Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve. 

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Knjigo sem prebrala že pred leti, kmalu po izidu - preden je dobila kresnika in nato še kresnika vseh kresnikov. Ker pa sem v zadnjem času tako zelo navdušena nad zvočnimi knjigami, nisem mogla izpustiti enkratne priložnosti, da roman tudi poslušam. To so mi omogočili na programu Ars, kjer so pred kratkim na svojem podkastu Odprta knjiga prebirali Jančarjevo najbolj znano literarno delo. Izkušnja je bila enkratna. Branko Jordan, ki je knjigo prebiral, ne bi mogel biti boljši. Nekaj čez 20 minut dolgi odlomki so bili idealne dolžine. Spremljevalna glasba je bila odlična. 

Vse tipi top - razen to, da moram prejšnje stavke pisati v pretekliku. Posnetki zvočnice so bili namreč na spletnih straneh Radia Slovenije dostopni le še tri dni po predvajanju v živo. Zakaj je tako, ne vem, je pa velika škoda. Kot sem pozneje ugotovila, je tako še z mnogimi drugimi posnetki Radiotelevizije Slovenije.

Zgodba romana To noč sem jo videl je dobro poznana - kot tudi način, kako je napisana. O lepi, radoživi, samosvoji in samozavestni mladi ženski Veroniki, ki se zaveda svoje moči in je zaradi tega tudi malce predrzna, egocentrična in pokroviteljska, pripoveduje pet različnih ljudi. Ona sama ne pride do besede. Zaradi tega pa njena prisotnost v knjigi ni nič manj izrazita - navzoča je še bolj intenzivno.

Usoda, ki jo doleti, je tragična, saj jo neke januarske noči leta 1944 partizani odpeljejo v gozd nad graščino, kjer živi, in jo ubijejo.

Pripoved in liki, ki v knjigi nastopajo, niso črno belo predstavljeni. V romaneskni zgodbi in značajski lastnostih protagonistov se prepleta toliko subtilnih niti, da povsem razumem, zakaj Drago Jančar ni dovolil tega, da po knjigi posnamejo tudi film. Film pač vseh teh drobnih, a za razumevanje knjige pomembnih tokov pripovedi, ne bi mogel zaobjeti tako doživeto, kot to stori roman. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi v filmu nekaterim platem pripovedi dodelili prevelik pomen, druge pa namerno zamolčali in tako roman zmaličili ter pokvarili.

Pri knjigi ne gre pozabiti tudi tega, da je roman kljub opiranju na še kako resnične dogodke, vendarle fikcijsko delo. Lahko rečemo: "Tako bi lahko bilo," ali celo, "tako je zelo verjetno res bilo," a vendar moramo ob tem vedeti tudi to, da gre kljub vsemu za umetniško delo in pisateljev oseben pogled na zgodovinske dogodke. V luči teh predvidevanj se je Drago Jančar spet modro odločil in odsvetoval, da bi se na grad Strmol postavilo obeležje z odlomkom iz njegove knjige.

Ne glede na to, kaj vse spremlja eno najbolj prepoznavnih knjig na Slovenskem, je roman Draga Jančarja, To noč sem jo videl, biser, ki mu ni para. Slog pisanja je tokrat v primerjavi z ostalimi pisateljevimi knjigami preprost in jasen, a zato presunljiv. Zgodba je pretresljiva že sama po sebi in v svoji bližini pač ne trpi še zapletenih slogovnih akrobacij.

Nastopajoči so ljudje z dušo in telesom; njihove misli in dejanja pa razumljiva. Mati se slepi in čaka hčerino vrnitev, čeprav globoko v sebi čuti, da se nikoli več ne bosta videli. Nemški zdravnik je ogorčen nad obtožbami, da je on tisti, ki je usodno pripomogel k tragičnim dogodkom tiste noči. Za tistega, ki je iz nepremišljenosti in zamere sprožil tragični potek dogajanja, pa nimamo srca, da bi ga obsojali.

Roman ima tudi najbolj tragični trenutek. Zame je to takrat, ko Veronika sedi na klopi pred lovsko kočo, kamor so ju skupaj z možem pripeljali na zaslišanje. Ob njej je partizan, ki jo objema preko ramen in nato bokov ter ji nekaj šepeta na uho - ona pa ob tem samo prikimava, prikimava, prikimava...

Bralec ob koncu romana ostane brez odrešujoče katarze, ki bi ga pomirila. Preostane mu le to, da nemo in spoštljivo povesi svojo glavo ter se sprijazni z dejstvom, da je na svetu tudi zlo, ki včasih deluje preko povsem običajnih - da ne rečem, dobrih ljudi.

Letos bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in slovenske knjige v  nemškem prevodu se bodo končno pojavile tudi na izpostavljenih mestih nemških knjigarn. Takrat bom kupila roman Die Nacht, als ich sie sah in ga podarila kakšni sodelavki ali sodelavcu. Tudi tako je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, bom rekla. 

★★★★★ 

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

France Prešeren je največji slovenski pesnik. A tesno za njegovimi petami so mnogi, ki so živeli pozneje in so skoraj tako dobri kot on. Srečko Kosovel, Dane Zajc, Janez Menart, Lili Novy.

Drago Jančar je največji slovenski pisatelj. Tesno za njim pa ni nobenega - ne enega tistih, ki so živeli pred njim, ne sodobnika. Tako je to.

A z romani, ki jih piše, so težave. 

Sodobni bralec namreč pričakuje in si želi, da bi romaneskne zgodbe pripovedovali bolj ali manj takole - jasno in elegantno, čim bolj minimalistično in nikakor ne nabuhlo:

No, mogoče lahko tudi takole - z rahlim valovanjem navzgor in navzdol:

Jančarjev način pripovedovanja pa je takšen:

V teh zavojih, ki se vedno znova sučejo levo, proti začetku, se skrivajo ponavljanja, ki jih tako rad uporablja, in so pravzaprav značilnost njegovega pisanja. Lahko bi rekli, da s tem, ko nenehno uporablja iste besedne zveze in vedno znova ponavlja že znana dejstva, svoje bralce podcenjuje - meni, da njihov spomin ne zmore zadržati minimalne količine podatkov in da bralčeve živčne povezave ne znajo izpeljati najpreprostejših zaključkov. Pa je potem potrebno ponavljati in ponovno razlagati, da se zapomnimo. 

Lahko bi rekli, da je njegov način pisanja zastarel in da kot pisatelj ne sodi v današnji čas. Lahko bi rekli, da je dolgočasen.

Pa bi se seveda motili. Kajti ravno v teh zavojih njegovega pisanja se skrivajo svojevrstni vzorci lepote. Pri romanu Ob nastanku sveta so mogoče v obliki čipk.

A to je samo en vidik njegovega pisanja. Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj še zaradi mnogih drugih stvari - recimo zgodb, ki jih pripoveduje. V romanu Ob nastanku sveta jih je mnogo in med seboj se čudovito prepletajo. 

Osrednja zgodba romana Ob nastanku sveta je zgodba o klasičnem ljubezenskem trikotniku - o ženski in njenih dveh moških. Tokrat to - v romanih že tolikokrat opisano razmerje, opazujemo skozi oči otroka, dogajanje pa je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Mesto dogajanja je Maribor - ali, če sem manj natančna, mesto M. v guberniji S.. Skupaj s pisateljem namreč namigujem na slavna ruska književna dela, ki imajo v knjigi tudi pomembno vlogo.

A zgodba o mladi, lepi ženski in njenih dveh ljubimcih še zdaleč ni edina zgodba romana. Tukaj se potem skriva bogastvo Jančarjevega pisanja in njegovo mojstrstvo, ki ni omejeno samo na zavoje proti levi, proti začetku.

Imamo okvirno zgodbo, saj Daniel pripoveduje o tem, kako je kot otrok doživljal Lenino zgodbo, mnogo let pozneje, ko je že odrasel in več razume. To zgodbi o Leni in njenih dveh moških daje dodatno širino.

Potem je tu izredno pomembna svetopisemska zgodba o Davidu in Goljatu, kakor tudi o Davidu in lepi Batšebi ter njenem nesrečnem možu. Pisatelj med to zgodbo in osrednjo romaneskno zgodbo vleče enkratne vzporednice in povezave, ki pa nikakor niso preproste ali enoznačne. Osebe so pomešane. Ni čisto jasno, kdo je kdo - kdo je David in kdo je Goljat. Pepi - Lenin ženin, je takšen hrust, kot je bil Goljat, a vendar nenavdno spretno hodi po strehah, kot je hodil David. A najbolj je podoben Uriju - Batšebinemu kruto zlorabljenemu možu. Samo za Leno se ve, da je Batšeba, a ne čisto prava in značilna, to bi bilo preveč preprosto.

Z zgodbami pa s tem še ni konec. Imamo družinsko zgodbo mladega Daniela, kjer ima majhno vlogo tudi njegov brat - mornar jugoslovanske ratne mornarice, ki bi bil prav lahko še eden od Davidov, pa ni. 

Sicer pa je v Danielovi družinski zgodbi glavna vloga podeljena njegovemu očetu - borcu narodno-osvobodilne borbe in taboriščnemu internirancu. Pričakovali bi, da bo po osvoboditvi, ki jo je pričakal kot zmagovalec, njegovo življenje srečno in zadovoljno, pa nikakor ni tako. Drago Jančar to zgodbo pripoveduje natančno in doživeto, s kančkom ironije. Pri tem pa je pomembna tudi Danielova osebna zgodba - zgodba otroka, ki je razpet med socialistično doktrino nove Jugoslavije, ki jo pooseblja učiteljica tovarišica Benedičič, in krščanstvom, ki ga zastopa pater Alojzij.

Še so zgodbe, ki se vijejo skozi roman. Mogoče so manj pomembne od zgornjih, a romanu prinesejo še kakšno dodatno dimenzijo in ga bogatijo. Takšna je zgodba o Ivanki Požar, - zgodba, ki jo Danielova prijateljica Vasilka prebere v starem časopisu, in je podobna osrednji ljubezenski zgodbi - a spet ne povsem. 

Ne manjkajo pa niti sanjska doživetja - še ena značilnost Jančarjevega pisanja, in veličastni finale, ki poskuša preko še enkrat povzetega romanesknega dogajanja osvetliti nekatere od človeških dilem, ki nas spremljajo že od nastanka sveta.

