Samo Rugelj: Triglavske poti

Dr. Sama Ruglja nisem še nikoli osebno srečala, a vendar mi je že nekajkrat križal pot. Kakor jo je križal tudi mnogim drugim slovenskim ljubiteljem knjig:) 

V mislih imam, seveda, revijo Bukla. Njen ustanovitelj in glavni urednik je prav on. Brezplačna revija, ki prinaša novice o novo izdanih knjigah na slovenskem trgu, pospremljene s kratkimi, a verodostojnimi recenzijami, ki v knjigah iščejo predvsem pozitivne lastnosti in nikoli po nepotrebnem ne poudarjajo njihovih šibkih plati, je bila in je še vedno nekaj, kar mi prinaša veliko veselje in me na prijeten način obvešča o kakovostnih knjigah vseh slovenskih založniških hiš.

Druga pomembna stvar so njegove kolumne, ki so objavljene v Bukli ali na portalu Siol.net. Pripomorejo k malce drugačnemu pogledu na znane teme in širijo obzorje.

Kot tretje - nemogoče se je izogniti njegovemu očetu - "zdravniku za pijance" kot ga hudomušno naziva tudi on sam; pod tem imenom pa je bil splošno znan tudi pri večini Slovencev. Vsi študentje medicine smo ga poznali, a o njem in njegovem delu uradno od profesorjev izvedeli prav malo. 

No, se je pa moj oče enkrat srečal z njim! Ne, to ni bilo v eni od skupin za zdravljenje alkoholikov, ki jih je vodil dr. Janez Rugelj na svoj - za veliko takratnih strokovnjakov sicer sporen, a zelo uspešen način. Ne, srečanje se je zgodilo povsem spontano in slučajno na teku okrog parka ob rezidenci Brdo in zapustilo prijetne spomine.

A to, seveda, ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da je Samo Rugelj tudi pisatelj in da je njegova zadnja knjiga, Triglavske poti, jasno osvetlila še eno stvar, ki me povezuje z njegovim načinom razmišljanja. Poleg ljubezni do knjig in vsega, kar je povezano z njimi (branja in pisanja o njih, obiskovanja knjigarn, knjižnic in knjižnih sejmov) si deliva tudi veselje do hoje - s to (sicer veliko) razliko, da jaz pri vseh teh dejavnostih nisem tako profesionalna in zavzeta kot on. Če se omejim samo na hojo - kljub veselju do nje sem bolj sprehajalec kot hodec. Poleg tega raje hodim po ravnem kot pa po strmih hribovskih poteh. A zdaj sem se že napotila globoko v vsebino potopisno-esejistične, predvsem pa iskreno biografske knjige z naslovom Triglavske poti.

Knjiga ima tri tematske sklope, ki se medsebojno lepo prepletajo. Za boljše razumevanje so označene vsaka s svojim simbolom.

Osrednja nit pripovedi je vsekakor ultrapešpot od Ljubljane do vrha Triglava s ponovnim spustom v dolino v času dneva ali dveh, ki jo je avtor knjige prehodil skupaj s svojo prijateljico. Pot je bila dolga blizu 130 km in je vključevala z vzponi na hribe kot sta Tošč in Ratitovec ter na koncu seveda tudi na Triglav okrog 3000 m višinske razlike. Kako je ta pohod potekal, je opisano v tistih poglavjih knjige, ki so označeni s sledmi gojzarjev v poti.

Potem imamo dele, ki so označeni z Aljaževim stolpom. V teh poglavjih je prostor za avtorjeve spomine na predhodne vzpone na Triglav, pa tudi na mnoge druge vrhove slovenskih gora. Ta del pripovedi je najbolj intimno avtobiografski; osrednje mesto v njej pa zavzema avtorjeva velika, skoraj sveta ljubezen do gora - predvsem pa do Triglava, ki mu je bila položena že v zibko. Ne, to seveda ni čisto res;) Položena mu je bila že v čas pred zibko. Prvič je bil namreč na Triglavu že pred svojim rojstvom - še v varnem zavetju materinega telesa. 

