George Saunders: Lincoln v bardu

Ta knjiga me je razveselila kar trikrat. Če bi po njej posneli film, bi me mogoče še četrtič. A kaj takega skoraj ni pričakovati, saj je knjiga tako zelo posebna, da si ne predstavljam, da bi jo kdo upal filmsko upodobiti.

Prvič je bilo, ko sem jo brala v originalu. Moje navdušenje - če ne celo vzhičenost nad knjigo, lahko začutite, če preberete recenzijo, ki sem jo napisala pred dvema letoma in pol.

Drugič je bilo, ko sem obiskala kraj, kjer se roman Lincoln v bardu dogaja - to je pokopališče Oak Hill, nedaleč od Washingtona. Willijeva bela kamnita hiša je bila čisto na robu. Preberite, kako je bilo.

Tretjič je zdaj, ko sem roman prebrala še v slovenskem prevodu. Prevajalec Andrej E. Skubic - specialist za Georgea Saundersa, saj je poleg pričujočega romana prevedel tudi zbirko njegovih kratkih zgodb Deseti december - je opravil čudovito delo. Tudi težko. Najti besedo ognjegrom ali pa besedno zvezo fenomen snovnosvetlobnega razcveta, ni kar tako. Ali pa pisati tako opolzko, da je že zapleteno brati: Ti preklet kur*c! Tam je vsak usr*n kur*c hodit sr*t pa odmetavat smeti! In kaj je zleknjena figura v bolniški skrinji? Nič drugega kot truplo v krsti.

Ob prvem branju romana, se me je dotaknil predvsem opis odnosa med očetom in sinom, njune navezanosti. Od drugem branju - v slovenskem prevodu, pa so me zanimale predvsem številni duhovi, ki begajo po pokopališču in se nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da so mrtvi. Gnusili so se mi in smilili obenem, marsikateri pa so mi zrasli k srcu. Preko njihovih življenjskih zgodb je pred mojimi očmi zaživela ameriška zgodovina z vsemi svojimi vzponi in padci. V tej zgodovini zavzemajo pomembno mesto afro-američani. Zatirani večino časa, stopajo na nova pota. George Saunders je leta 2017, ko je knjigo napisal, že slutil, da bo potrebno nekaj takega kot BLM. Na pokopališču Oak Hill duhove afro-američanov železna ograja ne more zaustaviti, duhove belcev pa lahko. Kakšna simbolika!

Sporočilo romana je naslednje: V življenju je pomembno samo to, da delamo dobro in da lajšamo trpljenje drugih.

Tako preprosto je to. In zlajnano, boste rekli. A še kako resnično.

Upam, da bo roman Georgea Saundersa, Lincoln v bardu, našel pot do čim večjega števila slovenskih bralcev. Ker je pisan na zelo nenavaden način in vsebuje veliko iztočnic za premišljevanje o ameriški zgodovini, bo to precej težko. A glejte, če obstajajo vica, so takšna, kot jih opisuje George Saunders. In ljudje smo uboge pare, ki se trudimo, da preživimo, vsak na svoj način. Čeprav se na videz zdi, da je vsakdo drugačen, to ne drži. Vsi občutimo bridkost, ali smo jo, ali jo bomo. Nenehno nas prekašajo okoliščine, preskromno smo obdarjeni z uteho; trpeča, omejena bitja smo. Drug drugega si moramo prizadevati videti na tak način, pa bo za vse bolje na tem svetu.

To so citati iz knjige, za katero sem prepričana, da bo nekoč v kanonu ameriške literature, če ne bo celo označena kot klasika.

Lincoln Memorial 
Washington D.C.

Abraham Lincoln velja za očeta modernih Združenih držav Amerike in mogoče celo za najpomembnejšega ameriškega predsednika. Ameriški narod je ohranil enoten in odpravil je suženjstvo, četudi za ceno množice smrtnih žrtev, ki jih je terjala državljanska vojna.

V bardu pa ni on, ampak njegov 11-letni sin Willi, a trpita oba - predsednik predvsem zaradi dvomov in odločitev, ki jih je moral sprejeti v času državljanske vojne.

Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla

Knjiga Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla je izšla leta 1954, manj kot leto dni pred pisateljevo smrtjo. Thomas Mann je bil takrat star skoraj 80 let in Feliks Krull je njegov zadnji roman. Precej se razlikuje od njegovih ostalih knjig, a vendar je tudi tipično "njegov". Vsi njegovi romani in kratke zgodbe (razen Smrt v Benetkah) vsebujejo humor in ironijo - nekateri več, drugi manj, Izpovedi Feliksa Krulla so pa ena sama parodija, se pravi smeh in šaljivost na kvadrat. 

Thomas Mann se posmehuje hohštaplerstvu in narcisoidnosti, konzervativnim oblastnikom in naprednim kulturnikom, zapeljanim ženskam in zaljubljenim gejem, pisateljem in znanstvenikom. A to še ni vse. Thomas Mann gre dalje. Njegov zadnji roman je tudi parodija na temo razvojnih romanov (ki jih je pisal tudi sam, spomnite se na Čarobno goro:) in memoarov - v tem primeru povsem konkretno: spominov, ki jih je v svojem pompoznem slogu pisal Johann Wolfgang von Goethe, Dichtung und Wahrheit. Ko je nekdo star 80 let in je tako slaven ter cenjen, kot je bil sredi prejšnjega stoletja Thomas Mann, si to lahko privošči. 

Občudovala sem njegov slog pisanja in jasnost izražanja, ki sta bili leto pred smrtjo, v visoki starosti, še vedno precizni in ostri kot nož. In smejala sem se ob njegovi inteligentni hudomušnosti, ki še nikoli ni bila tako čista in brezkompromisna.

Feliksa Krulla bi, če bi živel v današnjem času, označili za tistega, "ki se znajde". Saj veste, kaj to pomeni. V osnovi nekaj slabega, ne pa povsem neprimernega. Opisovali bi ga z vsaj nekaj občudovanja, kančkom nevoščljivosti, a tudi z nepogrešljivo merico zgražanja. 

Feliks Krull ponavadi ne postopa tako, kot bi bilo po črki zakona, morale ali pa splošno priznanih pravil obnašanja potrebno ali pa pričakovano, ampak vedno znova izrablja to ali ono slabost tega in onega ter jo izkoristi v svojo korist. Ne moremo reči, da njegova dejanja izhajajo iz hudobije ali pokvarjenosti, a vendar so vedno znova tako naravnane, da se obrnejo njemu v prid. Ljudje, ki jih srečuje, mu, ne da bi jih v to posebno silil, sami padajo v naročje, ponujajo dragocenosti in se na splošno ravnajo po njegovih željah. Ob tem se celo smehljajo od zadovoljstva. S pomočjo takšnega ravnanja Felks Krull žanje uspehe, kjerkoli se pojavi in se hitro ter odločno vzpenja po družbeni lestvici.

Kar pa je ob vsem tem najbolj čudno, a tudi čudovito obenem, je to, da s svojo prikupnostjo in ljubeznivostjo začara tudi bralca knjige in ga zlahka pridobi na svojo stran. Vzljubila sem ga, pa čeprav sem vedela za vse njegove prevare in blefiranja. Nastopajoči v knjigi, moški in ženske, bogati in revni, učeni in neuki, ki vsi po vrsti naivno drug za drugim podlegajo njegovim čarom, tako nikakor ne zaslužijo pomilovanja in obsojanja.

Na začetku knjige je Feliks Krull star okrog 40 let in se malce utrujen od vseh doživetij spominja svojega dotedanjega življenja. Rojen je bil v 70-ih letih 19. stoletja v majhnem mestu ob Renu, v družini, ki se je preživljala z izdelavo šampanjca. Že kot otrok je kazal posebne sposobnosti, ki jih je do potankosti razvil in uporabil v svojem nadaljnjem življenju. Že zgodaj je znal ponarejati pisavo drugih, simulirati bolezen, zapeljevati in se pretvarjati. Ostali otroci so se ga izogibali, a to ga ni prav nič prizadelo, saj je bil vedno prepričan, da je nekaj več od njih - da je izrezljan iz boljšega lesa. 

Ko je očetovo podjetje v času, ko je postal polnoleten, zaradi slabe kakovosti šampanjca, ki ga je pridobivalo, bankrotiralo, je moral sam zaslužiti za svoje življenje. Boter mu je priskrbel službo v luksuznem hotelu v Parizu. A še preden je Feliks odpotoval v Francijo, se je moral nekako izogniti služenju vojaškega roka v Nemčiji. To je naredil izredno prepričljivo s svojo sposobnostjo pretvarjati se in simulirati. Eden najboljših odlomkov v romanu je to.