Roman Draga Jančarja, Ob nastanku sveta je veličasten. Večplasten in umetelno prepleten je, kakor so prepletene čipke v Leninem ovratniku in na zavesah v njeni kuhinji, skozi katere mladi Daniel - kot še eden od Davidov, zalezuje Leno Batšebo. 

Lahko ga beremo kot zgodbo o treh mladih ljudeh, ki jih ljubezen in strast, pa tudi osamljenost, usodno povežejo, lahko pa kopljemo še globje. 

Roman bo kljuboval času. Ko bo čez sto let nekdo želel brati o tem, kar se je po veliki moriji 20. stoletja dogajalo na krajih, kjer je Slovenija, in ne bo več obremenjen s to ali ono ideologijo, bo bral Jančarjeve knjige - morda še posebno roman Ob nastanku sveta, kajti ta roman je tako oseben in zaupen, tako zelo človeški, da bralca še posebno gane.

Zdaj pa roman hitro ponuditi eni izmed nemških založb, da bo v naslednjem letu zvezda na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenija kot častna gostja tega sejma potrebuje takšne knjige.

★★★★★

Tomo Podstenšek: Površinska napetost

Detektivi pravijo, da je pošiljatelje anonimnih pisem, ki jih včasih dobijo poročene ženske, in iz njih izvedo, da jih mož vara, prav lahko odkriti, saj jih v veliki večini napišejo kar moževe ljubice same. Naveličane čakanja in neizpolnjenih obljub o ločitvi s takim pismom poskušajo pospešiti - iz njihovega vidika - logičen potek dogodkov, ta namreč, da bo moški končno le naredil odločilni korak, zapustil svojo ženo in prišel tja, kamor sodi - v objem ženske, ki jo ljubi. Da moški potem ne postopajo vedno po takšni vrsti logike, kot so si jo zamislile njihove ljubice, pri vsem skupaj pravzaprav ni pomembno.

Tudi glavna junakinja v romanu Površinska napetost, slovenskega pisatelja Toma Podstenšeka, napiše takšno pismo.

A ji je potem žal.

Pismo ženi svojega ljubimca, v kateri jo obvešča, da ima njen mož afero z mlajšo žensko, je napisala v trenutku užaljenosti in jeze ter ga odposlala malo iz maščevanja in nekaj iz ljubosumja, vsekakor pa iz iskrenega prepričanja, da ne dela nič slabega, ampak samo pomaga dvema, ki sta nesrečna v zakonu, da se rešita svojega trpljenja. Potem pa ugotovi, da je postopala povsem napačno in začne ukrepati.

Roman se začne z enim boljših začetnih stavkov:

Stojim na križišču, skrita za časopisnim kioskom, in oprezam za moškim, od katerega je odvisna moja prihodnost.

Ta pomembni moški ni njen ljubimec, ampak poštar - ravno tisti, ki ima v torbi anonimno pismo za ljubimčevo ženo. Anja poštarja prestreže in ga želi na vsak način prepričati, da ji pismo vrne. A tako seveda ne gre. Pravila so pravila in tudi tista, ki veljajo za pošto, so zelo stroga. Poštar pisma ne vrne, privoli pa v to, da ga Anja spremlja pri raznašanju pošte in mu ob tem pripoveduje, zakaj je pismo napisala in zakaj ga zdaj hoče nazaj - češ mogoče se bo pa potem, ko bo izvedel vse podrobnosti povezane s pismom, le premislil.

Ko Anja pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s poštarjem hodita mimo različnih hiš in blokov ter srečujeta zelo raznovrstne ljudi. Eni so ju veseli, drugi sploh ne; eni so pomilovanja vredni, zaradi drugih bi bilo potrebno poklicati na policijsko postajo. Takšen poštarski sprehod po mestu je hvaležna tema za stranske odvode glavne zgodbe, ki so s svojo tematiko včasih še pomembnejši in bolj resni kot osrednja zgodba. Med njimi sta nasilje za stenami domače hiše in težave pri vročanju priporočenih pošiljk s sodišča, če naštejem samo dve.

Glede Anjine življenjske zgodbe pa naj povem samo to, da tekom pripovedi postane jasno - kakor pravi njena prijateljica Nataša, ki je plezalka - da ima Anja pri plezanju na steni življenja premalo opornih točk, na katere bi se lahko zanesla. Če smo natančni, ima samo dve; svojo poklicno kariero in svojega ljubimca - kar pa je občutno premalo za to, da v primeru, če ena od njiju odpove, ne bi zgrmela v globino.

Ali pa - če uporabimo primero iz naslova romana: samo še površinska napetost preprečuje, da bi se tekočina iz prekomerno napolnjene skodelice, ki predstavlja življenje, prelila preko robu in povzročila katastrofo. Tako nekako.

Če vzamete v roko enega od romanov Toma Podstenšeka, veste še preden začnete, kaj boste brali. In to je v redu, kajti prepričani ste lahko, da boste prebirali nekaj simpatičnega in lahkotnega, a z dodatkom resnih tem, ki so premišljevanja vredne. Tudi zgodba nikoli ne razočara. Tokrat je to tipična zgodba klasičnega ljubezenskega trikotnika, ki je povedana na čudovit in zelo izviren način, ki junakom zgodbe daje neko novo dimenzijo, ki jo ponavadi pri takšnih vrstah zgodb ne najdemo. Priporočam.

Zakaj ta roman ni prišel med finaliste za kresnika? Nikoli mi ne bo jasno.

Marjan Žiberna: Dedič

Po prvih nekaj poglavjih romana sem se spomnila na francosko televizijsko serijo En therapie ali Na terapiji. Glavni junak romana Dedič, neimenovani prvoosebni pripovedovalec, bi bil prav lahko dr. Philippe Dayan iz serije. 

Dayan ima v Parizu svojo ordinacijo in sprejema najrazličnejše bolnike s psihičnimi težavami. Bolniki se mukoma, korak za korakom, pod psihoterapevtskim vodstvom soočajo s svojimi problemi in jih počasi rešujejo. Eni so uspešnejši od drugih. Pri spopadanju s težavami bolnikov pa tudi psihoterapevt ne more ostati neprizadet. Ob pogovoru s svojimi strankami se spopada z lastnimi težavami in dilemami, tako iz osebnega kot poklicnega življenja. 

Serija je posneta tako, da je vsakemu od bolnikov namenjena ena dvajsetminutna epizoda - za vsakega od njih ena seansa na teden, lepo v vrstnem redu eden za drugim, vsak na določen dan v tednu. V naslednjem tednu pa potem na enak način dalje, spet eden za drugim nadaljujejo s svojo zgodbo in s težavami, ki jih imajo. Zgodbe bolnikov so napete in se občasno prepletajo; seanse pa se končajo, ko je najbolj zanimivo. S časom se problemi razjasnijo in možnost, da se jih bo dalo rešiti, postaja vse bolj verjetna. Ali pa tudi ne. Potek psihološkega pogovora je nepredvidljiv in lahko vodi tudi v napačno smer.

Knjiga Marjana Žiberna, Dedič, ima to smolo, da so zaradi te serije moji standardi glede tega, kako mora izgledati takšne vrste psihološki roman - ali roman s psihologom in njegovimi klienti v glavni vlogi, postavljeni zelo visoko. Psiholog iz romana na žalost ni niti senca dr. Dayana, saj ga bolniki ali stranke pravzaprav sploh ne zanimajo. Do njih se vede vzvišeno in jih celo zaničuje. Svoj poklic opravlja brez veselja. Nekaj koncentracije zmore le pri seansi z enim samim klientom, s Stanetom Lavtižarjem, pa še pri njem bi ga lahko nadomestil kdorkoli - spovednik recimo, kajti Stane Lavtižar si želi samo to, da bi ga nekdo poslušal. O kakšnih psihoterapevtskih srečanjih tako v romanu ni niti sledu. Seanse s psihologom so le literarni okvir za to, da Stane Lavtižar pove svojo tragično življenjsko zgodbo.

Da pa knjiga vseeno ne bi bila prekratka, je pisatelj v roman vključil še številna poglavja, kjer pripoveduje o kolesarstvu. Psihoterapevt je namreč navdušen kolesar in je v mladosti obetal, da bo v tem športu še veliko dosegel. Poglavja o kolesarjenju so pravzaprav najboljši del knjige, saj je kolesarstvo predstavljeno izredno nazorno in zanimivo. Pisatelj se spozna na to - tukaj ni dvoma. So pa ta poglavja namenjena tudi temu, da spoznamo psihoterapevtovo življenjsko zgodbe in njegove težave, ki jih mora rešiti - no, to pa ni tako fino; vse preveč predvidljivo je in dolgočasno. V nasprotju z glavnimi junaki iz romana Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, ki menijo, da bi bilo dobro, da bi ljudje manj govorili, pa psiholog iz romana Dedič meni, da je treba tudi "kričati in tuliti" na ljudi, jih "obtoževati in žaliti, pa čeprav po krivici", le molčati ne. Hm...

V romanu Marjana Žiberna, Dedič, se prepletata dve življenjski zgodbi. Ena izmed njiju je izredno tragična in zasluži, da jo sliši širši krog ljudi, še posebno, ker je - kakor piše v spremni besedi - biografska. A samo zgodba, ob kateri se bralcem solzijo oči - pa naj bo še tako verjetna in resnična, ne zadostuje za dobro literarno delo. Dober vtis, ki ga je sicer povzročila, bi lahko okrepila druga zgodba - zgodba psihoterapevta, ki pa je preveč predvidljiva, da bi ji to uspelo. Pomagalo bi tudi bolj psihoterapevtsko začinjeno dogajanje, saj bi se na ta način znebili te zoprne in povsem nepotrebne melanholije, ki se vleče preko cele knjige. Tragične zgodbe pa ne zaslužijo tega, da bi bile dolgočasne.

A glejte, z romanom je pisatelj mislil le dobro - to pa je v današnjem času tudi veliko.

