Waubgeshig Rice: Moon of the Crusted Snow

V zadnjem času zelo rada prebiram postapokalipstične in distopične romane.

Ste se kdaj vprašali, kdo bi po apokalipsi imel največ možnosti, da preživi? Kakšna znanja in sposobnosti bi v časih, ko ne bi bilo več ne elektrike, ne bencina in ne z živili ter oblačili založenih trgovin, prišli najbolj prav? Velika prednost bi bila, če bi si preživeli znal zgraditi (ali poiskati) zavetišče, kamor bi se lahko zatekel pred mrazom in drugimi neprijetnim vremenskimi okoliščinami, si znal sešiti obleko in si naloviti hrano. Za začetek bi bilo to tisto najnujnejše za preživetje. Taborniki, skavti in razni gorniki ponavadi obvladajo takšne veščine, a vendar za preživetje v postapokalipstičnih časih to še ne bi bilo dovolj. Posameznik sam, pa naj bo še tako spreten, v takšnih okoliščinah težko preživi. Za preživetje je potrebna tesna medsebojna skupnost večih ljudi - skupina, katere člani se med seboj dobro poznajo in si zaupajo ter zmorejo medsebojno sodelovati.

Mesec junij letošnjega leta je bil v Kanadi ne samo LGBT Pride Month - kar se je zlahka opazilo po številnih zastavah v barvah mavrice, ki so visele povsod: na pročeljih mestnih hiš, bank in šol - ampak tudi National Indigenous History Month. V Torontu, na kraju zgodovinskega Fort York-a, kjer so se leta 1813 Angleži neuspešno upirali ravnokar izpod angleške krone osvobojenim in zato izredno samozavestnim Američanom, ki so želeli zavladati kar celemu severnoameriškemu kontinentu, so na začetku letošnjega poletja predstavniki First Nation v okviru Indigenous Arts Festival vsem, ki jih je to zanimalo, predstavljali svojo kulturo. Prikazovali in razlagali so, kako se postavljajo (indijanski:) šotori, kako se strelja z lokom, kako se tke tkanino in šiva obleke.

Javna knjižnica v Torontu pa je v mesecu juniju predlagala, da njeni člani berejo knjige, ki so jih napisali predstavniki First Nation ali pa knjige, ki pripovedujejo o življenju prvotnih oz. prvih prebivalcev Kanade. Med predlogi za branje je bila na prvem mestu ravno knjiga Waubgeshiga Ricea, Moon of the Crusted Snow. 

Indigenous Arts Festival, junij 2019
Fort York, Toronto

Jasno je, da bi bili v času po apokalipsi ravno predstavniki First Nation tisti, ki bi imeli največ možnosti, da preživijo. In o tem, kako bi se s takšno preizkušnjo lahko spopadli, je opisano v romanu Moon of the Crusted Snow.

Glavni nastopajoči so predstavniki ljudstva Anishinaabe, ki živijo v manjši naselbini okrog 200 km severno od Toronta. Nekega dne v njihovem rezervatu zmanjka elektrike. Tudi televizijskega in radijskega signala ni več. To jih preveč ne razburi, saj se vedno znova dogaja, da zaradi odročnosti kraja, kjer se nahajajo, ostanejo brez tega ali onega. A ko dnevi minevajo, ne da bi se karkoli spremenilo, jih počasi začne skrbeti. Jasno, da je nekaj hudo narobe, pa postane takrat, ko se iz enega iz manjših južnih mest vrneta dva njihova mladeniča, ki sta tam študirala. Izvedo, da so tudi tam brez elektrike, da vlada kaos in da je ljudi zajela nepopisna panika. Zdaj torej napoči čas, da majhna komuna strne svoje vrste in izkoristi vse svoje potenciale, z enim samim namenom - da se prilagodi novonastalim razmeram in poskusi preživeti. Položaj je namreč še posebno zapleten, saj so v času, ko nastopijo težave, ravno na začetku zime, ki v tem delu Kanade traja dolgo in je še posebno huda.

Ker so oboroženi s sposobnostmi in veščinami, ki sem jih zgoraj naštela, in imajo globok občutkom pripadnosti skupnosti, vse kaže, da jim bo uspelo prebroditi zimo tudi brez elektrike, dizla, plina in tovornjakov, ki z nujno potrebnimi stvarmi v normalnih okoliščinah oskrbujejo njihovo trgovino. A zgodovina se na nek način še enkrat ponovi...

V rezervat namreč pride pribežnik z juga; visok, močan in agresiven beli moški (čista upodobitev toxic masculinity), ki zameša štrene miroljubnim in gostoljubnim domačinom. Na svojo stran pridobi šibke člane First Nation - tiste, ki so pozabili na svoje korenine ter svoje vrednote in tiste, ki se radi vdajajo alkoholu. Njegova moč in vpliv sta vse večja in vse bolj drzna. 

Ga bo zdravo jedro skupnosti Anishinaabe uspelo ustaviti? Se bo mogoče kolo zgodovine tokrat zavrtelo v drugo smer? Ali bo propad zahodne civilizacije mogoče celo priložnost,  da se razvije neka druga do sedaj zapostavljena kultura in zasede mesto, ki ji pripada?
Ha, kdo bi vedel ;-)

Ideja romana se mi zdi odlična! Resnično verjamem, da bi ljudje kot so Anishinaabe v krutih razmerah lažje preživeli kot marsikdo od razvajenih in udobja vajenih prebivalcev metropolitanskih mest, ki imajo le znanja, ki so v postapokaliptičnem svetu povsem neuporabna.

Všeč mi je bil tudi opis življenja v rezervatu. Moje predstave o življenju v takšni skupnosti so bile precej drugačne, kot je opisano v romanu. Predstavniki First Nation namreč tam živijo povsem normalno moderno življenje. Imajo televizijo in računalnike, gledajo DVD-je in igrajo računalniške igrice. Saj ne da bi mislila, da živijo v šotorih s perjanicami na glavi in da hodijo po vodo v bližnji potok, pa vendar... Anishinaabe jejo hrano iz konzervne, a včasih si privoščijo tudi divjačino, ki so jo sami ustrelili in ribe, ki so jih sami ujeli. Grejejo se z dizlom ali plinom, a včasih tudi z drvmi, ki so jih nabrali v bližnjem gozdu. Imajo svojega Chiefa, ki je avtoriteta skupnosti, in sprejema pomembne odločitve in imajo svečenico, ki skrbi za duhovno življenje. Večinoma imajo povsem angleška imena - recimo Evan in Nicole, ki sta tudi glavna junaka romana, a njihovi otroci imajo zaradi večje samozavesti svojih staršev in ponosa, da so predstavniki First Nation, vse pogosteje spet tipična anishinaabska imena. 

V romanu Moon of the Crusted Snow sta odlično prikazani dve plati današnjih avtohtonih prebivalcev Kanade - njihova tradicionalnost in njihova modernost; čudovita mešanica tistega najboljšega, kar lahko dobijo in kar  lahko črpajo iz svoje zgodovine, pa tudi sodobnega sveta, ki jih obkroža.

A vendar.

Ko sem brala pisateljeve zahvale na koncu romana, sem bila spet vsa žalostna za množico drugih pisateljev in pisateljic, ki nimajo takšne sreče kot Waubgeshig Rice in pri prepoznavnosti svojega pisateljskega talenta ne dobijo tolikšne podpore, kot jo je dobil pisatelj Moon of the Crusted Snow, predstavnik First Nation.
Da bi lahko v miru napisal svoj roman, je Waubgeshig Rice v službi dobil dodatni plačani dopust. Ena izmed organizacij mu je za čas pisanja odstopila vikend hišico na območju divjine, kamor je postavljeno dogajanje romana. Založba se je zavezala, da bo roman izdala, še preden je bil le-ta napisan. In kar je najpomembnejše, roman je bil deležen velike medijske pozornosti - tako velike, da je dober glas o njej segel tudi do mene, čisto na drugi konec sveta. 

Saj ne, da pisatelju ne bi privoščila uspeha, a v takšnih okoliščinah bi mogoče še meni uspelo napisati in izdati kakšno fikcijsko delo, kaj pa šele res talentiranim, a neprepoznavnim pisateljem in pisateljicam. Roman je namreč na žalost kljub vsemu le povprečen izdelek s klišejskimi osebami, ki so samo dobre ali pa samo slabe; zgodbo samo pa bi lahko imenovali kar indijanska pravljica. Ne, to ni pravi izraz. Resnične indijanske pravljice oz. zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, so precej boljše kot je zgodba tega romana. Toda kaj bi o tem. Vse ima svoj namen.

Roman Moon of the Crusted Snow, Waubgeshiga Ricea, je bil kljub vsemu toliko zanimiv, da sem ga brez težav prebrala od prve pa do zadnje strani, ne da bi se ob tem dolgočasila ter prepogosto pogledovala na številko odstotka že prebrane knjige desno spodaj na kindlu. Zvedela sem precej novega; želela pa bi si bolj kompleksno zgodbo in osebe, za katere bi verjela, da bi res lahko živele. 

Če pa zmorete roman brati kot brezpogojno hvalnico predstavnikom First Nation, je s knjigo vse v najlepšem redu in z branjem boste več kot zadovoljni.

★★★☆☆

Waubgeshig Rice
(vir: Wikipedia)

Rice, Waubgeshig
Moon of the Crusted Snow
ECW Press, Canada, 2018
324 strani
ISBN 978 1770414006

Michael Ondaatje: In the Skin of a Lion

Se spomnite Hane in Caravaggia iz knjige ali filma Angleški pacient?
No, oba nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion.

Wilem Dafoe in Juliette Binoche kot
Caravaggio in Hana
v filmu The English Patient, 1996
(vir: MovieStills.db.com)

Ko sem pred leti brala najbolj znani in v lanskem letu z zlatim bookerjem nagrejeni roman kanadsko-šrilanškega pisatelja Michaela Ondaatje, Angleški pacient (ter si ogledala tudi odličen film posnet po njegovi predlogi), me je zanimala samo zgodba naslovnega junaka - zaradi hudih opeklin neprepoznavnega ranjenca, ki so mu zaradi naglasa, s katerim je govoril, rekli enostavno angleški pacient, in mu je od vseh stvari na svetu ostala samo še drobna knjižica - Herodotova Zgodovina, v katero je pred leti sam dodal še svoje komentarje, razmišljanja in risbe.
Drugi me niso zanimali.