Prvi "pravi" vzpon na Triglav je potem sledil v otroštvu, skupaj z očetom. To je bila velika stvar, kajti oče ga je peljal na Triglav šele potem, ko je dokazal, da je za kaj takega zrel - ko je imel za sabo že ogromno število ostalih slovenskih vrhov. Potem sledi "prvi samostojni" vzpon na Triglav skupaj s prijatelji, ki je bil poln mladostniške moči, zavzetosti in pohodniških načrtov za prihodnost. Sledi "zaljubljenski" vzpon z dekletom, ki se je zaradi slabega vremena in problemov z orientacijo ponesrečil. Enega od pomembnih temeljev za srečni zakon je predstavljal vzpon na Triglav skupaj z ženo in sicer po Transverzalni poti dr. Janeza Ruglja iz Ljubljane do Triglava - v trajanju nekaj dni; in seveda vzponi na najvišji slovenski vrh z vsakim od njegovih treh otrok, ki so predstavljali tudi nekakšno simbolno dejanje - predajanje ljubezni do gora naslednji generaciji.

Tretja stezica v knjigi je označena z odtisi bosih stopal. Ta del je filozofsko razmišljajoči in celo znanstveni. V teh poglavjih se je avtor z vso zavzetostjo lotil raziskovanja hoje kot najosnovnejše in najnaravnejše oblike človeškega gibanja. Prebral je nemalo knjig na to temo in razvil svojo lastno tezo o hoji. V teh poglavjih zvemo, da je bil ultrapohod iz Ljubljane na Triglav pravzaprav kontrolirani preizkus njegove hipoteze, da se s hitro hojo ne samo daleč pride, ampak se za kaj takega niti ne potrebuje ne vem koliko več časa kot bi za razdaljo potrebovali, če bi tekli; s to dodatno prednostjo, da po hoji organizem ni tako izčrpan kot je po teku oz. je skoraj samooskrben in ne potrebuje neke posebne dodatne pomoči osebja ob poti in tudi ne kakšnih hudih priprav na pohod. Sila zanimivo.

Da so klanci blažji in ovinki krajši, je dobro, da se ultrapohodnik na pot odpravi v družbi še koga. Samo Rugelj se je svoje ultrahoje lotil skupaj s svojo mladostno prijateljico in sošolko Mojco. Kadar sta hodila vštric in hoja ni zahtevala vse njune pozornosti ali pa sta počivala, sta se pogovarjala. O čem neki? O skupnih spominih na šolska leta? O športu in rekreaciji, pohodništvu in ljubezni do gora? O hoji? Ne, nič od tega. Pogovarjala sta se o homeopatiji. Hm. Da se o tem pogovarjata dva farmacevta, je še posebno pomenljivo.

Da se bo zgodba  odvijala tudi na to temo, sem začutila že zelo zgodaj. Samo je namreč pred pohodom na Triglav zajtrkoval kruh namazan z maslom in medom, poleg tega pa je zaužil še tableto kofeina; Mojca pa je pojedla homeopatski preparat z arniko. Arniko je zaužila tudi konec prvega dne pohoda, ko je nastopila rahla kriza. Tekom knjige pa postane jasno tudi to, da si je avtor knjige s homeopatskim zdravilom (in fizioterapijo) pozdravil tudi poškodovano koleno, za katerega so ortopedi že predlagali operativno zdravljenje. Kajti... vse skupaj deluje! 

Hm. Brez znanstveno podprtih dejstev je to kljub vsemu težko in tudi nevarno trditi. Ob homeopatiji sem vedno skeptična.

Je pa res - in o tem je v knjigi napisanih kar nekaj misli - da je Slovenija ena najbolj zadržanih držav glede uradne  rabe homeopatije. Zdravniki z licenco v Sloveniji ne smemo prakticirati  homeopatije. Prav tako se homeopatskih preparatov ne more kupiti v lekarnah.

V Nemčiji, kjer je Mojca nabirala svoje znanje o homeopatiji, je povsem drugače. To lahko potrdim tudi sama.  Ko se je sin pozimi pri smučanju poškodoval koleno, je eden od ortopedov - ponavljam, ORTOPEDOV, za zdravljenje priporočil tudi homeopatski pripravek - z arniko. Zdravilo smo vljudno zavrnili. Poškodba ni bila huda in se je pozdravila sama s pomočjo  fizioterapije in brez operacije ali zdravil. 

