četrtek, 24. julij 2014

Man Booker Prize 2014 - Longlist


"Američani prihajajo!" so pred podelitvijo nagrade skoraj panično vzklikali nekateri od britanskih pisateljev in literarnih poznavalcev. V letošnjem letu je namreč prišlo do sprememb v pravilih, ki veljajo za podelitev te prestižne britanske literarne nagrade. Do sedaj so se za nagrado lahko potegovali le pisatelji iz Velike Britanije, Commonwealtha in Irske, od letos dalje pa je nagrada odprta za vse romane lanskega leta, ki so bili napisani kjerkoli po svetu - edini pogoj je ta, da so bili napisani v angleščini in izdani v Veliki Britaniji. Torej od letos dalje so lahko kandidati za nagrado tudi ameriški pisatelji. Je bil strah britanskih pisateljev, da jih bodo pri kandidiranju za nagrado izpodrinili Američani, upravičen?
Da in ne. Poglejmo si trinajsterico letošnjih kandidatov za bookerjevo nagrado:
  • Joshua Ferris: To Rise Again at a Decent Hour (ZDA)
  • Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Avstralija)
  • Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (ZDA)
  • Siri Hustvedt: The Blazing World (ZDA)
  • Howard Jacobson:  J (Velika Britanija)
  • Paul Kingsnorth: The Wake (Velika Britanija)
  • David Mitchell: The Bone Clocks (Velika Britanija)
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others (Velika Britanija)
  • David Nicholls:  Us (Velika Britanija)
  • Joseph O'Neill: The Dog (Irska)
  • Richard Powers: Orfeo (ZDA)
  • Ali Smith:  How to Be Both (Velika Britanija)
  • Niall Williams: History of the Rain (Irska)
Kaže, da ne, saj je na seznamu šest britanskih pisateljev, dva irska, en avstralski in samo štirje ameriški pisatelji - jasen presežek literarnih del, ki bi se za nagrado potegovale tudi, če bi veljala stara pravila.V oči bode nekaj drugega. Na seznamu razen avstralskega predstavnika ni nikogar iz držav Commenwealtha. Nikogar ni iz indijske podceline, nikogar ni iz Afrike. Je bilo lansko leto enostavno literarno slabše za te države in je bilo izdano manjše število kakovostnih romanov, ali pa je v ozadju kaj drugega?
Pri razjasnitvi tega je pomembno, da vemo, izmed katerih romanov žirija sploh izbere kandidate za nagrado. Čeprav sem bila opozorjena, da se nagrada za našega kresnika ne zgleduje po nagradi booker, je podobnost med njima vseeno tako očitna, da si dovolim primerjavo. Žirija za nagrado kresnik prebere (ali prelista) vse slovenske romane, ki so izšli v lanskem letu in potem izmed njih izbere deseterico. Žirija za nagrado booker si tega zaradi obilice romanov v angleškem jeziku ne more privoščiti. Tako so založbe tiste, ki naredijo prvi predizbor. Vsaka založba lahko za nagrado booker kandidira samo dva romana, ki sta v preteklem letu izšla pri njih. Število romanov, ki jih žirija dobi v branje, je tako bistveno nižje in primerljivo s številom romanov, ki jih prebere slovenska žirija za nagrado kresnik.
In tukaj lahko tiči vzrok za to, da so na letošnji longlisti za bookerja večinoma britanski in ameriški romani, ki so jih v večini napisali beli moški. Kaže, da so založniki ob večjem izboru literarnih del stavili na uveljavljena imena in standardne romane, nekatera bolj "eksotična" dela in prvenci pa sploh niso našli poti do žirije (izjema je Paul Kingsnorth). Booker je postal globalen, obenem pa manj raznovrsten, so pomenljivo zapisali v Guardianu.

Na seznamu ni Američanke, ki sem jo pričakovala. Donna Tartt se s svojim izjemnim romanom The Goldfinch, za katerega je že dobila Pulitzerjevo nagrado in bo sigurno ena mojih najboljših knjig v tem letu, ni uspela uvrstiti med kandidate za bookerja. Ostajam brez besed:-(
No, med letošnjimi kandidati za bookerja manjkajo še druga znana pisateljska imena - Ian McEwan, Martin Amis, Sarah Waters... Žirija je povedala, da pri izboru romanov ni gledala na staro slavo pisateljev in to, kdo bi v preteklosti že moral dobiti nagrado pa je ni in bi jo mogoče zaslužil zdaj, ampak je upoštevala izključno kakovost konkretnih romanov. To je seveda edino pravilno in temu ni oporekati.
Je pa zanimivo to, da so lahko kriteriji za kakovost literarnih del pri literarnih strokovnjakih zelo različni. Tudi žirija za nagrado Folio je iz iste množice romanov izbirala kandidate po kriteriju kakovosti, pa vendar med širšim izborov kandidatov za nagrado booker ni nikogar, ki bi se uvrstil tudi med finaliste za nagrado Folio.

Pa pustimo to.
Prepričana sem, da so romani letošnjega širšega izbora za nagrado booker dobri romani, ki zaslužijo pozornost in to, da vsaj kakšnega od njih tudi preberemo. Sama se jih bom lotila po svoji preizkušeni metodi:-)
Na tem mestu bi omenila samo dva od nominirancev.

Prvi je David Mitchell, ki je pred kratkim kot uverturo (ali pa reklamo) za svoj nominirani roman The Bone Clocks, objavil zgodbo The Right Sort v obliki tvitov. Zgodba in roman naj bi bila povezana. Oba se dogajata leta 1984, v obeh nastopa najstnik; le da je v romanu zgodba razširjena na celotno življenje glavnega junaka. Ta junak je v mladosti prijazni tujki omogočil "asylium" in šele čez mnogo let ugotovil, zakaj je pri tem pravzaprav šlo. Knjigo bi bilo zanimivo prebrati. Zdaj to še ni mogoče, saj bo izšla šele v začetku septembra.

Drugi zanimiv nominiranec je Avstralec Richard Flanagan, ki je povezan tudi s Slovenijo. Ne samo, da je poročen s Slovenko (ali potomko slovenskih izseljencev), v svojem prejšnjem romanu je tudi pisal o Slovencih. Gre za roman, ki ga imamo prevedenega v slovenščino, Plosk ene dlani. Roman sem pred časom prebrala in mi je bil zelo všeč. Z njim se je pisatelj želel pokloniti ženinim prednikom, slovenskim izseljencem, ki so se naselili na Tasmaniji. Tam pisatelj tudi živi.
Zadnji roman, s katerim si je Richard Flanagan prislužil nominacijo za bookerja, The Narrow Road to the Deep North, pa pripoveduje o življenju avstralskih vojnih ujetnikov v japonskem taborišču v Burmi med drugo svetovno vojno. S tem romanom se je poklonil svojemu očetu, ki je preživel Burma Death Railway. Tako so imenovali  železnico med Burmo in Tajsko, ki so jo med drugo svetovno vojno gradili Japonci s prisilnim delom številnih civilistov in vojnih ujetnikov. Tudi znani film Most na reki Kwai govori o tem, le da naj bi bil film daleč preveč idealiziran in ni pokazal, kako hude so bile v resnici razmere v japonskem taborišču.

Finaliste za nagrado booker bodo izbrali 9. septembra, zmagovalca pa 14. oktobra.

Richard Flanagan (1961) z ženo Maydo in hčerami
(foto: Richard Jope)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)