petek, 19. januar 2018

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Ljubezen preživi in premaga vse. 
Ljubezen nikoli ne mine.
Polno je takšnih in podobnih stavkov, ki jih lahko preberete marsikje - v knjigah in časopisih, v bibliji in na spletnih straneh, na voščilnicah in koledarjih.
Toda, ali to res drži? Je ljubezen res tako neuničljiva? Glede na vsebino najnovejšega romana Draga Jančarja, ne. Vojna uniči tudi ljubezen.

Drago Jančar je velik pisatelj in kadar piše o temi, ki mu že desetletja leži na srcu, buri duha in zaposluje misli, je nenadkriljiv. Odličen. Tema, v kateri se tako dobro znajde, je druga svetovna vojna na Slovenskem - tako, bolj na široko zaobjeta, z nekaj leti pred njenim začetkom in nekaj leti po njenem koncu. Z dobršno mero tipičnih slovenskih posebnosti.


Roman In ljubezen tudi se dogaja v zadnjem letu druge svetovne vojne in prvih nekaj mesecih svobode v Mariboru. Povod za začetek je stara fotografija (ki si jo, mimogrede, lahko ogledate na naslovnici knjige), kjer se mlado, svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozira za moškim v SS-ovski uniformi.
Kako je ta fotografija opisana in kakšne misli je sprožila v pisatelju, že kaže na to, da imamo opravka z novo umetnino Draga Jančarja. Ko sem brala te prve strani romana, sem imela občutek, da se po mojem telesu razširja nekaj prijetnega in dragocenega. V rokah spet držim odlično knjigo! 
Da je pisatelj ugotovil, da je na fotografiji spremenjeno ime hotela - za potrebe nemške okupacije iz slovenskega v nemškega - ni nekaj nenavadnega, a to, da je opazil, da je lastnik za to preimenovanje potreboval le dve novi črki, se mi zdi enkratno.

Z nadaljevanjem romana dekle - zdaj že vemo, da ji je ime Sonja, zapusti okvir fotografije in sledi pisateljevi zgodbi. Steče za uniformiranim moškim, ki ga pozna še izpred vojne - med smučanjem na Pohorju jo je, še majhno deklico, potegnil iz snega - in ga prosi za uslugo. Rada bi, da Ludek - zdaj poznamo tudi njegovo ime -  zastavi svojo moč in vpliv ter poskrbi, da njenega fanta Valentina izpustijo iz zapora.
S tem dejanjem se odnosi med nastopajočimi močno zapletejo - kot se lahko zapletejo razmerja med tistimi, ki so v vojni na strani okupatorja in tistimi, ki so na drugi strani, pa tudi tistimi, ki v napeti situaciji želijo le preživeti. Med enimi in drugimi pa je veliko tudi takšnih, ki se v teh hudih časih trudijo ostati predvsem in samo ljudje. Takšna sta Sonjin oče, zdravnik po poklicu, in medicinska sestra Katica s Ptuja.

Sonjino dejanje, ki ga je navdihnila ljubezen, se spremeni v strup, ki uničuje eno življenje za drugim. Sklepati je potrebno nizkotne kompromise. Dogajajo se krivice. Razrašča se hudobija, ki preko maščevanja postaja samo še večja.

Zgodba je mojstrsko grajena, osebe so verodostojne. Stil pisanja se vklaplja v vsebino. Občasna ponavljanja, ki jih pisatelj uporablja v vseh svojih delih, imajo smisel, saj podkrepijo izrečeno. 

V knjigi pa je še nekaj, kar me je prijetno presenetilo, nekaj, kar izpod Jančarjevega peresa in pri tako resni vojni tematiki, ne bi pričakovala. Gre za nekakšen črni humor. Tukaj mislim na pomanjkanje žebljev na mariborskem gestapu - znaku, da je v nemškem rajhu, utečenem stroju, ki podira vse pred sabo, začelo škripati.
Zdi se mi neprimerno, da bi pisala, zakaj so bili ti žeblji potrebni, ker bi to dejstvo skupaj s humorjem delovalo sila žaljivo in posmehljivo. Med branjem knjige občutka žalitve, ki izhaja iz tega razmerja, nisem imela! Kajti v tem, kako o tej temi kdo zna pisati, se skriva tista velika razlika med vrhunskim pisateljem in laično blogersko recenzentko, ki se je zavedam ob vsakem stavku, ki ga napišem v svoj blog.

Sicer pa me je sililo na smeh še enkrat - o tem pa zmorem pisati;), in sicer takrat, ko je partizan Valentin svojega ranjenega tovariša pripeljal na oskrbo k njegovi družini. Namesto, da bi se takoj za tem vrnil v pohorske gozdove, da ne bi ogrožal domačih, je kar posedal za kuhinjsko mizo. Stavki presenečenja in tudi ogorčenja ranjenčevih bližnjih, kot so: "O hudiča, a kar tukaj sedi?" "Ljudje božji, pa saj ne more kar tu sedet! Vse nas bodo zaprli" in podobni, v skrajno resni situaciji delujejo skoraj hudomušno.

Simpatična je tudi pisateljeva poteza, da v svoj roman vključi sebe samega - mladega pisatelja, ki v Mariboru predstavlja svoje delo Severni sij. Prav gotovo se tukaj skrivajo tudi avtobiografska dejstva.

K odlični zgradbi pripovedi pripomorejo tudi pisateljevi vpogledi v prihodnost. Čeprav okviri zgodbe segajo samo do enega leta po koncu vojne, zvemo tudi to, kaj se bo v naslednjih letih in celo desetletjih zgodilo z nekaterimi od junakov romana. Dejstva sicer niso popolnoma zanesljiva, a vendar iz načina pripovedovanja vemo, da bi se zgodba, če bi se nadaljevala, res tako končala. 
To so le eni izmed biserov, ki se svetijo iz romana in samo še povečujejo sijaj glavne niti pripovedi. 

Drago Jančar s svojim romanom In ljubezen tudi nudi bralcu enkraten vpogled v nemiren čas druge svetovne vojne v Mariboru. V tem mestu so bila zaradi narodnostno mešane sestave prebivalstva razmerja med vpletenimi še bolj zapletena kot v drugih slovenskih mestih.
Roman se slovenske vojne in povojne tematike loteva objektivno. V njem ni prostora ne za eno in ne za drugo politično-ideološko propagando. Pisatelja v prvi vrsti zanimajo ljudje kot ljudje - s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi - ki so bili v nevarnih časih vojne prisiljeni potegniti usodne poteze, ki so imele hude posledice. 

Knjiga, o kateri nihče ne zmore napisati slabe kritike:) Pa če bi si to še tako zelo želel;)

★★★★★ 
Drago Jančar
(foto: Anita Schiffer-Fuchs, StZ)
Jančar, Drago
In ljubezen tudi
Beletrina, Ljubljana 2017, Knjižna zbirka Beletrina
352 strani
ISBN 978-961-284-275-8

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)