Poletno branje

Danes bi vam rada predstavila dve literarni deli, ki sem ju ravnokar prebrala, in sta kot nalašč za poletno branje - ne zato, ker bi bili tako lahkotni ali dopustniško sproščujoči, ampak predvsem zato, ker sta kratki in ju lahko preberete v enem samem vročem poletnem popoldnevu. Obe skupaj. Če nimate volje ali pa ste zaposleni z drugimi počitniškimi dejavnostmi, ki vam preprečujejo zavzeto in skoncentrirano branje debelejših knjig (pri meni je to dokaj pogosto), sta to ravno pravšnja literarna zalogajčka za vas. 

Poleg tega sta obe knjigi povezani s poletjem. Prva se dogaja poleti; druga govori o poletju in stvareh, ki so takrat še posebno očitne.

Obljubim, da ob nobeni od teh dveh knjig ne boste ostali ravnodušni:)

Čingiz Ajtmatov: Džamila

Džamila je čudovita, lirična ljubezenska zgodba, ki se dogaja ob koncu druge svetovne vojne v s stepo poraščeni pokrajini nekje med Kirgizijo in Kazahstanom.
Ona - Džamila, je mlada, poročena muslimanska žena, on - Danijar, je njen daljni sorodnik, ki se je ravno ranjen vrnil z vojne. Zgodbo pripoveduje 15 letni fant, ki je tiste usodne avgustovske dni skupaj z njima prevažal vreče pšenice iz kolhoza, kjer so delali, v bližino železniške postaje, odkoder so žito pošiljali vojakom. Tudi nanj je imela ljubezen med Džamilo in Danijarom velik vpliv. Tisto poletje se je dokončno poslovil od otroštva in spoznal, kaj si v življenju želi.

Povest je poleg ljubezni tudi hvalnica pisateljevi domači deželi, tradicionalnemu - komaj končanemu nomadskemu načinu življenja, a tudi znanilka velikih družbenih sprememb, ki bodo pometle z vsem starim, in mladim ljudem prinesle možnost zaživeti nekaj povsem novega. 

Takole pravi mati prvoosebnega pripovedovalca, ko le-ta pove, da bi rad odšel iz domačega kraja:

"Pojdi... Dobili ste perje in zdaj po svoje mahate s krili...Kdo ve, ali boste visoko vzleteli? Mogoče imate prav. Pojdi..."

Kirgiški in sovjetski pisatelj Čingiz Ajtmatov (1928 - 2008) je komaj 65 strani dolgo povest Džamila napisal leta 1958 in z njo zaslovel širom po svetu.

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Svetlana Makarovič je izdala novo knjigo haikujev. Po "zimskih", ki so zbrani v knjigi z naslovom Zima vezilja, imamo sto novih, pomenljivih in pretresljivih haikujev, ki bodejo - kaj bodejo, suvajo v srce bralca. 

Postavljeni so v poletni čas. Vsebinsko so nekoliko ožje zastavljeni kot tisti iz prejšnje knjige. Poleg zaključnega haikuja, ki pravzaprav ne spada v okvir poletja, a je tako umetniško univerzalen, da ga lahko pesnica uvrsti v katerokoli pesniško zbirko, imamo pravzaprav samo dve temi, o katerih ti haikuji pripovedujejo. 

Prva so živali (in v manjši meri tudi rastline, predvsem rože), ki so v poletnem času še posebno občutljive in na milost ali (precej pogosteje) nemilost prepuščene človeku. Druga tema so begunci, ki v poletnih dneh še posebno intenzivno stopajo po svoji poti. Tudi v spremstvu Kristusa. Vsem pesmim pa je skupno to, da pokažejo, kako grozno brezbrižni smo in s kakšno lahkoto počnemo  ljudem in drugim živim bitjem slabo.

Knjiga, ki je več kot vredna branja.

Za pokušino - tukaj so moji najljubši haikuji iz knjige Naj bo poleti: 

Če začnem na koncu...

Ve poet svoj dolg,

Vzame pištolo v roke,

vase nameri.

...in nadaljujem pri živalih...

Vrže raka v krop.

Ledeni morski koktajl,

zares okusen.

... in rastlinah...

Jaz sem rožica,

v božji vrtec vsajena.

Ostal je pecelj.

...končam pa pri beguncih.

S trnjevo krono,

s težkim križem na rami

z begunci hodi.

Knjiga je opremljena s čudovitimi risbami Svetlane Makarovič same.