Na pokopališčih Oak Hill in Trinity - v družbi Saundersa in Whitmana

Oak Hill

Oak Hill Cemetery

Pokopališče Oak Hill je od Bele hiše oddaljeno manj kot 2 kilometra. Predsednik Abraham Lincoln je v februarski noči leta 1862 razdaljo prejahal v nekaj minutah. Tudi pogrebcem, ki so dan pred tem v pogrebnem sprevodu spremljali njegovega enajstletnega sina Willija na njegovi zadnji poti, ni bila predolga. O vsem tem in še mnogočem drugem je George Saunders na prav poseben in zelo ganljiv način pisal v svojem, z bookerjem nagrajenem romanu, Lincoln in the Bardo. Pisala sem že o njem. Knjiga je izredna. Pet zvezdic:)

Oak Hill Cemetery leži v Georgtownu. Danes je to mesto zlito z Washingtonom D.C.-jem, a njegova zgodovina sega globlje v preteklost kot zgodovina glavnega mesta Združenih držav Amerike. Mesto je bilo pomembno zaradi pretovarjanja blaga, saj so oceanske ladje, ki so vplule v reko Potamac, lahko priplule le do Georgetowna, višje pa ne. Ko se je v 19. stoletju začel pospešen razvoj umetno ustvarjenega Washingtona, je Georgetown izgubljal na svojem pomenu. A to je imelo tudi svoje prednosti, saj tako mesta niso prezidavali in na novo gradili, zaradi česar so v Georgetownu ostale številne zgradbe, ki imajo  zgodovinsko vrednost in dajejo mestu prav poseben pečat.

Eden izmed najbolj častitljivih mož Georgetowna je bil William Wilson Corcoran (1798-1888) - bankir, zbiratelj umetnin in filantropist. Leta 1848 je prepustil 6,1 hektarov svojega zemljišča za izgradnjo pokopališča Oak Hill. Zgradili so ga po takratni modi kot pokopališče v parku. Nagrobniki, spomeniki, kipi in mavzoleji so premišljeno razporejeni v pokrajino, dopolnjeni z zelenjem in cvetjem; pokopališče je prepredeno z umetelno speljanimi potkami. Na najvišjem delu pokopališča je kapela, zgrajena iz črnega granita v neogotskem slogu.

Renwickova kapela 

...For many of us, the chapel had served as our portal; our place of disembarkation; the last place we had ever been taken seriously...
(George Saunders: Lincoln in the Bardo)

V tej kapeli je posedal Abraham Lincoln tisto noč, ko je obiskal truplo svojega ljubljenega sina, in premišljeval o svoji izgubi, duhovi pa so ga opazovali, - če seveda verjamemo knjigi Lincoln in the Bardo. In v tej kapeli je imel - kot nam je povedal prijazen čuvaj pokopališča, predavanje George Saunders, ko je predstavljal svojo knjigo.

LOT 292
 sick-house ali pa white stone home Willija Lincolna

...The newcomer (Willi) sat on the roof of his sick-house, staring down in wonder...

...The man (A. Lincoln) reached the white stone home and let himself in with a key, the lad then following him in...
(George Saunders: Lincoln in the Bardo)

Mesto, kamor so pokopali Willija Lincolna (LOT 292), leži na severnem griču pokopališča. Grob je čisto na robu, zadnji v vrsti grobnic. Lincolnov sin je bil namreč pokopan v družinsko grobnico Williama Thomasa Carrola -  takratnega člana višjega sodišča in Lincolnovega dobrega prijatelja. Ta je prijazno omogočil uporabo svoje grobnice za mesto počitka malega Willija in sicer za čas do takrat, ko bo njegov oče končal svoj predsedniški mandat in se bo vrnil v svoj rodni kraj. Skupaj s sinovim truplom.

No, stvari se niso razpletle čisto tako, kot je bilo načrtovano. Že dobra tri leta po sinovi smrti, 14. aprila 1865, ko se je ravno končala ameriška državljanska vojna, in je dobil svoj drugi predsedniški mandat, je v atentatu umrl tudi Abraham Lincoln. Willijevo truplo so vzeli iz grobnice in ga skupaj z očetovim truplom v posebnem vlaku odpeljali v Springfild, Illinois - mesto, kjer je Lincoln začel s svojo politično kariero, kjer so trupli potem pokopali.

