Letošnji finalisti Deutscher Buchpreis so:
- Thomas Hettche: Pfaueninsel
- Angelika Klüssendorf: April
- Gertrud Leutenegger: Panischer Frühling
- Thomas Melle: 3000 Euro
- Lutz Seiler: Kruso
- Heinrich Steinfest: Der Allesforscher
Ko sem preletela recenzije knjig finalistov in prebrala nekaj odlomkov, sta moje zanimanje vzbudila dva romana. V obeh dogajanje poteka na otoku - eden od njiju je na reki Havel pri Berlinu, drugi je v Baltskem morju.
Roman Thomasa Hettcheja, Pfaueninsel, pripoveduje o "Otoku pavov" in o nemški zgodovini. Pfaueninsel, ki leži na obrobju Berlina, je zaradi svojih naravnih in kulturnih lepot na seznamu UNESCO-ve kulturne dediščine. Naseljen je bil že v prazgodovini, a Thomas Hettche v svojem romanu pripoveduje o tem, kar se je (in kar bi se lahko) na njem dogajalo v 19. stoletju - v posameznih utrinkih pa se zadrži tudi pri drugih zgodovinskih obdobjih.
kraljica Luise |
Kraljica Luise je sicer med Nemci izredno prepoznavna in cenjena. Znana je po tem, da jo je mož, pruski kralj Friedrich Wilhelm III., poslal na pogajanje s cesarjem Napoleonom. Menil je, da bo s svojo lepoto in pametjo pri Napoleonu dosegla ugodnejše pogoje za mir v Prusiji. Kot je pokazala zgodovina, Napoleon ni bil preveč dovzeten za njene čare in cena, ki jo je morala plačati Prusija tudi s pomočjo lepe Luise ni bila nič ugodnejša.
Dogajanje romana je pisano skozi oči pritlikavke Marie, ki je dvorna dama. Pred njenimi očmi steče celotno 19. stoletje. Začetni deli romana zvenijo izredno idilično, skoraj pravljično. Beseda "pocukrano" mi prihaja na misel. Take stvari me ponavadi motijo, a vendar je moralo biti na prvih straneh tega romana še nekaj, kar je sladkor nevtraliziralo in me vleklo, da sem nadaljevala z branjem. Zdaj se celo spogledujem z željo, da bi roman prebrala v celoti:-) Kaj pa je tisto, kar me vleče, ne vem točno. Verjetno že sama zgodovinska tematika ali pa prizorišče dogajanja.
Lutz Seiler (1963) |
Roman je za nas Slovence (kakor tudi za vse ostale, ki so živeli v socialističnih državah) mogoče še zanimivejši, saj omogoča primerjavo našega življenja z življenjem Vzhodnih Nemcev v tistih časih. Menda razjasnjuje tudi to, zakaj mnogi Nemci iz vzhodnih predelov države pogrešajo način življenja, ki so ga živeli v obdobju pred padcem Zidu. Zveni znano.
Hiddensee |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)