Johann Wolfgang von Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Goethe je bil genij - mož vsestranskih sposobnosti. Bil je uspešen pisatelj, pesnik, dramatik, mislec, naravoslovec, popotnik, zgodovinar in politik. A genialnost sama po sebi ni bila zagotovilo za njegovo uspešno in zadovoljno življenje. Tudi možnost lagodnega življenja zaradi dobre materialne  preskrbljenosti, ki mu jo je omogočilo rojstvo v bogati družini, ne. Življenje, v katerem so se lahko razcveteli vsi njegovi talenti in se uresničile vse njegove želje, mu je omogočil roman Trpljenje mladega Wertherja.

Die Leiden des jungen Werthers - med ostalimi Goethejevimi deli
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)

Napisal ga je leta 1774, ko je bil star 25 let. Knjiga je v trenutku postala evropska uspešnica. Mladenke so medlele ob imenu Werther (in Goethe) in ljubezni, ki seže preko groba. Razgledani evropski mladeniči so se začeli oblačiti kot Werther. Bilo je toliko samomorov, da je moral Goethe javno nastopiti in povedati, da jih ne odobrava. Napoleon je z Wertherjem odšel na svoj vojaški pohod v Egipt. Mladi Goethe je postal slavna osebnost.

Wertherja je oboževal tudi komaj 18 letni knez Carl August iz Weimarja in Goetheja povabil v svoj svet ministrov. S tem povabilom so bili postavljeni temelji za Goethejevo po lastnih željah potekajoče, brezskrbno in uspehov polno življenje.
Preselil se je v Weimar, ki je bil takrat - lahko bi rekli, kulturna prestolnica Nemčije, če ne celo Evrope in tam živel do svoje smrti, 50 let pozneje. Kot politik je lahko veliko potoval in navezoval stike z najpomembnejšimi ljudmi Evrope. Kadar pa je čutil umetniški navdih in slo po pisanju ali raziskovanju, se je enostavno umaknil iz javnosti in ustvarjal. Njegova genialnost se je lahko v celoti razcvetela.

Trpljenje mladega Wertherja bi bil lahko le eden od številnih sentimentalnih romanov v obliki pisem, ki so jih takrat pisali (in čez nekaj deset let vsi pozabili), pa je mnogo več.
Kar mi je posebno všeč je to, da se je Goethe lotil pisanja na način, po kakršnem nastajajo najboljši romani. Na osnovi osebnih izkušenj, oseb, ki jih je poznal, dogodkov, za katere je slišal, je ustvaril nekaj povsem novega, polnejšega in še boljšega od realnosti. Fikcija kot se šika, od katere ima bralec več kot od realnih doživetij.

V prvem delu romana je Werther Goethe sam. Piše o dogodkih, ki jih je sam doživel. Werther je radoživ, optimističen, velik ljubitelj narave in otrok - točno tak kot je bil Goethe.

Werther na ljubezenske težave reagira tako, kot je to večkrat počel tudi Goethe sam - pobegne na potovanje. 

In če Carl August Goetheja ne bi povabil v Weimar, bi se njegova poklicna kariera prav lahko končala enako klavrno kot se je Wertherjeva.

Werther tako kot Goethe ni prenašal slabe volje. Razglasil jo je celo za greh, saj z njo škodimo sami sebi, še bolj pa drugim, predvsem tistim, ki jih imamo radi. 

Goethe je svoje misli rad položil na Wertherjev jezik. Recimo tole: Kaj v resnici ni vseeno, ali preštevam grah ali lečo? Vse na tem svetu je naravnano v eno samo grdobijo in bedak je človek, ki se zgara za denar ali časti ali kaj takega zavoljo drugih, ne da bi ga samega kaj gnalo, ne iz potreb.

Ali pa: Vsi veleumni šolniki in vzgojitelji soglašajo, da otroci ne vedo, kaj hočejo, a da kakor otroci tudi odrasli tavajo po tem svetu in da prav tako kakor oni ne vedo, od kod prihajajo in kam gre njihova pot, da se prav tako ne ravnajo po pravih smotrih in puste, da tudi njim vladajo piškotki in kolači in brezovka; tega nihče ne verjame rad, meni pa se zdi, da je to kakor na dlani.

Lotte da Wertherju pištolo
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)

Za osnovo drugega dela romana je Goethe uporabil dogodke, za katere je slišal od prijatelja. In v tem delu se, po mojem mnenju, pokaže Goethejevo mojstrstvo v pisanju. Pred bralčevimi očmi se Werther iz radoživega mladeniča počasi spreminja v velikega trpina, ki izgubi vso voljo do življenja. Ta preobrazba je tako verodostojno predstavljena, da sem se v Wertherja zlahka vživela in razumela njegove dileme in strahove. Werther ni več Goethe. Prav tako ni Wilhelm Jerusalem, katerega zgodba je Goetheja tako presunila, da se je odločil uporabiti jo v romanu. Werther postane samostojna, polnokrvna oseba, ki živi svoje lastno življenje. Takšne osebe najdete samo v dobrih knjigah:)

Pri predstavitvi romana seveda ne morem mimo teme, ki je bralce takrat, ko je knjiga prvič izšla, najbolj vznemirila. Samomor - v času nastanka romana skoraj tabu tema. Goetheju je to temo uspelo osvetliti s povsem druge, za takrat povsem neobičajne plati. Samomor je predstavil kot možen izhod iz nerešljivega položaja, ki ga ostali nimamo pravico obsojati. Kaj pa vemo, kakšni so bili resnični razlogi za usodno odločitev in kakšno je bilo trpljenje, ki je nesrečnika potisnilo v takšno dejanje. Kdo smo, da bi imeli pravico soditi? Pomenljivo.

Sicer pa je zgodba romana sila preprosta in splošno znana - tako, da ni nevarnosti spojlerjev. Werther se zaljubi v dekle z imenom Lotte, ki ga očara z vsem svojim bitjem, a je na žalost že obljubljena drugemu, zelo prijetnemu mladeniču Albertu. Ker je Lotte za Wertherja nedosegljiva in ker Werther noče, da bi bil vzrok razprtij med Lotte in Albertom, naredi samomor.

Knjigo priporočam vsem, ki imajo radi dobre, kratke in jedrnate romane. Priporočam jo tudi tistim, ki jih zanima, kaj je pred več kot dvesto leti navduševalo mlade evropske izobražence. Knjigo je bolje brati malo pozneje kot v srednji šoli - potrjeno iz lastnih izkušenj;) 

In konec koncev - dejstvo, ki ga ne kaže prezreti: Slavoj Žižek je v intervjuju za zadnjo izdajo Spiegla zatrdil, da lahko Evropo z njene poti v prepad reši samo vrnitev k njenim razsvetljenskim koreninam. Če Žižku verjamete ali ne - v obeh primerih se splača  prebrati roman enega najmarkantnejših mož, ki ga je rodilo nemško razsvetljenstvo.

Angelika Kauffman: Mladi Goethe
(1787)
(vir:Wikipedia)

P.S. Goethe in slikarka Angelika Kauffman sta bila velika prijatelja - a do zgornjega portreta je bil Goethe zelo kritičen. Napisal je: Es ist immer ein hübscher Bursche, aber keine Spur von mir (v slovenščini nekako takole: Saj je prav fleten fant, a v njem ni kančka mene).

Angelika  Kauffman je tudi ena od nastopajočih v odličnem literarnem prvencu Katie Ward: Girl Reading.