Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva

(440 str.) 

Zakaj smo ljudje med vsemi zemeljskimi bitji tako zelo posebni? Zakaj se samo mi zavedamo svojega obstoja in svoje minljivosti? Zakaj druga živa bitja niso razvila tehnologije, kot jo je človek? Na primer dinozavri. Časa so imeli več kot dovolj. Več milijonov let so bili nesporni gospodarji Zemlje, a v tem času si svojega načina življenja niso uspeli niti malo olajšati ali izboljšati. Ni jim uspelo odkriti ničesar novega.
To so vprašanja, ki si jih že dolgo zastavljam. Seveda se nanje lahko odgovori na zelo enostaven način. Lahko rečemo, da smo ljudje višek stvarstva, ki imamo v očeh našega stvaritelja posebno mesto in tako tudi posebne sposobnosti in pravice. Nič čudnega torej, da smo tako drugačni od vseh ostalih živali.

Yuval Noah Harari ponuja drugačne odgovore. Za razlago poteka človeške zgodovine ne potrebuje nadnaravnih sil. Na strogo znanstveno - racionalen in ateističen način mu (skoraj) uspe odgovoriti na vsa zgornja in še mnoga druga pomembna vprašanje človeške zgodovine.
Pri svojem pisanju je pogosto provokativen, kar pa mu oprostimo, saj je v današnjem času izzivajoči način pisanja nujno potreben za to, da knjiga postane uspešnica.
Najkrajši povzetek knjige in jedrnat pokazatelj sloga pisanja, je napisan na zadnji strani knjige. Ga kar citiram:

OGENJ

nas je naredil nevarne.

OPRAVLJANJE

nam je pomagalo sodelovati.

POLJEDELSTVO

je v nas prebudilo lakomnost.

MITOLOGIJA

je ohranjala zakon in red.

DENAR

nam je dal nekaj, čemur vsi zaupamo.

NASPROTJA

so ustvarila kulturo.

ZNANOST

nas je naredila za mojstre stvarjenja.

VENDAR NAS NIČ OD TEGA NI OSREČILO.

A pojdimo lepo po vrsti.
Po Harariju smo Homo Sapiensi, oziroma moderni ljudje, danes to, kar smo, zaradi treh revolucij, ki so se zgodile v naši okrog 2 milijona let stari zgodovini. Ti pomembni mejniki v naši preteklosti so kognitivna revolucija, kmetijska revolucija in znanstvena revolucija. Zakaj je do teh revolucij prišlo, se ne ve, a vsaka od njih je imela na razvoj človeka velikanski vpliv.

Kognitivna revolucija

Do nje je prišlo pred 70 000 do 30 000 leti - se pravi enkrat v dolgem časovnem obdobju od trenutka, ko je nekaj sto Sapiensov zapustilo Afriko in začelo z naseljevanjem vsega ostalega sveta, in trenutka, ko so naši predniki začeli ustvarjati prve umetniške predmete. Velja poudariti, da so bili ljudje v tistem obdobju že takšni kot smo mi - izgledali so tako kot mi, imeli enako velike možgane ter enake umske in govorne sposobnosti, kot jih imamo mi. Ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom.

V času kognitivne revolucije so človeški možgani naenkrat začeli drugače delovati. Sapiens je začel razmišljati in se pogovarjati o stvareh, ki jih še ni videl. Tega do takrat ni bilo. Kot se izrazi pisatelj, da bi malo provociral: Človek je začel opravljati druge ljudi; začel pa si je izmišljati tudi zgodbe ter ustvarjati mite. Miti so ljudi medsebojno povezali. Zaradi medsebojnega sodelovanja večih majhnih skupin so Sapiensi postali močnejši in so si pridobili občutno prednost pred ostalimi človeškimi vrstami, na primer Neandertalci, ki so v naslednjih tisočih letih zaradi tega izumrli - četudi so bili bistveno bolje prilagojeni na življenje v mrzli in neprijazni Evropi kot Sapiensi.

Kmetijska revolucija

Ta se je začela pred približno 12 000 leti, neodvisno in dokaj istočasno na različnih delih Zemlje. Ko je Harari začel pisati o začetkih kmetovanja, je bilo prvič, da sem ob branju knjige nejeverno zmajevala z glavo. Od nekdaj sem namreč prepričana, da je odločitev za kmetovanje ena najboljših odločitev, ki jo je sprejel človek. S kmetovanjem si je namreč priskrbel večjo količino hrane in njegovo vsakdanje delo ni bilo več podrejeno golemu preživetju. Lahko se je začel ukvarjati še z marsičem drugim - na primer z umetnostjo, znanostjo in filozofijo.

