Mit o Winnetouju

Karl May (1842-1912), najbolj bran nemški pisatelj vseh časov, je Winnetouja spoznal leta 1860, ko je kot inženir pomagal pri izgradnji ameriške transkontinentalne železnice. Na svoji poti je proga prečkala tudi ozemlje indijanskega plemena Apači. Poglavar tega plemena je bil Winnetou. Vsi vedo, da je bil to pogumen in pravičen, predvsem pa ponosen in plemenit indijanski vojščak; miroljuben, če se je le dalo, a pogosto venderle goreče bojevit, če so bile kratene pravice njegovega plemena.

Apači niso želeli, da bi železniška proga tekla po njihovem ozemlju. Slutili so, da ne bo prinesla nič dobrega. In res je transkontinentalna železnica Indijancem v naslednjih letih popolnoma spremenila ustaljeni način življenja. Še več: Indijanci so bili z njeno izgradnjo prignani na rob preživetja. Beli priseljenci so se lahko s pomočjo vlaka hitreje in bolj množično podajali proti zahodu ter se lažje polaščali indijanskega ozemlja. Z vozečega vlaka so za zabavo streljali na bizone, od katerih so bili Indijanci življenjsko odvisni. Lov na bizone je bil tako množičen, da je bila ob koncu 19.stoletja ta živalska vrsta tik pred izumrtjem.

Indijanci so se v tem razburkanem obdobju ameriške zgodovine borili za svoje pravice, a bili vedno znova izigrani. Karl May, zdaj z vzdevkom Old Shatterhand - tudi sam s poudarjenim občutkom za pravičnost in poštenost, je v tem neenakopravnem boju med belimi priseljenci in Indijanci, stopil na stran slednjih in rodilo se je veliko ter globoko prijateljstvo med dvema možema, ki sta si bila po rasi in načinu življenja zelo različna, a po moralnih vrednotah, ki sta jim sledila, še kako podobna.

O tem čudovitem prijateljstvu je Karl May napisal veliko število avtobiografskih romanov, ki so postali svetovne uspešnice. Po vrnitvi v Nemčijo je imel dr. Karl May tudi številna predavanja, na katerih je natančno opisoval svoja doživetja v Ameriki, odgovarjal na vprašanja oboževalcev in razkazoval predmete, ki jih je prinesel s potovanja. Mit o Winnetuju je bil rojen.

Romane o Winnetouju imamo tudi v slovenskem jeziku. Ne vem, če še vedno navdušujejo mlade bralce, pred 20-imi, 30-imi leti so jih še prav gotovo. Tudi mene.

V letu 2016 sem prebrala kar nekaj knjig, ki sem jih enkrat v preteklosti že brala. Winnetou seveda ni bil med njimi. Še več: prepričana sem, da ga nikoli več ne bom prebirala, pa čeprav zavzema častno mesto v moji knjižnici. Nekatere knjige se namreč lahko berejo le v določenem življenjskem obdobju - Winnetou nekako v drugi polovici osnovne šole, mogoče tudi na začetku srednje. Če jih beremo v drugih obdobjih življenja, izgubijo svoj čar.

S knjigami o Winnetouju sem torej zaključila. Še vedno pa lahko malo nostalgično pogledujem v preteklost. Ali pa si ogledam film o Winnetouju! Tisti, posneti v 60-ih letih prejšnjega stoletja, so bili velika uspešnica. Mene so navduševali skoraj tako zelo kot knjige. Pierru Briceju, ki je v filmih upodobil Winnetouja, sem celo napisala pismo (ki ga sicer nisem nikoli odposlala) in ga prosila za avtogram. 

A tudi filme so včasih snemali drugače, kot jih danes. Bi mi bili še vedno tako všeč, kot so mi bili pred leti? Bi me še vedno prepričale lično vezéne in krojene indijanske tunike? Bi se mi Winnetoujeva sestra Nšo-či z obrazom belke še vedno zdela verodostojna Indijanka? Kdo ve. Vsekakor pa bi bila pred leti izredno vesela, če bi bili filmi tako lahko dosegljivi kot so danes in bi si jih lahko ogledala, kadar koli bi si želela.

