Izmed trinajsterice širših kandidatov za najprestižnejšo britansko nagrado booker je žirija (vsako leto druga;-) včeraj izbrala šest finalistov.
Zdi se, kakor da se je ob tem še posebno trudila, da bi bil seznam čim bolj uravnotežen. V šesterici sta tako dve ženski (kar je solidno število, še posebej zato, ker je bila na "longlisti" trinajstih kandidatov samo ena več), trije Britanci-eden od njih indijskega porekla in dva Američana (da si ne bi slučajno kdo domišljal, da so ameriški pisatelji ob novih pravilih podeljevanja prevzeli nagrado) in en Avstralec (za mednarodno značilnost nagrade). Mogoče so se na račun te preračunljivosti celo odrekli kakšnemu slavnemu imenu.
Finalisti za nagrado booker so:
- Joshua Ferris: To Rise Again at a Decent Hour (ZDA)
- Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Avstralija)
- Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (ZDA)
- Howard Jacobson: J (Velika Britanija)
- Neel Mukherjee: The Lives of Others (Velika Britanija)
- Ali Smith: How to Be Both (Velika Britanija)
Na seznamu ni za mnoge največjega favorita Davida Mitchella z njegovim najnovejšim romanom The Bone Clocks. Mitchell je ljubljenec tako bralcev kot kritikov in to, da ga ni med finalisti, je malo presenečenje. Pa vendar..., mogoče so se kritiki vseeno naveličali njegovega vedno enakega - čeprav menda odličnega, bolj ali manj fantazijskega pisanja o takšni ali drugačni Distopiji. Ali pa ni spodobno, da sta dve tako zelo podobni knjigi o naši morebitni bližnji prihodnosti, ki naj bi bila zaznamovana s katastrofo in bi vodila v represivno družbo, med finalisti? Druga knjiga s to tematiko je roman Howarda Jacobsona z naslovom J. Jacobson je nagrado booker prejel že leta 2010.
Od knjig, ki so bile na seznamu širših kandidatov za bookerja, sem prebrala samo knjigo Karen Joy Fowler,We Are All Completely Beside Ourselves. Roman že v prvi tretjini prinese presenetljivo razkritje, ki je res izvirno, a vendar je to bolj ali manj tudi vse, kar je v knjigi izjemnega. Po mojem mnenju to ne bi smelo zadostovati za preboj med finaliste, a žirija je menila drugače.
Od finalistov sem prelistala še Joshuo Ferris in Neela Mukherjeea.
Prvi piše o zobozdravniku, ki ima prakso na Manhattnu, a ga delo ne zadovoljuje in išče uteho v ateizmu. Za moj okus malce preveč sarkastično.
V drugem romanu pa indijski oče, ki ne more preživljati svojih otrok, že na samem začetku pripovedi umori svojo stradajočo družino. No, že ta dogodek je bil čisto dovolj za to, da sem knjigo odložila.
Od šesterice izbranih knjig je mogoče še najbolj po mojem okusu roman How to Be Both, britanske pisateljice in večkratne nominiranke za bookerja, ki ima svoje romane prevedene tudi v slovenščino, Ali Smith. Knjiga je izšla šele pred nekaj dnevi in je še nisem uspela natančneje pogledati, vsekakor pa vzbuja zanimanje. Vsebuje dve zgodbi - ena je o najstnici, ki ji je pred kratkim umrla mama, druga je o renesančnem slikarju, Francescu del Cossa. Ena izmed slik tega slikarja (glej spodaj) je pisateljico tako presunila, da je o njem morala napisati knjigo. Zelo zanimivo. Knjigo je mogoče brati na dva načina - z vidika ene ali druge zgodbe - zaradi tega obstajata tudi dve verziji romana. Ki pa ju dobite za ceno ene;)
Od romanov, ki se s širšega seznama kandidatov za nagrado niso uspeli uvrstiti med finaliste, bi omenila knjigo Nialla Williamsa, History of the Rain. Pripoveduje o mladem dekletu, ki je zaradi bolezni vezano na življenje v postelji. Da si zapolne čas, poskuša bolje spoznati življenje svojega očeta. Tega se loti tako, da prebira knjige iz njegove knjižnice.
Ta knjiga in knjiga Ali Smith sta tisti s seznama za nagrado booker, ki me še mamita, da bi ju prebrala.
F. del Cossa, detajl iz Mese di Marzo, (okrog 1469) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)