Koledarji - takšni, ki visijo na stenah ali se nosijo po torbicah - v današnjem času izgubljajo svoj pomen. Prav vsi po vrsti. Kdo še označuje pomembne datume v svoje rokovnike in pogleduje na stenske koledarje, da bi se prepričal katerega dne v letu smo? Za to imamo telefone.
Ena najbolj neuporabnih stvari - kar se praktičnosti tiče - pa so tedenski stenski koledarji. Zelo nepregledni so in z njimi si pri organizaciji vsakodnevnega življenja ne moremo kaj veliko pomagati.
Ena najbolj neuporabnih stvari - kar se praktičnosti tiče - pa so tedenski stenski koledarji. Zelo nepregledni so in z njimi si pri organizaciji vsakodnevnega življenja ne moremo kaj veliko pomagati.
Pa vendar:) S stenskimi tedenskimi koledarji že celi dve leti živim v zelo prijetnem sožitju. Tista dva za leti 2016 in 2017 sta mi polepšala marsikatero urico in mi dajala navdih za naprej. Ponedeljki so bili zaradi njiju lepši, kot bi bili sicer. Na ta dan sem namreč obrnila nov list na koledarju in to mi je vedno prineslo kaj zanimivega.
Moja Kunst Literatur koledarja sta mi vsak teden ponudila novo reprodukcijo kakšne od umetniških slik, zraven pa še krajši ali daljši citat znanega moža ali žene; lahko slikarja samega ali pa koga drugega, vedno pa na temo slike, pod katero je bilo kratko besedilo napisano. Likovne umetnine so bile ponavadi izbrane glede na to, kar je bilo značilno za tekoči teden ali pa letni čas; lahko je bil poudarjen tudi kakšen praznik in podobno.
Z mojim koledarjem sem tako na svojevrsten način sledila poteku leta. Bilo je čudovito. En teden ogledovanja slike nad delovnim pultom v kuhinji je bila ravno prav dolga doba, da sem jo dodobra spoznala in nekako ponotranjila besedilo, ki jo je spremljalo.
Moja Kunst Literatur koledarja sta mi vsak teden ponudila novo reprodukcijo kakšne od umetniških slik, zraven pa še krajši ali daljši citat znanega moža ali žene; lahko slikarja samega ali pa koga drugega, vedno pa na temo slike, pod katero je bilo kratko besedilo napisano. Likovne umetnine so bile ponavadi izbrane glede na to, kar je bilo značilno za tekoči teden ali pa letni čas; lahko je bil poudarjen tudi kakšen praznik in podobno.
Z mojim koledarjem sem tako na svojevrsten način sledila poteku leta. Bilo je čudovito. En teden ogledovanja slike nad delovnim pultom v kuhinji je bila ravno prav dolga doba, da sem jo dodobra spoznala in nekako ponotranjila besedilo, ki jo je spremljalo.
Tudi za letošnje leto sem si želela takšen koledar. Pa ga nisem našla:(
Ker brez tedenskega koledarja na steni ne morem več živeti, sem morala izbrati nekaj novega. Med številnimi tedenskimi koledarji z mačkami, vrtovi, rožami, gozdovi, znamenitostmi Nemčije, sem izbrala Aufbau Literatur Kalender. Obljubil mi je: 53 Gelegenheiten, Literatur zu entdecken (53 priložnosti za literarna odkritja).
Ker brez tedenskega koledarja na steni ne morem več živeti, sem morala izbrati nekaj novega. Med številnimi tedenskimi koledarji z mačkami, vrtovi, rožami, gozdovi, znamenitostmi Nemčije, sem izbrala Aufbau Literatur Kalender. Obljubil mi je: 53 Gelegenheiten, Literatur zu entdecken (53 priložnosti za literarna odkritja).
Na tedenskih listih mojega koledarja za leto 2018 tako ni umetniških slik, kot so bile prejšnji dve leti, pač pa fotografije pisateljev in pisateljic, pesnikov in pesnic, že umrlih in še živečih, podkrepljene z besedami, ki so jih kdaj izrekli in z odlomki njihovih del. Ob posameznih številkah dni pa so dodatno napisana še imena literarnih ustvarjalcev, ki so se na ta dan rodili ali pa umrli.
Zdaj, konec januarja, že vem, da sem se glede nakupa koledarja dobro odločila. Z njegovo pomočjo sem že izvedela veliko novega in dobila tudi namig za branje.
V tretjem tednu leta je bil na mojem koledarju zvezda tedna, meni do sedaj neznan, a v slovenščino že prevajan švicarski pisatelj Peter Stamm - 55. rojstni dan je praznoval prav v tretjem tednu letošnjega leta, 18. januarja.
Odlomek iz njegovega romana Nacht ist der Tag, (Noč je dan), tudi natisnjen na koledarju, me je v trenutku prepričal, da knjigo preberem.
V tretjem tednu leta je bil na mojem koledarju zvezda tedna, meni do sedaj neznan, a v slovenščino že prevajan švicarski pisatelj Peter Stamm - 55. rojstni dan je praznoval prav v tretjem tednu letošnjega leta, 18. januarja.
Odlomek iz njegovega romana Nacht ist der Tag, (Noč je dan), tudi natisnjen na koledarju, me je v trenutku prepričal, da knjigo preberem.
Gilian, glavna junakinja romana Nacht ist der Tag, živi lepo življenje. Mlada je in lepa, srečno poročena in zadovoljna z delom, ki ga opravlja. Je moderatorka v televizijski oddaji o kulturi in tako poznana širšemu krogu ljudi.
A človeško življenje in način, kako ga živimo, so sila krhki in se lahko v trenutku zdrobijo v prah - iz katerega je potem potrebno na novo graditi. Če znamo in če zmoremo.
A človeško življenje in način, kako ga živimo, so sila krhki in se lahko v trenutku zdrobijo v prah - iz katerega je potem potrebno na novo graditi. Če znamo in če zmoremo.
Dogodek, ki Gilian popolnoma spremeni življenje, je prometna nesreča na poti s silvestrske zabave. Ona je bila na sopotnikovem sedežu, vozil je njen vinjen mož Matthias. Matthias v nesreči umre, Gilian pa je močno poškodovana in ima povsem zmaličen obraz. A to še ni vse. Vse kaže, da je k nesreči v veliki meri pripomoglo to, da sta se Gilian in Matthias tik pred odhodom na zabavo hudo skregala. Vzrok so bile fotografije gole Gilian, ki jih je Matthias našel v njeni pisalni mizi.
Roman je razdeljen v tri dele in prvi - tisti, ki opisuje zgoraj omenjene dogodke, je najboljši. Izredno pretanjeno je orisano Gilianino soočanje s spremenjenim videzom - lepa mlada ženska, znana številnim ljudem, ima kar naenkrat zmaličen obraz, na katerem ljudje težko zadržijo pogled. Potem so tu še slaba vest ob moževi smrti, zadržanost staršev in nejasnost glede njene nadaljnje poklicne kariere.
A največja teža tega prvega poglavja je vseeno nekje drugje. Gole Gillianine fotografije so tiste, ki burijo duha. Izkaže se, da je fotografije posnel slikar, ki ga je Gilian intervjujala v svoji televizijski oddaji. Ob razkrivanju odgovorov na vprašanje kako in zakaj so te fotografije nastale, smo povabljeni k spremljanju razvoja nekega prav posebnega razmerja med moškim in žensko. Pravzaprav to razmerje niti ni bilo tako zelo posebno ali nenavadno, tudi čudne stvari se niso dogajale, a vendar sem sama razmerje med Gilian in Hubertom dojemala kot nekaj izjemnega in neobičajnega. Temačnega in težkega, tudi skrivnostnega; prepojenega s temno energijo in usodno močjo, a obenem skrajno privlačnega.
Mogoče je bilo tako zaradi golote na Hubertovih slikah in fotografijah, Gilianinge poziranja ter dejstva, da se ljudje, kadar so goli - pa čeprav opravljajo čisto običajne dejavnosti, obnašajo povsem drugače, kot če so oblečeni.