Pierre Brice kot Winnetou in
Lex Barker kot Old Shatterhand
(vir: iz fima Winnetou I, 1963)

Zaradi takšnih vprašanj se mi zdi čudovito, da so v letu 2015 posneli nove filme o Winetouju in jih premierno prikazali v času med letošnjim božičem in novim letom na televizijskem programu RTL.
Naloga je bila težka in je od ustvarjalcev filma zahtevala veliko poguma. Težko je namreč konkurirati uspešnim - skoraj kultnim filmom, pa čeprav so bili posneti pred več kot 50-imi leti. No, Winnetouja 2016 je bilo prav zabavno in kratkočasno gledati.

Posneti so bili trije celovečerni filmi. Prvi ima naslov Winnetou - Eine neue Welt, in pripoveduje zgoraj omenjeno zgodbo o gradnji železniške proge preko apaškega ozemlja ter začetkih prijateljstva med Winnetoujem in Old Shatterhandom. Drugi film govori o dogodkih opisanih v romanu Zaklad v Srebrnem jezeru, in ima naslov Winnetou - Das Geheimnis vom Silbersee; tretji del z naslovom Winnetou - Der letzte Kampf, pa je nastal na podlagi knjige Winnetou III in opisuje zadnje skupne dneve Winnetouja in njegovega belega brata Old Shatterhanda. Mit o pogumnem in ponosnem indijanskem vojščaku torej še vedno živi.

Najnovejši filmi o Winnetouju se tako kot jaz nekoliko z nostalgijo ozirajo na preteklost in na v 60-ih letih posnete filme s Pierrom Bricejem v naslovni vlogi. V najnovejših filmih nastopata dva igralca, ki sta igrala tudi v starih filmih o Winnetouju. Eden je srbski igralec Gojko Mitić. Pred 50-imi leti je bil velika filmska zvezda v Vzhodni Nemčiji, saj je upodobil številne indijanske like v filmih, ki so jih snemali na vzhodni strani Berlinskega zidu. V novih filmih po romanih Karla Maya igra Winnetoujeva očeta Inču-čuna. 

Drugi igralec je Mario Adorf. V filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je igral zelo pomembno vlogo nepridiprava Santera. Zaradi te vloge so ga ljudje na ulicah zmerjali z "morlicem". Bil je namreč tisti, ki je v filmu ubil tako Winnetoujevo sestro Nšo-či kot njunega očeta. V novi različici filmov je še vedno negativni lik, imenuje se enako kot pred leti in upodablja očeta tokratne negativne osebe, Santera Jr.

Na nostalgično pogledovanje v preteklost nakazujejo tudi kraji snemanja najnovejših filmov. Filmi so bili posneti na istih lokacijah kot pred 50-imi leti - večinoma na Hrvaškem. Lika, Velebit, Gorski Kotar, Plitvička jezera in nacionalni park Krka so bili odlična kulisa za dogajanje na ameriškem Divjem zahodu. Že zaradi tega si je filme vredno ogledati.
Ker pa v tokratnih filmih ni bilo veliko prostora za ljubezensko zgodbo med Winnetoujem in Ribanno - omenjena je bila le v pogovoru ob večernem tabornem ognju, tudi ni bilo potrebe za snemanje v Postojnski jami :(
Enak ostaja tudi zaključek serije filmov - tudi tokrat se Winnetou žrtvuje za svojega brata Old Shatterhanda. Drugače pač zgodbe o Winnetouju ni mogoče zaključiti.

Kaj pa je v novih filmih drugače?

Dogajanje je precej bolj realistično prikazano, manj je idealiziranja Indijancev in igralci delujejo verodostojnejše kot tisti pred več desetletji.
Indijanci niso več nekakšni otroci narave, ki se sicer radi razjezijo in naredijo kaj nevarnega, a so v osnovi vendarle kljub vsemu zelo naivni.

 Kreshnik Xhelilaj kot Winnetou in
Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand
(vir: © RTL / Nikola Predovic, RatPack, 2016) 

Glavni igralci so odlično izbrani. Mehiška igralka Iazua Larios kot Nšo-či izgleda in se vede kot resnična Indijanka. Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand je podoben Karlu Mayu, kakršnega poznamo s fotografij. Tudi njegov razvoj od zadržanega in skromnega nemškega mladeniča v zagrizenega zagovornika in borca za pravice Indijancev je odlično prikazan. Njegova preobrazba iz mehkega, nežnega mladeniča v zrelega, skoraj grobega in surovega moža Divjega zahoda je enkratna.