Kje je od leta 1862 pa do leta 1865 počivalo maziljeno truplo Willija Lincolna, danes obeležuje plošča s posvetilom, ki je postavljena v grobnico družine Carroll.

Plošča, ki obeležuje kraj, kjer je tri leta ležalo truplo Willija Lincolna

"My poor boy was too good for this earth. God has called him home. I know he is much better off in Heaven, but then we loved him so... It is hard, hard to have him die."
(Abraham Lincoln)

Duhov, ki - po Georgu Saundersu -  vztrajajo v Bradu in se vlečejo po pokopališču Oak Hill, seveda nismo videli (ali čutili) - saj iz svojih sick boxov pridejo šele ponoči;), takrat pa je pokopališče zaprto. Smo se pa sprehodili, kakor so se po pokopališču radi sprehajali sredi 19. stoletja, ko so bila pokopališča kraji sprostitve, umetniških užitkov in mistike. Takrat se je močno spremenil tudi pogled ljudi na smrt - puritanski pesimizem je zamenjalo upanje v nesmrtnost.

Takšen sprehod, a po drugem pokopališču, je naredil tudi Jack Engle v kratkem proznem delu Walta Whitmana o njegovih dogodivščinah. A o tem malo pozneje.

Trinity Church

Ko je vlak s trupli obeh Lincolnov tri tedne počasi potoval iz Washingtona proti Springfildu, se ustavljal v številnih mestih, da so se Američani lahko poklonili svojemu velikemu predsedniku, je Walt Whitman Lincolnu v čast napisal odo When Lilacs Last in the Dooryard Bloom´d. 

Ko je španski bezeg na dvorišču poslednjič vzcvetel

in je ponoči Venera prekmalu ugasnila na zahodnem nebu,

sem žaloval, in žaloval bom vsakič, ko bo prišla pomlad.

...

...čakajoči vlak, prihajajoča krsta in otožni obrazi,

pogrebna pesem skoz noč, na tisoče krepkih in slovesnih glasov,

vsi žalujoči glasovi, ki se v žalostinki zlivajo nad krsto,

zatemnjene cerkve in srhljivi zvok orgel - ko skozi vse to vodi tvoja pot,

odmev nenehno pozvanjajočih zvonov,

in tukaj, krsta, ko greš počasi mimo mene,

ti poklanjam vejico španskega bezga.

(odlomka prevedel Uroš Mozetič)

Takrat, leta 1865, je bil Walt Whitman že velik pesnik; vedel je, da bo njegove življenje posvečeno pesništvu. Približno deset let pred tem pa to še ni bilo tako zelo jasno. Takrat je napisal kratko prozno delo The Adventures of Jack Engle, ki ni kakšen poseben literarni presežek, saj se z njegovimi pesmimi ne more kosati, a vendar se tudi že v tem nerodnem delu kažejo zametki velikega pesnika. To postane najbolj razvidno v tistem odlomku dela, ko se glavni junak, Jack Engle, sprehaja po pokopališču. Meditira, razmišlja o ljudeh, ki so tam pokopani, prepisuje napise z nagrobnikov in primerja hrup okolice s tišino in mirom na pokopališču; življenja polne mladeniče, ki se sprehajajo po Brodwayu pa s trupli v krstah šest čevljev pod zemljo. To je najboljši odlomek tega proznega dela.

Trinity Church Cemetery

Pokopališče, po katerem se sprehaja Jack Engle je v New Yorku, ob Trinity Church, na spodnjem Manhattnu. 11. septembra 2001 ob terorističnem napadu na dvojčka, so se ljudje v velikem številu zatekli v to cerkev.

Jack Engel: 

Since the settlement of our island, this spot has never been used for any other than religious purposes. 