A v knjigi Angleški pacient nastopajo še vsaj tri druge osebe s pomenljivimi zgodbami. Če Kipa, sikhovskega vojaka, ki se spozna na razstrelivo, pustimo ob strani, ostaneta še Hana - mlada kanadska bolniška sestra, ki ob koncu druge svetovne vojne v Toskani skrbi za angleškega pacienta in Caravaggio - tudi doma iz Kanade in tat po poklicu, ki je med vojno s svojimi veščinami pomagal zaveznikom.
Zdaj, ko sem prebrala knjigo Michaela Ondaatjeja, The Skin of a Lion, sta mi ta dva nastopajoča precej bolj zanimiva. Hanna in Caravaggio namreč nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion, in ta roman ima svoje nadaljevanje v knjigi Angleški pacient. 

V Angleškem pacientu je Hanina preteklost precej skrivnostna; precej zanimivega pa izvemo o njej in njenih starših v romanu In the Skin of Lion. 

Hannin pravi oče - ali bolj pravilno, njen biološki oče, je bil " like comitidjiis. A chetnik. Political activist. Freedom-fighter in Bulgaria and Turkay und Serbia". Poudarek je na besedici like, saj je bil v resnici po narodnosti Finec in je v Kanadi delal kot gozdarski delavec - a vendar je bil enako revolucionaren kot četniki, ki so se v zadnjih dneh Osmanskega cesarstva borili proti Turkom. 

Hanina mama pa ima še zanimivejšo življenjsko zgodbo. Bila je nuna, ki je padla z mostu, ko so ga še gradili, in za vedno izginila. Ne nje, ne njenega trupla niso nikoli našli. 

Tudi nekaj Caravaggijevih skrivnosti se razkrije v knjigi In the Skin of a Lion. Tat je in to njegovo početje je v romanu zelo natančno razloženo. Če mi je bil v Angleškem pacientu precej zoprn - verjetno zato, ker je želel na vsak način razkriti identiteto naslovnega junaka, mi je v knjigi The Skin of a Lion skoraj prirasel k srcu - kar me je glede na to, da je tat in kriminalec, skrajno presenetilo.
Mislim, da je zasluge za to pripisati Michaelu Ondaatjeju. Njegovo pisanje je namreč takšno, da bralca ovije okrog prsta, začara in prepriča v karkoli - tudi v to, da je lahko kriminalec dober človek. 

Kot vemo že iz knjige Angleški pacient, se Hana in Caravaggio dobro poznata še iz časa, ko sta oba živela v Kanadi. V tej prvi knjigi, ki je bila napisana pred Angleškim pacientom, pa izvemo natančneje, kaj je tisto, kar ju povezuje. To je Patrick - Hanin očim. Ali njen drugi oče. Ali še bolj pravilno, pravi oče, ker je bil pač tisti, ki je v resnici skrbel zanjo. Precej zapleteno... 

Ko pridemo do Patricka Lewisa, pridemo tudi do glavne osebe romana In the Skin of a Lion. Če lahko tako napišem... Kajti pogosto se zdi, da je Patrick v romanu samo zato, da med seboj poveže različne zgodbe o življenju delavcev - v veliki večini imigrantov, ki so v prvi tretjini 20. stoletja gradili kanadsko mesto Toronto. Njim in njihovemu trdemu življenju je posvečena knjiga In the Skin of Lion. 

"Men at Lunch"
fotografijo naj bi posnel Lewis Hine leta 1932
med gradnjo Empire State Buildinga v New Yorku

Delavci, ki so gradili Toronto, niso imeli te sreče, da bi jih ujeli na fotografijo, s kakršno so, recimo, proslavili delavce, ki so nekoliko pozneje v Združenih državah Amerike gradili Empire State Building in s tem poskrbeli, da še leta pozneje lahko cenimo njihov trud in jih spoštujemo zaradi dela, ki so ga opravili in zaradi katerega tudi mi danes bolje živimo. Ne, pričevanja delavcev, ki so gradili Toronto, so redka in še ta so skrita globoko v arhivih mesta. Michael Ondaatje jih je raziskoval in odkril nekaj zelo zanimivih in pretresljivih. Te zgodbe o migrantskih delavcih v Kanadi predstavljajo ogrodje njegovega romana. Na svojevrsten, čudovit in veličasten način so bile iztrgane pozabi.

Ena izmed njih je zgodba o nuni, ki je padla z viadukta Prince Edward v Torontu, ko so le-tega še gradili. Michael Ondaatje je resnični zgodbi pridal dramatičnost, saj mlado dekle med padanjem prestreže eden od številnih makedonskih delavcev v Torontu, Nicholas Temelcoff, ki je veljal še za posebno spretnega pri delu na višini. Ob tem si sicer izpahne ramo, a dekle le reši pred smrtjo. Odpelje jo v gostišče Ohrida Lake Restaurant, dogodek pa ima nanju tako močan vpliv, da oba začneta z novo potjo v svojem življenju. Alice spremeni identiteto in postane dobra in uspešna igralka.

Okrog te in še mnogih drugih zgodb - resničnih in izmišljenih, mističnih in pustolovskih, se vije življenje Patricka Lewisa. A kakor že rečeno, njegova lastna zgodba kot da ni pomembna. Pomembnejša je zgodba migrantskih delavcev, s katerimi se Patrick druži, skupaj z njimi dela na najtežavnejših delavnih mestih in gradi Toronto.

Težko delo gozdnih delavcev, ki so sekali drevesa in les splavljali po rekah, ga razstreljevali, če se je zagozdilo v strugi, nevarno delo na višini pri gradnji mostov, delo v blatnih tunelih pod vodo Ontarijskega jezera ali pa delo v smrdečih predelovalnicah usnja, pa v knjigi niso predstavljena tako, kot bi to mogoče pričakovali in smo vajeni iz raznih realističnih in naturalističnih romanov ala Zola ali pa D. H. Lawrence.

V pisanju Ondaatjeja je nekaj nadrealističnega. Težaško in grdo delo, ki ga danes zaradi strojev na srečo ni več, je predstavljeno poetično, skoraj lirično. Kako gredo te stvari skupaj, si je težko predstavljati, a Michaelu Ondaatjeju je to uspelo. Neka svetost sije iz besedila in s tem tudi napornega dela ljudi na najnižji stopnički družbene lestvice. Ti delavci so predstavljeni skoraj kot svetniki in to neprisiljeno, iskreno ter prepričljivo. Nekaj grozljivega, a obenem lepega, je v njih samih in v delu, ki ga opravljajo. 

Da pa ne bom pisala samo o trpljenju in mučnem delu, naj povem, da je v romanu prostor tudi za ljubezensko zgodbo. Pravzaprav za dve ljubezenski zgodbi - dve strastni in globoki ljubezni, ki Patricka vežeta z dvema ženskama.

A ti dve ljubezenski zgodbi - s Claro, ki zapusti Patricka in se raje vrne k svojemu milijonarju, in z Alice, nuno z viadukta Prince Edward ter Hanino materjo - sta vendarle, po mojem mnenju, šibki točki romana. Težko je namreč verjeti, da bi bili dve ljubezni v življenju enega moškega, v okolju, kjer se je gibal, z načinom razmišljanja, ki ga je imel, med ljudmi, s katerimi je živel, z ženskama, ki ju je ljubil - lahko tako zelo globoki ter usodni in bi lahko vodili k tako nenavadnim odločitvam in dejanjem. Neverjetne in naključne stvari v povezavi z njima so - za moj okus, posejane enostavno preveč na gosto.

Roman In the Skin of a Lion je krasna uvertura - ali pa priprava na Ondaatjejev največji roman, Angleški pacient. Stil pisanja in sprehajanje po času, mojstrsko povezovanje posameznih zgodb, je že tipično Ondaatjevsko.
A v prvi vrsti je roman vendarle veličasten spomenik neimenovanim in že davno pozabljenim ljudem, ki so gradili metropolo Toronto. 

Če poznate koga, ki ima neracionalno in predsodkov polno mnenje o migrantih in ne verjame, da so ta del Kanade (in Amerike) zgradili imigrantje, jim v branje priporočite to knjigo. Če so vsaj nekoliko dovzetni za umetniško lepoto, bo to zaleglo bolj kot agresivno kričanje aktivističnih novinarjev, predstavnikov te ali one "nevladne" organizacije ali celo politične stranke.

★★★★☆

Viadukt princa Edwarda v Torontu

• zgrajen je bil leta 1918 in povezuje osrednji del Toronta z njegovim vzhodnim delom
• dolg je 494 metrov in se pne 40 metrov visoko nad dolino reke Don River
• v letu 2003 je z njega skočilo 500 samomorilcev (takoj za Golden Gate Bridge najbolj smrtonosna zgradba na svetu). Odkar so izdelali posebno ograjo - Luminous Veil, samomorov ni več. Se pa število samomorov v Torontu zaradi tega ni prav nič zmanjšalo.

Ondaatje, Michael

In the Skin of a Lion

s spremno besedo Anne Enright

Picador Classic, 1987
257 strani

ISBN 978 1 5098 2334 5

Walt Whitman: Life and Adventures of Jack Engle

31. maja je minilo točno 200 let od rojstva enega največjih ameriških pesnikov, Walta Whitmana (1819-1892). Njegova pesniška zbirka Leaves of Grass (v slovenskem prevodu, Travne bilke) je bila revolucionarna in sodi v sam kanon ameriškega pesništva. Zbirka je izšla prvič leta 1855; v naslednjih izdajah, ki so si sledile vse do njegove smrti, pa jo je pesnik vedno znova dopolnjeval in izboljševal. Pesmi so pisane v prostem slogu, skoraj brez rim, - slavijo ameriško kulturo in demokracijo, ljubezen in prijateljstvo, človeško telo in dušo, naravo.