Frederic Pierrot kot
dr. Philippe Dayan
v seriji En therapie
(vir: Les Films du Poison)

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Dušan in Leja sta oče in hči. Med njima se kreše in bliska, čeprav pogosto pritajeno. On je star blizu osemdeset let, je upokojen nevrolog in živi v domu za ostarele. Ona je na pragu štiridesetih let in dela kot dramaturginja v mestnem gledališču. 

Odnos med njima je osnova romanu, a na njuno razmerje se potem navežejo še druge osebe: žena, oz. mama Neža - že pokojna, pred smrtjo je bolehala za hitro napredujočo demenco, Juntez ali Janez - Lejin ljubimec, voznik kamiona - njegova žena Ignacija in sin Božo; pa potem še Dušanov oče Marjan - predan komunist, ki je bil po vojni interniran na Goli otok. Usode glavnih nastopajočih so zanimive že same po sebi, a je roman še bolj napet in prijetnejši za branje, ker je v njem tudi kriminalna zgodba, ki protagoniste še tesneje poveže med seboj. Zaradi kriminala določene stvari, ki so bile dolga leta potlačene, planejo na dan in zahtevajo, da se razjasnijo.

Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, so roman o nerazumevanju in napačnih predstavah. Zdi se, da nihče od nastopajočih - še posebej pa to velja za Dušana in Lejo - ne razume oseb, ki so mu blizu. V svoji samozadostnosti in vzvišenosti si v glavah ustvarjajo povsem drugačne predstave o ljudeh, kot pa so ti v resničnosti. To počnejo zato, ker se takšen način razmišljanja pač bolje sklada z njihovo lastno predstavo o svetu in ker je tako lažje živeti. Brskanje po lastni  notranjosti, kjer se skriva tudi marsikaj neprijetnega in slabega, v takšnih primerih potem ni potrebno. Vendar pa takšen način hoje skozi življenje ne prinese nič dobrega. Povzroči krivico in rani ljudi - tiste, ki so nam najbližje, najbolj. To je v knjigi zelo lepo predstavljeno.

Leja postopa lahkomiselno in izzivalno, vse, kar počne je za hec in zajebancijo - tako jo vidi Dušan. Za Lejo pa je oče s svojo vestnostjo in zanesljivostjo nič več kot egoistični malomeščan, ki so mu vsi ostali malo mar. Ob prvem, površnem vtisu se nam zdi, da imata oba prav, a potem, ko se zgodba razvija, ko začnemo dojemati bolj globoko, seveda ugotovimo - tako bralci kot tudi glavna nastopajoča, kako sta se motila. In kako malo bi bilo potrebno, pa bi se stvari razvijale v povsem drugo, boljšo smer. Včasih bi bil dovolj objem ali dotik; včasih bi bilo pametno manj govoriti, saj besede lahko globoko ranijo in celo morijo.

Roman ima poleg tega, da razjasnjuje intimne medčloveške odnose, še nekaj drugih dobrih plati. Potek demence je opisan izredno pretanjeno in občutljivo, tako s strani obolelega kot tudi njegovih sorodnikov. Opisana je negotovost bolnice; predstavljena je zadrega tistih, ki so okrog nje in ne vedo, kako bi se bilo najbolje odzvati; vsi pa trpijo.

Čudovito je predstavljen način dela v gledališču in kaj vse je potrebno postoriti, da se določeno dramsko delo postavi na oder in tam dokončno zaživi - kako pomembno vlogo pri tem ima dramaturg.

S knjigo sem dobila tudi vpogled v povojno dogajanje na Golem otoku. Od tam so ljudje prišli zlomljeni - niti ne tako fizično kot predvsem psihično. Potem, ko sem knjigo prebrala, mi je postalo jasno, zakaj so si le redki od njih opomogli. Usoda Golega otoka jih je spremljala dalje - pa ne samo v obliki udbe.  Večina je sikala in sovražila naprej. Samo cilj njihove razdraženosti je bil nekdo drug.

Roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, je roman o očetu in hčerki - dveh trmastih in vase zaverovanih sebičnih ljudeh, ki strupeno udrihata drug po drugem, vsak na svoj prefinjen način - dokler jima življenje kot tako v obliki tragičnega in nenadejanega dogodka ne odpre oči še za drugo plat človeka, ki ga imata pravzaprav rada.

Komisija za podelitev nagrade kresnik je letos naredila drzno in pogumno potezo. Pred približno desetimi leti bi se zaradi tega hudovala - le preberite. Dandanes - v času najrazličnejših obveznih kvot, pa je izključno moška peterica finalistov (in to brez Vojnovića) nekaj, kar je pravzaprav dobrodošlo. Obuja upanje, da se bo nagrado kresnik podelilo najboljšemu romanu lanskega leta, ob čemer spol, spolna naravnanost, svetovni in politični nazor pisatelja ne bodo prav nič pomembni.

In roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, vsekakor zasluži, da je med finalisti.

===================================================

Aja, pa še nekaj! Zaradi tega imam rada knjige. Ker me vedno znova prijetno presenečajo. Sploh nisem vedela, da je tudi ta knjiga povezana s Hamburgom - mestom, ki me trenutno tako zelo fascinira. Tale moj zapis bi lahko podobno kot recenzije drugih romanov, ki se tudi dogajajo v tem mestu, podnaslovila kot Hamburg, leta 2008 (se mi zdi, da se roman dogaja takrat, Elbphilharmonie še ni bilo).

Juntez je namreč na eno od svojih fur s seboj vzel tudi Lejo. S tovornjakom sta se odpeljala v Hamburg. Ko on pretovarja svoj kamion, se Leja sprehaja po mestu, tudi tukaj:

HafenCity
Hamburg

Potem se ji je odprl razgled na nabrežja znamenitih starih hamburških pristaniških skladišč. Za trenutek je kar obstala... Tam so stara, opečnata zgodovinska skladišča že nadomeščale moderne poslovne in stanovanjske stavbe, kompleksi. Spet je obstala in strmela. Ni se ravno spoznala na arhitekturo, ampak tole se ji je zdelo drugače kot vse, kar je videla po pristaniščih dotlej.

Tudi ona je navdušena nad Hamburgom:)

===============================

Sicer pa - najboljši citat iz knjige je zadnji stavek romana:

Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.

In najboljša izjava finalista za nagrado kresnik:

Občutek je prijeten. Če dobim nagrado, bi si rad kupil nov računalnik.

Ja, tole nagrado jemljemo vse preveč resno;)

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Pozimi, ko je vse sivo in zatohlo, si človek zaželi, da bi šel nekam drugam - na sonce, k morju, pod borovce. Če to fizično ne gre, si lahko pomaga s knjigo. O tem sem premišljevala, ko sem se odločala, kateri roman z mediteransko tematiko naj vzamem v roke in si z njim skrajšam zimo. 

Roman Ljudje z Otoka, Toneta Partljiča, ni prinesel toliko sonca in morja, kot sem pričakovala, a mi je dal marsikaj drugega, za kar se je izkazalo, da je vredno precej več kot kičasta in idealizirana podoba hrvaških otokov v Kvarnerskem zalivu.

Pravzaprav se ve, kateri otok je to. Kdor je že kdaj počitnikoval na Cresu ali Lošinju, ga bo prepoznal, pa čeprav mu je pisatelj nadel ime Otok in prikril njegovo pravo ime. Je tisti od Apsirtovih otokov, ki je po legendi o Medeji nastal iz prsta njenega brata, ki ga je z Jazonovo pomočjo ubila, njegovo telo razkosala in pometala v morje. Kateri otok je nastal iz Apstirovega telesa in kateri iz njegove glave - vse to zveste že v prvi zgodbi zbirke ali v prvem poglavju romana Ljudje z Otoka. Vzemite pač to knjigo, kakor hočete - kot zbirko kratkih zgodb ali kot roman.

V knjigi je osem zgodb o ljudeh z Otoka - vsaka od njih je dokaj samostojna enota, ki preživi brez ostalih, a vendar so vse skupaj tudi ohlapno povezane med seboj. Povezuje jih kraj dogajanja, povezujejo jih osebe; najbolj pa jih medsebojno povezuje svojevrstno vzdušje ali ozračje, ki se lahko razvije samo v takšnih majhnih in dokaj zaprtih skupnostih, kot so prebivalci Otoka. Prav posebno je in pisatelj ga je uspel ujeti, začutiti, ubesediti in prenesti na bralca. Mojstrsko.

Ljudje z Otoka so, seveda, malo posebni. Po eni strani so to preprosti ljudje, ki ves dan garajo samo za to, da preživijo; obdelujejo nerodovitno zemljo, gojijo ovce in ribarijo, hodijo k spovedi in maši, le redki od njih končajo kaj več kot osnovno šolo. Po drugi strani pa so to presenetljivo svetovljanski ljudje, ki so preko svojih izseljencev, ki jih je bilo vedno veliko, okusili širni svet vse do New Yorka. Ta dvojnost - nasprotje med življenjem na robu sveta, kamor ne pride vsaka noviteta, tista, ki pa le, pa z veliko zamudo - in življenjem v največjem mestu na svetu, ljudem z Otoka daje poseben pečat, ki ga je pisatelj zelo dobro predstavil. 

K njihovemu svetovljanstvu bi lahko pripomogli tudi turisti, ki jih je z leti vedno več, vendar to ni tako. Ti, kakor tudi vsi ostali prišleki, ljudem na Otoku ne pomenijo veliko več kot le zoprna, a obenem prikladna možnost za zaslužek. Kdor ni rojen na Otoku, nikoli ne bo pravi Otočan.

Morje in sonce in burja in borovci in skale - in posebne orhideje, ki rastejo samo na tem otoku - vse, kar sem v knjigi iskala, sem tudi našla, a ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Nič hudega, potovanje je bilo vseeno prijetno. Zgodbe o ljudeh so pomembne, ne ozadje, na katerem se dogajajo. 