Mogoče je bilo tako zaradi golote na Hubertovih slikah in fotografijah, Gilianinge poziranja ter dejstva, da se ljudje, kadar so goli - pa čeprav opravljajo čisto običajne dejavnosti, obnašajo povsem drugače, kot če so oblečeni.
Kakorkoli že, opisi srečanj med Gilian in Hubertom so enkratni in dokazujejo, da je Peter Stamm velik pisatelj.
Tako Gilian kot Hubert sta drug v drugem iskala nekaj velikega, nekaj, kar bi jima pomagalo razumeti sebe samega. Tega pa ponavadi ni prav lahko najti.
Tako Gilian kot Hubert sta drug v drugem iskala nekaj velikega, nekaj, kar bi jima pomagalo razumeti sebe samega. Tega pa ponavadi ni prav lahko najti.
Roman se nadaljuje z drugim in tretjim delom, šest let pozneje, kjer pa zgodba zavije po nekoliko nepričakovanih poteh. Daleč od tega sicer, da bi si želela, da bi se dogajanje odvijalo po predvidljivih vzorcih! Takšne knjige so najslabše. A vendar me je nadaljevanje romana Petra Stamma, Nacht ist der Tag, malček razočaralo.
Zdi se mi, da pisatelj ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel, da bi napisal res vrhunski roman in da ni razvil vseh zasnov, ki jih je odlično zastavil v prvem delu, da bi nastala res čudovita zgodba o vedno zapletenih odnosih med moškim in žensko.
Kaj vse bi se, na primer, dalo napisati (in naslikati) o zaporedju fotografij Gilininega obraza od dneva prometne nesreče pa do zadnje plastične operacije, a ta iztočnica v romanu izvisi v prazno! In Gilinine spremembe v vedenju in obnašanju so kar preveč banalne in prozaične; njena odločitev ob koncu romana pa skoraj brez podlage in zelo prisiljena.
Zdi se mi, da pisatelj ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel, da bi napisal res vrhunski roman in da ni razvil vseh zasnov, ki jih je odlično zastavil v prvem delu, da bi nastala res čudovita zgodba o vedno zapletenih odnosih med moškim in žensko.
Kaj vse bi se, na primer, dalo napisati (in naslikati) o zaporedju fotografij Gilininega obraza od dneva prometne nesreče pa do zadnje plastične operacije, a ta iztočnica v romanu izvisi v prazno! In Gilinine spremembe v vedenju in obnašanju so kar preveč banalne in prozaične; njena odločitev ob koncu romana pa skoraj brez podlage in zelo prisiljena.
A pustimo to. Roman Petra Stamma, Nacht ist der Tag je vseeno odličen roman.
Naslov in moto na začetku knjige sta vzeta iz 43. Shakespearovega soneta. Shakespeare v tem sonetu govori o tem, kako se mu je svet postavil na glavo - ugotavlja, da so njegovi dnevi kot noč, saj mora podnevi gledati stvari, ki ga ne zanimajo; noči se mu pa zdijo kot svetli dnevi, saj šele v sanjah resnično zaživi.
Nekaj podobnega najdemo tudi v Stammovem romanu. Gilian se s prometno nesrečo svet poruši in njeno življenje se od tod dalje pogosto in najbolj resnično odvija ravno v njenih mislih in razmišljanjih, ne pa v realnosti.
Po dihjemajočem prvem delu romana pisatelju sicer popustijo moči in koncentracija, kar ob koncu branja pusti plehek okus, a vendar me je knjiga tako zelo zaposlovala misli in me vznemirjala, da je skoraj nisem mogla spustiti z rok. Vesela sem, da sem jo prebrala in da sem spoznala novega pisatelja, katerega dela bom v prihodnosti še brala.
★★★★☆
Stamm, Peter
Nacht ist der Tag
2013, Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main
256 str.
ISBN 978-3-10-400996-4
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)