A vendar. Zdaj, po prebrani knjigi Triglavske poti in po spremljanju pogovorov med Mojco in Samom, mogoče ne bomo več tako ignorantski do homeopatije. Mogoče bomo poslušali priporočilo - tokrat ZOBOZDRAVNIKA , in bo mož pred implantacijo zobnega vsadka vseeno začel jemati homeopatski preparat, za katerega je dobil recept in ga bo nabavil v lekarni. Pomagal naj bi mu pri hitrejšem celjenju rane. In vsebuje arniko;)

V knjigi razmišljanja o homeopatiji pomenijo zanimivo protiutež razmišljanjem o hoji. Za te zadnje se avtor namreč vedno trudi navesti znanstvene argumente, pogovori o homeopatiji pa, hočeš nočeš, ostajajo mistični. A takšna je tudi narava homeopatije.
Razmišljanja o hoji so tista, ki zavzemajo osrednjo mesto v knjigi. So pravzaprav Hvalnica hoji - tako so v knjigi zastavljeni in tudi izvedeni. Strokovno in prepričljivo. Ravno prav čustveno in intimno zaznamovano, da je dodatno zanimivo.

Samo Rugelj se je v fenomen hoje potopil globoko in temeljito. Bralci smo lahko hvaležni, da je svoje znanje, ki si ga je pridobil s prebiranjem ogromnega števila knjig in svoja razmišljanja o tem, pripravljen deliti z nami. Meni osebno je bil najbolj všeč koncept misleca in sprehajalca, ki ga je razvil nobelovec Daniel Kahneman v svojem delu Razmišljanje, hitro in počasno, Samo Rugelj pa ga je v svoji knjigi Triglavske poti posebno izpostavil. Takole piše:

Kahneman je prepričan, da se blaga telesna aktivnost, ki jo prinese sprehajanje, lahko prelije v boljšo čuječnost, kar se je skozi zgodovino potrjevalo pri številnih mislecih in ustvarjalcih, ki so bili redni sprehajalci. Hoditi in obenem razmišljati je po njegovem mnenju lahko in prijetno opravilo.

O, ja, kako resnično je to! Tehniko (nekoliko hitrejšega) sprehajanja uporabljam tudi sama med dokaj rednim obiskovanjem proge za nordijsko hojo v okolici našega doma. Hoja ni tako hitra in naporna, da bi bile vse moje misli zaposlene samo s tem, kako hoditi in kako vzdrževati hiter korak, ampak je toliko sproščena, da lahko neobremenjeno razmišljam o najrazličnejših temah. Natanko tako, kot o tem pišeta Daniel Kahneman in Samo Rugelj. S takšno hojo sem redno fizično aktivna, poleg tega pa se dobro počutim, sprostim in napolnim z novo energijo. Tudi kakšen članek na hermioninem blogu zaradi tega napišem bolje, kot bi ga sicer. Ob kilavih poskusih s tekom mi kaj takega nikoli ni uspelo.

Knjiga Sama Ruglja, Triglavske poti, je čudovita knjiga, ki bo všeč vsem tistim, ki imajo radi hojo - ali še natančneje, ki imajo hojo raje kot tek. Ni samo malce mistična in čustev polna hvalnica temu najnaravnejšemu človeškemu gibanju, ampak je tudi znanstvena disertacija o hoji. Če drugega ne, so v knjigi poleg vsega ostalega omenjene vse (ja, skoraj bi si upala trditi, da so vse) pomembne knjige, ki so kadarkoli izšle in govorijo o hoji. Že zaradi tega pregleda literature je knjigo vredno imeti na domači knjižni polici. 

So pa še pomembnejši razlogi za to, da je knjigo vredno prebrati. Knjiga izžareva energijo, ki bralca dobesedno sili, da si obuje čevlje in začne navdušeno hoditi. Moj mož pa v knjigo polaga še dodatne upe. Upa, da mu bo z njeno pomočjo končno uspelo, da svojo ženo popelje na vrh Triglava, kjer še nikoli ni bila:)

Samo Rugelj
(1966)
(vir: Wikipedija)

Rugelj. Samo

Triglavske poti, Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije

Ljubljana, UMco.d.d. 2018, zbirka "S terena"

285 strani

ISBN 978-961-7050-04-2

P.S. Knjiga je izšla ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav