George Saunders: Deseti december

George Saunders je poosebljena prijaznost, empatija in altruizem. Da je tako, sem sumila že takrat, ko sem brala njegovo predavanje diplomantom na Syracuse University, z naslovom Congratulations, by the way. Pisala sem že o tem. V tistem predavanju je povedal, da je stvar, ki jo v življenju najbolj obžaluje, ta, da je bil premalo prijazen. Ganljivo predavanje, ki se dotakne srca. Ni ganilo samo mene, še mnogo druge je, saj knjižico s tem predavanjem kot vodilo za nadaljnje življenje starši in prijatelji prav radi podarjajo mnogim svežim diplomantom na ameriških univerzah.

George Saunders je seveda prestrog sam s sabo. To potrjujejo mnogi od njegovih učencev (na Syracuso University poučuje predmet kreativnega pisanja), ki zatrjujejo, da ne poznajo prijaznejšega učitelja kot je on. Da pa je tudi izredno sočuten do trpečih soljudi in da čuti veliko moralno dolžnost delovati v dobro drugih in na to opozarjati tudi nas ostale, potrjujejo kratke zgodbe iz zbirke Deseti december.
Ob branju njegovih zgodb sem se počutila neprijetno. Neprijetnost, ki sem jo čutila, je bila vsekakor tiste vrste, ki jo običajni smrtniki pogosto čutimo ob ljudeh, ki so izrazito človekoljubni, saj v nas vzbujajo slabo vest.

Za vse zgodbe te zbirke so značilne osebe, ki se vedno znova znajdejo v dilemi, ali naj pogledajo stran, ko se nekomu drugemu dogaja nekaj slabega, in ostanejo varno zaprte v svojem mehurčku udobnosti, ali pa naj aktivno posežejo v dogajanje in naredijo nekaj dobrega. Vse se tudi zavedajo, da bodo v primeru, če ostanejo pasivne, s krivdo in slabo vestjo, ki ju povzroča takšna odločitev, v nadaljnjem življenju težko shajale.
Lepo. Zgodbe s takšnim sporočilom so vedno dobrodošle.
Na primer, takšne misli se vzbujajo v fantu, ki opazuje ugrabitev sosedovega dekleta:

Srce mu je zastalo ob misli, da dovoljuje, da se to dogaja...Ne. Ne, ne, ne. Kmalu ju ne bo več. Potem bo lahko šel noter. Poklical 911. Čeprav bi potem vsi vedeli, da ni naredil nič. Vse njegovo življenje bo pokvarjeno. Za vedno bo ostal tisti fant, ki ni naredil nič. Poleg tega telefoniranje ne bi nič pomagalo... To je torej to. In šel bo. Čim odpeljeta. Odpeljita, odpeljita, je pomislil, da bom lahko šel noter, pozabil, da se je to kdaj -

Kljub tako pozitivni sporočilni vrednosti pa kratkih zgodb zbranih v zbirki Deseti december nisem mogla vzljubiti. Ne maram namreč, da me pisatelji zavajajo, manipulirajo z mano in mi proti koncu primažejo še klofuto. Takšne so namreč te zgodbe, vse po vrsti. Stvar je tako huda, da sem potem, ko sem prebrala dve ali tri,  pri naslednji že vsa razdražena prav čakala, kdaj bo spet prišlo do neprijetnega presenečenja.

Zgodbe se ponavadi začnejo z dokaj običajnim dogajanjem, takšnim, ki nam je znan iz našega vsakdanjega življenja, takšnim, ki ga dokaj dobro poznamo - npr. z razmišljanjem najstnice, z nagovorom predpostavljenega svojim zaposlenim, z družinsko vožnjo po novega hišnega ljubljenca... Potem se pa v dogajanje začenjajo vpletati rahlo nenavadne stvari, ki še vedno niso nekaj zelo čudnega - dokler ne dobimo tistega potuhnjenega in nepričakovanega udarca v trebuh, ki ga ne maram, pa čeprav je njegov namen še tako plemenit - da bi bila dovzetnejša za nesrečo ljudi okrog sebe in da bi bilo v meni več do-goodersa*, namreč.

Zgodbe se večinoma dogajajo v sedanjosti ali pa v bližnji prihodnosti. V prihodnosti zato, da lahko pisatelj prikaže kakšnega od tehnoloških dosežkov, ki nam sedaj še niso dosegljivi (npr. infuzijske tekočine, ki uravnavajo naša zaznavanja, občutja, čustva), in z njimi lažje oriše katero od dogajanj, s katero nam še posebno boleče stopi na žulj. Kaj vse se je pisatelj izmislil, da bi nas predramil iz naše otopelosti! Ljudi na verigi, ljudi, na katerih se izvajajo psihološki poskusi ali ljudi kot okraske na vrtu. Težko sem brala o tem. Spraševala sem se, kako se je ob pisanju tega počutil on sam. S temo je preživel precej več časa kot jaz - o tem razmišljal in razglabljal in rezultat na koncu podal v obliki kratke zgodbe. Je malce mazohista ali pa tako ekstremen do-gooder, ki ne more drugače, kot da brska  po trpljenju drugih in to vse do lastne bolečine? Že res, da se iz zgodb na koncu vedno izvije nekaj pozitivnega in toplo človeškega, a vendar - vsaj po mojem mnenju, zgodbe (in z njimi tudi pisatelj) delujejo kar malo perverzno.

Prav je, da smo knjigo dobili tudi v slovenščini. Prav mogoče je, da jo bo večina slovenskih bralcev dojela povsem drugače, kot sem jo sama. Recimo, kot črni humor na račun sodobne (ameriške) družbe. Tudi tako označujejo te kratke zgodbe.
Prevod Andreja E. Skubica je odličen - uporaba slenga in raznih drugih sodobnih načinov izražanja v  posameznih zgodbah delujejo zelo primerno. A kaj bi o tem. Da zna Andrej E. Skubic verodostojno in zelo umestno uporabljati prvine sodobnega pogovornega jezika v leposlovnih delih, vemo že iz njegovih romanov. 

Za zbirko kratkih zgodb Deseti december je George Saunders leta 2014 dobil nagrado Folio. Bil je prvi prejemnik te novoustanovljene nagrade, ki naj bi postala protiutež bookerju, za katerega so se takrat bali, da ne bo več prihajal v roke resnično odličnim literarnim umetnikom. Nagrade Folio po le dveh podelitvah na žalost ni več, ker se za nagrado ne najde sponzorja.

Ne glede ne to, kaj sem o knjigi zapisala (in ta blogovski zapis sem zelo težko pisala), je knjigo vredno prebrati - če zaradi drugega ne, pa zaradi naslovne zgodbe.

Zgodba Deseti december se - kot že naslov namiguje, dogaja 14 dni pred božičem in pripoveduje o rakovem bolniku, ki se zaradi tega, da bi svojim bližnjim in tudi samemu sebi, prihranil nevšečnosti ob koncu življenja, odloči, da bo naredil samomor. Njegova zgodba se križa z zgodbo fanta, s katerim se na malce nenavaden način sreča v snegu in mrazu. V odličnem zadnjem odstavku zgodbe (in s tem tudi knjige), lahko beremo, kaj vse ta mož razbere z obraza svoje žene:

V sobo je vstopila živčna in opravičujoča, s kancem jeze na obrazu. V zadrego jo je spravil. To je videl. V zadrego jo je spravil, ker je naredil nekaj, kar je pokazalo, da ni dovolj dobro videla, kako zelo jo potrebuje. Preveč je bila zaposlena s tem, da ga je negovala, da bi opazila, kako ga je strah. Jezna je bila nanj, ker je izvedel to vragolijo, in sramovala se je, ker je jezna nanj v tem trenutku, ko jo tako zelo potrebuje, in trudila se je otresti tega sramovanja in jeze, da bo lahko naredila, kar je potrebno.
Vse to ji je pisalo na obrazu. Tako dobro jo je poznal.
Pa tudi zaskrbljenost.
Vse drugo na tem čudovitem obrazu je zbledelo ob zaskrbljenosti.
Zdaj je prihajala k njemu, le malce se je spotaknila na bunki v parketu te tuje hiše.

★★★☆☆

George Saunders,
(1958)

Saunders, George
Deseti december
iz angleščine prevedel: Andrej E. Skubic
prevod dela: Tenth of December
Modrijan, 2015, (Zbirka Bralec; 85)
254 strani
ISBN 978-961-241-886-1

================================

*Kdo so do-gooderji in kako ekstremen je lahko altruizem, si preberite v odličnem članku iz časopisa Guardian (v angleščini) - Extreme altruism - should you care for strangers as much as family.