Yuval Harari se s takšnim razmišljanjem ne strinja. Spet izziva in pravi, da je kmetijska revolucija največja prevara v zgodovini. Zakaj? Pravi, da je že res, da so ljudje potem, ko so začeli kmetovati, lažje prišli do hrane. Vrsta Sapiens je zaradi kmetovanja beležila uspeh - postala je številčnejša in uspešnejša, vendar pa se je za povprečnega človeka s prehodom na kmetijstvo kakovost življenja zmanjšala. Za manj hrane, ki je bila poleg vsega še manj raznolika, kot je bila hrana lovcev in nabiralcev, je moral več delati, saj je moral poskrbeti tudi za elito. Delo je bilo tudi bolj enolično, omejeno in brez tesnega stika z naravo. Pisatelj namiguje na to, da je bilo življenje lovca in nabiralca bolj srečno kot življenje kmetovalca.Tega še vedno ne morem sprejeti in verjeti, pa čeprav pisatelju priznam, da so njegove izpeljave logične, racionalne in zato več kot vredne razmisleka.

V času po kmetijski revoluciji se je v človeški zgodovini ukoreninila tudi patriarhalna miselnost. Moški so imeli celotno zgodovino večjo veljavo kot ženske. Zakaj le? Splošno prepričanje je, da zaradi tega, ker so fizično močnejši, bolj tekmovalni in agresivni. Pisatelj s primeri dokaže, da to ni res. Za uspeh Sapiensa v človeški zgodovini je bila bolj kot moč pomembna družbena spretnost - se pravi to, kako spretni so bili v komunikaciji, druženju in sodelovanju. Splošno znano je, da so ženske v teh prvinah spretnejše od moških. Zakaj potem v zgodovini človeštva niso bile ženske tiste, ki bi imele vodilno vlogo? Pisatelj ne ve točnega odgovora, namiguje pa na možnost, da so naše splošne predpostavke o moških in ženskah napačne. Mogoče za moške vrste Homo Sapiens niso značilne telesna moč, napadalnost in tekmovalnost, kakor se nam zdi, temveč boljše družbene spretnosti in večja pripravljenost za sodelovanje? Ha. Mogoče pa res.

Znanstvena revolucija

Pred približno 500 leti - tam enkrat, ko je Krištof Kolumb odplul proti Ameriki, se je v možganih Homo Sapiensa nenadoma in nepričakovano, brez kakšnega posebnega vzroka, zgodil še en pomemben "klik". Človek si je priznal, da vsega ne ve in da vse znanje še ni odkrito. Nam se takšna trditev zdi nekaj povsem normalnega in logičnega, za predmodernega človeka pa je bilo to revolucionarno odkritje. Predmoderne tradicije znanja (islam, krščanstvo, budizem in konfucijanstvo, tudi antični filozofi) so trdile, da so vse pomembne stvari, ki jih moramo vedeti o svetu, že znane. Vse znanje je že zaobjeto v svetih ali filozofskih knjigah. Potrebno jih je le natančno preštudirati, pa se bo našel odgovor na vsako vprašanje. Če pa v teh knjigah o temi, ki nas zanima, nič ne piše, je stvar povsem nepomembna. O stvareh, ki jih v svetih knjigah ni, sploh ni vredno razpravljati in se o njih spraševati.
Takšen način razmišljanja se je naenkrat končal. Ljudje so ugotovili, da se svet lahko izboljša, če priznajo nevednost in vlagajo v raziskovanje. Ljudje so začeli verjeti v boljšo prihodnost.
In smo tam, kjer smo. Postali smo gospodarji sveta, ki lahko spreminjamo svet in sebe, vključno s tem, da se uničimo.