V pariškem hotelu ga najprej zaposlijo kot liftboya, a s svojo prikupnostjo (s svetlimi lasmi, modrimi očmi in temno poltjo, telesom, ki ga primerjajo s telesom grškega boga Hermesa), predvsem pa s svojim prijetnim govorjenjem, hitro napreduje do glavnega natakarja. V tej službi se sreča z ljudmi iz visoke družbe, ki jih občuduje in na vsak način tudi sam želi postati eden izmed njih. To mu prav hitro tudi uspe. Njegovo spretno občevanje z ljudmi pa tudi to in ono srečno naključje ga pripeljejo do tega, da se kot mlad bogataš odpravi na enoletno luksuzno potovanje okoli sveta. Lizbona je njegova prva postaja in zdi se, da ga bo tukaj vsaj ena od žensk, ki si jo je namenil zapeljati, spregledala in razkrinkala...

Ko je Feliks Krull začel s svojim študijskim potovanjem, sem začela brati s še dodatnim zanimanjem in veseljem. Kajti mladi blefer se je čisto iskreno začel zanimati tudi za paleontologijo, razvoj živalskih vrst in človeka. Poleg tega so bila vsa  njegova doživetja tako lepo zastavljena in so obetala toliko novih zanimivih pripetljajev ter razmišljanj, da sem eno od karantenskih nedelj brala skoraj neprekinjeno od jutra do večera. Takrat se je zgodilo tudi to, da me je od nelagodja začelo stiskati v trebuhu, kajti zadnji strani knjige sem se približevala vse preveč hitro. 

Nelagoden občutek pa ni bil kar tako. Na zadnji strani knjige me je čisto zares čakalo grenko spoznanje in ja, tudi presenečenje. Roman se namreč v trenutku, ko se je Feliks Krull pripravljal, da se vkrca na luksuzno ladjo, ki ga bo odpeljala proti Buenos Airesu, konča. Tako enostavno je to. Nekaj trenutkov sem se še hrabrila z mislijo, da so mi mogoče v antikvariatu, kjer sem knjigo našla, prodali le prvi del romana, a je lažno upanje hitro splahnelo. Thomas Mann romana Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla ni nikoli dokončal. Med bralce je poslal le prvi del Feliksovih memoarov. Škoda. Še danes ni popolnoma jasno ali mu je pri pisanju enostavno zmanjkalo časa ali pa je bilo pomanjkanje volje - v pozni starosti je tudi to mogoče - vzrok, da romana ni dokončal. 

Feliks Krull je bil rojen pod srečno zvezdo - na to namiguje že njegovo ime. Prav gotovo je bil tudi hohštapler - kakor je poimenovan v originalnem naslovu romana (Die Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull) in nekaj malega pustolovec. V veliki meri pa je bil prav gotovo predvsem blefer, kakor so ga posrečeno označili v naslovu nove izdaje slovenskega prevoda romana, ki bo zdaj zdaj izšel pri založbi Beletrina. Ja, Feliks Krull je aktualen tudi danes in njegove Izpovedi je vredno predstaviti tudi novi generaciji bralcev. Ne zamudite tega klasičnega umetniškega zalogajčka mojega najljubšega, v vseh pogledih genialnega pisatelja, Thomasa Manna.

★★★★★

Yoko Ogawa: Darilo števil

Če bi japonski naslov romana pisateljice Yoko Ogawa dobesedno prevedli v slovenščino, bi se glasil Profesorjeva priljubljena formula. Nekaj nenavadnega je v teh japonskih pismenkah, da jim prevajalci v druge jezike ne sledijo preveč natančno - vsaj kar se naslova tiče;) V nemškem prevodu je tako naslov romana Skrivnost Eulerjeve formule, v slovenskem Darilo števil; a daleč najbolj neprefinjen od vseh je naslov angleškega prevoda, ki je kar Gospodinja in profesor. 

Pa bi si formula, ki jo ima profesor matematike tako zelo rad - v težkih trenutkih pa pomirja tudi gospodinjo, vsekakor zaslužila, da je v naslovu. Knjiga Darilo števil je namreč roman o lepoti matematike in to lepoto najbolje opisuje najelegantnejša matematična enačba, ki povezuje pet za matematiko izredno pomembnih števil: 1, 0, pi, e in i. Profesor jo enkrat tekom romana napiše na papir in prepir med ženskama se v trenutku pomiri.

Eulerjeva enačba

Ostareli profesor matematike je približno 20 let pred časom dogajanja v romanu doživel prometno nesrečo, pri kateri je utrpel poškodbo možgan. Od takrat dalje njegov spomin traja samo 80 minut. Kaj to pomeni? Ne samo to, kar pogosto vidimo pri starostnikih z motnjami spomina - da se namreč dobro spominjajo tistega, kar se je dogajalo pred več kot 20-imi leti, ne vedo pa več, kaj so jedli za kosilo - profesor tudi oseb, ki jih je videl le dve uri nazaj, ne prepozna več. Življenje z njim je zaradi tega silno zapleteno in ni čudno, da nobena od gospodinj, ki skrbijo zanj, pri njem ne zdrži dolgo. Dokler ne pride prvoosebna pripovedovalka - mlada ženska, samohranilka, s svojim 10-letnim sinom in prevzame zahtevno delo. Ona in njen sin uspeta s profesorjem razviti malce nenavadno, a iskreno in prisrčno medsebojno razmerje.

Gospodinja se mora vsako jutro, ko pride na delo, vedno na novo predstaviti, saj se je profesor ne spomni več. Sledi nekaj minut zmedenosti in zadržanosti, potem pa profesor le dojame vsebino listka, ki ga ima pritrjenega na obleki. Tam je namreč skica ženskinega obraza, pod njo pa piše "moja nova gospodinja" in profesor vsako juto znova ugotovi, da ženska pred njim ni neznanka, da je že bila pri njem in je tako lahko do nje bolj sproščen. Žalostno, a tudi malce smešno in zabavno je to opisano. Čez nekaj časa napis na listku dobi še dodatek "in njen sin Root", knjiga pa s tem postane roman o matematiki.

Kadar je namreč profesor zmeden in ne ve, kaj bi in kako naj postopa s sogovornikom, ki mu je tuj, začne pripovedovati o stvareh, ki jih ima najraje in na katere se najbolje spozna. Začne pripovedovati o številih. Tako mora gospodinja ob svojem prihodu, preden jo profesor prepozna, vedno znova odgovarjati na vprašanja kot so "Katero številko noge imate?", "Kdaj imate rojstni dan?" ali pa "Kako se glasi vaša telefonska številka?" Pogovor potem lahko steče, saj profesor o vsaki številki, ki jo gospodinja navede, ve povedati kaj zanimivega. Da je n.pr. število praštevilo, da gre za število, ki je "spoprijateljeno" z drugim številom, ali pa da je popolno število (to je število 28, če slučajno ne veste;). 

Profesor pa z matematičnim imenom krsti tudi njenega sina. Zaradi njegove ploščate lobanje, ki spominja na strehico matematičnega korena, je idealno ime zanj Root. "Oh, da steckt ein kluger Verstand drin", reče profesor na samem začetku romana in ga poboža po laseh, dečku in njegovi bistrosti pa s tem pokloni velik kompliment.

Če imate radi matematiko, boste roman z veseljem brali. Če pa jo sovražite in ob njej dobite neprijeten občutek v trebuhu, obstaja velika verjetnost, da jo boste ob branju na novo vzljubili, se ob njej sprostili, predvsem pa začutili njeno lepoto. Čudovite stvari so skrite v številih, njihovih lastnostih in zaporedjih, profesor pa o njih pripoveduje s takšnim žarom, lepo in razumljivo, da zanje navduši tudi gospodinjo, ki v tej smeri nima nobene prave izobrazbe.

Knjiga pa ni samo roman o matematiki, skrivnostih in darilih, ki nam jih nudijo števila, ampak je tudi roman o prijateljstvu in razumevanju, a tudi tragičnih dogodkih, ki za vedno zaznamujejo posameznikovo življenje in usodno spremenijo njegov potek. Tukaj sta tragičen odnos med profesorjem in njegovo svakinjo ter tragičnost odnosa med gospodinjo in njeno materjo. 