A vendar bi ta genialni pesnik - sredi 19. stoletja, ko je ravno zakorakal v četrto desetletje svojega življenja - prav lahko izbral tudi čisto drugačno življenjsko pot, kot je pot pesnika. Lahko bi podobno kot njegov oče gradil hiše in si ob gradbenem bumu v Brooklynu tistega časa zagotovil finančno udobno življenje. Lahko bi bil novinar, saj je bil od 12. leta dalje vedno v stiku s časopisi - najprej kot "deček za vse", pomočnik; pri 19-ih letih pa je bil že urednik različnih časnikov.

Lahko pa bi bil tudi romanopisec. 

Na vse te možnosti kažejo odkritja v zadnjih letih. Poleg pesmi in osnutkov zanje, raziskovalci odkrivajo tudi do sedaj nepoznane Whitmanove žurnalistične tekste in eseje, - leta 2016 pa so po naključju odkrili celo njegov izgubljeni roman.
Ta roman je pravi dragulj, je napisal Zachary Turpan - raziskovalec, ki je roman odkril. Prvič zato, ker ga je Walt Whitman sploh napisal, saj je kot polno zaposleni tesar verjetno težko našel čas zato, da je dokončal daljši tekst; in drugič zato, ker je skoraj neverjetno, da roman lahko dandanes sploh beremo. Edinih šest zaporednih izdaj newyorškega časopisa Sunday Dispatch, ki je marca in aprila 1852 v tedenskih presledkih kot podlistek objavljal ta roman, se namreč lahko najde samo še v Kongresni knjižnici v Washingtonu. 

Zdaj je knjiga že dostopna bralcem in to, da sem jo prebrala, naj bo moja počastitev Whitmanovega 200. rojstnega dne:)

Celoten naslov romana se glasi:

Life and Adventures of Jack Engle: an Auto-Biography;

A Story of New York at the Present Time,

in which the reader will find some familiar charactetrs.

Naslov romana že namiguje na njegovo vsebino. Brali bomo viktorijanski roman, ki se bo dogajal v New Yorku v sredini 19. stoletja, nastopalo bo nekaj klišejskih, črno-belih oseb, roman pa se bo končal nadvse srečno. Drži:)

Imamo prvoosebnega pripovedovalca, Jacka Engla, ki je sirota, a je imel to srečo, da je našel zatočišče pri prijaznem zakonskem paru, ki mu omogoči lepo otroštvo. Ko se roman začne, je Jack Engel star nekaj čez 20 let in začenja svoje vajeniško delo pri enem od newyorških odvetnikov. Kar hitro se izkaže, da je ta odvetnik hudoben, saj finančno izkorišča svojo posvojenko - Martho. Jack s pomočjo svojih prijateljev reši Martho iz očimovih rok in se vanjo mimogrede (saj ste pričakovali) tudi zaljubi. Da pa je stvar še bolj zanimiva, vsi skupaj izvemo tudi to, da Martho in Jacka veže še en usoden dogodek iz preteklosti.

Kot bi brali Dickensa... Samo, da pri Whitmanu osebe romana niso tako zelo verodostojne in lepo orisane; zgodba ima pa kar preveč naključij in presenetljivih ter težko verjetnih zapletov in še bolj neverjetnih razpletov.

Pa vendar. Knjigo sem vseeno izredno rada brala. Zgoraj navedene slabosti me - presenetljivo - sploh niso motile. Verjetno zato, ker je knjigo napisal Whitman:) In ker se mi je zdelo izredno zanimivo in zabavno, da berem nekaj, kar so za svojo sprostitev brali Newyorčani pred več kot stotimi leti. Za identičnost z bralci Sunday Dispatcha pa je poskrbela še izdaja knjige, ki sem jo brala. Ta je namreč ohranila vse pravopisne in tipkarske napake časopisnega podlistka (ki so bile sicer prijazno označene z besedico sic) in tudi to je bilo svojevrstno doživetje. Zabavno. Pred stotimi leti so tudi v New Yorku varčevali na ta način, da so se odrekli lektorjem;)

Knjiga je dovolj napeta, da sem se z zanimanjem lotila branja vsakega novega poglavja in če bi živela v New Yorku pred nekaj več kot stotimi leti, bi prav gotovo kupila vsakega od šestih izdaj Sunday Dispatcha, da bi izvedela, kako se zgodba nadaljuje.

Roman je izhajal anonimno oz. pod psevdonimom Jack Engle. Še več. Walt Whitman tekom svojega življenja nikomur in nikoli ni omenil, da je ta roman sploh napisal. Kot bi se ga sramoval in roman ne bi pristajal njegovemu velikemu pesniškemu imenu.
Pa se mu Jacka Engla ne bi bilo potrebno sramovati. Roman ima kar nekaj dobrih lastnosti. Poleg enkratne predstavitve metropolitanskega New Yorka in njegovih prebivalcev, postane knjiga v trenutkih, ko se zgodba upočasni, naravnost čudovita. Takšno je poglavje, v katerem se Jack Engle sprehaja po pokopališču ob Trinity Church, opazuje nagrobnike in razmišlja o ljudeh, ki so pokopani tam. Že zaradi tega poglavja je knjigo vredno prebrati. V tem poglavju lahko bralec zazna sledi Walta Whitmana, kot ga poznamo, pesnika:

Long, rank grass covered my face. Over me was the verdure, touched with brown, of trees nourished from the decay of the bodies of men.

Celo travne bilke so že navzoče v njegovem pisanju.

Rada pa sem brala še eno poglavje s konca knjige. V njem morilec (ja, tudi uboj se zgodi), medtem ko je v zaporu, razmišlja o tem, kako neprecenljiva je svoboda in kakšno srečo ter zadovoljstvo prinaša.

To be free, to walk where you will - to look on freedom - to be free from care, too which I mean, not to have your soul pressed down by the weight of horrible odium or disgrace; not to have a dreadful punishment hanging over you - O, that is happiness.

Sreča pa je tudi to, da smo ponovno našli izgubljeni roman Walta Whitmana, Life and Adventures of Jack Engle. Življenje in delo Walta Whitmana se nam s pomočjo tega romana kažeta z neke nove in nekoliko drugačne plati, kot smo je vajeni - s strani, ki velikemu pesniku mogoče ne bi bila najbolj po godu. A zaradi tega časopisnega, romantično-pustolovskega romana, ki je nastal pred legendarno pesniško zbirko Travne bilke, je Walt Whitman - vsaj po mojem mnenju - nekako bolj simpatičen, ne tako vzvišen in zanosen, tudi tako idealen ne, pač pa zelo človeški - s svojimi sposobnostmi in slabostmi; z zavestjo, da ob potrebi po zaslužku, ki bi mu omogočal (dostojno) preživetje, včasih lahko napiše tudi nekaj, kar ni ravno literarni presežek. 

Life and Adventures of

JACK ENGLE

an Auto-Biography

The lost book of Walt Whitman, Ilustrated
182 strani

Sunday Dispatch, 1852

Margaret Atwood: Cat's Eye

(vir: AwwwwCats via Tweeter)

Čeprav knjiga Margaret Atwood, Cat's Eye, nima prav nič opraviti z mačkami, bi bila zgornja fotografija čisto primerna za njeno naslovnico. Zaradi mačjih oči, seveda. Te izgledajo kot velike frnikole, s katerimi so se nekoč igrali otroci. Stekleni kroglici, ki ima barvasto sredico, se pravzaprav celo reče mačje oko. Ena izmed takšnih frnikol je bila za glavno junakinjo knjige, Elaine Risley, izredno pomembna.

Da nekdo piše tako, kot je pisal Marcel Proust, so zapisali že marsikateri literarni kritiki za marsikaterega sodobnega pisatelja. In se vedno znova tudi zmotili. Težko je namreč ustvariti takšno umetnino, kot je Iskanje izgubljenega časa. Pa vendar sem ob prebiranju romana Cat's Eye prvič v življenju začutila, da v rokah mogoče držim knjigo, ki bi se lahko vsaj primerjala s Proustovim delom, če ga že doseči ne more. Pisateljica se namreč na podoben način kot Proust ukvarja z raziskovanjem spomina in njegovo nezanesljivostjo; ravno tako natančna opazovalka je in svoja razmišljanja predstavi bralcem jasno, v gladko tekočih stavkih.

Kar je prvoosebnemu pripovedovalcu v romanu Combray oz. V Swannovem svetu vonj sveže magdalenice namočene v lipov čaj, je Elaine v romanu Cat's Eye frnikola z modro sredico. Nekoč, ko je že odrasla, jo je našla v stari razpadajoči otroški torbici. I look into it, and see my life entire. Ta frnikola ji je povrnila spomine na otroštvo, ki jih je dolga leta podzavestno odrivala nekam v ozadje, ker so bili prekruti, da bi se lahko soočila z njimi in preživela.

Ko se roman začne, je Elaine stara blizu petdeset let, drugič poročena in mati dveh odraslih hčerk. Priznana slikarka je in v Toronto - mesto, kjer je odraščala, se vrne po več desetih letih, da bi se udeležila retrospektivne razstave svojih del. Prebiva v ateljeju svojega prvega moža, sprehaja se po Torontu in obuja spomine na svoje dosedanje življenje.

Oseba, h kateri se vedno znova vračajo njene misli in okoli katere se vrtijo vsa njena razmišljanja, je Cordelia - sovrstnica, s katero je preživela večino otroštva in mladosti. Išče jo med mimoidočimi Torontčani in ljudmi, ki ji naključno križajo pot; sprašuje se, če bo prišla na otvoritev njene razstave. 

Cordelia naj bi bila nekoč njena najboljša prijateljica. Vendar samo na zunaj. V resnici je ta deklica Elaine trpinčila na tako krut, a obenem prefinjen način, da si je težko zamisliti. Fantje, stari devet, deset let, se tepejo med seboj, deklice pa psihično maltretirajo druga drugo, kar je večinoma še precej huje. 