Zgodbe so v svojem jedru resnične. Napisane so na staromoden, rustikalen način, kar bi kakšnega sodobnega bralca lahko motilo, a takšni malce staromodni so tudi ljudje na Otoku. Njihove zgodbe je pisatelj spoznal med svojimi številnimi obiski otoka. Pripovedovali so mu in bral je o njih, opazoval je prebivalce otoka in raziskoval. To je bilo potem ogrodje vseh njegovih pripovedi, na katerih je s pomočjo domišljije gradil dalje - dobrohotno in s ščepcem humorja. Včasih je s svojim pripovedovanjem nevarno zavil in obral nepotrebno bližnjico, a je zgodbe v večini primerov vedno lepo izpeljal. Pri zapolnjevanju praznine med enim in drugim resničnim dogodkom so mu pomagale dolgoletne pisateljske in gledališke izkušnje ter modrosti, ki se ob tem naberejo. Nastalo je svojevrstno delo, ki je v prvi vrsti velik poklon prebivalcem Otoka; obenem pa bralcu nudi še zelo poseben pogled na celotno 20. stoletje. Dogajanje se namreč vije od časa pred prvo svetovno vojno, pa vse do konca stoletja. Ta pogled je takšen, od strani, skozi oči ljudi, ki so predstavljali najmanjša, skoraj nevidna kolesca zgodovina in je zato mogoče še dragocenejši.

★★★★☆

Otok
(vir: visitlosinj.hr)

Tomo Podstenšek: Dvigalo

Prvenec Dvigalo že kaže na to, v kakšnega pisatelja se bo v naslednjih desetih letih razvil Tomo Podstenšek. V dobrega, seveda. Njegov lanski kandidat za kresnika, roman Kar se začne z nasmehom, mi je bil prav všeč in rada sem brala tudi kratek roman Dvigalo, ki sem ga dobila v priporočilo.

Roman Dvigalo je najprej izhajal kot podlistek v časopisu Večer in temu primerna je njegova zgradba. Sestavljen je iz kratkih poglavij, ki se končujejo s klifhengerji, kar je zelo primerno za tedenske časopisne objave. A zgodba je tudi brez tega dovolj zanimiva in napeta. Opisuje pet oseb, ki v petek zvečer obtičijo v dvigalu visoke poslovne stavbe, kjer so zaposleni. Ker je alarmni sistem, ki se v takšnih primerih aktivira, med koncem tedna izključen, je peterica prisiljena, da skupaj preživi do ponedeljka zjutraj. Morajo se organizirati, postaviti pravila in se le-teh tudi držati, sicer jim preti kaos. Morajo biti solidarni, sicer ne bodo preživeli. Težka naloga, še posebej zato, ker so v dvigalu obtičali zelo raznovrstni ljudje.

Glavne nastopajoče vsaj nekoliko spoznamo še preden obtičijo v dvigalu, saj je vsakemu od njih posvečeno eno izmed začetnih poglavij. Teh prvih pet poglavij je po mojem mnenju ena boljših plati romana. Opisi čisto običajnih - a vendar za vsakega posameznika posebnih dnevnih obredov in pripetljajev, iz katerih lahko kar precej natančno sklepamo o njihovih življenjskih zgodbah in mogoče tudi značajih, so opisani tako živo in prepričljivo, da sem resnično uživala. Zgodbe se potem začnejo rahlo, komaj opazno medsebojno prepletati in to še preden v ospredje stopi visoka steklena poslovna zgradba s svojim dvigalom. Fajn.

V dvigalu se znajdejo:

Tina - sedemindvajsetletno dekle, ki dela v agenciji, ki se ukvarja z marketingom in raziskavami trga. Lepotica in ljubiteljica zabav.

Dan - petintridesetletni novinar, ki je v preteklosti delal na kriznih območjih Bližnjega Vzhoda in Afganistana, zdaj pa je zaposlen pri časopisu, ki ima svoje prostore v  poslovni stavbi. Kar precej nastopaški je in zagledan vase.

Viktor - nekaj čez sedemdeset let star direktor centra, v katerem se vsi nahajajo. Razmišlja o tem, ali bi bil mogoče že čas, da se upokoji.

Samo - dvaintridesetletni oblikovalec internetnih strani. Še vedno živi pri mami in je prekomerno prehranjen - če se bolj vljudno izrazim.

Irena - nekaj čez trideset let stara mati samohranilka z dvema otrokoma, ki dopoldne dela kot kuhinjska pomočnica v eni od okrepčevalnic, zvečer pa še pospravlja poslovne prostore v stavbi.

Nabor oseb je raznolik in predstavlja posrečeno zasnovo za zanimivo zgodbo. A pripoved vendarle ne uspe tako zelo prepričljivo, kot bi lahko. O dogajanju v prvih petih, šestih urah v dvigalu, nisem in nisem mogla sproščeno brati, ker se mi je po glavi kotalilo eno samo vprašanje: Pa ja ne bo pozabil? Pa ja ne bo enostavno ignoriral tako zelo pomembne stvari? Pisatelj, namreč. Ker se tako dolgo ni menil zanjo in je sploh ni omenjal - nastopajoči pa tudi ne, kar je bilo še bolj nenavadno - sem postajala vse bolj nervozna in se bala, da bo roman izpuhtel v prazno. Pa na srečo ni. Po prvi noči v dvigalu je vse sililo na lulanje;)

Potem ko je pisatelj poskrbel za osnovne fiziološke potrebe svojih junakov ter jih zadovoljivo uredil, sem bila nekaj časa pomirjena. A ne za dolgo. Spet me je začelo nekaj motiti - tokrat preobračanje značajev in vedenja glavnih junakov, ki so obtičali v dvigalu. Ti so kar naenkrat postali povsem drugačni od tistih iz začetnih poglavij, pa čeprav skrajne okoliščine, ki bi lahko vplivale na razmišljanje in vedenje, pravzaprav sploh še niso zares nastopile. In ko so nastopile, so spet nekako na neverodostojen način vplivale na junake knjige - na predvidljiv in obenem neverjeten način, kar je strupena mešanica, ki lahko uniči še tako dobro knjigo.

No, pa vendar, brez pretiranega strahu:) Roman Toma Podstenška, Dvigalo, kljub slabostim preživi. Začetniške napake ga ne uničijo in ker poznamo pisateljeve poznejše romane, smo lahko prizanesljivi - lahkega srca in brez slabe vesti. Osnovna ideja romana se vendarle jasno zariše pred bralčevimi očmi - ta namreč, kako nebogljeni smo s svojimi slabostmi in kako surovo se le-te razgalijo, ko nastopijo izredno razmere. Skrajni dogodki in doživetja pa še enkrat postanejo izziv in preizkusni kamen človeškega značaja - ali pa kar človečnosti na splošno.

★★★★☆

Irena Svetek: Rdeča kapica

Konkurenca je vedno dobrodošla: v gospodarstvu, zdravstvu in v življenju na sploh. Če ne bi bilo tekmovanja in naravnega izbora, ljudje ne bi bili to, kar smo. Konkurenca je dobra tudi v žanru slovenske kriminalke. Vedno več slovenskih kriminalnih romanov je na voljo in vedno boljši so. Eden zadnjih v tej vrsti je roman Irene Svetek, Rdeča kapica.

Fajn knjiga.

Ljubljana v paralelnem vesolju leta 2020, ko ni bilo korona pandemije. Sivi odtenki novembra se prelivajo v belino snega in mešajo z rdečo barvo sveže prelite krvi. Glavno vlogo pri raziskovanju brutalnega umora v parku Kodeljevo ima tokrat državni tožilec Mio Avrelli. On je tisti, ki poskrbi, da preiskava steče in teče - ne pa kriminalisti. Kar je malo čudno... Iz prve roke vem, da tožilci nimajo časa, da bi se tako zelo posvetili samo enemu primeru, kot to lahko počne Avrelli. Tekom knjige se ne udeleži niti ene sodne obravnave in ne razreši niti enega od primerov, ki bi kot velik kup papirjev morali ležati na njegovi pisalni mizi. A pustimo to. Tako malenkostna ne smem biti, saj gre vendar za žanrsko literaturo, ki si take odklone od realnosti ne samo sme, ampak celo mora privoščiti.

Imamo osrednjo kriminalno zgodbo in nekaj pomožnih zgodb, ki pa so le variacije na osnovno oz. osrednjo temo. Vse zgodbe tako zvenijo na podoben način, kar pa ni vedno nekaj slabega ali znak neizvirnosti. Na ta način so namreč določeni detajli še posebej poudarjeni in podčrtani - patološki odnos med materjo in sinom, na primer, ali pa med partnerji. V vsaki zgodbi je vsaj en prekinjen medpartnerski odnos in en samomor. In ogromno spolnosti in krvi. 

Se dogaja.

Oseb je veliko in o vsaki od njih je veliko povedanega. O glavnem junaku pravzaprav zvemo vse, kar bi nas lahko zanimalo in med branjem sem se resno spraševala, kaj še ostane pisateljici za naslednje knjige serije.

Njihovi psihološki profili so v redu orisani, pri enem od nastopajočih pa je psihološki razvoj predstavljen naravnost idealno.

Kraj dogajanja se iz Ljubljane za kratek čas premakne še v Trst, saj je državni tožilec, kakor ste verjetno uganili že iz njegovega imena, Italijan, a da je vse še bolj razburkano, se v njem pretaka tudi ciganska kri. Zelo posrečen je tudi prenos zgodbe v Srbijo, kjer spoznamo eno izmed najbolj simpatičnih (zelo) stranskih oseb, popa Anatolije Lazarevića.

Roman Irene Svetek, Rdeča kapica, sem rada brala. Dovolj zanimiv in napet je, da sem zlahka vztrajala pri branju in čakala na razplet zgodbe. Ni to nekaj razvlečenega ali za lase povlečenega. Skoraj povsem do konca knjige sem bila prepričana, da bom na začetek tega mojega zapisa napisala: Fajn, fajn, fajn in še enkrat fajn. No, na koncu je ostalo samo pri enem fajn, kajti zaključek pa pisateljici po mojem mnenju ni najbolje uspel. Osrednja in pomožne zgodbe - tiste, ki so tu, da bralca malo zmedejo in speljejo k napačnim predvidevanjem - se že nekako ubrano povežejo, a da je to povezovanje kolikor toliko uspelo, se je morala pisateljica poslužiti malo čudnih prijemov. Nekatere od nastopajočih je kar prehitro in prelahkotno poslala v smrt in narava njenih moških likov je v duhu časa, v katerem živimo, spet enkrat nekam prekomerno poudarjeno agresivna.

Ampak, v redu, knjiga je fajn in več kot vredna, da jo preberete. Je bistveno boljša od marsikatere druge s slovenskega knjižnega trga.