Če bi se Yoko Ogawa odločila, da piše na takšen način, kot pišejo mnogi sodobni pisatelji in pisateljice - da bi namreč svojemu romanu dodala novo knjigo, ki bi dodatno osvetlila to isto dogajanje ali pa bi ga predstavila skozi oči drugega od nastopajočih (tako kot sta to, recimo, naredili Kate Atkinson in Rachel Joyce), bi lahko Darilu števil, dodala roman, ki bi natančneje osvetlil vsaj razmerje med profesorjem in njegovo svakinjo. V romanu je njun odnos prikazan le v obrisih, a v sebi skriva ogromno bogastvo, ki bi ga Yoko Ogawa prav sigurno znala preoblikovati v še enega od njenih krasnih romanov.

V knjigi je veliko govora tudi o baseballu, ki je na Japonskem izredno priljubljen šport. Rada ga imata oba, profesor in Root (jaz pa malo manj;). Tudi ta šport v sebi skriva lepoto števil, pisateljica pa ga uporabi predvsem zato, da prikaže veliko veselje in srečo, ki jo sprožijo čisto majhne stvari. 

Zanimivo, kaj vse je pisateljica uspela na tako prefinjen način zaobjeti v svojem kratkem romanu, gladko in oblo, brez ostrih robov in štrlečih oglišč.

Yoko Ogawa piše nežno, tiho in umirjeno. Takšne so tudi osebe njenih romanov -  pogosto krhke in občutljive; zdi se, kakor da se bodo zdaj zdaj sesule same vase. A to je le površen vtis, ki je napačen. Protagonisti njenih romanov v sebi vedno skrivajo tudi nekaj močnega in odločnega, zaradi česar živijo bogato, čeprav ne vedno tudi srečno življenje. 

Roman za nežne človeške duše. A brez kiča in lažne romantike.

★★★★☆

Yoko Ogawa: Hotel Iris

Ko mi v teh časih nekdo omeni Japonsko, mi skozi možgane šine ena sama misel: Japonci pa znajo! Japonci vedo, kako je potrebno postopati s covid-19, kako se vesti v času epidemije in kako eksponentno krivuljo širjenja virusa približati linearni, ne da bi pod silo takšne ali drugačne grožnje popolnoma ustavili javnega življenja.

Kakor se mogoče to čudno sliši, a branje japonske literature v času pandemije mi na nek način vliva zaupanje in budi upanje. Tam nekje so namreč oni, ki se spoznajo, ki vedo, kako se rešiti iz neprijetnega položaja in mogoče se nam zdaj tudi posveti, da se od njih lahko tudi česa naučimo, ne pa da nanje gledamo kot na neke vrste simpatične čudake.

Dobra sodobna japonska literatura seveda niso samo knjige Harukija Murakamija. Yoko Ogawa je ravno tako spoštovana ter slavna kot njen moški kolega - sicer bolj na Japonskem kot drugod po svetu, saj piše vsaj tako dobro kot on - če ne celo bolje. Njen roman Zärtliche Klagen mi je bil zelo všeč in v teh turobnih časih sem si zaželela prebrati nekaj podobnega, kot je bila ta knjiga. Med kopico romanov Yoko Ogawe, ki so prevedeni v nemški jezik, sem izbrala Hotel Iris, ker ga imamo tudi v slovenskem jeziku - direktno iz japonščine ga je prevedel Luka Culiberg, kar je še posebna dragocenost.

Želela sem prebrati nekaj počasi potekajočega, liričnega; roman, kjer bodo osebe pomembnejše od zgodbe, same in osamljene; nekaj, kar se dogaja na robu sveta, v samoti, v naravi. Takšne so ponavadi knjige Yoko Ogawe. Z romanom Hotel Iris sem dobila vse to in še mnogo več. In tisto "več" je kočljiva zadeva. Samo za močne živce in dober želodec. Če bi bila knjiga daljša samo za poglavje ali dva, bi zame  postalo tisto "več" krepko "preveč".

V enem izmed manjših japonskih obmorskih turističnih krajev stoji hotel Iris. Vodi ga vdova s svojo 17-letno hčerko Mari. V hotelu imajo nekoč gosta, ki se spre - ne spre, ampak stepe s prostitutko, ki ga je obiskala v sobi. Kljub temu da je dogodek za gosta več kot sramoten, skrajno ponižujoč in vzbuja veliko zgražanje, moški - star krepko preko 60 let, dostojanstveno zapusti hotel. Na Mari naredi to gromozanski vtis. V naslednjih tednih in mesecih se med njo in moškim razvije nenavadno ljubezensko razmerje.

Da nam njun odnos ne vzbuja prevelikega gnusa in da ga vsaj do neke mere razumemo, moramo Mari in Prevajalca vsaj nekoliko bolje spoznati. Kako je moškemu iz hotela resnično ime, v romanu ne izvemo. Mari mu pravi kar Prevajalec, ker je pač prevajalec in se preživlja s tolmačenjem iz ruskega v japonski jezik. Pa da ne bi mislili, da prevaja rusko leposlovje, klasike kot sta Tolstoj ali Dostojevski. Kje pa. Njegovo delo je prevesti, na primer, navodilo za uporabo kreme ali pa pripravo čaja ali pa - v najboljšem primeru, prevesti zdravniško odpustnico iz ruske bolnišnice. Nič kaj zadovoljstvo vzbujajoče delo je to.

Prevajalec se počuti nepomembnega. Tudi zapuščenega in osamljenega, saj nima ne prijateljev in ne sorodnikov. Nihče ga ne potrebuje in nihče ga ne bi pogrešal, če bi nenadoma izginil. Živi na osamljenem otoku, sam s sabo in svojimi ruskimi knjigami ter slovarji.

Ko se začne družiti z Mari - ravno tako osamljeno osebo, brez prijateljev in družabnega življenja (socialnih omrežij, kot npr. Twitter, takrat še ni bilo:), se pokaže kot izredno prijazen in vljuden človek. Neskončno je hvaležen za znanstvo z njo. Piše ji poetična, ljubeznivosti polna in skrajno ganljiva pisma. Ko skupaj obiščeta zabaviščni park in jesta sladoled, je prikupno neroden in zmeden. Ne znajde se najbolje, a v Marini družbi uživa z vso svojo dušo in zelo se boji tega, da bi jo izgubil.

A to je le ena plat Prevajalčeve osebnosti. 

Kakor ima dve plati tudi Marina podoba. Ena je tista, ki je za njeno oblastno mamo - podoba ubogljivega in spodobnega dekleta, podoba, ki se ohranja s pomočjo Marine inteligence, pretkanosti, iznajdljivosti in seveda tudi laži; druga je za Prevajalca - tistega z otoka. 

Kajti kadar je Prevajalec v svoji hiši na samotnem otoku, se iz dobrodušnega starejšega moškega spremeni v nekaj povsem drugega - sadista, ki pri svojih grozljivih dejanjih ne pozna meja. In, ja, izkaže se, da je Mari mazohistka, ki se idealno prilega vzorcu nasilja svojega več kot pol stoletja starejšega ljubimca. Kaj Prevajalec počne z Mari in kaj ta z užitkom prenaša in celo hrepeni po tem, si normalno človeško bitje težko predstavlja. Yoko Ogawa vse natančno in zelo nazorno opiše. Ponižanja in bolečine so vsaj tako velike, če ne še večje, kot tiste iz Zgodbe o O. 

Naj omenim samo eno, najbolj nedolžno. Prevajalec nekoč Mari ukaže, naj mu zamenja nogavice na nogah in pri tem uporablja samo usta. Mari - gola, kot je vedno ob takšnih seansah, v strahu, da ne bo obrcana, po vseh štirih steče v spalnico in potem z usti odpira predale v omari ter z glavo išče nogavice. Ko jih najde, jih potem previdno in z vso skrbnostjo - samo z ustnicami, zobmi in jezikom nekako spravi preko prstov, narta in pete na Prevajalčevo golen vse tja do kolena. A brez skrbi in zgražanja! Njegove prepotene noge so zelo čiste in nohti kratko pristriženi, dlačice na prstih pa med ljubkovanjem prijetno ščemijo;)

Tako sem to potem brala in se čudila, kako je mogoče o spolnem nasilju pisati poetično in lirično, kako ostarelega pohotneža ne morem enostavno sovražiti, kajti pravzaprav se mi je v resnici smilil in celo razumela sem ga. Njegova dejanja so bila obupen krik k prepoznavnosti in temu, da ga vsaj nekdo nikoli ne bi pozabil.