Prepričana sem, da so ustvarjalci filma najtežje našli igralca za vlogo Winnetouja, a jim je tudi to izjemno dobro uspelo. Winnetouja igra albanski igralec Nik Xhelilaj, ki je predvsem s svojim izgledom in nekoliko manj z igranjem čisto dobro opravil svoje delo. Verjetno ne bo ponovil uspeha svojega predhodnika Pierra Briceja, ki je bil kar 35 krat na naslovnici priljubljene revije BRAVO, - zdaj so vendarle drugačni časi, pa vendar gledalci najnovejših filmov o Winnetouju nad njim ne bi smeli biti razočarani.

Je pa v novih filmih precej manj akcijskih prizorov - se pravi, precej manj bojevanja in streljanja, manj mrtvih in manj spektaktla kot v starih filmih. Mene to ni motilo, marsikoga, ki pričakuje klasični vestern, pa verjetno bi.

Iazura Larios kot Nšo-či
(vir: RTL, 2016)

Filmi z Nikom Xhelilajem v naslovni vlogi so tudi rasno in kulturno korektnejši od svojih predhodnikov in tako močno posegajo v vsebino romanov Karla Maya ter zgodbo razvijajo po novih poteh. 

V romanu in v obeh sklopih filmov o Winnetouju, se Nšo-či noro zaljubi v Old Shatterhanda, ta pa v vsakem primeru drugače reagira na njeno ljubezen. V romanu je njegova poteza najbolj rasistično obarvana - Karl May Nšo-či namreč zavrne in ji pove, da se on kot belec nikoli ne bi mogel poročiti z Indijanko. V filmih iz 60-ih let je njegova poteza že milejša - njeno možitveno potezo sicer zavrne, a ko mu mrtva leži v rokah, globoko pretresen prizna sebi in ostalim, da jo je ljubil iskreno in globoko. Kaj se zgodi z Nšo-či in Old Shatterhendom v zadnji različici filmov, ki smo jih gledali med božičem in novim letom, zaradi nevarnosti spojlerjev ne bom pisala. Lahko pa povem, da je njun medsebojni odnos povsem drugačen kot je bil do sedaj. Ha, za romantike tudi precej bolj všečen!

Menda v Nemčiji že leta za božične ali velikonočne praznike vsaj na kakšnem od televizijskih programov vrtijo filme o Winnetouju. No, z novo serijo fimov imajo dovolj gradiva za nekaj naslednjih let.

Meni so bili najnovejši filmi o Winnetouju všeč - predvsem zaradi igralcev in posnetkov narave, ki niso dosti slabši od tistih iz starih filmov. In zaradi nostalgije. Glede vsega ostalega pa... No, kar prav je, da nimam več želje, da bi brala Karla Maya. V najboljšem primeru bi se med ponovnim prebiranjem spraševala, kje vendar je tisto, kar me je pred leti tako zelo navduševalo. In odgovor na vprašanje, zakaj le sem se tako zelo spremenila, da me takšne stvari več ne prevzamejo, bi me prav verjetno vsaj malo razžalostil...

Karl May kot Old Shatterhand, (leta 1896)
(vir: Das-Karl-May-Wiki)

P.S.
Romani Karla Maya in vsi nastopajoči junaki, vključno z Winnetoujem, so seveda izmišljeni. Zaradi tega je začetni del mojega prispevka potrebno brati previdno;) Karl May je svoje bralce dolga leta prepričeval o nasprotnem in vztrajno trdil, da se je vse, kar je opisal v svojih knjigah, resnično zgodilo. To je bila še ena od prevar moralno zelo oporečnega moškega - čisto drugačnega, kot se je predstavljal v liku Old Shatterhanda. Zaradi svojih nepoštenosti je bil večkrat celo zaprt. O lažnivosti Karla Maya je v svojem romanu Po njihovih besedah pisala tudi slovenska pisateljica Katarina Marinčič, finalistka za kresnika 2015.
V današnjem času, ko so informacije lažje dosegljive, bi literarno prevaro Karla Maya hitreje razkrinkali, kot so jo pred več kot sto leti. S tem pa bi bili bralci po vsem svetu na žalost prikrajšani tudi za čisto pravi mit - mit o Winnetouju.