjem morja in pljuskanjem jezera na obalo, je pomislil, kot bi se valovi drugače lomili. Ob jezeru je zmeraj vonj po mahu, po trohnobi, po gnilem, po blatu... Morje celi rane, jezero jih odpre.

A jezero vzbuja tudi prijetna občutja. Moj najljubši odlomek knjige je tisti, ko trije od kriminalistov preko noči ostanejo v Bohinju. Taras se poda na nočni tek s smučmi in tam nekje, na nekem hribu, na katerega se je prignal z vsemi svojimi močmi, zagleda jezero.

Od tam kjer je stal, je videl velik del jezera, pa nobenega znaka človeške prisotnosti... Nobene luči nikjer, razen tiste nad njim, nikjer nobenega avtomobila, še pasjega laježa ne. Medtem je popustil tudi komaj zaznavni vetrič in v brezvetrju popolna gladina je odsevala luno in zvezde, ki niso več migetale, da se skoraj ni vedelo, kje se konča jezero in začne njegova obala.

za pokušino, en odlomek romana,

že preveden v nemščino

Tadej Golob je eden tistih redkih slovenskih pisateljev, pri katerih se splača prebrati prav vsako knjigo, ki jo napišejo. Saj veste, večini pisateljev uspe napisati eno ali dve zanimivi knjigi, druge so pa čisto povprečne ali celo težko berljive. No, pri Tadeju Golobu ni tako.

Knjigo priporočam vsem, ki si želijo pri branju nekaj sprostitve, a vendar ne toliko, da bi svoje misli in razmišljanja popolnoma izključili. Dogajanje v romanu sledi zakonom logike. Morilec ni nekdo, ki bi od nekod daleč vpadel v zgodbo. In tudi psihopat ni. Pisatelj se iz bralca ne norčuje in ga ne podcenjuje. Osebe so verodostojne in simpatične. Jih že pogrešam:)
In zato: Čakam na naslednjo knjigo iz serije kriminalk višjega inšpektorja Tarasa Birse:)

★★★★☆

Tadej Golob

(1967)

foto: Vid Ponikvar

Golob, Tadej
Jezero
Novo mesto, 2016, Založba Goga
520 strani
ISBN 978-961-277-141-6

P.S. Če bi Tadej Golob živel v Nemčiji in svoje knjige pisal v nemškem jeziku, bi že lahko živel od svojega pisanja.