Ko se proti koncu romana naenkrat in povsem nepričakovano pojavi Prevajalčev nečak - postaven mlad fant, nekaj let starejši od Mari, se mi je zazdelo, da bo Mari vendarle našla neko običajnejšo pot v spolno življenje kot to, ki jo je živela s Prevajalcem. A ob teh pričakovanjih sem pač pozabila na tisto najpomembnejše, kar ohranja takšne sado-mazohistične odnose. Mari tega odnosa, pa naj bo še tako čuden in celo življenjsko nevaren, enostavno (in v nasprotju z mano, tukaj navzočo kot bralko) sploh ni želela prekiniti.

No, konec romana je vseeno genialen! Več ne želim napisati. Zelo mi je bil všeč.

Kakor mi je bila - na splošno gledano - všeč tudi knjiga kot celota. Umetnost je na tako genialen način v eni sami zgodbi povezati nasilje z ljubeznijo in lepoto ter tako pretanjeno osvetliti povsem nasprotne plati enega samega človeškega življenja. Osamljenega človeškega življenja.
Tako grozljivo lepo je, da zastane dih. Kakor zastane dih v grlu, ki ga stiska svileni šal.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir: Twitter)

Ödön von Horvath: Mladost brez Boga

Ne prehitro napačno sklepati! 

Bog je sicer tudi v slovenskem prevodu pisan z veliko začetnico, a knjiga je kljub temu politično zelo korektna;) 

Ob izidu je bilo drugače - takrat ni bila v skladu z aktualno politiko in je bila nemudoma uvrščena na seznam "škodljivih in nezaželenih besedil". Seznam so pripravili nacisti; mi pa imamo s tem še eno potrditev, da gre za dobro knjigo.

A vendar Bog v naslovu knjige ni tam kar tako in slučajno. Glavni junak intenzivno razmišlja o njem. Med potekom pripovedi se v njegovih očeh spremeni iz "najstrašnejše stvari na svetu" (Gott ist das Schrecklichste auf der Welt) v "resnico" (Gott ist die Wahrheit).

V osnovi pa je knjiga (mladinska) kriminalka, katere srž je umor, ki se zgodi med taborjenjem dijakov v hribih. Imamo osumljene, imamo sodni proces in tam pridejo na dan presenetljive stvari, zaradi katerih nekateri doživijo srčni napad, nekateri pa osebo, ki so jo do sedaj ljubili, začnejo sovražiti. Zelo napeto in razburljivo.

Zgodba je pisana skozi oči učitelja geografije in zgodovine, ki poučuje na eni izmed gimnazij za učence iz "boljših" družin. Da je dogajanje postavljeno v nacistično Nemčijo ni nikjer jasno napisano, a se to zlahka ugane. Represija in pomanjkanje svobode se čutita na vsakem koraku. Tisto, kar rečejo po radiju (v času nacizma je bil radijo glavno orodje propagande), je potrebno jasno ubogati in delati v skladu s tem. 

Tako učitelj že na samem začetku romana zaide v konfliktno situacijo, ker si pri popravljanju spisov z naslovnim vprašanjem: Zakaj moramo imeti kolonije?, dovoli pripombo, da so zamorci vendarle tudi ljudje in razpravljati o tem ali jim je dovoljeno živeti ali ne - kar je počel eden od dijakov v svojem spisu - ni ravno okusno. Zaradi te pripombe se mora pozneje zagovarjati pred očetom dijaka in tudi pred ravnateljem gimnazije, kajti radijska navodila so glede tega jasna. Toliko za ozadje romana. 

Sicer pa se dijaki skupaj s svojim učiteljem za velikonočne počitnice odpravijo na taborjenje. To je obvezno in od oblasti predpisano taborjenje, ki je pravzaprav predvojaška vzgoja - fante je namreč potrebno pripraviti na vojno; tako moralno kot tudi fizično. Dijaki pod vodstvom upokojenega oficirja in dveh pionirjev postavijo svoje šotore, hodijo na pohode, ponoči stražijo tabor in se - nad tem so najbolj navdušeni - učijo streljat. Nekoč po vrnitvi v tabor ugotovijo, da eden od dijakov manjka. Nekaj pozneje ga najdejo umorjenega v grapi. 

Kdo bi lahko bil morilec, je jasno že takoj, saj že iz predhodnega dogajanja dobro vemo, da se nekateri izmed dijakov med seboj ne razumejo dobro. Da je stvar še bolj zapletena, se v okolici tabora zadržuje skupina treh mladih lopovov, ki krade (tudi v taboru enemu izmed fantov izgine fotografski aparat) in tudi ti bi lahko morili. Slabo vest pa ima tudi učitelj, ki je vedel, da lahko pride do zločina, a se na to ni odzval.

Kakorkoli že, fantje po umoru skupaj s svojim učiteljem pospravijo šotore in se vrnejo v dolino, kjer se potem začne sodni proces proti osumljencu. Sodni proces je povod za razvoj psihološke drame, ki prizadene marsikoga - najbolj učitelja. Učitelj bi lahko molčal. Lahko bi samo pasivno opazoval potek sodnega procesa, ki je obiral predvidljive in pričakovane poti. Ali pa tudi ne. V veliki dilemi je in se sprašuje, ali naj za resnico - za katero ve, da je tisto, kar edino lahko prepreči nadaljevanje krivic - žrtvuje svoj ogled. Ve, da če pove po resnici, ne bo več mogel opravljati svojega poklica. In s čim se bo potem preživljal?

Učitelj je izredno posrečeno predstavljena glavna oseba romana. Precej duhovit je. Zlahka ugotovi ali pa celo samo začuti, kaj se v razredu dogaja. Z učenci zna delati in jih ukrotiti tudi kadar se le-ti poskušajo norčevati iz njega, mu nagajati ali celo uničiti njegovo kariero. Včasih se napije in včasih pristane v postelji neznane ženske - Kajti noben svetnik nisem, izjavi nekje v knjigi, in tudi ženske niso nobene svetnice.
A od vsega so mi bili najbolj všeč njegovi kratki in ostri komentarji ob različnih malih pripetljajih. Ali pa samo retorična vprašanja. Vsebujejo nekaj ironije in sarkazma, a ne preveč, ob katerih sem se morala nasmehniti in mu prikimavati. Tako človeški in zdravorazumski so bili. Z njimi se je učitelj lažje prebijal skozi težke mrzle čase, ko v deželi vladajo "bogati plebejci" (nacistični povzpetniki in njihovi podporniki) in je nastopilo - kot je to v knjigi slikovito rečeno, Obdobje ribe; ko je človeška duša tako negibna, kot je negibno obličje ribe.

Ödön von Horvath se je rodil leta 1901 v Sušaku v bližini Rijeke v madžarski diplomatski družini. Čeprav je nekaj časa živel tudi v Beogradu, je vsa šolanja zaključil v Nemčiji. O vzponu nacizma je lahko pisal iz prve roke. Njegov roman Mladost brez Boga je izšel v letu 1937 in bil takoj preveden v številne tuje jezike; nacisti pa so knjigo skupaj z mnogimi drugimi v Münchnu javno zažgali. 

Ödön von Horvath je tragično preminil že leto po izidu romana, v azilu, in sicer med sprehodom po Champs-Élysées, kjer ga je med nevihto smrtno ranila ena izmed odlomljenih drevesnih vej.

Kratki roman, Mladost brez Boga, meni do sedaj popolnoma neznanega pisatelja, je tako čudovito delo, da budi željo po tem, da bi prebrala še kakšno od von Horvathovih knjig. Roman pa je vedno znova zanimiv tudi za filmske in dramske ustvarjalce, saj je bilo delo že večkrat predelano v dramsko besedilo, po njem pa je bil posnet tudi film - nekoliko sodobnejša različica. 

Glavna vrednost knjige je v tem, da preko zanimive in napete kriminalne zgodbe na jasen način kritizira in obsodi fašizem, a pri tem z duhovitostjo glavnega junaka, ki se mora med drugim spopasti tudi s svojimi filozofsko-religioznimi dilemami in s svojim poklicem učitelja, poskrbi, da vzdušje v knjigi ni preveč temačno, temveč da budi upanje v boljše čase in je konec koncev celo optimistično. Pametne in pozitivnim vrednotam zavezane ljudi namreč najdemo tudi v tako mrzlih obdobjih človeške zgodovine, kot je Obdobje ribe (ali fašizma). Ödön von Horvath je bil že eden izmed njih.

