torek, 31. julij 2018

Emile Zola: Umetnina

Paul Cezanne (1839-1906) - pomembni francoski slikar, ki je povezal slikarstvo 19. stoletja z moderno umetnostjo - in Emile Zola (1840-1902) - pisatelj in najpomembnejši predstavnik francoskega naturalizma, sta bila velika prijatelja. Skupaj sta hodila v osnovno šolo v Aix-den Provence, se potepala po okolici tega provansalskega mesta in plavala v bližnji reki. Prijateljstvo se je nadaljevalo tudi potem, ko sta odrasla in se napotila v Pariz, kjer sta začela graditi vsak svojo poklicno kariero - eden kot slikar, drugi kot novinar in pisatelj.

Paul Cezanne: Paul Alexis bere Emilu Zolaju
(1870)
(Public domain)
Ko je leta 1885 izšel Zolajev roman Umetnina, se je njuno prijateljstvo naenkrat in za vedno končalo. Po kratkem in izredno uradno napisanem pismu, ki ga je Cezanne poslal Zolaju in se z njim zahvalil za izvod romana Umetnina, so se stiki med njima prekinili. Menda se od takrat dalje prijatelja, ki sta vedno tičala skupaj, nista več srečala. Vzrok za to tiči v vsebini romana Umetnina, ki jo je Cezanne doživel zelo osebno.

Umetnina je eden izmed 20-ih romanov, ki jih je Emile Zola združil v ciklusu Rougon-Macquartovih, in opisujejo usodo številnih članov iste družine iz časa francoskega drugega cesarstva. Umetnina se osredotoča na življenje umetnikov - na njihovo bohemsko življenje v drugi polovici 19. stoletja v Parizu. To obdobje je z vidika umetnostne zgodovine izredno zanimivo, saj je bil to čas, ko se je v likovni umetnosti rojeval nov stil, ki je dodobra zaznamoval vsa naslednja desetletja - slike tega umetnostnega obdobja pa so še vedno izredno cenjene, priljubljene in zaželene med številnimi ljubitelji likovne umetnosti po vsem svetu. V obdobju, ki ga opisuje roman Umetnina, se je rojeval impresionizem, ki je pometel z zadržano in vzvišeno, predvsem pa dolgočasno institucionalno umetnostjo francoskega romanticizma in realizma. Na slike je prinesel žive barve in svetlobo - vse naneseno z ostrimi in hitrimi potezami čopičev ter debelo nanesenimi sloji barve.

Emile Zola je slikarje, ki so ustvarjali impresionizem, dobro poznal: Edouarda Maneta, Clauda Moneta, Pierra Renoira in še mnoge druge - ter seveda svojega dobrega prijatelja Paula Cezanna. Poznal in cenil je njihova dela ter kot novinar tudi pisal umetnostne kritike o njihovih slikah in kipih. Vedel je, kako težko se je rojeval nov stil, kako zasramovan je bil s strani uradnih poznavalcev umetnosti in kako težko so se impresionistične slike priborile svoje mesto na razstavah. Snovi je bilo za cel roman in Emile Zola je s svojim velikim pisateljskim talentom ta roman tudi napisal. 

Osrednja oseba v romanu je Claude Lantier, slikar velikega talenta, ki je krenil po povsem novih umetnostnih poteh in začrtal temelje novega umetnostnega sloga, ki so mu potem sledili še mnogi drugi slikarji. Paul Cezanne se je prepoznal ravno v tem slikarju. A dejstvo, da je Zola ustvaril izredno nadarjenega mladega slikarja po podobi svojega prijatelja, bi za Cezanna pravzaprav ne smelo biti prav nič žaljivo - celo obratno, moral bi se počutiti počaščenega. V prvem delu romana je namreč glavni junak opisan izredno pozitivno. Njegova briljantnost in izjemni talent kar žarita z vsake strani romana. Claude uspe v tem začetnem delu naslikati veličastno sliko, ki med umetniško srenjo sicer vzbudi veliko zgražanje, a je vendar že na prvi pogled jasno, da delo izraža umetnikovo veliko genialnost in izvirnost.

Genialen in briljanten pa je tudi začetek romana Umetnina! Prvo poglavje knjige se splača prebrati, tudi če niste veliki ljubitelji likovne umetnosti in impresionizma. V tem prvem poglavju Claude dobi navdih za svojo - zgoraj omenjeno sliko, in spozna svojo muzo. Srečanje dveh mladih ljudi v nevihtni noči sredi Pariza je silovito, a tudi sila romantično, vsekakor pa nabito s spolno energijo, ki se sprosti v nastanku umetnine, ki jo pozneje opazovalci na razstavi ali neskončno občudujejo ali pa neizmerno zaničujejo - pri tej umetnini srednje poti ni bilo.

A ko pišem o tej prvi Claudojevi sliki kot Umetnini... Ne, to še ni tista Umetnina, ki služi naslovu romana. Veliko Umetnino je šele potrebno ustvariti in tukaj se začenjajo slikarjeve muke ter vse težave, ki spremljajo nastanek resnično genialnega dela, ki ne prenese kompromisov in približkov. Emile Zola v romanu natančno opiše trpljenje genialnega slikarja, ki ga nezadržno vleče k svojemu umetniškemu delu - podobi, ki jo slika, ki jo vedno znova popravlja in na novo ustvarja, ker nikakor ne doseže ideala, ki se ga je zamislil. In tej Umetnini žrtvuje vse - svojo družino in prijatelje. Ter svoje življenje.

