Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

Včasih se zgodi, da se mi že med branjem knjige - ne pa šele potem, ko je knjiga prebrana, v mislih oblikujejo stavki, ki bi jih o prebranem rada napisala v hermioninem blogu.

Ko sem brala prvi del romana Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči, sem bila prepričana, da bom tale zapis začela z naslednjimi udarnimi besedami:

Za legendarno - meni tako zelo ljubo knjižno zbirko Sto romanov gre! Ja, za tiste "majhne bele knjige", ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja začele izhajati pri Cankarjevi založbi in jih je imela naročene vsaka kolikor toliko prosvetljena slovenska družina. "Edina prava svetovna klasika na enem mestu."

In tako dalje.

Fajn. Da v rokah držim knjigo, kjer nastopa moški junak, ki se je namenil, da bo v času svoje upokojitve - ki je ravno nastopila - začel načrtno brati romane te zbirke in sicer od prvega (Flaubertove Gospe Bovary) pa vse do zadnjega (Andrićevega Travnika), se mi je zdelo čudovito. Krasna ideja. In zanimiv moški, ki se mu takšna ideja porodi v možganih. Miha Premrl mi je bil v trenutku simpatičen.

Vendar pa... Vse lepo in prav, a z vsakim poglavjem knjige mi je bilo vse bolj jasno tudi to, da Sto romanov in simpatični sveži upokojenec nekako ne bodo dovolj za kakšen hud literarni presežek. Pomagali niso niti zanimivi vložki o posameznih filmih, ki jih glavni junak gleda, njegova razmišljanja o rekreaciji in zdravem načinu življenja. Vse to sicer kaže na pisateljevo veliko razgledanost, a leposlovni knjigi  na žalost pač kaj veliko ne doprinese. Roman je z vsako stranjo postajal vse bolj knjiga za tiste 50+; malček dolgočasna in dolgovezna. Manjkalo ji je sočnosti in to kljub seksu, ki ga je v knjigi kar nekaj in ni prav nič upokojenski;)

Potem pa pride dan po novem letu, prvi dan Mihove upokojitve. In takrat postane jasno, da v knjigi še zdaleč ne gre (samo) za legendarno knjižno zbirko Sto romanov, kot sem sprva želela napisati. V ospredje stopijo veliko pomembnejše stvari. Dogodek, ki se je pripetil v prvih urah novega leta me je pretresel do kosti. Ne, kaj takega pa res nisem pričakovala. Dogodki iz obdobja "Prej", dobijo v obdobju "Potem" povsem drugačno podobo in pomen. Veliki problemi in skrbi - kot na primer tista Mihova, da bo po upokojitvi moral ves svoj prosti čas nameniti varstvu vnukov - postanejo povsem nepomembni; zdolgočaseno upokojensko življenje pa naenkrat nekaj izredno dobrodošlega in zaželenega. 

V tem drugem delu romana se pokažejo pisateljske sposobnosti Sama Ruglja; v tem drugem delu je dokazal, da obvlada tudi fikcijske brzice literarne reke in ne zna pisati samo o publicističnih in osebno izpovednih temah.

Kontrast med prvim in drugim delom romana je prikazan tako nazorno, da bralca pahne - kaj pahne, brcne, iz njegovega mehurčka udobja in mu jasno pokaže, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo in za vedno spremeni - s to tragiko, da ni nikakršne možnosti, da se stvari vrnejo na svoje staro mesto. 

Čudovito so prikazane tudi možnosti, kaj storiti po (najbolj) tragičnem dogodku, ki se človeku lahko pripeti. Lahko pobegneš in obupaš "...in od nadaljevanja življenja nimaš več kaj dosti," kot pravi Mihov mladostni prijatelj Kosec, ali pa "...da vzameš, kar imaš, in iz tega narediš, kar se da." In glavni junak romana, Miha Premrl ni imel tako malo; le da se do tragičnega dogodka svojega bogastva ni dovolj dobro zavedal. S svojim ozkim in površnim pogledom na življenje pa bi ga tudi skoraj zapravil.

Ko sem brala drugi del romana sem se (skoraj) sramovala svojih misli in sodb, ki so se mi oblikovale ob prebiranju prvega dela. Jasno je namreč postalo, da je del "Prej" pisan na takšen način, kot je, namerno, ne pa zaradi pomanjkanja pisateljskih sposobnosti in izkušenj.
Tudi zgradba romana je izredno premišljena. Tako kot osrednja dva dela, ki popisujeta dogajanje pred in po dogodku v silvestrski noči, je pomenljiv tudi kratki prolog. Ta napoveduje, da bo zgodba napeta, a obenem bralca tudi nekoliko zavaja, tako da je šok na novega leta dan, še večji.

Pomembno vlogo v knjigi ima mesto Istanbul. Tam se vse začne in tudi vse konča - vmes pa se praznuje tudi slovensko zmago na evropskem prvenstvu v košarki. Ljubezen ima v tem turškem mestu različne obraze; lahko je trden temelj vsega nadaljnjega življenja, lahko je upanje na spravo, lahko pa je tudi le neke vrste tolažba.

Literarni prvenec Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči se konča s knjižnim moljem dobro znano resnico, da dobra literatura lahko zdravi globoke rane, ki jih prinese življenje in da tragedije, ki nas v življenju doletijo, s pomočjo literature lahko za malenkost lažje prenašamo.

Torej na koncu vseeno lahko napišem, da gre za knjižno zbirko Sto romanov:) - pa naj bo to reklama ali pa ne - ki pa vendarle pomeni le ozadje za čudovito razčlenitev globoko človeških dilem in razmišljanj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas; nekateri sicer na bolj nežen in uvideven način, drugi pa - tako kot Miha in Mija iz romana - izjemno tragično ali celo brutalno.

Predlagam uvrstitev med deseterico letošnjih kandidatov za nagrado kresnik. Za začetek.

Samo Rugelj

Rugelj, Samo

Resnica ima tvoje oči

Maribor, Litera, 2018 (Piramida)

217 strani

ISBN 978 961 7018 10 3