★★★★★

Ödön von Horvath
(1901-1938)
(vir: Wikipedia)

von Horvath, Ödön

Jugend ohne Gott

112 strani

ISBN 978 3 87291 229 9

slovenski prevod: Mladost brez Boga

Inter-Kulturo, Maribor 1996

Joyce Carol Oates: Črna voda

Vsi imamo 24 ur na dan, a nekateri v tem času postorijo precej več kot velika večina ostalih. Ena izmed takšnih je ameriška pisateljica Joyce Carol Oates. Njena kreativnost je veličastna in komaj verjetna. V nekaj čez štiridesetletni karieri je napisala "preko 115 knjig, 55 romanov, preko 400 kratkih zgodb, več kot 12 knjig esejev, 8 zbirk pesmi in preko 30 dramskih del." - kot piše Volker Hage v svoji knjigi pisateljskih portretov.
Poleg tega je poučevala na univerzi Princeton, se dopisovala s svojimi literarnimi kolegi in že od svojega 34. leta starosti redno piše dnevnik.
Z možem sta veliko potovala, sprejemala goste na svojem domu, hodila na obiske. Joyce Carol Oates je kuhala, igrala klavir, delala na vrtu in joggala. Vmes pa redno brala, zelo veliko brala; ne samo knjig, ampak tudi najrazličnejše časopise. Dala je nešteto intervjujev, v zadnjem času pa je - čeprav stara že preko 80 let, izredno aktivna na družabnih omrežjih. Če jo sledite na twiterju in spremljate njene debate z drugimi twiteraši, lahko kaj hitro dojamete, kako gibek je še vedno njen um in kaj vse jo zanima. Noro. Čez nekaj mesecev bo izšel njen nov roman z naslovom Night. Sleep. Death. The Stars.

Joyce Carol Oates naj bi bila vsako leto na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost. 

Kratek roman Črna voda je prva od njenih knjig, ki mi je prišla v roke. Izdana je bila leta 1992. Glede na to, kako všeč mi je bila, nikakor ne bo zadnja. Pri Joyce Carol Oates ne gre samo za kvantiteto, ampak - glede na ta roman, tudi za kvaliteto.

Knjiga se začne takole:

Najeta toyota, ki jo je s tako neučakano živahnostjo vozil senator, je brzela po neasfaltirani cesti brez imena in v ovinkih vrtoglavo zdrsavala, potem pa jo je naenkrat, brez opozorila, odneslo s ceste, prevrnila se je v črno deročo vodo in s sopotnikovo stranjo navzdol naglo potonila. Mar bom umrla? - Takole?

Neasfaltirana cesta brez imena je slabo vzdrževana bližnjica na otoku Grayling Island v ameriški zvezni državi Maine. Vodi preko nenaseljene in močvirnate pokrajine. Ženska na sovoznikovem sedežu, ki se sprašuje, če bo umrla in to takole, je 26-letna Kelly Kelleher, avto pa vozi nekaj čez 50 let star senator. Spoznala sta se šest ur pred tem na zabavi ob ameriškem državnem prazniku, 4. juliju. No, Kelly je senatorja pravzaprav dobro poznala že od prej, vsaj teoretično, saj je ob koncu svojega študija o njem napisala diplomsko delo.

Ko se avto potaplja v črno vodo, ki smrdi po kanalizacijskih odplakah in bencinu, in ko Kelly zagozdena v sedežu, s poškodovano nogo, počeno lobanjo in nalomljenimi rebri, hlasta po zadnjih ostankih kisika, ki so še v mehurčkih zraka, ujetih v avtomobilski kabini, se v njenih mislih odvrti njeno dosedanje življenje. Zvemo iz kakšne družine izhaja, kakšna so njena politična prepričanja (demokratka s srcem in dušo je, saj je ob izvolitvi Georgea Busha starejšega za predsednika ZDA, zapadla v tako hudo depresijo, da ni ne jedla, ne spala in je zmršena hodila po mestnem parku), kje je zaposlena in kaj dela, pa tudi to kakšen je bil njen fant, s katerim se je pred kakšnim letom razšla, kako jo je razhod z njim prizadel in še mnogo drugega. Pred bralcem zažari simpatičen portret mlade ženske, tipičnega ameriškega dekleta, ki ima rado življenje.

Kelly pa v predsmrtnem deliriju, seveda, razmišlja tudi o senatorju: njunem srečanju, pogovoru med njima - o toliko različnih stvareh sta se lahko sproščeno pogovarjala!, o strasti, ki se neizogibno razvije v takšnih primerih in o njeni odločitvi, da se namesto, da prenoči pri prijateljici, zvečer odpelje z njim, v hotel na celini, kjer je imel rezervirano sobo.

Ko črna voda vdira v Kellyjina pljuča nastopijo tudi predsmrtne halucinacije in zaradi njih bralec ne ve več, kaj je res in kaj se dogaja le v Kellyjinih možganih. Joyce Carol Oates je to briljantno izpeljala in dokazala, da je pisateljica z izjemnim talentom. Zaradi teh njenih pisateljskih zmožnosti, bom brala tudi druge od njenih knjig.

Zaradi izvrstno izpeljane zgodbe s prepletanjem resničnosti in prividov še potem, ko sem prebrala zadnjo stran romana, nisem točno vedela, kaj se je zgodilo. Kar nekaj časa sem premišljevala o tem in ugibala - upala sem, da je vendarle drugače, kot je izgledalo.
Je senator, potem ko se je rešil iz potapljajočega se avta, res še enkrat zaplaval v črno vodo in rešil Kelly? Ali pa jo je pustil na cedilu in gre v romanu še za eno "zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno"? Preberite, ne bo vam žal.

Roman Joyce Carol Oates, Črna voda, je knjiga, ki jo boste prebrali v enem popoldnevu, a njena vsebina - presunljiva zgodba, ki je polna življenjske sile in brezglave strasti, zaupanja in izdaje, drznosti in strahu, vas bo spremljala še dneve in dneve. Tako kot je mene. Brez dvoma.

★★★★★

Joyce Carol Oates
(vir: Wikipedia)

Oates, Joyce Carol

Črna voda

iz angleščine prevedla: Maja Kraigher

originalni naslov: Black Water

Ljubljana, 2016, Modrijan, zbirka Svila

173 strani

ISBN 978 961 241 967 7

Robert Musil: Zablode gojenca Törlessa

Leta 1906 je na Dunaju izšel roman, ki je dodobra razburkal javnost. Tisti, ki se za literaturo niso preveč zanimali, so ga poskušali ignorirati; če pa to le ni šlo, so ga označili za nemoralnega. Ni jim šlo v račun, da lahko nekdo tako jasno in naravnost piše o tabu temah, kot so spolnost, homoseksualnost in (sado-mazohistično) nasilje. Za razliko od teh pa so literarni strokovnjaki večinoma že takoj začutili, da gre za izjemno in prelomno delo - eno od prvih modernističnih del, ki bo postalo klasika in bo vedno na seznamih najpomembnejših romanov vseh časov.
Pišem o romanu Zablode gojenca Törlessa, ki ga je napisal Robert Musil, ko je bil star komaj 26 let.

Ta kratki roman pripoveduje o mladem, okrog 16 do 17 let starem fantu Törlessu, ki se šola v internatu nekje na vzhodnem robu Avstro-Ogrske monarhije. Šolanje je namenjeno dijakom iz višjega družbenega sloja in naj bi jih pripravilo na vojaško kariero. Törless se tam spoprijatelji z dvema drugima dijakoma, Reitingom in Beinebergom. Reiting nekoč ugotovi, da mu je eden izmed dijakov - Basini po imenu, ukradel denar. Skupaj z Beinebergom se odločita, da ga je zaradi tega potrebno kaznovati. Odpeljeta ga na podstrešje in začneta mučiti - pretepati, bičati, zmerjati in poniževati, pa tudi posiljevati. Törless je priča dogajanju, a ne stori ničesar, da bi to preprečil - tudi potem ne, ko ga Basini prav posebej prosi za pomoč. Ob vsem tem pa vendarle začuti, da ga na nekakšen skrivnostni način vleče k Basiniju. Na koncu romana oba - Törless in Basini, zapustita internat; eden kazensko, drugi na priporočilo šolske komisije.

To je ta zgodba, ki je pohujševala dunajsko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Nekateri so upravičeno kritizirali šolski sistem in vzgojitelje, ki so dopuščali, da so se v šolskih internatih dogajala takšna mučenja. Roman je namreč delno avtobiografski in je bil napisan na osnovi izkušenj, ki jih je Robert Musil dobil med šolanjem v Železnem.

A bistvo romana je vendarle iskati drugod. Törless pride v internat na začetku pubertete, zapušča pa ga kot odrasel moški. V vmesnem času se bojuje z dvomi in se utaplja v zablodah, ki pa so pri odraščanju nekaj nujnega.

Stvar, ki ga najbolj bega, je poleg moralnih zagat ob spolnem dozorevanju, njegovo zaznavanje dvojnosti sveta oz. njegova izkušnja dveh resničnosti. Ena resničnost je tista, ki se dogaja v našem običajnem, normalnem življenju, preko dneva; druga je temna, skrivnostna, vlažna in strastna, ki ima posebno moč večinoma ponoči. Ena je razumska, druga je čutna.

Ko se Törless zave svojih zablod in jih kot odrasel moški tudi premaga, ugotovi, da ni dveh resničnosti. Obstaja samo ena življenjska resničnost, a pogled nanjo in njeno razumevanje je lahko različno.

Kar se pripravlja zunaj in se bliža od daleč, je kot megleno morje, polno orjaških, spreminjajočih se postav; kar se mu približa, postane dejanje, se zadane ob njegovo življenje, je jasno in majhno, ima človeške razsežnosti in človeške črte. In med življenjem, ki ga človek živi, in življenjem, ki ga čuti, sluti, vidi od daleč, leži nevidna meja kot ozka vrata, med katerimi se morajo podobe dogodkov stisniti, da bi prišle v človeka.

Ta vrata, ki vodijo iz življenja, ki ga Törless živi, v svet njegove čutnosti, predstavlja njegov sošolec Basini. Preko njega Törless podoživi in predela vse skrbi, občutke in strahove, ki so ga bremenili in se razvije v zrelega moškega. V tem, kako se razlikuje od Reitinga in Beineberga pa se pokaže tudi to, da se bo za razliko od njiju razvil v intelektualca, mogoče celo umetnika. Pri razmišljanju in razlaganju svojih dvomov si namreč pomaga s pisanjem. S pisanjem pisem, dnevnika in pesmi poskuša predelati svoje občutke in dejanja, ki ga mučijo in jih ne zna razložiti - točno tako kot to delajo pesniki in pisatelji.

Da resničnost sveta in življenja ne obstaja samo na razumskem nivoju, se kaže celo v tako eksaktni vedi, kot je matematika - premišljuje Törless. Imaginarna števila kažejo na to. Obstaja namreč računska enota, ki je kvadratni koren iz minus ena, pa čeprav ta v realnem svetu nikakor ni mogoča, saj vsako število, najsi bo pozitivno ali negativno, dá, če ga kvadriramo, nekaj pozitivnega. Pa ta števila vseeno uporabljamo in preko teh števil se v računskih operacijah lahko varno gibamo iz na realnih številih zasnovanem računu do z realnimi števili izračunanega rezultata.

Takole razmišlja mladi Törless:

Mar ni to kakor most, ki ima samo začetne in končne opornike in čez katerega greš prav tako varno, kot da bi bil cel? Zame je tak račun nekam vrtoglav; kot da bi šel del poti bogve kje. Tisto, kar mi je pravzaprav grozljivo, pa je sila, ki tiči v takšnem računu in te drži tako trdno, da vendarle spet pravilno pristaneš.

Ko Törless pri učitelju matematike išče natančnejšo razlago tega neracionalnega poteka računanja, ga ta odpravi z nasvetom, naj preprosto verjame, da je tako. Navidezna dvojna resničnost sveta - razumska in tista, ki jo razumsko ni mogoče razložiti, je torej tudi v matematiki. 

Robert Musil se je rodil leta 1880, nedaleč od Slovenije, na slovenskem Koroškem v Celovcu, kot edinec v uradniški družini zgornjega srednjega sloja. Po končani vojaški srednji šoli se je vpisal na vojaško tehniško akademijo, a se kmalu premislil in doštudiral strojništvo na civilni visoki šoli v Bernu. A to mu ni zadostovalo. Vleklo ga je k humanističnim vedam in literaturi, tako da je dokončal še študij filozofije s psihologijo, matematiko in fiziko. Njegovo široko znanje tako s področja naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved, s posebnim poudarkom na psihologiji, se dobro vidi v njegovem prvencu in obenem tudi najbolj znanem in uspešnem delu, Zablode gojenca Törlessa.

Po romanu je bil leta 1966 - več kot dvajset let po pisateljevi smrti, posnet tudi film z naslovom Der junge Törless. V filmu so dogajanje prikazali nekoliko drugače, kot ga je razumeti iz knjige. Namesto zgodbe, ki kaže dozorevanje adolescenta v odraslega človeka, so roman interpretirali kot študijo moči in prevlade ter povlekli vzporednice z nacional-socializmom. Po tej razlagi naj bi Reiting in Beineberg predstavljala naciste, ki uživajo v mučenju in nadvladi nad nedolžnimi žrtvami - v romanu nad Basinijem, ki naj bi predstavljal žide; Törless pa naj bi bil po tej razlagi predstavnik nemškega naroda (Mitläufer), ki sicer vse skupaj le opazuje, a s tem - ali pa prav zaradi tega, vseeno posredno sodeluje pri mučenju in je zato prav tako kriv.

Knjiga Roberta Musila, Zablode gojenca Törlessa je roman o odraščanju, ki je vedno bolj ali manj boleče in naporno, saj je to čas, ko je toliko stvari, občutkov in misli nejasnih ter težko razumljivih in mlade ljudi begajo ter obremenjujejo. Homoseksualne izkušnje dijakov v fantovskem internatu pri tem niso tako zelo pomembne; pomembno je njihovo iskanje poti iz adolescence v bolj stabilno stanje, v odraslost - razmišljanje in eksperimentiranje z občutki njih samih in njihovih sošolcev. 

Obvezno branje za odraščajočo mladino, ki ne hodi topo in bedasto skozi današnji svet ter še zna razmišljati z lastno glavo.

★★★★★

Robert Musil, leta 1900
(1880-1942)
(vir: Wikipedia)

Musil, Robert

Zablode gojenca Törlessa

iz nemščine prevedel in uvodno študijo napisal: Drago Dolinar

originalni naslov: Die Verwirrungen des Zöglings Törleß

Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, zbirka Sto romanov št.53
152 strani

P.S. Recenzija je bila napisana s hčerkino pomočjo. Knjiga je namreč izbirno branje maturantov na bavarskih gimnazijah.

Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1

Edgar Allan Poe: Konec Usherjeve hiše

Ves tisti otožni, mračni, mrtvaško tihi jesenski dan, ko so oblaki nizko viseli in pritiskali na zemljo z mračno težo, sem jezdil sam po prečudno puščobni pokrajini, ko so se že spuščale večerne sence, pa sem končno zagledal žalostno hišo Usherjeve družine. Ne vem, kaj je bilo, toda ko sem se ozrl v zidove, mi je duha prevzel občutek neznosne žalosti. Pravim neznosne, saj tega občutja ni blažilo tisto skoraj prijetno pesniško razpoloženje, s katerim duša po navadi sprejema celo najmračneješe podobe obupa ali groze. Gledal sem pred seboj tisti kraj - samotno hišo in puščobno pokrajino okoli nje, mrzle zidove, votla okna, podobna očesnim votlinam, nekaj stebel bičja, nekaj belih debel posušenih dreves - gledal sem vse to s tako potrto dušo, da tega ne morem primerjati z nobenim drugim človeškim občutkom kakor z megleno, vračajočo se zavestjo, ko se človek prebuja iz opijske pijanosti, z grenkim pogrezanjem v vsakdanje življenje, ko se prijetna tančica opoja žalostno gubi.

Takole se začne kratka zgodba Edgarja Allana Poe-ja, Konec Usherjeve hiše, iz zbirke kratkih zgodb z enakim naslovom, in predstavlja značilen način Poevega literarnega ustvarjanja, veliko pa nam pove tudi o tem, kakšen je bil pisatelj sam in v katerem času je ustvarjal. V času romantike so bili pisatelji in pesniki njegove dobe vzhičeni ob pogledu na ruševine (npr. Goethe v Heidelbergu). Tudi Poe je bil otrok svojega časa in je delil podobna občutja, a ne ob pogledu na propadajočo Usherjevo hišo. Tukaj je romantiko zamenjala neznosna žalost. 

Ko piše o prebujanju iz opijske pijanosti, piše iz lastnih izkušenj. Alkoholiku in zadrogirancu življenje ni bilo lahko.

A vendar te dve značilnosti nista tisto glavno, kar se bralca najbolj dotakne, ko bere njegove kratke zgodbe in pesmi. Tisto, kar je mene navdušilo, je to, da sem že v prvih stavkih začutila značilno atmosfero oz. vzdušje dogajanja (pravo štimungo) in se z lahkoto in popolnoma potopila vanjo. Pri Poeju je to nekaj posebnega; skoraj vedno temačnega in grozljivega, a nikoli površnega ali banalnega.

V  Koncu Usherjeve hiše se nekaj grozljivega in temačnega, tudi nadnaravnega, vije preko celotne zgodbe. Vidi se že v ribniku, kjer se odsevajo debla mrtvih dreves. Poudarja ga krvavo rdeča luna na nebu in razpihava nočni vihar. Ne vemo točno, kaj bi to lahko bilo, a jasno čutimo, da nekaj je. Živčna razrvanost in bolno izostrena čutila pripomorejo k temu. Roderick Ushar, ki živi v propadajočem dvorcu ne prenese svetlobe, lahko uživa le najneokusnejšo hrano, vonji vseh cvetlic se mu zdijo neznosni in prenese le tiste zvoke, ki jih ustvarjajo nekatera od glasbil s strunami. Mentalno propada - tako kot tudi njegova sestra, a ne vemo točno zakaj. Hudo. 

Zgodba Konec Usherjeve hiše se konča tako kot večina Poejevih kratkih zgodb - dramatično, s svojevrstnim vrhuncem, a vendar tudi nekako nejasno in nezaključeno. Ostanejo vprašanja, na katere ne dobimo jasnih odgovorov. Si jih pa lahko domislimo sami. Snovi, ki nam omogoča razmišljanje in premlevanje različnih možnosti, je v njegovih zgodbah vedno več kot dovolj.

Edgar Allan Poe

Edgar Allan Poe (1809-1849) je bil najprej časopisni urednik in literarni kritik; potem pa eden prvih Američanov, ki je pisal kratke zgodbe in živel samo od svojega pisanja. Slaven je postal s svojo pesnitvijo Krokar. Izumil je detektivsko zgodbo in položil temelje za znanstveno-fantastiko. Pisal je tudi tipične strašljivke - eno izmed njih imamo tudi v zbirki, ki sem jo brala. Njen naslov je Vodnjak in nihalo. Opisuje mučenje, ki ga nad na smrt obsojenim pripovedovalcem izvaja španska inkvizicija v Toledu. Ne izvemo, zakaj je pripovedovalec obsojen na smrt, prikazane so nam samo krute metode mučenja. Pri tem imata pomembno vlogo tako vodnjak kot tudi nihalo...

A da vas ne bom speljala na napačne poti - se pravi poti poceni grozljivk in strašljivk - naj omenim še eno kratko zgodbo zbirke. Njen naslov je Sestanek in ima v sebi nekaj shakespearskega. Diši po Romeu in Juliji. Tukaj je odlomek. Tudi takole je znal pisati Edgar Allan Poe:

Ona pa je stala sama. Njena majhna bosa noga se je bleščala in na črnem marmorju pod njo je bilo videti njene srebrne odseve. Samo polovica njenih las je bila razpletena iz pričeske, ki jo je imela na slovesnosti, bili so posuti z diamanti in obdajali so njeno klasično lepo glavo v kodrih, ki so bili podobni mladim hijacintam. Zdelo se je, da njene mehke oblike pokriva samo snežnobela tančica in da je to edina obleka, ki jo ima na sebi. Vendar pa je bil polnočni zrak sredi poletje vroč, zatohel, in tudi kipu podobna postava se ni zganila in z nobenim gibom ni premaknila gub na obleki, ki se je zdela stkana iz meglice in ki jo je ovijala kakor ovija težki marmor Niobo.

To je ena zgodnejših zgodb Edgarja Allana Poeja. Napisal jo je kot 25-letni mladenič, a jo je potem, le nekaj let pred svojo smrtjo,  predelal in izdal pod novim naslovom. In ta zadnji podatek - da je zgodbo spremenil, me napeljuje na misel, da je to storil zato, ker je zgodba na nek način ter vsaj malo tudi avtobiografska in se nanaša na njegovo ženo Virginio. Zgodba Edgarja in Virginie Poe je nenavadna, malo čudaška; predvsem pa izredno tragična in zelo zelo ganljiva.

Poročila sta se leta 1836, ko je bil on star 27, ona pa 13 let (na poročni listini so sicer napisali, da je bila stara 21 let). Bila sta bratranec in sestrična. Njun odnos že od nekdaj buri duha. Sta bila bolj brat in sestra kot pa mož in žena? Ni jasnega odgovora. Vsekakor pa je bila njuna zveza složna. 

Leta 1842 je Virginia zbolela za tuberkulozo. Spomladi 1845 se je Edgar Allan Poe skupaj s svojo ženo in taščo preselil v kraj okrog 20 km severno od New Yorka. Upal je, da bosta sveži zrak in gibanje v naravi pomagala, da bo Virginia ozdravela. Najeli so majhno hišo in delali izlete v bližnjo okolico. Sprehajali so se po travnikih in gozdovih ter posedali ob reki Bronx. To so bili najlepši in najsrečnejši trenutki Edgarjevega in Virginiinega življenja. 

Virginia Poe je januarja 1847, stara komaj 21 let, vseeno umrla; Edgarjeva življenjska pot pa se je od tistega trenutka dalje obrnila strmo navzdol. Ženo je preživel le za dve leti. Leta 1849 je umrl v Baltimoru, v sumljivih okoliščinah - verjetno zaradi alkoholnega opoja, lahko pa je bil vzrok smrti tudi kaj drugega. Star je bil le 40 let.

Čakaj me tam! Ko mine vse,

v dolini senc poiščem te.

je pogrebna pesem, ki jo je Henry King, chichestrski škof, napisal za svojo ženo. Ta dva verza najdemo na začetku Poejeve kratke zgodbe Sestanek in ta dva verza bi lahko odsevala tudi konec Edgarjeve in Virginiine življenjske ali ljubezenske zgodbe. Kdo ve, kaj je Poe čutil in slutil, ko je zgodbo leta 1845 predelal in ponovno izdal.

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Hišica, v kateri je umrla Virginia Poe in v kateri je zadnja leta svojega življenja preživel Edgar Allen Poe, še vedno stoji. V prvi polovici 19. stoletja se je okolišu, kjer jo najdete, reklo Fordham in je predstavljalo podeželje. Danes je to gosto naseljeni del New Yorka, ki se imenuje Bronx in v katerem živijo predvsem latino-ameriški Newyorčani. Hiša preseneti s svojo majhnostjo - dve sobici v pritličju in dve v prvem nadstropju. Vse je tesno, ozko in nizko, a vendar simpatično in ljubko, kot v kakšni pravljici. Zlahka si je predstavljati, da se je v tej hišici srečno živelo.   

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Zbirka kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, ki  jo je leta 2004 v okviru nakupa skupaj s časopisom Slovenske novice, izdalo Delo, je odlična priložnost, da spoznamo tega prav posebnega in zanimivega pisatelja, ki je pisal grozljive in temačne romantične zgodbe, ki niso plehke, ampak v sebi nosijo globlji pomen. Odpirajo vprašanja in dvome, ki tudi sodobnega bralca vznemirjajo in silijo v premišljevanje.

★★★★☆

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Poe, Edgar Allan

Konec Usherjeve hiše

iz angleščine prevedel Jože Udovič

naslov originala: The Fall of the House of Usher

Ljubljana 2004, Delo (Vrhunci erotike in napetosti; 3)

111 strani

ISBN 961 63332 63 5

V zbirki so kratke zgodbe: William Wilson, Konec Usherjeve hiše, Žabji skok, Vodnjak in nihalo, Sestanek

P.S. Naslovnica knjige pa je - tako kot pri večini knjig zbirke, spet povsem neprimerna in z vsebino zgodb nima prav nobene - ampak res prav nobene povezave.

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.

A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.

Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.

Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 

Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 

Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.

Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:

Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.

Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas

Smrt v Benetkah

iz nemščine prevedel: Herbert Grün

Založba Karantanija, Ljubljana, 1993

71 strani

Melinda Gates: Trenutek dviga

Melinda Gates bi lahko vse dneve poležavala ob bazenu in pila koktajle - če se malo šalim; ali pa bi se vozila z moževo jahto, nakupovala nesramno drage stvari in obiskovala gala prireditve -  vse, karkoli že počnejo žene milijarderjev.
Pa se je odločila drugače. Če napišem, da se je posvetila dobrodelnosti, ne povem veliko. Marsikatera bogato poročena ženska svoje proste ure posveča tej dejavnosti. In z razdajanjem denarja naredi več škode kot koristi. Ne Melinda. Svojega projekta, kako izboljšati svet, se je lotila premišljeno in natančno; tako kot se za perfekcionistko tudi spodobi.
O tem, kako je Fundacija Billa in Melinde Gates nastala, kako je izbirala projekte svoje dobrodelne dejavnosti in kako se je ob tem razvijala in učila tudi Melinda Gates sama, je  natančno popisala v svojem prvencu z naslovom Trenutek dviga.