Ah, ja. In hvala za Simona Le Bona;)

★★★★☆

Borut Kraševec: Agni

Roman Boruta Kraševca, Agni, je dokaz, da so pisatelji (pisatelji moškega spola, da bo jasno) v zadnjih stopetdesetih letih le naredili korak naprej v razumevanju in opisovanju ženske narave. Knjiga bi bila lahko tako prelomni roman v slovenski književnosti, saj čepi na (ruralni) tradiciji, a se pogumno in odločno ozira v prihodnost. V njem najdete  feminizem - in woke!, v njunem najžlahtnejšem bistvu.

V romanu sta večkrat omenjeni Emma Bovary in Ana Karenina. Jasno je, kakšno usodo sta jima namenila Flaubert in Tolstoj. Ni šlo drugače. Tako je bilo zacementirano v (moških) možganih 19. stoletja in nič se ni dalo spremeniti. Samo smrt je lahko nekako častno zaokrožila njuni življenjski zgodbi in razrešila ljubezenski trikotnik.

O ljubezenskem trikotniku piše tudi Borut Kraševec. O mnogih ljubezenskih trikotnikih! - takšnih in drugačnih in o razumevanju le teh. Preberite si naslednji dialog iz romana:

"In kaj narediš, če se znajdeš v trikotniku?"

"Lahko izstopiš, lahko ostaneš in skušaš izrinit tretjega, lahko se pa seveda sprijazniš in živiš v trikotniku. Tudi take imaš. Sploh če sta v trikotniku dve pametni ženski in če so vsi bolj ali manj zadovoljni."

"A če sta dva moška, pa ne gre?"

"Moški so preveč petelinasti in se takoj zravsajo. Taki trikotniki ne trajajo."

Vsi trikotniki, ki so omenjeni v citatu, in reakcije njihovih oglišč so v romanu natančno predstavljeni.

Emma in Ana sta bili v tistih z dvema moškima in taki trikotniki ne trajajo. Sto petdeset let pozneje se je marsikaj spremenilo. A vendar tudi ne tako veliko, kot bi mogoče pričakovali ali si želeli. O tem se gre v romanu Agni. Trikotnik z dvema moškima in žensko je v romanu sicer osrednji, a nikakor ne edini. Imamo celo morje trikotnikov z enim moškim in dvema ženskama in ti trikotniki so stabilnejši. Ali pa ne razpadajo tako dramatično kot tisti drugi, kajti ženske so pametnejše. Ali pa bolje nadzorujejo svoje čute in niso tako nasilne.

Dogajanje je postavljeno v neko tradicionalno slovensko vas. Ivan in Katja živita na kmetiji in imata dve hčerki, petnajstletno Mašo in štiriletno Klarico. Družina živi v hiši, kjer je lastnica enega od nadstropij tudi Katjina sestra dvojčica Brina. Brina je igralka v ljubljanski Drami, a se vrne v svojo domačo vas, potem ko je izstopila iz trikotnika in posledično izgubila vlogo v pomembni dramski uprizoritvi. Osrednji trikotnik se tako že nakazuje. Potencialna oglišča starih in novih pa se pojavljajo na vsakih nekaj poglavij. To so poleg Ivana, Katje in Brine še učitelj telovadbe na Mašini osnovni šoli Dušan, ki je bil nekoč fant tako Katje kot Brine, novopečeni umetniški direktor mariborske Drame Lojze, Brinina lezbična prijateljica Karin in še in še.

Trikotniki pa se oblikujejo tudi v naslednji generaciji. Tukaj ima pomembno vlogo Maša. Dialog, ki sem ga zgoraj citirala je med njo in teto Brino. Maša riše svoj lastni trikotnik, spoznava trikotni svet okrog sebe in na koncu knjige vemo, da je odrasla, kajti na dogodke reagira tako, kot naj bi nanje reagirala pametna odrasla ženska.

No, v knjigi pravzaprav sploh ni nespametnih žensk, kar pa je z ozirom na resnični svet precejšnje pretiravanje - poudarjanje te pravljice pa ena redkih slabosti ali pomanjkljivosti knjige.

Roman Agni bi bil lahko prelomni ne samo zaradi žlahtnega in neprisiljenega feminizma, ampak tudi zaradi nekonvencionalnega pogleda na svet. Včasih smo bil ljudje prepričani, da smo v središču vesolja. Potem smo si priznali, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. V romanu Agni Zemljo naseljujejo najrazličnejša živa bitja - med katerimi so tudi ljudje. Tako že na samem začetku knjige opazujemo osrednji prizor patriarhalne organizacije sveta skozi oči naključnega živalskega opazovalca; živali pa imajo pomembno aktivno ali pasivno vlogo tudi v nadaljevanju romana. Tudi v živalskem svetu se rišejo trikotniki - pomenljiv je tisti z raco in dvema racmanoma, ki podpira osrednji človeški trikotnik v romanu. S pomočjo živali - v tem primeru kuncev, pa se razčiščujejo še druga medčloveška razmerja ali trikotniki - tudi takšni, na katerih sta dve oglišči zasedeni z očetom in hčerko.

Živalske in človeške zgodbe so v knjigi zelo lepo povezane. Pri tem ima velik pomen tudi simbolika. Ta je že v naslovu. Mašina zajklja se imenuje Agnes, ali Agni; Agni pa je v indijski mitologiji bog ognja. Ogenj srečamo že na začetku romana, ko ta žari skoz oči, kot da bi v glavi gorelo sonce. Moški protagonist romana na teh začetnih straneh romana ogenj celo izbruha, a ga to ne ohladi. Ko roman beremo, vemo da je to tisti ogenj, ki ga (moški!) ne more obvladati in ga sili v početje, ki si ga pravzaprav ne želi, a se mu obenem ne more upreti in odreči.

Roman Boruta Kraševca, Agni, je odličen prvenec, ki po mojem mnenju nakazuje smer, v katero bo šlo sodobno literarno ustvarjanje - ampak ne katerokoli, samo tisto, ki ga bomo čez leta, ko čas pospravi s smetmi, imenovali kvalitetno. Vsebuje nove poglede na svet in nove poglede na medčloveške oz. medvrstne odnose, a se ob tem ne ujame v past cenenega aktivizma za vsako ceno.

★★★★★

Feri Lainšček: Kurji pastir

Splača si dobro ogledati fotografijo na naslovnici knjige.

Dojenček je seveda Feri, to je jasno. Kdo pa so ostali trije, ni tako zelo samoumevno. Ženski sta si podobni - poglejte si samo njune ustnice, kako povsem enako zakrivljene so  -  zelo verjetno sta mati in hči.  Na fotografiji sta torej stara starša dojenčka in mlada mamica, ki je svojega prvorojenca za čas fotografiranja zaupala svojemu očetu. Kje je otrokov oče, se ne ve, a to, da manjka, bi bil lahko prav zanimiv zaplet za romaneskno zgodbo.

Ja, pa kaj še;) Moja predvidevanja so bila napačna. Mlada ženska na sredini fotografije je Ferijeva osemnajst let starejša sestra Mala Trejzka; starejši zakonski par, ki sedi, pa sta njegova starša, Trejzka in Pištek. Pravzaprav sploh še nista tako stara - ona še ni štirideset, on je le nekaj let starejši - samo težko življenje na goričkem podeželju, prepojeno z revščino, ju je izželo in zgodaj postaralo. 

V času malo preden je nastala fotografija, sta se Ferijeva starša ravno nekoliko oddahnila in odmaknila od vsakodnevnega boja za preživetje. Hčerka je odšla v Ljubljano, se zaposlila v eni od tovarn in dobro zaslužila. Pištek je imel državno službo in redno plačo, katere polovico je nakazoval na hranilno knjižico. Ko bo zbrano dovolj privarčevanega denarja, bo končno lahko zgradil lastno hišo.

Potem se pa v to utečeno in predvidljivo okolje nepričakovano rodi dete, ki vse postavi na glavo.

Mala Trejzka je staršema zamerila, ker sta se pri teh letih tako spozabila in dobila dojenčka. Pištek je preklinjal še bolj kot običajno in svoj kramp vihtel še bolj jezno kot ponavadi - tega se s fotografije pač ne da razbrati, Trejzka pa je ponižno sprejela nove okoliščine in se še  redkeje smejala kot običajno - kar se s fotografije dobro vidi. A novo življenje ima vedno čudežen vpliv na ljudi okrog sebe. Zakrpa razpoke, ki so nastale v družini, začne zdraviti rane, ki so že dolgo prisotne in se nočejo in nočejo zaceliti, utrdi in oživi vezi med prijatelji in znanci.

Oče, mati in sestra se tako kljub razlikam povežejo, da bi Feriju omogočili, da se izkoplje iz revščine in zaživi drugačno življenje, kot ga imajo sami - da postane človek. Vaščani Dolencev - povprečno slovensko obrekljivi in neprizanesljivi - se, ko je treba, združijo in pomagajo, in to takrat, ko je pomoč najbolj potrebna. 

Vse te dileme, začetni dvomi in pomisleki ob novem življenju, ki tekom pripovedi počasi poniknejo in jih nadomesti jasna želja k višjemu cilju, priskrbeti svojemu potomcu boljše življenje, so v romanu enkratno prikazani. Ljudje, ki na zunaj zgledajo grobi, trdi in surovi, v notranjosti pa jim bije mehko in ljubeče srce, so orisani tako prepričljivo, da so mi vsi po vrsti prirasli k srcu. K temu je pripomogel še slog pisanja, ki je  v skladu s časom nekoliko starinski in tako dogajanju v preteklosti, ko je bilo življenje še tako zelo drugačno od današnjega, da poseben pečat.

Roman o najzgodnejšem otroštvu Ferija Lainščka, Kurji pastir, je šele prva knjiga cikla, v katerem bo pisatelj zapisal svojo življenjsko zgodba. Ta prvi del ima zelo natančen časovni okvir. Začne se na dan pisateljevega rojstva, 5. oktobra v Dolencih, konča pa 23. decembra 1959, ko hudo bolnega dojenčka prinesejo k zdravniku v Križevce. Vmes je dovolj časa, da spoznamo vse pomembne osebe - ne samo Ferijevo družino, ampak tudi vaščane Dolencev, in njihov način življenja v povojni Sloveniji. 

A to ni tisto glavno. Najpomembnejše je, da je v tem kratkem časovnem obdobju dovolj prostora za prav posebne dogodke. Čudoviti so in ganljivi. Romanu dajejo poseben, magičen sijaj. Lahko so to samo pogovori med prijatelji, med možem in ženo, lahko je to način, kako otroku izbirajo ime in ga pripravljajo na krst ter mu kupujejo voziček. 

Magičnost je pogosto povezana s cigani, ki v sožitju z ostalimi prebivalci Dolencev živijo na obrobju naselja. Pisatelj jih imenuje kar cigani, kar je dandanes skoraj bogokletno, a tako ljubezniv in spoštljiv zapis o njih, kot ga najdete v romanu Kurji pastir, že dolgo nisem brala.

Fotografija na naslovnici odseva realizem - trdo kmečko življenje na obrobju države, a na njej je upodobljena tudi magičnost, o kateri pišem in sem jo čutila tekom cele knjige. Dobro poglejte, pa boste videli dobro vilo, ki se ljubeznivo sklanja nad družino Lainšček in skrbi zanjo. Za Ferija se je še posebno skrbno zavzela in poskrbela, da je v teh prvih mesecih njegovega življenja vse gladko teklo. Prisotna je bila ob njegovem rojstvu, pijanega Pišteka je varno pripeljala domov, dala je namig, da je potrebno napisati pismo in z bolnim otrokom je v procesiji hodila preko zasnežene pokrajine.

Tako je to. Z njeno pomočjo je novo življenje pognalo močne korenine; jaz pa že čakam naslednje knjige cikla, da izvem, kako bogato in samosvoje se bo to življenje razcvetelo.

★★★★★

Borut Golob: Šala

Smešno, žalostno in še kako resnično.

Ravno prav sem stara, da se še spominjam, kako je bilo, ko smo s papirnatimi zastavicami - slovensko, jugoslovansko ali partijsko, stali ob cesti in čakali, da se pelje mimo. Izredno težko je bilo ugotoviti, v kateri limuzini sedi. Borut Golob ima prav, nemogoče ga je bilo videti, a smo bili vsi kljub temu navdušeni in prepričani, da nam maha nazaj.

Kratek, le okrog sto strani dolg roman z delavskimi očmi zre na socialistično družbo konca osemdesetih let. Skoraj sem prepričana, da so te od alkohola motne in z niško-sarajevskimi cigaretami zakajene oči, oči nekoga, ki na tri šihte dela v tovarni Sava v Kranju. Smrdi že tako in vzdrževalci so velike živine. Gastarbeiterska mladina je bila tam vedno dobrodošla, da opravi poletno tlako, ki so jim jo naložili starši in zbira informacije, ki bodo potem nekoč zaživele v knjigi. 

Vsebina knjige je brutalna in bralca sune preko meje dobrega okusa. Nič zato, kajti svet se v svojem bistvu vendarle prav zares vrti samo okrog človekovih prvinskih potreb in njihovega zadovoljevanja. Ko ta svet preide v drugega, recimo da bolj sofisticiranega -  ko slike nagih bab na notranji strani smrdečih garderobnih omaric obledijo in se namesto črne turške kave začne piti instant brozga iz kavnih avtomatov, izginejo tudi iskrenost in pristnost in mesenost. Diktaturo zamenjata demokracija in kapitalizem - življenje pa se preseli v virtualni svet. Tam so krediti in športne stave in pehanje za dobičkom.

Borut Golob oba svetova - tistega pred in tistega po kratki vojni - vojni, ki pa našega narodnostno izredno raznolikega tovarniškega delavstva presenetljivo prav nič ne razdeli - postavi drugega ob drugega in enako neizprosno secira s kirurško natančno metodo črnega humorja. Izpostavi tisto, kar je najgrše, a tudi najznačilnejše - tisto, na kar bi se morali odzvati, da bi se tok sveta obrnil v boljšo smer.  

Preberite in pustite, da vas pretrese - vse do drobovja. In še čez.

Za mile in občutljive duše belih ovratnikov pa to seveda ni.

★★★★☆

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

S tole kriminalno zgodbo Tomo Podstenšek svojih bralcev že ne bo držal v prehudi napetosti - meni Feliks Golob, glavni junak romana Kar se začne z nasmehom. Koga pa zanima kriminalka, kjer ni trupel, si misli. Treba je pisati vsaj nekaj takega, kar piše Tadej Golob, bi lahko dodali. To, da se glavni junak romana piše Golob - enako kot eden najprepoznavnejših slovenskih pisateljev kriminalk, ne more biti naključje. 

A lepo počasi. Preden pridemo do kriminalnega žanra,  bomo uživali v nečem drugem - precej aktualnem za današnji čas.

Fake news in neznosna lahkotnost bombastičnega in površnega žurnalizma, ki rojeva nepreverjene novice, z enim samim namenom, da bi pri ljudeh vsaj za kratek čas vzbudile zanimanje, ob vsem tem pa resnica sploh ni pomembna, so osnovna tema romana. Kajti:

...resnica ljudi ne zanimiva. Zanimajo jih trači, senzacije in ekscesi. Že zdavnaj so se, morda celo upravičeno, sprijaznili z dejstvom, da za nobeno informacijo ne morejo zanesljivo vedeti, ali je resnična ali ne. Zakaj torej ne bi verjeli tistemu, kar hočejo, in dvomili o tistem, česar nočejo verjeti.

Feliks Golob postane žrtev takšnega žurnalizma in takšnega načina razmišljanja. Po spletu nerodnih okoliščin ga namreč razglasijo za prejemnika nekaj preko osemdeset milijonov evrov vrednega loterijskega zadetka. Novica je seveda lažna, brez trohice resnice, a koga vendar to zanima. Feliksu - ha, ali Srečku - nihče ne verjame, da denarja v resnici sploh ni dobil. Kajti:

V prekrasnem informacijskem svetu, kjer je vse več ljudi prepričanih, da je zemlja ravna plošča, evolucijska teorija in klimatske spremembe pa navadna izmišljotina, je bilo verjeti teoriji zarote, da skuša sosed prikriti svojo zmago na loteriji, pravzaprav še povsem v mejah racionalnega.

Golobu se življenje obrne na glavo. Pojavijo se do sedaj neznani sorodniki, prijatelji, pa tudi povsem neznani ljudje, ki ga prosijo za denarno pomoč, sodelovanje, denarni vložek, posojilo. Ko iz tega potem ni nič, so vsi po vrsti užaljeni in jezni, ker je tako škrt in jim "noče" pomagati. Izgubi službo in celo žena ni več povsem prepričana, da res ni nobenega denarja.

Nesrečni in pošteni Feliks, ki mu življenje vse bolj razpada in se ruši, se potem po sili razmer odloči za drugačno taktiko. Ne preostane mu namreč drugega, kot da potrdi lažno novico, da je zadel na loteriji in postal milijonar. Vendar pa ta poteza, namesto da bi položaj razrešila, vse skupaj še močneje zaplete. In tukaj potem vstopimo v kriminalno zgodbo, ki sem jo omenila v uvodu. Ki pa je drugačna od tistih, ki jih piše Tadej Golob.

V povezavi z romanom je potrebno omeniti še dve zanimivi slogovni potezi. Vsi tisti zoprneži, ki bi bili tudi radi udeleženi pri delitvi denarnega dobitka, so zelo posrečeno orisani v svojih elektronskih pismih, ki jih pošiljajo Golobu. Ta so dodana na začetke posameznih poglavij knjige in s svojim slogom pisanja, ki se razlikuje od enega do drugega, odsevajo najraznovrstnejša človeška bitja, ki pa imajo seveda tudi precej skupnega - če ne drugega to, da hitro zavohajo, kje je denar.

Druga zanimivost romana pa je ta, da v romanu nastopa tudi Tomo Podstenšek. Tudi on bi rad sodeloval s Feliksom Golobom - kar njegovo biografijo bi napisal, če se da. Mogoče pa res, kaj pa veš... Biografije so na Slovenskem trenutno enako popularne kot kriminalke. In tudi te piše Tadej Golob.

Knjigo sem rada brala - tisti del o lažnih novicah malo bolj kot kriminalni zaplet. Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da je roman Kar se začne z nasmehom že šesti Podstenškov roman (poleg dveh knjig kratkih zgodb), jaz pa do sedaj za tega, tako prijetno pišočega pisatelja, še nisem slišala - čeprav, ha, v hermioninem blogu, sem ga pa že omenila. Letošnja nominacija za kresnika namreč ni njegova prva in o kresniku sem pred leti na blogu precej veliko pisala.

Roman Kar se začne z nasmehom je lahkoten in humoren, sproščujoč in zabaven, kar pa ga ne ovira pri tem, da ne bi razgaljal tudi tiste bolj grde strani človeškega značaja - pohlep, recimo, in zaradi tega je nasmeh, ki ga knjiga izvablja bralcu, malce krmežljav in kisel - češ, glej kakšni smo le ljudje.

Zgodba se zaključi tako, da vsi dobijo tisto, kar si zaslužijo. Feliks Golob se iz dogodkov, ki se mu pripetijo, veliko nauči in svoje življenje usmeri na nove poti. Pohlepneži pa... njim je pač treba postreči z zgodbo, ki jo potrebujejo in želijo. Potem pa dajo mir:)

★★★★☆

Avgust Demšar: Retrospektiva

O kriminalki Avgusta Demšarja, Retrospektiva, ni veliko napisati. Spet ena čudovita, jasna in simpatična detektivka; tako zelo slovenska, kot jih zna pisati samo Avgust Demšar. Ker je to ena od njegovih prvih knjig, deluje še posebno sveže.

Kdo je morilec, se višjemu kriminalističnemu inšpektorju Martinu Vrenku tokrat posveti med gledanjem filma Orlovo gnezdo. Ko Richard Burton prepričuje nacije, da je eden izmed njih, Clint Eastwood pa ga zabodeno gleda, in gledalci filma ne vemo več, kdo je good in kdo bad guy, se zdi, da je sporočilo filma naslednje: Če si sredi nemških vohunov, je logično, da si tudi ti nemški vohun. Pa ni tako, prešine Vrenka med gledanjem filma in razrešitev kriminalnega primera je na dlani. 

Sicer pa Martin Vrenko v tem svojem drugem kriminalističnem primeru še posebno rad gleda filme. Dogajanje romana je tokrat postavljeno v čas proti koncu decembra, ko je vreme pogosto sivo in megleno, Vrenko pa - občutljiv na vreme, zaradi tega depresiven. Da bi izboljšal svoje razpoloženje, gleda filme - tudi do pet na dan, in z njihovo pomočjo ponikne v kakšen drug svet - v sončni in vroči Egipt, na primer. Tam Peter Ustinov, potem ko si je ogledal piramide v Gizi, templja v Karnaku in Abu Simblu, raziskuje umore, ki se zgodijo na križarjenju po Nilu. Martin Vrenko razrešuje umore podobno kot Hercule Poirot.

In ko smo že ravno pri Smrti na Nilu... Tudi v kriminalki Retrospektiva imamo tako kot v Smrti na Nilu zaprti prostor, kje se je dogodil umor. Kakor je pri romanu Agathe Christie jasno, da je morilec eden izmed potnikov na parniku, tako pri Avgustu Demšarju vemo, da je morilec eden izmed udeležencev otvoritvene svečanosti ob retrospektivni razstavi slavnega mariborskega slikarja Karola Korenike; oba preiskovalca - Poirot in Vrenko - pa se na mestu umora znajdeta povsem naključno. Razlika med obema kriminalnima zgodbama je v tem, da imajo na križarjenju po Nilu prav vsi potniki motiv za umor; v Mariboru pa je motiv, zaradi katerega je nekdo moril, potrebno šele najti. Trdni alibiji pa v obeh delih niso tako zelo trdni, kot se nam na prvi pogled zdi.

V romanu Retrospektiva ima pomembno vlogo - kdo bi si misli;) - likovna umetnost. Kriminalistični pripravnik Marko Breznik, ki s svojim mentorjem Vrenkom raziskuje umor, kar tako mimogrede dobi lekcijo o razumevanju sodobne umetnosti. Konzervativen kakor je, ima seveda raje portrete in krajine, kot pa konceptualno umetnost in instalacije, a ga Vrenko kaj hitro pouči o tem, kaj je tisto, zaradi česar je sodobna umetnost pomembna. Avgust Demšar v samo nekaj stavkih svoje knjige z lahkoto pomete s klišejsko trditvijo, ki jo imajo mnogi vedno znova na jeziku, ko si ogledujejo katerega od del sodobne umetnosti, češ "kaj takega pa bi znal naslikati tudi jaz".

Kratki in jedrnati, preprosti in jasni detektivski roman Retrospektiva, je bilo zelo prijetno brati - še posebno sedaj, ko na Televiziji Slovenija vrtijo serijo, ki je bila posneta po prvih treh knjigah o kriminalističnih primerih inšpektorja Vrenka - dve epizodi za eno knjigo. Z Oljem na balkonu smo že končali in to nedeljo pride na vrsto Retrospektiva, drugi kriminalistični primer Martina Vrenka. Se že veselim! Prvi dve epizodi serije sta me namreč prijetno presenetili. Vedute Maribora so čudovite in tudi igralci so v redu. 

Martina Vrenka sem si sicer predstavljala nekoliko drugače, kot izgleda Dario Varga, a bo tako tudi zelo fajn. Treba je seveda vedeti, da je med nastankom romana in po njem posneti seriji preteklo petnajst zelo pomembnih let, ki so prinesle številne spremembe v naša življenja. Vrenko iz romana se tako še pogumno izogiba uporabi prenosnega telefona ter v svoji domači zbirki kopiči DVD-je s filmi in CD-je z glasbo, česar si pri njegovi modernejši, filmski različici, seveda, ne moremo več zamisliti. 

Spremembe pa je opaziti tudi na drugih nivojih. Dandanes homoerotičnih razmerij med nastopajočimi ni več potrebno tako zelo poudarjati in podčrtavati, kot je to storjeno v romanu, saj so sprejeta kot nekaj samoumevnega in povsem normalnega.

Tisto, kar se mi pri filmski različici zdi še posebno zanimivo in obetajoče, pa je to, da so ustvarjalci pustili nekaj praznega prostora za Vrenkovo privatno življenje. V romanu je namreč inšpektor že od vsega začetka srečno poročen z Mojco, v nadaljevanki pa se njuno razmerje šele razvija.

Če si želite kratkočasno, a kakovostno detektivsko razvedrilo, berite romane z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi. Meni pa je fajn tudi televizijska serija.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Letošnji prejemnici kresnika mogoče delam krivico... 

A kaj ko nikakor ne morem mimo tega, da ne bi napisala, da sem med branjem romana Ivana pred morjem, Veronike Simoniti, imela občutek, da berem nekaj, kar že poznam, nekaj kar sem nekoč nekje že brala, nekaj, kar mi ne bo prineslo nič novega.

Knjiga me je spominjala na roman Figa, Gorana Vojnovića. Tudi tam imamo hišo, ki je po smrti enega od starih staršev ostala prazna in je povod najrazličnejših spominov ter dobrodošla podlaga za družinsko zgodbo treh generacij.

Knjiga me je spominjala tudi na roman Olga, Bernharda Schlinka. Tudi tam glavna junakinja piše pisma in čaka nanje; le-te potem nekdo naključno odkrije in prebere, kar je potem vzrok za najraznovrstnejša razmišljanja in predvidevanja.

Zaradi fotografije noseče Ivane je nemogoče, da ne bi pomislila na roman Draga Jančarja, In ljubezen tudi. Jančarjeva fotografija je bolj običajna in manj šokantna kot ta od Veronike Simoniti, a zgodba, ki se vije okrog Jančarjeve, je precej bolj globoka in ganljiva ter manj predvidljiva od tiste, ki jo razrešuje prvoosebna pripovedovalka iz romana Ivana pred morjem.

Ja, in ko smo že pri neimenovani prvoosebni pripovedovalki, Ivanini vnukinji ... s svojim zoprnim francoskim možem je takšna, kot bi pobegnila iz katerega od romanov Brine Svit.

V romanu Kameno seme, ki ga je Veronika Simoniti napisala pred približno petimi leti, je bil njen stil pisanja izredno čist in jasen, skoraj sterilen. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana in postavljena na natančno premišljeno mesto. Tega v tem zdajšnjem romanu nisem zasledila ali občutila, čeprav je način pisanja še vedno izredno dovršen. Pa ne vem ali je to nekaj dobrega ali nekaj slabega - ne vem, ali mi je bil stil pisanja v Kamenem semenu ljubši od tega v Ivani pred morjem. Vsekakor pa je tokrat dogajanje izredno zgoščeno in koncentracija dogodkov je velika. Prevelika. Vendar pa,... kako bi sicer na manj kot dvesto strani romana stisnili življenjske zgodbe treh žensk iz treh generacij z vsemi burnimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so jim bile izpostavljene.

Uf, recenzije knjig, za katere menim, da zaslužijo tri zvezdice, res najtežje napišem. Kajti knjiga Veronike Simoniti, Ivana pred morjem, nikakor ni slaba knjiga. Imamo zgodbo, ki pritegne in imamo protagoniste, ki so verodostojni. Moj najljubši je partizan umetnik:) Tudi stavki pripovedi gladko tečejo, lepo zvenijo in veliko povedo. Fajn.

A romanu vseeno nekaj manjka. Iz knjige kljub vsemu seva nekakšna praznina. Votlost. Mogoče zato, ker je vse tako zelo predvidljivo, dolgočasno in že tolikokrat videno, oziroma prebrano. A konec koncev, tudi zgodbe večine resničnih ljudi so takšne - navadne.

Takšne ostanejo četudi so ovite v bleščeč in vsekakor čudovit ovojni papir slovenskega jezika v njegovi najboljši obliki.

★★★☆☆

Veronika Simoniti
(vir:https://veronikasimoniti.wordpress.com/2018/04/27/uber-die-autorin-in-deutsch/)
(foto:BoBo)

Avgust Demšar: Otok

Novo kriminalko Avgusta Demšarja sem (ne tako kot n.pr. knjigo O koncu žalosti, Benedicta Wellsa) brala ob čisto pravem času - med počitnicami. Sploh se mi ni bilo potrebno peljati do morja, da bi občutila njegovo lepoto; in borovci na skalnih pečinah ali pa ob peščeni plaži so dišali kar iz knjige; njihova senca pa je bila globoka in prijetna. 

Dogajanje romana je namreč postavljeno na otok, preprosto imenovan Otok, nekje na Jadranskem morju. Ko se potnik izkrca s trajekta, se poda po eni sami poti v njegovo notranjost in pride do edinega križišča na otoku. Prepozna ga po branjevki, ki tam prodaja sadje. Če tam zavije na levo, prispe v edino mestece na otoku - tipično primorsko, z nekaj lokali in galerijami, pa tudi hotelskimi nastavitvami. Če pa se na križišču obrne proti desni, pride do Vile Paole - lično obnovljene, prostorne hiše na skalnati pečini, s čudovitim razgledom na morje. 

In v tej vili konec julija počitnikujejo štirje pari:

• Pavlina, ki je lastnica polovice vile, in njen mož Paul,
• Ana - Pavlinina prijateljica iz časa študija in njen mož Boris, ki se rad potaplja in lovi ribe, a tudi popije kakšno pivo preveč,
• Manja - še ena od Pavlininih prijateljic s svojim partnerjem Jaroslavom, trgovcem z umetninami, ki je precej starejši od Manje, in končno
• Klavdija - Pavlinina sestrična s svojo partnerko Niko. 

Nika je tista, ki jo bralci ostalih kriminalnih romanov Avgusta Demšarja, natančneje, Pohorske transverzale, že poznamo, saj je višja kriminalistka Mariborske kriminalistične uprave.

Poleg štirih parov je v vili še Pavlinin brat Luka - lastnik druge polovice razkošne hiše, ki jo je sicer skupaj s svojo sestro podedoval od dedka.

In nato obvezni zaplet - truplo v morju, ki ga morski tokovi prinesejo ravno do idilične plaže, kjer uživajo naši dopustniki.

Porajajo se klasična vprašanja: Je bila nesreča ali je bil umor? In če je bil umor, kdo in zakaj je moril? Kdo je truplo, je jasno že od samega začetka... 

Mhmm, prava kriminalna whodunit poslastica!

V tem zadnjem romanu Avgusta Demšarja je - kakor se sicer za kriminalni roman spodobi, glavni poudarek na zgodbi. Drugih stvari, ki so bile mogoče pomembne pri nekaterih njegovih prejšnjih delih - stranpoti pripovedi s komentarji na račun (slovenske) politike in družbe, tudi morale, v tem delu skoraj ni najti. 

Pisatelj se prav tako ne zamuja pri natančnejšem označevanju junakov romana. A vse to še zdaleč ne pomeni nekaj slabega! Po osmih detektivskih romanih, ki jih je napisal, si je pisatelj nekaj takega zlahka privoščil in to brez nevarnosti, da bi lahko šlo kaj narobe. Za tiste, ki smo redni bralci Demšarjevih romanov, inšpektorjev Vrenka in Miloša, Ivane, Kralja, Breznika in še mnogih drugih, pač ni potrebno natančneje opisovati. Precej dobro vemo, kakšni so - kakšna sta njun značaj in karakter, kako razmišljajo in kakšno je njihovo privatno življenje. Tisti bralci, ki bi se jim pa ob branju Otoka zazdelo, da o glavnih preiskovalcih umorov vedo premalo, lahko z velikim veseljem preberejo vse prejšnje Demšarjeve romane. Ne bo jim žal. Fajn so, vsak po svoje.

Čeprav ima v tokratnem romanu glavno vlogo pri raziskovanju smrti Nika, nastopajo tudi vse ostale osebe, ki so kadarkoli nastopale v kriminalnih primerih inšpektorjev Vrenka in Miloša. Ker jih je tako veliko, imajo nekatere zelo malo prostora, da se pokažejo, a vendar dovolj, da se bralec spomni nanje in se jim zadovoljno nasmehne. Dogajanje se namreč z Otoka preseli še v Maribor, kjer našteti kriminalisti in njihovi pomočniki ponavadi delujejo; nekaj malega pa tudi v Kranj, pomembno pa je tudi mesto Frankfurt.

No, če sem si za kakšno osebo želela, da bi v romanu imela večjo vlogo, kot ji je bila tokrat dodeljena, je bil to Drago. V Pohorski transverzali je bilo vse v zvezi z njim že tako lepo zastavljeno...

In če glavne osebe v tem kriminalnem romanu nimajo dovolj časa, da bi pokazale vse svoje lastnosti, je - presenetljivo - dovolj prostora za marsikatere stranske osebe. Krasen je bosanski zdravnik na mariborski urgenci in obetajoč je Luka s svojo fleksibilno službo, polovičnim delovnim časom in razumevajočim odnosom nadrejenih do njegovega načina življenja. On pesni in slika v živih barvah:)

Pri pripovedi, ki je inteligentno in simpatično zastavljena, je dovolj indicev, da bralec lahko tekmuje z mariborskimi preiskovalci, kdo bo prej našel morilce; nekaj je tudi lažnih, da bralca zmedejo, a niso za lase povlečeni. Rezultat raziskave je logičen in verjeten. Tudi motiv za ubijanje je eden tistih najpogostejših. Zelo v redu:) Mi je bilo všeč.

Ob poplavi domačih kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih pljusknili na slovenski knjižni trg, je Otok, Avgusta Demšarja, prav gotovo eden žanrsko najbolj dodelanih in premišljeno napisanih romanov te vrste -  je še najbolj podoben tistim detektivkam, ki jih je pisala Agatha Christie. 

Zaradi svoje jasne žanrske tematike pa knjiga seveda ni prišla na seznam kandidatov za nagrado kresnik. Pa bi si to zaslužila bolj kot marsikatera druga. A kaj bi o tem. Bodimo veseli, da imamo nov zanimiv kriminalni roman, ki je ravno pravšnji za poletno sprostitev, a tudi za spodbujanje možganskih živčnih celic, da le-te ostanejo gibčne in prožne za nove podopustniške izzive. 

★★★★☆

Demšar, Avgust

Otok: kriminalka

Maribor, Založba Pivec, 2018 (zbirka Branje. Proza)

strani 270 strani

ISBN 978 961 7026 535

Mojca Širok: Pogodba

Pogodba z naslova knjige je pogodba s hudičem - pogodba, ki jo vodilni italijanski politiki in odvetniki sklenejo s sicilijansko mafijo. Že res, da je bil mafiji pred približno dvajsetimi leti zadan hud udarec, ki jo je spravil na kolena, vendar je še zdaleč ni pokončal. Mafija ponovno dviga svojo glavo - še več, njena moč se je razširila celo v samo prestolnico države, v Rim. Terja, kar ji je bilo obljubljeno in ne dovoli, da se brska po preteklosti.
Tako v kriminalnem romanu Mojce Širok, Pogodba.

Osebe, ki nastopajo v romanu, so že imele pomembno vlogo v protimafijskem boju pred dvajsetimi leti. Ta boj je vsakega od njih zaznamoval na poseben način; najbolj tragično vsekakor policijskega komisarja Emanuela Rubina in novinarko Flaminio Lorenzi Vendramin. Čeprav sta bila oba osrednji in pomembni osebi, ki sta v odločilni vlogi pripomogli k porazu mafije v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, je bilo njuno nadaljnje življenje ena sama polomija. Ko vstopimo v roman, sta oba psihični razvalini in alkoholika z neurejenim zasebnim življenjem ter navzdol usmerjeno poklicno kariero.

Ko se zgodijo novi umori (grozljivi, da zaledeni kri v žilah), ki kažejo na vpletenost mafije, se spet znajdeta v središču dogajanja, ki ga oba dobro poznata. A tokrat vse kaže na to, da nekdo ne želi, da bi sodelovala v raziskovanju umorov in v medijskem poročanju o njih.

Obstaja še tretja od glavnih oseb romana - nekdanji novinar, zdaj pa zunanji minister Paolo Rinaldi. Ta je nekoliko bolj zapletena pojava. Vse kaže, da jo je ob dogodkih izpred dvajsetih let precej bolje odnesel kot zgoraj omenjena, a tako se zdi samo na zunaj. Paolo v romanu doživi precejšen razvoj (od slabega k dobremu), ki pa je zaradi tega, ker se dogajanje v romanu razteza samo preko treh dni, malce neverjeten.

Sporočilo romana je grozljivo. Tisti, ki imajo moč, lahko storijo vse. Da za seboj zabrišejo sledi, so zmožni vsega. Umorijo tiste, ki bi jih lahko ogrozili - vsako pričo, skesanca ali policaja. S pomočjo pravih ljudi na pravih mestih v različnih medijskih hišah pa lahko vplivajo tudi na to, kako je določen dogodek predstavljen ljudem - javno mnenje speljejo tja, kamor želijo.

Mojca Širok je novinarka, ki sodobno medijsko pokrajino zelo dobro pozna. Ve, kakšen položaj imajo v njej novinarji, uredniki in kakšnega njihovi botri. Kot dopisnica iz Rima pa dobro pozna tudi italijansko politiko. Tudi mafijo. To svoje znanje je spet izredno dobro unovčila. Nastalo je njeno prvo leposlovno delo - odličen kriminalni roman, ki je, čeprav se dogaja v Italiji, tudi za slovenskega bralca zelo zanimiv. 

No, ena majhna povezanost romana s Slovenijo vseeno obstaja. Policijski komisar Rubino je namreč potomec Italijanov iz slovenske Istre, ki so po drugi svetovni vojni bežali iz Titove Jugoslavije in v svojem stanovanju ima zmahan kavč, ki je bil nekoč glavna atrakcija v predsobi pisarne vplivnega jugoslovanskega komunističnega direktorja:)

Tema zlizanosti kriminala z oblastjo in mediji je pa tako ali tako univerzalna. Na žalost.

Pisati o italijanski mafiji slovenskemu bralcu je po mojem mnenju sila težko delo. Prav hitro bi se lahko zgodilo, da bi zgodba postala preveč zapletena in nerazumljiva. Ne v tem romanu. K jasnosti in razumljivosti dogajanja, ki mu je prav lahko in prijetno slediti, pripomorejo tudi odlomki časopisnih člankov (nekateri izmed njih so čisto pravi in jih je pisateljica v resnici napisala, za določene medijske hiše), ki poročajo o umorih in dogodkih povezanih z mafijo izpred dvajset let.

K napetosti romana pa ne pripomore le kriminalistična zgodba, ampak tudi osebne zgodbe glavnih nastopajočih. Medsebojno povezane so; tisto pa, kar je pred dvajsetimi leti tako usodno povezalo in spet razvezalo Emanuela in Flaminio, ostaja skrivnost vse do konca knjige in s svojo nedorečenostjo buri bralčevo radovednost.

Ne vem natančno, kako naj opišem tisto, kar mi je bilo v romanu Mojce Širok, Pogodba, najbolj všeč. Gre za nekakšno sočnost - sočni stil pisanja (Živel je v prestolnici dobre hrane, a je jedel kot podgane ob reki), sočne osebe, ki reagirajo impulzivno ter strastno in sočno zgodbo, ki me je z veliko lahkoto prenesla v tujo, a vendar tudi tako domačo deželo presenetljivih, a ob enem grozljivo pričakovanih dogodkov in dejanj. Ozračje romana je enkratno in ravno pravšnje za kriminalni roman o italijanski mafiji.

Navdušil me je konec, ki je v skladu s potekom zgodbe in všeč mi je, da je ob zaključku romana novinarka tista, ki bo sprejela usodno odločitev. Tisto namreč, ali bodo ljudje izvedeli resnico ali pa bo ta ostala zakopana pod balastom medijskih manipulacij, kot se sicer tako rado zgodi. 

★★★★☆

Mojca Širok
(vir: Wikipedia)

Širok, Mojca

Pogodba: kriminalni roman

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018, Modra ptica

341 strani 

ISBN 978 961 01 5160 9

P.S. Roman je prejel nagrado Modra ptica in je bil med ožjimi finalisti za kresnika 2019