Kraj je bolj ali manj še vedno takšen, kot je bil pred skoraj dvesto leti - še vedno oaza miru v hrupu Broadwaya in Wall Streeta. Veliko pomembnih osebnosti je pokopanih na tem pokopališču. Walt Whitman preko Jacka Engla omeni marsikatere. 

Mojo domišljijo pa je zdramila predvsem zgodba Alexandra Hamiltona. Bil je eden izmed očetov, ki so ustanovili Združene države Amerike, politik in odvetnik, bankir in ustanovitelj prve ameriške banke. Če vas zanima, kako je izgledal, si ga oglejte na bankovcu za 10 dolarjev, kjer je upodobljen. Bil je skromnega porekla, rojen na enem izmed karibskih otokov, materi samohranilki, a to ga ni oviralo, da je v življenju dosegel velikanski uspeh.

Jack Engle takole začne razmišljanje o njem:

The circumstances of the death of Hamilton, which took place July 12th, 1804, are well known. He was forty-seven years old.

No, povprečnemu Evropejcu (in prepričana sem, da dandanes tudi povprečnemu Američanu) okoliščine njegove smrti vendarle niso tako zelo znane... Sama sem jih preverila na Wikipediji in izvedela, da je umrl v strelskem dvoboju. Šlo je za čast, ki je bila v tistem času izredno pomembna. Z nasprotnikom v dvoboju - podpredsednikom ZDA, sta bila različnih političnih prepričanj.

Nato Jack Engle opisuje Hamiltonov pogreb, ki so se ga udeležili vsi pomembneži tistega časa; sam guverner je imel poslovilni govor. Potem pa nadaljuje:

The grief of Hamilton's family, who were present, seemed contagious; every eye was wet with tears. I may here add that I have once to twice in my time met the still living widow of the dead man - a lady whose aged form is constantly busied in works of kindness and bonevolence.

Grob Alexandra Hamiltona

In tukaj pridemo k najzanimivejšemu delu zgodbe o Hamiltonu - njegovi ženi. Več berem o njej, bolj jo občudujem.
Elizabeth Schuyler Hamilton je izhajala iz bogate holandske posestniške družine. S svojim bogastvom je občutno pomagala pri Hamiltonovi politični karieri. 

Oprostila mu je ljubezensko afero z drugo žensko, zaradi katere se je moral predčasno umakniti z vseh pomembnih funkcij. Leta 1801 je v dvoboju - ker je branil čast svojega očeta, umrl njen prvorojenec Philip Hamilton. Hčerki Angelici se je zaradi bratove smrti pomračila zavest in vse svoje nadaljnjo življenje je živela na stopnji otroštva. Po smrti v dvoboju je Elizabeth Hamilton morala poplačati vse moževe dolgove, zaradi česar je popolnoma obubožala. Poleg tega sta ji v času nekaj mesecev umrla oče in mati. 

Vsi ti tragični dogodki, bi marsikoga popolnoma uničili, a Elizabeth ni izgubila upanja in volje do življenja. Svojega moža je preživela za petdeset let. Odprla je prvo sirotišnico v New Yorku, jo vodila celih 42 let in se udejstvovala tudi pri drugih dobrodelnostih.
Ves čas pa se je trudila tudi zato, da so bile njenemu možu Alexandru Hamiltonu priznane vse časti za njegov doprinos k državi. Pri tem je bila uspešna. Čeprav Hamiltonov pogled na prihodnost Združenih držav v času njegovega življenja ni žel velikega odobravanja, je sodobna ameriška država s svojo močno tržno ekonomijo in centralno oblastjo, tisto, kar je bilo v viziji Alexandra Hamiltona - ne pa politična filozofija agrarizma z razdrobljeno oblastjo, ki jo je podpiral njegov nasprotnik in tretji predsednik Združenih držav Amerika Thomas Jefferson.

Grob Elizabeth Schuyler Hamilton

Elizabeth Schuyler Hamilton je umrla stara 97 let. Pokopana je ob svojem možu na pokopališču ob Trinity Church. V neoznačenem grobu na tem istem pokopališču pa je pokopan tudi njun prvorojenec Philip.