Knjiga ima podnaslov Kako večji vpliv žensk spreminja svet, in ta stavek nam že pove, da bo glavna vloga tako v knjigi kot tudi pri dobrodelni dejavnosti fundacije, pripadala ženskam. Kajti: Če omogočimo ženskam, da se dvignejo, dvignemo celotno človeštvo. Pot do te resnice pa za Melindo ni bila lahka.

Vse se je začelo s cepljenjem. Z denarjem fundacije sta se z možem namenila izboljšati zdravje otrok v najrevnejših predelih sveta; najbolj učinkovita metoda za dosego tega cilja pa je dobra precepljenost otrok. Projekt je stekel in ženske iz podsaharske Afrike so skupaj s svojimi otroki prepešačile tudi do 20 km, da so prišle do izpostav, kjer je potekalo cepljenje. Potem pa  je sledilo presenečenje. Ko so bili otroci cepljeni, je marsikatera od mladih mamic vprašala: "Kaj pa jaz?" Ne, ni bilo to, da bi bila rada tudi sama cepljena. Želela je samo injekcijo - ne cepiva, ampak kontracepcijskega sredstva. 

In tukaj nastopi modrost - ja, lahko tako rečem, ki jo pri Melindi Gates tako zelo občudujem. Prisluhnila je ženskam. Prisluhnila je tistim, katerih glas ne seže daleč. Ni pametovala - kot počnejo številni "dobrotniki", češ mi najbolje vemo, kaj je za vas, revne, najbolje. Prisluhnila je ženskam in spoznala, da je kontracepcija res tisto, kar te ženske najbolj potrebujejo. Če namreč ženske v revnih predelih sveta lahko odločajo o tem, kdaj bodo imele otroke - se pravi, ne prezgodaj, ne prepogosto in ne prepozno, je to za vse dobro. Otroci lažje preživijo in so bolj zdravi; njihove matere lažje poskrbijo zanje, pa tudi zase in za ostale člane družine. Smrtnost se zmanjša, družine pa se lahko celo izvijejo iz objema revščine. 

Toda kljub temu, da so prednosti kontracepcije jasne, je bil sam koncept splošne dostopnosti do nje za Melindo Gates sporen. Kot predana katoličanka je bila zaradi ideje v dvomu, saj rimsko-katoliška cerkev, se pravi njena cerkev, takšen način načrtovanja družine ne podpira. Pa se je tudi na tej točki pokazala velika modrost avtorice knjige. Strpno se je lotila dialoga z nasprotniki kontracepcije in iskala stvari, ki so jim bile skupne, o katerih so imeli enako mnenje in potem iz tega izhajala, ko je poskušala reševati nasprotja. Odlično. Melinda Gates o svojih projektih piše tako prepričljivo, da bralec knjige ne more, da se ne bi strinjal z njo. Mene pa je prepričala še s svojo naravoslovno-matematično usmeritvijo. Kot inženirka računalništva je pri načrtovanju in raziskovanju svojih projektov sledila naravoslovnim znanstvenim metodam, kar vse skupaj - vsaj zame - pridobi precej večjo vrednost in verodostojnost. Ko je začutila problem, je najprej skupaj s svojimi sodelavci zbrala podatke o tem, jih nato analizirala in končno poiskala rešitev zanj. Šlo je kot po kakšnem računalniškem algoritmu.

Ko je fundacija Billa in Melinde Gates uspešno izvedla projekt kontracepcije, pa zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je glavno šele začelo. Kar same od sebe so se pokazale nove potrebe, kjer bi bilo potrebno vlagati trud in denar ter s tem spreminjati napačne prakse, ki vzdržujejo revščino. Pisateljica vsa ta področja svojega delovanja natančno opiše: problem neplačanega dela, otroških porok in kmetovanja. Povsod so ženske v središču njenega zanimanja in to več kot upravičeno. Ženske so namreč tiste, ki opravijo največ neplačanega dela (se pravi dela v gospodinjstvu) in zaradi tega nimajo časa, da bi se polotile drugih stvari - npr. študija. Deklice v nekaterih delih sveta poročajo že v otroštvu, to pa zato, da so še neizoblikovane osebnosti, ubogljive in jih je lažje voditi ter pokoriti. Če se ženske pouči o uspešnih načinih kmetovanja in se jim pusti, da samostojno kmetujejo, so uspehi velikanski. Melinda Gates o vsem tem natančno piše in vsak vidik svoje dobrodelne dejavnosti opiše v enem od poglavij. Veličastno delo, ki zasluži vse občudovanje. Knjigo sem brala z velikim zanimanjem in marsikatere stvari povezane z revščino na različnih koncih sveta, ki je skoraj vedno tudi vzrok za neenakopravni položaje žensk, so mi zdaj precej bolj jasne.

Potem pa pisateljica na žalost zapusti kraje, kjer je njena pomoč potrebna in dobrodošla ter se preseli k nam, v zahodno družbo.

V poglavju Ženske na delovnem mestu sem pa potem - kako hudo mi je bilo pri tem! - popolnoma izgubila veselje do branja. Melinda Gates je s tem poglavjem tako lahkotno in nekritično zaplavala v vode poceni feminizma, da me je stiskalo od razočaranja. Tega glede na njeno pretanjeno, logično in s podatki okrepljeno pisanje v predhodnih poglavjih nisem pričakovala in je ni vredno. Poslušajte naslednje floskule: 

Povsod po svetu dajejo ženskam na delovnem mestu vedeti, da nismo dovolj sposobne ali dovolj pametne. Ženske prejemajo nižje plače od moških. Nebele ženske dobivajo še manj. Dalj traja, da napredujemo ali da dobimo povišico. Imamo manj možnosti za usposabljanja. Bolj smo tudi ločene druga od druge kot moški, zato lahko traja dolgo, preden ugotovimo, da nismo me krive, da se ne počutimo vključene, temveč je to posledica obstoječe kulture.

Kar takole vsevprek in brez natančnejše analize ter razlage nizati trditve, o katerih ni dovoljeno niti dvomiti in ki veljajo za VSE ženske, se mi zdi ponižujoče in me kot žensko žali.

Kot protiutež takšnim trditvam lahko postavim svojo poklicno pot. Nikoli - ne v Sloveniji in ne zdaj v Nemčiji, kjer sem celo tujka - nisem občutila, da bi bila zaradi svojega spola na delovnem mestu kakorkoli zapostavljena.
Rekli boste, da sem imela srečo. Mogoče sem izjema. Ali pa sem ena od tistih - kot pravi Melinda Gates - ki ne zahtevajo preveč, kažejo negotovost same vase, ne skušajo priti do vpliva, se ne izpostavljajo in se trudijo ugajati.
Mislim, da ne. Bolj verjetno je, da obstajajo tudi drugačne zgodbe, kot jih niza pisateljica v knjigi Trenutek dviga - takšne, v katerih moški niso VEDNO tisti, ki zatirajo ženske in jim ne dovolijo, da bi razvile vse svoje talente in sposobnosti.
Naj ob tem spet dodam svojo zgodbo. Če sem v službi kdaj doživela kaj neprijetnega, je bilo to ponavadi s strani žensk - kolegic ali tistih, ki so mi bile nadrejene. Na žalost. A za takšne zgodbe v feministični knjigi Melinde Gates, kjer ženske vedno držijo skupaj, pač ni prostora. Škoda. Dobrodelna zgodba Melinde Gates se tako zruši sama vase in pusti grenak vtis. Vsaj meni ga je.

A ne menite se preveč za moje mnenje. Glede dandanašnjega feminizma pogosto reagiram preveč prizadeto in preko vseh dopustnih meja. Knjiga je vsekakor vredna, da jo preberete! Prepričana sem, da bo ta zadnji del besedila, ki je mene tako zelo razočaral, pri kakšnih drugih bralkah in bralcih vzbudil povsem drugačne občutke. Takšne, kot so jih pri meni prve tri četrtine branja. Ali pa bo celo predstavljal nujno potrebni aktivistični višek knjige. Ljudje smo pač različni. Me prav zanima, kako drugačno bo vaše mnenje:)

Bill in Melinda Gates
(vir: Wikipedia)

Gates, Melinda

Trenutek dviga

iz angleščine prevedel: Samo Kuščer

naslov originala: The Moment of Lift

Ljubljana, 2019, UMco (Zbirka Angažirano)

288 strani

ISBN 978 961 7050 38 7