Poglavja, v katerih Cordelia zasmehuje Elaine zaradi njenega videza in vedenja, v njej vzbuja sram in nesigurnost, jo kaznuje z osamitvijo, češ da se bo le tako lahko "poboljšala"; Elaine - ki pogosto sploh ne ve, kaj je naredila narobe in kako bi lahko kaj storila bolje, pa vse to potrpežljivo prenaša - tudi na račun bolečin v želodcu in omedlevic, samo zato, da bi obdržala prijateljstvo in družbo, je bilo izredno težko brati. Če bi opisi trajali še kakšno stran ali dve več, bi z branjem prenehala in knjigo za vedno odložila. Tudi zato, ker so za trpinčenje vedeli tudi odrasli, a niso hoteli - ali pa niso znali, pomagati. 

No, pa knjige vseeno nisem zalučala v kot :), kajti Elaine nekoč le zbere moč in se upre. To je najveličastnejši trenutek knjige. Kako nama je obema odleglo! Elaine in tudi meni. Občutek svobode in moči, ki se je z Elaine stekel tudi name, je bil veličasten.

Roman Cat's Eye pa še zdaleč ni samo pripoved o medvrstniškem nasilju. Je tudi roman o umetnosti, bolj natančno o slikarstvu. Slike, ki jih ustvarja Elaine in z njimi predeluje svoja doživetja, so opisane tako natančno in jasno, da sem si jih zlahka predstavljala. Bilo je še bolje, kot da bi stala pred njimi in si jih ogledovala na kakšni od razstav. Elaine naj bi slikala v slogu "naive surrealism with twist of feminist lemon", kakor so njena dela označili ob prvi razstavi, a takšno je bilo le mnenje likovnih kritikov. V knjigi je izredno lepo in nazorno prikazano, kako večplastna so resnična umetniška dela in kako različno se jih lahko interpretira. 

Roman je tudi pripoved o povojnem Torontu in njegovem neslutenem razvoju v naslednjih letih in desetletjih. Tukaj je prav gotovo zaslediti mnogo avtobiografskega. Tudi Margaret Atwood je namreč svoje otroštvo in mladost preživela v Torontu petdesetih let prejšnjega stoletja in bila priča sprememb, ki so se zgodile v tem mestu. S to razliko, da je njej to mesto verjetno všeč, saj še vedno živi tam; Elaine pa ge je neizmerno sovražila in se je počutila varno šele tisoče kilometrov stran, za visokimi gorami, ob Tihem oceanu, na samem robu kanadske dežele.

Margaret Atwood je knjigo Cat's Eye napisala leta 1988, samo tri leta po izdaji njene velike uspešnice in verjetno njene najbolj znane in cenjene knjige Deklina zgodba. A nova knjiga Margaret Atwood je marsikoga razočarala - in to najbolj ravno občudovalce Dekline zgodbe. Knjiga Cat's Eye v primerjavi z Deklino zgodbo namreč ni prav nič feministična. Celo nasprotno: ocenjujejo jo za post-feministično (kar je pisateljica sicer odločno zavrnila) ali celo anti-feministično. Trpinčenje je v knjigi Cat's Eye usmerjeno z ženske na žensko, ne z moškega na žensko. V knjigi Elaine vedno znova silijo, da bi se opredelila proti moškim - z besedami (na primer v intervjuju ob razstavi) ali z dejanji, pa tega nikakor ne more. 

They [druge ženske] make me more nervous than ever, because they have a certain way they want me to be, and I am not that way. They want to improve me. 

- Izboljšati jo želijo, ravno tako, kot jo je nekoč v preteklosti želela izboljšati tudi Cordelia...

Elainina razmerja z moškimi so bila sicer daleč od ideala, a vendar je bil odnos z njimi enakopraven, na istem nivoju; izkoriščanje, varanje, zanemarjanje in ignoranca, a tudi ljubezen in razumevanje, pa so bili obojestranski. 

Na tem mestu je potrebno omeniti še prav posebnega moškega - tistega, ki je imel v Elainovem življenju zelo pomembno vlogo, obenem pa je tudi moja najljubša oseba romana - njenega brata Stephana. Bil je nekaj let starejši od nje in zaradi njega se je Elaine vedno dobro počutila v fantovski in pozneje moški družbi; zaradi njega je vedela, kako je potrebno ravnati z moškimi.
Bil je izredno inteligenten in je že v mladosti kazal veliko zanimanje za znanost. Že kot otrok je razmišljal o dimenzijah in sestavi vesolja, raziskoval metulje, delal kemijske poskuse in opazovala z mikroskopom; pozneje pa je postal profesor astrofizike, ki je predaval in potoval po celem svetu. Z Elaine sta imela tesen odnos predvsem v zgodnjem otroštvu, v času druge svetovne vojne, ko je njuna družina živela precej nenavadno življenje. 

Njuna družina se je namreč ves čas selila. Stalnega doma sploh niso imeli, vedno so bili na poti. Prenočevali so v kampih v kanadski divjini okrog Velikih jezer, počitniških bungalovih ali pa v motelih. V začetku se mi je zdelo, da je to zato, ker si stalnega doma niso mogli privoščiti, potem pa je prav hitro postalo jasno, da je bil takšen, nomadski način življenja, posledica očetovega poklica in zaposlitve. Elainin in Stephanov oče je bil namreč biolog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem žuželk. Zaradi njegovega raziskovalnega dela pa je morala družina pogosto potovati.
Na teh potovanjih sta si bila brat in sestra pogosto edina družba. Potepala sta se po gozdu, plavala v jezeru, ribarila in ob tem spletla gosto mrežo prijateljstva, ki ju je povezala za celo življenje. Pa čeprav sta v letih odraslega življenja živela ločeno in se sploh nista več srečala! Vendar pa - kdo bi si mislil! takšne banalnosti, kot so bile Stephanove razglednice, ki jih je, popisane samo s stavkom ali dvem, pošiljal Elaine ali pa igrače, ki jih je podaril njeni hčerki, so v svoji preprostosti še naprej izražale njuno veliko povezanost in medsebojno ljubezen. Neverjetno čudovito.

O knjigah, ki me navdušijo in globoko ganejo, vedno rada pišem. Stavki se kar kopičijo eden za drugim in s pisanjem sploh ne morem prenehati. Vendar pa s svojim izdelkom ponavadi nisem zadovoljna. Tako je tudi tokrat. O čudovitih knjigah - umetniških presežkih, ob katerih med prebiranjem tako zlahka začutim, da vsebujejo tisto več, kar v povprečnih knjigah ni in ni najti,  je težko napisati recenzijo, ki bi vsaj delno odražala njeno veličino.

Zato je najbolje, da knjigo Margaret Atwood, Cat's Eye, enostavno preberete. Jaz sem jo, potem ko sem obrnila njeno zadnjo stran, začela brati še enkrat:)

★★★★★ 

Na eni izmed naslovnic knjige je slika, ki naj bi jo naslikala Elaine Risley.  

Prikazan je odločilni trenutek, po katerem je v otroštvu našla moč za upor. 

Gospa, oblečena v črno, drži v rokah velikansko "mačje oko".

Atwood, Margaret

Cat's Eye

Virago, O.W.Toad Limited, 1988

478 strani

ISBN 978 0 7481 1329 3

Razumeti Einsteina: Posebna teorija relativnosti

Se kdaj sprašujete, kako bo že čez nekaj let potekal študij na večini univerz? Po mojem mnenju tako, kot že zdaj potekajo tečaji na Courseri. Online. 

Študentje bodo poslušali predavanja preko videoposnetkov. Profesorjem bodo vprašanja zastavljali na forumih. Mogoče bodo le izpite opravljali osebno, iz oči v oči, pa še to ni zelo verjetno.

Takšen način študija že lahko doživite s Coursero. Z njo lahko študira kdorkoli, od koderkoli. In za to mu ni potrebno biti bogat. Dobro je le, da udeleženec zna angleško, a še to ni v vseh primerih nujno potrebno. V juniju 2018 je bilo registriranih 33 milijonov uporabnikov te internetne platforme.

Coursera je neprofitna izobraževalna organizacija, ki nudi  online tečaje in specializacije, ki jih vodijo profesorji priznanih svetovnih univerz. Področja, ki jih pokriva, so raznolika in segajo od inženiringa, medicine, biologije in socialnih znanosti do matematike, ekonomije in računalništva. Tečaji trajajo približno 4 do 10 tednov. Od udeležencev se pričakuje, da bodo študiju posvetili od 2 do 8 ur tedensko.

Spacetime
Victor Vasarely, Vega, 1956
(do 13.01.2019 v Städel muzeju)

Vsake toliko časa me popade velika slast po učenju in takrat se udeležim kakšnega od Courserijinih tečajev. Poslušala sem že o egiptologiji in pozneje o Big History (o zgodovini, ki se razteza od velikega poka do današnjega dne); trenutno pa sem v središču Einsteinove posebne teorije relativnosti. Tečaj se imenuje Understanding Einstein:  The Special Theory of Relativity. Študij je tako zanimiv in navdušujoč, da moram svoje izkušnje deliti z vami:)

Posebna teorija relativnosti me zanima že od nekdaj. Vsekakor že od osnovne šole dalje - le da takrat še nisem vedela, da se tako imenuje. Spomnim se posebne izdaje revije Presek, ki jo je izdalo Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ki je bila posvečena ravno tej Einsteinovi teoriji. Besedilo je bilo prilagojeno osnovnošolski mladini in opremljeno s slikami Boža Kosa.
Najbolj zanimive risbe so bile seveda tiste, ki so predstavljale dvojčka - enega na Zemlji, drugega na vesoljski ladji, ki leti s hitrostjo blizu hitrosti svetlobe. Čeprav sta bila oba dvojčka "enako stara", je bil tisti na vesoljski ladji mladenič, tisti na Zemlji pa starček.
Kako je kaj takega mogoče, sem se spraševala takrat in se rada sprašujem še danes. Noja, saj so mi že uspešno odgovarjali na to vprašanje, a na tako razumljiv in obenem temeljit ter matematično utemeljen način, kot so to storili na Courseri, pa še ne.