O mnogočem piše Yuval Harari v svoji knjigi Sapiens, Kratka zgodovina časa - tudi o povsem konkretnih stvareh. Tako mi je razložil, zakaj se težko uprem temu, da ne bi pojedla cele tablice čokolade, potem ko sem jo začela jesti. Rada se bašem s sladkarijami, ker je v meni še vedno nekaj lovca in nabiralca. V času pred začetkom kmetovanja je bila namreč visoko kalorična hrana (kar sladkarije vsekakor so) zelo redka in težko dosegljiva. Naši predniki so tako morali izkoristiti trenutek, ko so jo našli (na primer veliko količino zrelega in sladkega sadja) in jo pojesti v kar največji možni količini. Evo, zelo verjeten evolucijski razlog za požrešnost na čokolado;-)

Proti koncu knjige pisatelj razpravlja tudi o človeški sreči. Zelo racionalno, znanstveno utemeljeno sledi svojemu razmišljanju na to temo. Pove, da sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov. Seveda, saj vemo - bogati ljudje niso (vedno) srečnejši od revnih. Pa tudi zdravje ni obvezen pogoj za človeško srečo. Pisatelj lepo in dosledno sledi svoji rdeči niti in razgali banalno dejstvo, da je naša sreča odvisna od količine in vrste nevrotransmiterjev, ki se nam sproščajo v možganih. In spet provocira: Torej, če bi vsak človek vsak dan dobil primerno količino "hormona sreče", bi bili vsi srečni in zadovoljni. Dosegli bi raj na Zemlji. No, takoj za tem pisatelj prizna, da ni čisto tako. Ljudje namreč sreče (vedno) ne enačimo z užitkom. Najbolj nas osreči to, da ima naše življenje nek smisel.
Uf, tukaj pa potem Harari stopi v zanko, ki si jo je sam nastavil in se iz nje ne more rešiti. Kaj pa je smisel življenja? Za nekoga vera v Boga in posmrtno življenje, za drugega vera v človeka, v dobra dela, solidarnost, v napredek ali pa v večno gospodarsko rast. Harari vse te stvari meče v en koš in jih označi za človeške utvare, oziroma kolektivna slepila....Ja... Ok. Kaj pa zdaj? ... Nič. Rdeča nit Hararijevega razmišljanja se konča in razjasnitev človeške sreče obvisi v zraku, pred očmi razočaranega bralca, ki se počuti opeharjenega.
Po Harariju bi za popolno srečo morali biti ravnodušni do vsega - do zunanjih dogodkov in tudi do naših notranjih občutkov. Nikoli veseli in nikoli žalostni. Od  življenja ne bi smeli ničesar pričakovati. Nikogar ne bi smeli imeti radi. Toda kakšno življenje je to? Srečno, po mojem mnenju, prav gotovo ne.

Knjiga Yuvala Noaha Hararija, Sapiens odpira pomembna vprašanja človeške zgodovine. Nanje poskuša tudi verodostojno odgovoriti. Vsak stavek knjige izpričuje dejstvo, da pisatelj veliko zna. To občudovanja vredno  znanje bi lahko v knjigi razpredal na dolgo in široko, a ga predstavi kratko in jedrnato, kar je težko delo. Človeška zgodovina je predstavljena preko treh revolucij in sicer na način doslednega znanstvenega in ateističnega razmišljanja.  Rdeča nit pisateljevega, sicer logičnega, razmišljanja se občasno prekine in tema obvisi v zraku. Tega mu ne smemo preveč zameriti, saj vendar ne more imeti mnenja in razlage za vsak dogodek človeške zgodovine in današnjega časa.
Kaj je bilo tisto, kar je sprožilo začetek kognitivne, kmetijske in znanstvene revolucije, ni znano niti Harariju. Bralci, ki niso ateisti, tako lahko, če želijo, v tem najdejo tudi dokaz Božjega posredovanja v človeški zgodovini.
Ob branju knjige sem se večkrat počutila nelagodno, saj so me vsebina in pisateljeve miselne izpeljave presenetile, moje lagodne predstave o človeški preteklosti in njegovem razvoju pa so se dodobra pretresle. Tudi zaradi tega lahko knjigo označim za vredno branja. Bralca prisili, da razmišlja o pomembnih stvareh svojega življenja in ga vabi, da nanje pogleda še z nekega drugega zornega kota kot običajno. Pisateljeve predpostavke in izpeljave lahko sprejme kot zelo verjetne - možno pa je tudi - sicer malo težje, da jih zavrne kot povsem irelevantne.

★★★★☆

Yuval Noah Harari
(1976)