L.Randles Langerstrom
med predavanjem

Tečaj vodi prof. L. Randles Lagerstrom z Univerze Stanford. Razlage jedra relativnosti se je lotil zelo na široko. Preden smo se sploh začeli pogovarjati o Einsteinu, smo ponovili matematične operacije in postopke, ki bodo potrebni za razumevanje relativnosti - izključno osnovna srednješolska matematika. Potem smo se lotili osvetlitve časa, v katerem je živel Einstein in okoliščin, ki so pripomogle k velikemu odkritju. Kar nekaj časa smo se pomudili pri Einsteinovem Annus mirabilis - čudežnem letu 1905, v katerem so se vsi delčki "relativnostne" sestavljanke naenkrat združili v razumljivo (a za mnoge težko sprejemljivo) celoto.
Opremljeni z vsem tem predznanjem smo se nato počasi in previdno, korak za korakom, začeli približevati sami srži relativnosti. "Time dilation", "Length contraction",  "Leading clocks lag", Lorentzov faktor - vse to je iz minute v minuto video posnetkov postajalo vse bolj domače, razumljivo in logično. 

Trenutno končujem 6. teden študija in končno se zdi, da sta na vrsto prišla tudi slavna dvojčka in njun paradoks. Eden izmed Einsteinovih zaključkih pri teoriji relativnosti je namreč ta, da ura, ki se giblje, teče počasneje od enake ure, ki miruje. Zaradi tega se dvojček na gibajoči vesoljski ladji stara počasneje kot njegov brat dvojček na Zemlji. iz tega osnovnega zakona relativnosti potem izhajajo še mnoge druge značilnosti, kot npr. ta, da je dolžina  gibajočega se telesa, v primerjavi z dolžino tega istega telesa v mirovanju, krajša. 

Dejstvo, da čas za gibajočega teče drugače kot za tistega, ki miruje in gibajočega samo opazuje, uporabljajo v svojih romanih številni pisci znanstvene fantastike. Do kakšnih osupljivih zaključkov nas lahko pripelje Einsteinova posebna teorija relativnosti - ob predpostavki, da bomo kdaj vendarle zmogli potovati s hitrostjo, ki bo blizu svetlobne, je opisano v enkratnem romanu Dana Simmonsa Hyperion.
Je pa zato pisatelj v tej knjigi prekršil enega od drugih zakonov relativnosti, ki jih je Einstein objavil v svoji posebni teoriji relativnosti. V romanu Hyperion (in še v mnogih drugih znanstveno- fantastičnih romanih) namreč ljudje lahko potujejo tudi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne hitrosti. To pa ni mogoče - to je dokazal Albert Einstein in to nam je udeležencem tečaja na Courseri s pomočjo matematike razložil prof. Lagerstrom.

Bob potuje z vesoljsko ladjo,
Alice ga opazuje...

Pri tem tečaju je navdušujoče to, kako je profesor izpeljal razlago Einsteinove teorije in kako mu je s potrpežljivostjo in nenehnim dodatnim razlaganjem, tudi ponavljanjem že povedanega, uspelo razložiti tako težko snov tudi tečajnikom, ki nimajo visokošolskega znanja fizike. Še večje spoštovanje pa zasluži zaradi tega, ker mu je pri razlagi zadostovala že samo tabla in tri pisala različnih barv: črne, zelene in rdeče. No, ja, imel je še papirnati maketi dveh vesoljskih ladij: rdečo za Alice in modro za Boba. To pa je vse. S tem je uspel pripraviti tečaj, ki je bil ves čas zanimiv, niti trenutek dolgočasen in zasnovan tako, da je stopnjeval študentovo pozornost, kot jo pri bralcih ohranja in stopnjuje kakšna hudo napeta knjiga.

Ta čudoviti vpogled v Einsteinovo posebno teorijo relativnosti sem dobila brezplačno. Še en dokaz, da še vedno drži reklo, da so najboljše stvari zastonj:) Še nadležnih reklam mi ni bilo potrebno gledati. Čudovito. 

Globoko hvaležna, da se je nekdo tako zelo potrudil, da mi je zastonj razložil stvari, ki sem jih že od nekdaj želela razumeti, sem kupila dve knjigi, ki so jih omenili in priporočili med tečajem. Naj ljudje, ki se trudijo z mano, z mano tudi nekaj malega zaslužijo:)

Prvo knjigo je napisal vodja tečaja, L. Randles Lagerstrom. Naslov manj kot sto strani dolge knjige je Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year. Avtor v knjigi opisuje Einsteinovo čudežno leto 1905, na kratko pa se pomudi še ob nekaterih drugih dogodkih, ki so se zgodili leto ali dve pred tem in so imeli na Einsteina in njegovo veliko odkritje pomemben vpliv. 

Leta 1905 je bil Albert Einstein star 25 let, živel je v Bernu in 6 dni v tednu delal kot uslužbenec tretjega ranga v Švicarskem patentnem uradu. Imel je sina in poročen je bil s svojo sošolko s züriške politehnike, Srbkinjo Milevo Marić. Bil je zadovoljen in obenem nezadovoljen s potekom svojega življenja. Končno je imel zaposlitev, ki mu je prinašala soliden zaslužek, vendar pa to ni bila njegova sanjska služba. Veliko bolj bi bil zadovoljen, če bi smel poučevati; če ne ravno na univerzi, pa vsaj na srednji šoli, a takšnega delovnega mesta ni dobil. Zadovoljen je bil, da je bil že dve leti poročen z žensko, ki jo je imel rad in s katero je lahko razpravljal o fizikalnih in matematičnih problemih. A tudi nad to zvezo so viseli črni oblaki, saj njegova družina veze z Milevo ni odobravala.

In v teh okoliščinah se je v čudežnem letu 1905 kakor iznenada pokazala vsa briljantnost Einsteinovega uma in njegova velika genialnost. V tem letu je mladi Albert Einstein v obdobju le nekaj mesecev objavil kar pet strokovnih člankov, ki so imeli na razvoj znanosti 20. stoletja velikanski vpliv. Pokrivali so izredno široko znanstveno področje. 

V prvem, ki je izšel marca, je uvedel pojem svetlobnega kvanta ali fotona in razmišljal o tem, da ima svetloba tako lastnosti valovanja kot tudi lastnosti delca. 

V drugem, izdanem mesec pozneje, je predstavil način, kako se lahko izračuna velikost molekul. Ta članek je bil pozneje od vseh petih člankov leta 1905 daleč najbolj citiran; Einstein pa ga je uporabil tudi za svoje doktorsko delo. 

Tretji članek je bil objavljen v maju in je vseboval teoretični dokaz za obstoj atoma. Razložil pa je tudi Brownovo gibanje.

Že v juniju pa so lahko fiziki po vsej  Evropi brali o elektrodinamiki gibajočih se teles in to je v bistvu tisti članek, ki je uvedel posebno teorijo relativnosti, o kateri teče beseda v Courserejevem tečaju, ki ga poslušam.
Einsteinu se je teorija porodila oz. so se mu razjasnila navidezna protislovja ideje relativnosti, na enem izmed sprehodov, ki sta jih s sodelavcem s patentnega urada, Michelom Bessom, delala med opoldanskim odmorom. "Es ist an der Zeit" oz. "Time is suspect" , je vzkliknil naslednji dan po sprehodu, potem ko je dodatno premislil stvari, o katerih sta se pogovarjala s Bessom. Čas je tisti, ki je za vse odgovoren in ta se v resnici ne vede tako, kot od njega pričakujemo in smo navajeni. Posebna teorija relativnosti je bila rojena.

V septembru je potem napisal še peti članek, v katerem je nadaljeval z razmišljanjem o ralativnosti. Ta članek je uvedel verjetno najbolj znano enačbo na svetu: E=mc2. Posebni teoriji relativnosti se je pridružila še splošna teorija relativnosti.

Po predstavitvi čudežnega leta 1905 se potem avtor na kratko pomudi še pri prihodnjih letih Einsteinovega življenja - tudi pri tem, da se je ob ločitvi od Mileve zavezal, da bo dobila denar od Nobelove nagrade, ko mu bo le-ta enkrat podeljena. Kakšna samozavest! Sploh ni dvomil v to, da jo bo dobil. Odločitev pa je ob očitkih, ki so v zadnjem času vse glasnejši, da je namreč s svojo prvo ženo slabo ravnal, tudi pomenljiva. Ko je Albert Einstein leta 1922 dobil Nobelovo nagrado - sicer ne za posebno teorijo relativnosti, je svojo besedo držal.

Druga knjiga, ki sem jo kupila na priporočilo prof. Lagerstroma je knjiga Einstein, Picasso: Space, Time and the Beauty that causes Havoc, ki jo je napisal Arthur I. Miller. Knjige še nisem prebrala, a po bežnem prelistavanju sem prepričana, da je sila zanimiva, saj povezuje umetnost in znanost.
Avtor opisuje - eno poleg druge, življenjski zgodbi dveh velikih genijev 20. stoletja.
Modern science is Einstein and modern art is Picasso, piše v knjigi. Bila sta sodobnika, ki sta vedela drug za drugega, in se vsaj enkrat tudi srečala.
Njuni življenjski zgodbi sta si - presenetljivo - v marsičem podobni.
Tudi Pablo Picasso je imel svoje čudežno leto - bilo je to leto 1907, ko je naslikal slavno sliko Les Desmoiselles d'Avignon . Njegova ustvarjalnost je v tem letu doživela svojevrsten višek, ki ga nihče od njegovih prijateljev ni pričakoval.

Druga podobnost je v tem, da sta oba sta imela okrog sebe skupino prijateljev, s katerima sta razpravljala o najnovejših odkritjih v znanosti in novostih v umetnosti - Picassova skupina se je imenovala La bande à Picasso; Einsteinovi prijatelji so ustanovili skupino z imenom Olympia Academy. 

Oba sta imela velike vzornike, katerih delo sta v določeni meri le nadaljevala, a obenem iz tega naredila nekaj povsem novega in genialnega. In pri obeh njuno genialno delo - na eni strani likovna umetnina, na drugi pa znanstvena teorija, med sodobniki nista vzbudili velikega odobravanja; pravzaprav niti pretiranega zanimanja ne. Albert Einstein je moral po svojem čudežnem letu 1905 še štiri leta čakati na profesorsko mesto na univerzi.

A takšno je življenje genijev. Sodobniki jih pogosto ne razumejo. Genialni ljudje so pred časom. Njihove ure tečejo drugače, kot tečaje ure nas ostalih. Niso sinhronizirane, če smem uporabiti izraz posebne teorije relativnost, smo v drugem frame of reference (ali opazovalnem sistemu), ki je precej bolj preprost od tistega, v katerem so geniji. 

Smo pa zato - ali če govorim le v svojem imenu - sem pa zato toliko bolj hvaležna, da lahko malce pokukam iz svojega zakotja. S pomočjo knjig in s pomočjo čudovitih ljudi, ki so pripravljeni delti svoje znanje.

Gospodične iz Avignona
Pablo Picasso, 1907
(vir: Wikipedia)

Lagerstrom, L. Randles

Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year

2012

Miller, Arthur I.

Einstein, Picasso: Space , Time, and the Beauty That Causes Havoc

Basic Books, 2001

ISBN 9780786723133

George Saunders: Lincoln in the Bardo

To je izredno nenavadna knjiga. Čudna. Nekateri pravijo, eksperimentalna. In takšna knjiga od bralcev vedno zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti, a tudi radovednosti in dojemljivosti za nekaj povsem neobičajnega in novega.
Kakorkoli že - naj že takoj na začetku povem - Georgeu Saundersu se je eksperiment posrečil. Roman (hja, kaj pa vem, če knjigo sploh lahko tako označim) je odličen!

Ob vsej eksperimentalnosti, ki se drži knjige, je pomenljivo in precej presenetljivo to, da je glavna zgodba romana izredno jasna in premočrtna, tako da ji ni prav nič težko slediti. Poleg tega je ta zgodba - zgodba o ljubezni med očetom in sinom, srcetrgajoča in globoko ganljiva. Pisatelju je uspelo z nenavadno tehniko pisanja in sestavljanja romana (ali pa njima navkljub) streti bralčevo srce ali pa vsaj priklicati solze v oči.

Zgodba se dogaja v noči 25. februarja 1862 na pokopališču Oak Hill v okrožju Georgetown, v Washingtonu. Dva dni je minilo od tega, da so tam v eno od grobnic pokopali Williama Lincolna - 12-letnega sina ameriškega predsednika Abrahama Lincolna.
V noči, o kateri pripoveduje knjiga, se je oče ponovno podal na pokopališče, da bi...kaj? Še sam ni vedel točno: Se še enkrat v miru, brez navzočnosti številnih pogrebcev, poslovil od svojega ljubljenega sina? Postal na njegovem grobu? Posedel v tihoti pokopališke kapele? Ali pa si še enkrat ogledal sinovo truplo?
In res. Abraham Lincoln naredi nekaj, kar se ne sme storiti. Od čuvaja pokopališča zahteva ključ od grobnice, jo odklene in vstopi vanjo. Odpre sinovo krsto in Williamovo truplo vzame v naročje. Dogodek je grozljiv in ganljiv obenem; izžareva pa tudi nekaj nadnaravnega, saj dogajanje opazujemo skozi oči duhov, prikazni ali pa izgubljenih duš - kakorkoli jih že imenujemo, ki so ujete v bardu in begajo po pokopališču.

Bardo so nekakšne budistične vice. V njem so ujeti duhovi umrlih, ki zaradi kakršnegakoli vzroka ne morejo naprej - pred sodnika, ki bi jim glede na to, kako so živeli, sodil in jih napotil v nebesa ali pa v pekel. V tem vmesnem prostoru ostanejo tisti, ki se še niso sprijaznili s tem, da so umrli ali pa se ne zavedajo svojih grehov. Niso še pripravljeni zapustiti človeškega sveta in v nočnih urah blodijo po pokopališču, kjer so bili pokopani. Pomilovanja vredni so zaradi svojega videza, ki je odraz njihovega (razpadajočega) trupla, še bolj pa grehov, ki so jih naredili v svojem življenju. Klavrne prikazni so, ki se vedno znova vrtijo okrog enih in istih tem pogovorov in razmišljanj, iz katerih se ne morejo in ne morejo - pravzaprav se niti nočejo, rešiti.

V knjigi Lincoln in the Brado je takšnih prikazni več kot 150 in vsaka od njih vsaj za kratek čas dobi besedo. Oglašajo se druga čez drugo, prekinjajo ena drugo, se prepirajo in tepejo, nekatere pa bivajo tudi v nekakšnem prijateljskem, ali pa celo spolnem sožitju. Dele knjige, v katerih imajo te uboge pare glavno besedo, sem najtežje brala. Mikalo me je celo prenehati z branjem, tako zoprne in obenem usmiljenja vredne so bile te prikazni, pa tudi smešne, saj se še tega niso zavedale, da so mrtve in so še kar upale, da se bodo nekoč vrnile med ljudi. 

V tej čudni družbi se znajde mladi William Lincoln po svojem pokopu. Za ostale prebivalce barda je njegova pojava majhno presenečenje. Otrok v bardu namreč skoraj ni. Vsi - če se že zaustavijo v tem vmesnem prostoru, ga izredno hitro tudi zapustijo, v času minut ali pa največ ur. To je pravzaprav razumljivo in pričakovano, saj otroci ponavadi v smrt ne prinesejo nobenih grešnih bremen, ki bi jih ovirale pri nadaljevanju poti. Willi pa ostane v bardu in nima nikakršnega namena iti dalje. Stvar, ki ga zadržuje, je očetova ljubezen in njuna velika navezanost drug na drugega. 

In tako se mali Willi v tisti februarski noči po svojem pokopu sreča z očetom. A srečanje ne poteka tako, kot bi si oče in sin želela. Oče seveda vidi le truplo svojega sina, njegovega duha pa ne; sin pa vidi vse, kar oče počne z njegovim truplom, a ne more vzbuditi njegove pozornosti, ga nagovoriti in z njim vzpostaviti stika. Kako nevaren je položaj in kako velika verjetnost je, da William za vedno ostane v bardu, ki je grozno mesto, se zavedajo trije od duhov - Mr. Hans Vollman, Mr. Roger Bevins III in Reverend Everly Thomas, ki so verjetno od vseh prebivalcev pokopališča še najbolj pametni in z  najmanj grehi na svojih ramenih. Ti trije prepričajo malega Willija, da vstopi v očetovo telo. In ko duh vstopi v telo živega človeka, lahko občuti tisto, kar občuti človek in spozna njegove misli. 

Odlomki, kjer Willi posluša očetove misli, so najbolj ganljivi v celotni knjigi. Na plan pride vsa žalost, potrtost in praznina, ki jih pri starših povzroči smrt ljubljenega otroka, a tudi neskončna ljubezen, ki preveva vse delčke duše in telesa.

To zlitje sinovega duha z očetom ima pozitivne posledice. Willi z lahkim srcem, v obliki svetleče-bobnečega matterlightblooming-a, zapusti bardo in s svojim zgledom pomaga še mnogim drugim nesrečnim  dušam, da mu sledijo. Odleže pa tudi predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki je po tem obisku pokopališča kljub veliki žalosti in obupu ob sinovi smrti sposoben nadaljevati svojo pot, ki bo ena najodločilnejših in najpomembnejših za prihodnost Združenih držav Amerike.

Leta 1862 je namreč minevalo prvo leto ameriške državljanske vojne. Pri zaostritvi odnosov med severnimi in južnimi državami je imel Abraham Lincoln odločilno vlogo - lahko bi rekli tudi sporno, saj je v tistem času ravno zaradi njega prišlo do velike razklanosti ameriškega naroda in tisočev smrtnih žrtev. Takrat na pokopališču, s truplom svojega sina v naročju, je predsednik Lincoln razmišljal tudi o tem, dvomil sam vase in se spraševal, če se je odločil za pravo pot. Je konflikt z južnimi državami zaradi odprave suženjstva vreden tolikšnega števila žrtev?
Ko zapušča pokopališče, je pomirjen, saj ve, da se je pravilno odločil. Simbolno pa je to pokazal tudi George Saunders, kajti skupaj s predsednikom - zlit z njegovim telesom, je pokopališče zapuščal tudi eden izmed temnopoltih duhov. Le kakšen vpliv bo to imelo na predsednikove prihodnje odločitve?

Medrasna trenja, ki so v tistem času še posebno hudo prevevala ameriško družbo, se kažejo tudi v odnosih med duhovi na pokopališču. Zgodbe nekaterih od temnopoltih duhov so pretresljive.

Stil pisanja v romanu Lincoln in the Bardo je svojevrsten. Takšnega še ni bilo. Ko govorijo duhovi, roman izgleda kot dramsko besedilo - le, da ime pripovedujočega stoji na koncu besedila, ki ga je izgovoril in ne na začetku kot pri običajnih dramah. To malce zapleta branje in razumevanje, saj je pri dolgih monologih včasih potrebno listati naprej po knjigi za boljšo orientacijo in to, da zvemo, kdo je govorec, a vse skupaj ne moti preveč - še posebej zato ne, ker se duhovi običajno sporazumevajo v kratkih in pogosto prekinjenih stavkih. Zaradi tega se stran, ali pa celo poglavje knjige, prebere izredno hitro. 

En del romana je napisan na takšen, dramski način, drugi del pa je sestavljen s citati iz različni strokovnih del o Lincolnovem življenju, pisem in dnevniških zapisov. Vse je menda avtentično.

Na takšen način je opisana Willijeva bolezen in umiranje zaradi tifusa. S citiranjem prenekaterih Lincolnovih sodelavcev in sodobnikov je opisano balzamiranje Willijevega trupla in njegov pogreb, ter še mnogo drugega. Pri nizanju teh  citatov postane jasno, kako različno lahko dojemajo isti dogodek različni opazovalci in do kako velikih odstopanj lahko pri tem pride. Barva Lincolnovih oči se tako razteza od temno sive, preko sivo rjave, rjavo modre, modro sive do modre barve; lasje pa od temno rjavih do povsem sivih. Ob teh razlikah si lahko predstavljate, kakšna huda neskladja obstajajo šele pri opisovanju manj konkretnih lastnosti in dohodkov povezanih z Lincolnom in njegovim sinom Willijem.

George Saunders je izredno cenjen ameriški pisatelj. Zaslovel je s pisanjem kratkih zgodb. Njegovo zbirko kratkih zgodb Deseti december imamo prevedeno tudi v slovenščino. Lahko si preberete mojo recenzijo o knjigi.
George Saunders pa je znan tudi po svoji prijaznosti, dobrohotnosti in empatiji. Preberite njegovo predavanje študentom na Univerzi v Syracuse, kjer poučuje, z naslovom Congratulation, by the way (ali pa vsaj moj zapis o tem predavanju).
Roman Lincoln in the Brado je njegov romaneskni prvenec in zanj je leta 2017 dobil nagrado booker. Knjiga pa se je uvrstila tudi med finaliste za zlatega bookerja -  kot najboljši z bookerjem nagrajeni roman zadnjih desetih let.

Knjiga  Lincoln in the Bardo, je smela in pogumna, globoko ganljiva in obenem zabavna, pisana na povsem svojevrsten in izviren način - nekaj posebnega, kar se splača prebrati. Želela bi si, da bi knjigo dobili tudi v slovenskem prevodu. V tem primeru jo bom prav gotovo še enkrat prebrala. Ob tem drugem branju - v jeziku, ki mi je bližji, bom bolj pozorna na osebne zgodbe posameznih duhov, ki - prepričana sem v to, skrivajo zanimive podrobnosti, ki se jih zlahka spregleda. Uživala pa bom tudi v izbranem jeziku, ki ga uporablja George Saunders in ga dober prevajalec vsekakor uspe ujeti tudi v slovenski jezik;)

★★★★★

George Saunders
(vir: Gottman Institute)

Saunders, George
Lincoln in the Bardo
Penguin Random House LLC, 2017
344 strani

Robert Galbraith: Career of Evil

Tretja knjiga iz serije detektivk o Cormoranu Striku je malce drugačna o prejšnjih dveh. Če je šlo pri prvih dveh za tipične detektivske romane, kjer privatni detektiv raziskuje umore, ki so se pripetili, - enkrat v svetu manekenk in filmskih ustvarjalcev (Klic kukavice), drugič pa v svetu književnikov in založnikov (Sviloprejka) - v tretji knjigi Cormoran Strike ne raziskuje zločinov, ki se dogajajo drugim ljudem. V romanu Career of Evil (v slovenskem prevodu Po poti zla) gre zanj - za njegov način življenja ter njegovo poklicno kariero in gre za življenje njegove sodelavke Robin Ellacott. Vse te stvari naenkrat postanejo ogrožene. Da, tako resno je.

Roman se začne tako, da Robin prejme paket, v katerem je odrezana ženska noga. Asociacija na detektiva Strika, ki je v vojni v Afganistanu izgubil nogo - amputirano na točno enakem mestu kot noga, ki je prispela s paketom - ne bi mogla biti očitnejša. Poleg tega zaradi stare brazgotine na nogi in verzov pesmi, ki so priloženi, Cormoran takoj ve, da je pošiljatelj grozljive pošiljke eden od treh moških, s katerimi je imel opravka v svojem preteklem življenju.

Dva od njiju je spoznal v času svoje vojaške kariere specialnega obveščevalca. Za Donalda Lainga - sociopata in sadista, je poskrbel, da so ga zaprli; pri Noelu Brockenbanku pa je razkril pedofilstvo. Oba moška imata tako veliko razlogov, da Cormorana Strika sovražita in se mu maščujeta. Mogoče celo s tem, da mu pošljeta nogo mladega dekleta, ki ga morebiti celo pozna - mu uničita posel in prestrašita njegovo sodelavko Robin.

Cormorana Strika pa bi lahko imel na piki še en moški - njegov očim Jeff Whittaker. S Strikom so ju vezali številni neprijetni trenutki iz preteklosti, ko sta še živela pod isto streho. Po Strikovem prepričanju naj bi bil očim celo odgovoren za smrt njegove mame.

Vsi ti zapleteni - temačni in sovražni, odnosi med Cormoranom Strikom in tremi moškimi, ki se naenkrat kot iz nič dvignejo iz njegove, za bralce do sedaj zakrite in neznane preteklosti, več kot zadostujejo za enega, in še katerega od umorov, ki jih je potrebno raziskati.

Cormoran Strike pa pri tokratnem raziskovanju nima tako prostih rok, kot jih je imel pri prejšnjih dveh primerih, opisanih v prvih dveh detektivkah Roberta Galbraitha. Tudi tako visoko profesionalen ne more biti, saj ga primer čustveno močno obremenjuje. Tudi zato, ker kmalu postane jasno, da neznani storilec streže po življenju njegove sodelavke Robin.

Je pa takšen "osebni kriminalistični primer", kakršnega opisuje roman Po poti zla, odličen razlog za nekoliko drugačno vsebino romana. V prvih dveh romanih smo bralci hrepeneli po tem, da bi kaj izvedeli o Cormoranovem preteklem življenju. Nismo vedeli veliko - tisto, kar pa je bilo znano je le še bolj burilo domišljijo in bolj poglabljalo kot pa razjasnjevalo skrivnostnost detektivovega življenja. 

Bralci, ki smo želeli o Cormoranu Streiku zvedeti več, v romanu Po poti zla pridemo na svoj račun. O njem zvemo marsikaj in vse je sila zanimivo. A to še ni vse! Veliko zvemo tudi o Strikovi sodelovki, Robin Ellacott.
Mlada in na videz naivna ženska, ki si da tako veliko opraviti s svojo poroko (pa tudi s poroko Kate Middleton), še zdaleč ni tako nebogljena in neizkušena, kot si o njej mislimo bralci, in kot si o njej do neke mere misli tudi Cormoran Streike. Hude stvari je preživela. Ste se kdaj vprašali, zakaj je prekinila študij psihologije? No, v knjigi najdete (grozljiv) odgovor na to vprašanje. In še mnogo več. Robin Ellacott v tem romanu naredi največji korak naprej - tako v svojem osebnem kot tudi detektivskem razvoju. Skoraj preobrazi se. In o tem sem izredno rada brala.

Navkljub zelo dobrim detektivskim zgodbam me pri romanih Roberta Galbraitha še vedno najbolj zanimata in navdušujeta glavna junaka - Cormoran in Robin. Tako verodostojna sta in tako človeško običajna s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, da sem ju vzljubila na prvo branje in ljubezen še kar traja in traja:) On je moški tiste sorte, kjer se testosteron preliva preko vseh meja in ona je tiste vrste ženska, ki ne skriva svoje ženskosti in je ne tlači nekam na skrajni rob svoje osebnosti. Fajn. Kemija med njima se kopiči počasi in prav nič predvidljivo ali klišejsko.

Tretji roman Roberta Galbraitha ima zelo primeren naslov. Zlo je namreč tisto, ki preveva vse strani knjige. Najdemo ga v vsakem stavku morilčeve pripovedi, - takrat,  ko mu pisateljica da beseda prvoosebnega pripovedovalca in to je v kar nekaj poglavjih. Zlo najdemo v dogodkih iz Cormoranovega in - nekoliko nepričakovano, tudi iz Robininega preteklega življenja. A glavna junaka romana sta zlo v preteklosti enkrat že premagala in ni vrag, da ga ne bosta še enkrat;) Tako knjiga ostaja optimistična in sledi zapovedi, da dobro vedno premaga zlo. Kar je v redu.

Roman Roberta Galbraitha, Career of Evil mi je bil všeč. Mogoče tudi zato, ker si pisateljica - kot dodano vrednost detektivski zgodbi, da veliko opraviti z razlikami med revnimi in bogatimi, uspešnimi in neuspešnimi ter opozarja na to, da nesrečni niso vedno sami krivi za svojo nesrečo. 

S pomočjo romana sem zvedela, da obstajajo akrotomofiliki - tisti, ki jih spolno vzburjajo ljudje z amputiranimi udi. In tudi to - kar je sila čudno, če ne celo bizarno in sprevrženo, da nekateri hrepenijo po tem, da bi jim nekdo amputiral (zdravo) nogo ali roko; ali pa si želijo, da bi bili paraplegiki. Takšne želje so žaljive za ljudi, ki so resnični paraplegiki ali pa so, tako kot Cormoran Strike, v nesreči izgubili nogo.

Knjiga pa kljub svoji na splošno dokaj temačni vsebini vseeno vsebuje tudi precej hudomušnih in zabavnih odlomkov; s povsod navzočim obredom priprave in pitja čaja pa je tudi simpatično angleška.

S knjigami Roberta Galbraitha je tako: Vedno je fajn imeti kakšno od njih v rezervi. Na knjižni polici, za hude čase. Ko sem v stiski in nujno potrebujem nekaj dobrega za branje, lahko potem posežem po njej. Imam nekaj, za kar vem, da me ne bo razočaralo. In zdaj, ko je v angleščini ravno izšel že četrti roman iz serije z detektivom Cormoranom Streikom - Lethal White, je napočil čas, da sem se z lahkim srcem in sproščeno lotila romana Career of Evil. 

Cormoran Strike, Robin Ellacott in Robert Galbraith  - ali pa, če ne marate psevdonimov, J.K. Rowling, so me spet navdušili.

★★★★☆

Cormoran Strike in Robin Ellacott
kot so si ju zamislili v BBC seriji
(vir: BBC)

Galbraith, Robert

Career of Evil

Sphere, 2015

490 strani

ISBN 978-0-7515-6360-3

Andy Weir: The Martian

Na vsake toliko časa si zaželim nekaj znanstvene fantastike. Tokrat sem bila ob izbiranju primerne knjige tega žanra v prijetni dilemi. Odločala sem se med romanom Dana Simmonsa The Fall of Hyperion - nadaljevanjem romana Hyperion, o katerem sem pred časom že pisala, in med romanom kitajskega pisatelja Liu Cixina z naslovom 三体 ali Sān tī. Pisatelj je za v angleškem jeziku izdano različico svojega romana - naslov je The Three-Body Problem, leta 2015 prejel najprestižnejšo nagrado za znanstveno - fantastični roman, nagrado Hugo. S tem se je zapisal v literarno  zgodovino kot prvi Azijec, ki je kadarkoli prejel to nagrado. Mimogrede, knjiga je navdušila tudi bivšega ameriškega predsednika Baracka Obama. 

No, pa zaenkrat nisem prebrala ne ene in ne druge od obeh knjig. Odločila sem se za nekaj tretjega - roman, ki ga je priporočil Randy Bresnik.

Randy Bresnik v Narodni galeriji v Ljubljani
(vir: Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani
foto: Luka Dakskobler)

Randy Bresnik je eden od ne tako redkih Nasinih astronavtov slovenskih korenin. Ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ima zelo lepo, dobrodošlo in pohvale vredno navado, da astronavte, ki imajo prednike iz naših krajev, povabi v Slovenijo, kjer imajo potem vrsto predavanj in intervjujev - vse za promocijo znanja in napredka. Na takšnem obisku v Sloveniji je bil v začetku letošnjega leta tudi Randy Bresnik.

V enem od intervjujev z njim je beseda nanesla tudi na knjigo Andyja Weira, The Martian - v slovenskem prevodu z naslovom Marsovec. Randyju Bresniku, ki je prebral kar nekaj ZF knjig, je bilo pri tej knjigi všeč to, da je avtor odlično ujel bistvo in način razmišljanja večine astronavtov.

Ha, če nekaj takšnega reče pravi astronavt, ki je bil izbran med tisoči kandidatov, ki želijo potovati v vesolje, ki je prestal naporni večletni trening in ima izkušnje življenja v vesolju, mu pa že lahko verjamemo! In knjigo, ki je obetala, da bo verodostojno pokazala razmišljanje in življenje astronavtov, sem z veseljem vzela v roke in začela brati.

Roman pripoveduje o ameriškem astronavtu Marku Watneyu, ki je bil član tretje odprave na Mars s človeško posadko, imenovano Ares 3, in tako 17. človek, ki je kdajkoli stopil na planet Mars - samo toliko, da veste, kako daleč v prihodnosti smo;)
Odprava Ares 3 pa je imela veliko smolo. Že 6. dan po pristanku na Marsu, je bila posadka zaradi peščenega viharja primorana zapustiti rdeči planet. Med vkrcavanjem v MAV (Mars descent vehicle) pa se je Mark Watney poškodoval in ostali člani posadke so upravičeno predpostavljali, da je umrl ter zato brez njega zapustili Mars.

Pa je, seveda, preživel.

A za kako dolgo? Do takrat, ko bo na negostoljubnem planetu še imel dovolj kisika, vode in hrane ter zaradi mraza ne bo zmrznil, bo še lahko živel. Vse te za življenje nujno potrebne stvari pa bi mu morale biti na voljo vse do prihoda naslednje človeške odprave na Mars, Aresa 4, čez približno 4 leta. Markov boj za preživetje na Marsu se tako lahko začne.

Mark Watney se mora znajti. Da preživi, mora uporabiti vse znanje, ki ga ima; prav mu pridejo vse ročne spretnosti, ki jih je pridobil med urjenjem. Daleč najpomembnejši za preživetje pa je - po mojem mnenju - njegov način spopadanja s težavami in reševanjem problemov. In to je tisto, o čemer je Randy Bresnik govoril v intervjuju - to naj bi bil način razmišljanja, ki ga ima večina astronavtov. Mark Watney pri reševanju težav obira tehniko "step by step" - probleme rešuje "korak za korakom", najprej tiste, ki so najpomembnejši in pri katerih se mudi, šele pozneje ostale. In pri tem se ne pusti zmesti in nikoli ne podleže malodušju. 

Tako se, na primer, dokaj hitro izkaže, da šibki člen v verigi njegovega preživetja - presenetljivo - ne bo pomanjkanje kisika, ampak premalo hrane in Mark se nemudoma loti reševanja tega problema. Koncentracije pri ubadanju z vprašanjem, kako naj si zagotovi potrebne kalorije za preživetje, pa mu ne zmanjšuje težka rešljivost naslednje težave, ki ga čaka - namreč, četudi mu uspe zagotoviti dovolj hrane do prihoda reševalcev, ni jasno, kako bo zmogel premagati razdaljo 3200 km, ki ga loči od mesta, kjer bo pristala naslednja odprava na Mars, Ares 4. Večina običajnih ljudi bi na njegovem mestu zaradi nerešljivosti problema glede razdalje, obupala tudi pri reševanju zagotavljanja hrane, a pri Marku ni tako. Tehnika "korak za korakom" se izkaže za zmagovito.

Branje o spopadanju osamljenega astronavta s krutimi razmerami na Marsu, pa ni bilo samo zanimivo (in poučno), ampak tudi zabavno. Mark Watney je namreč izredno pozitiven in vesel človek z velikim smislom za humor, njegova razmišljanja in komentarji pa vzrok za smeh pri bralcih knjige. No, zaradi takšnega, prijetnega značaja, je bil pravzaprav tudi izbran v posadko Aresa 3.

Knjiga je pisana na različne načine - večinoma v prvi osebi, v obliki izsekov iz Watneyevega dnevnika ali njegovih pisem ostalim članom posadke, nekaj pa tudi v tretji osebi neprizadetega zunanjega opazovalca (tako so opisani neprijetni pripetljaji oz. nesreče, ki jih Mark doživi na Marsu; kar nekaj jih je in hude so); dogajanje pa se seli z Marsa v Houston, Cape Canaveral, tudi na Kitajsko in seveda na plovilo Hermes, s katerim ostali člani posadke Ares 3 po nesrečnem dogodku na Marsu potujejo nazaj na Zemljo.

Ostali člani posadke imajo v knjigi bolj stransko vlogo, a so vseeno tako posrečeno orisani, da so več kot zanimivi in je bilo tudi o njih prav prijetno brati. Vsi so inteligentni in vsak premore dvoje specialističnih znanj. Mark Watney je na primer botanik in strojni inženir, kar je pri boju za preživetje na Marsu zelo posrečena kombinacija;)
Poveljnica Lewis je pragmatična ženska, vojakinja, ki je obsedena z vsem, kar izhaja iz 70-ih let 20. stoletja, pa naj bodo to filmi in televizijske serije iz tistega časa ali pa disko glasba. Beck je zdravnik odprave in Watneyev dober prijatelj. Na skrivem je zaljubljen v Johanssen - računalniško strokovnjakinjo odprave. Martinez je pilot, tudi vojak in predan katoličan. Šesti član odprave, Vogel, pa poskrbi za to, da ima misija Ares 3 mednarodni značaj. Kadar je Vogel, ki govori angleščino z naglasom (lahko si mislite, kateri akcent je to;), oblečen v vesoljsko obleko, se od ostalih članov odprave loči le po tem, da je na njej všita zastava Evropske Unije, ne pa Združenih držav Amerike kot pri ostalih. Zanimivo in pomenljivo se mi je zdelo, da ni imel všite zastave Nemčije.

Acidalia Planitia, Mars,
področje, kjer je pristala odprava Ares 3
(vir: NASA/JPL/University of Arizona)

Odlični prvenec Andyja Weira, Marsovec, ni značilna znanstveno - fantastična knjiga. V njej namreč ni prav nič fantastičnega, a je zato toliko več znanstvenega. Mark Watney namreč pri svojem boju za preživetje - znanstveniki na Zemlji ter preostanek posadke pa, da mu pri tem pomagajo, uporabljajo znanje in tehnologijo, ki nam je v današnjem času že na voljo - ničesar fantastičnega ne boste našli. To, kar se dogaja v knjigi, bi se prav lahko dogajalo že danes.
Knjiga bo posebno všeč vsem tistim bralcem, ki imajo radi naravoslovne vede - ki radi izvajajo kemijske poskuse, občudujejo logiko fizikalnih zakonov in računajo. A vsa ta naravoslovno matematična tehnologija v knjigi je vendarle le ozadje za izredno napeto zgodbo, ki jo doživlja izredno simpatičen junak. 

V reševanje Marka Watneya  so se vključili nešteti vrhunski znanstveniki in strokovnjaki s celega sveta, ki so uporabili vse svoje znanje; tistim, ki odločajo, pa ni bilo žal za to priskrbeti velikanskih količin denarja. Ob tem sem se hočeš nočeš spraševala, ali bi se takšna splošna mobilizacija znanja, volje in zagnanosti zgodila tudi v resničnem življenju. Bi na Marsu zapuščenega astronavta res poskušali na vsak način rešiti ali pa bi ga raje nekako tiho in stran od oči javnosti prepustili njegovi usodi? 

Na zadnjih straneh knjige je Mark Watney razložil svoj pogled na to vprašanje in me prepričal, da bi se veliko reševanje prav verjetno zgodilo tudi v resničnem svetu.

Reševanje astronavta namreč pomeni reševanje nekoga, ki predstavlja napredek, znanost in medplanetarno prihodnost, o kateri smo sanjali stoletja. In to je vedno nekaj takega, kar združuje številne ljudi.

Vendar pa to vseeno ni glavni razlog, da so se ljudje tako zelo potrudili, da bi Marka Watneya rešili. Glavni razlog je ta, da imamo ljudje v svojem jedru težnjo k temu, da pomagamo drug drugemu. Ta instinkt je nekaj tako značilno človeškega, da ga najdemo po vsem svetu in v vseh kulturah, razmišlja Mark Watney, in doda še:"And because of that, I had billions of people on my side. Pretty cool, eh?"

★★★★☆

Andy Weir
(1972)
(vir: goodereader)

Weir, Andy
The Martian
Del Rey, Penguin Random House, 2014
448 strani
ISBN 978-0091956134

P.S. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da je bil po knjigi posnet tudi film z Mattom Damonom v glavni vlogi. Nominiran je bil za kar sedem oskarjev.

Andy Weir pa se je po uspehu, ki ga je doživel njegov prvenec, povsem posvetil pisateljevanju. Izšla je že njegova naslednja znanstveno - fantastična knjiga, z naslovom Artemis.