V tem drugem delu romana tiči tista vsebina, ki se je tako zelo zamerila Paulu Cezannu, da je prekinil svoje prijateljstvo z Emilom Zolajem. Podoba sicer genialnega slikarja, ki pa kljub vsemu ne uspe ustvariti svoje velike Umetnine, je bila namreč za Paula Cezanna nesprejemljiva, ali celo globoko žaljiva. Meni se sicer zdi ta slikarjeva preobčutljivost krepko pretirana, a takšni so pač genialni umetniki;) - tako Claude Lantier kot Paul Cezanne.

V glavnem junaku romana Umetnina bi se po mojem mnenju prav lahko prepoznali tudi ostali impresionistični (ali pa impresionizmu bližnji) francoski slikarji konca 19. stoletja, ne samo Paul Cezanne. Dokaz za to je že to, da je v dveh slikah, ki sta omenjeni v romanu in ju slika Claude, zlahka prepoznati jasne sledi dveh resničnih platen - obe sta zelo znani, priljubljeni in občudovani, ter nosita veliko umetniško težo in vpliv, ki ju jasno čutimo še danes. Nobene od njiju ni naslikal Paul Cezanne.

Edouard Manet: Zajtrk na travi
(1873)
(Public Domain)
Prva je Zajtrk na travi, Edouarda Maneta, ki je bila leta 1873 razstavljena v Salonu zavrnjenih in je sprožila podobne (negativne in ogorčene) odzive kot jih je v romanu slika z naslovom Na prostem, ki jo je naslikal romaneskni slikar Claude Lantier. Sliki sta si zelo podobni. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da je glavna razlika le v tem, da je na tisti iz romana v sredini kompozicije namesto sedeče, naslikana ležeča gola ženska. Model zanjo je bila Christine - premočena in premražena mlada ženska, ki je v tisti nevihtni noči z začetka romana prespala pri slikarju in služila za utelešenje vse umetniške sile in strasti, ki se je nabrala v mladem slikarju in se izrazila v njegovem prvem pomembnem in za umetniški svet prelomnem likovnem delu.

Claude Monet: Impresija, vzhajajoče sonce
(1872)
(h.arhiv)
Drugo sliko - tisto, ki naj bi v romanu postala naslovna Umetnina, je Zola zasnoval na svetovno znani sliki, ki je impresionizmu dala tudi ime. To je slika Clauda Moneta, Impresija, vzhajajoče sonce. Tako romaneskna kot resnična umetnina upodabljata pristanišče z žerjavi - ena tistega v Le Havru, druga v Parizu, na obeh je upodobljen tudi čoln na Seni. Bistvena razlika med obema slikama pa je v tem, da je na Monetovi sliki čolniček komaj opazen, pri Cloudoju pa je osrednji motiv ravno ta čoln, oziroma če sem bolj natančna, gola kopalka na njem. Ta je Claudoju povzročala težave! Te gole ženske ni in ni uspel naslikati tako, da bi bil zadovoljen. V tej ženski je tičala vsa tragika genialnega umetnika, ki ne more ustvariti resnične umetnine.
Mogoče bi moral ostati le pri upodobitvi pristanišča in reke ter se odreči natančnejši upodobitvi figur, tako kot je to storil Claude Monet v svoji Impresiji. Potem bi lahko nastala slika, ki bi bila Umetnina in bi slikarju prinesla tako želeno slavo in postala potrditev njegovega genialstva.

Naj se odreče upodobitvi gole ženske, za katero je jasno, da ne sodi na sliko, je Claudu svetoval tudi njegov prijatelj Sandoz. Pierre Sandoz je druga pomembna oseba v romanu Umetnina. In po mojem mnenju še en vzrok za Cezannovo užaljenost in zamero. Pisatelja Sandoza je namreč Emile Zola ustvaril po svoji lastni podobi. Mnogo vzporednic se lahko povleče med pisateljem romana Umetnina in pisateljem v romanu Umetnina, a tista, ki je Cezanna najbolj užalila, je bila verjetno ta, da je Sandoz tekom romana, stran za stranjo vedno uspešnejši in bogatejši. Napreduje in je vse boljši. Claudu (aka Cezannu) takšnega uspešnega razvoja pisatelj ni privoščil. Slikar svojega življenjskega cilja ne doseže.

Roman Umetnina, Emile Zolaja, je obvezno branje za vse ljubitelje umetnosti, še posebej impresionizma. S tem romanom smo bralci dobili neposreden vpogled v eno najzanimivejših umetnostnih obdobij - in to iz prve roke.
Če želite izvedeti, kako pomemben in odmeven dogodek je bila vsakoletna razstava slik v pariškem Salonu, berite roman Umetnina. Ljudje so se v velikanskih množicah zlivali v razstavne prostore, kjer je bilo na tisoče še nikoli razstavljenih slik. Naša Ivana Kobilica je uspela razstavljati v Salonu; impresionističnim slikarjem je to uspelo le redko.
Če želite izvedeti, kako predanost neki stvari - v tem primeru likovni umetnosti, ruši vse drugo v svoji okolici, berite roman Umetnina. 
Če bi radi, da se vam med branjem knjige brez ilustracij, v možganih rišejo impresionistične slike, ki ste jih mogoče nekoč že videli, pa potem pozabili nanje, počasi in nevsiljivo, ena za drugo, berite roman Umetnina. 

Emile Zola se je spoznal na to, o čemer je pisal. Čeprav vsega, kar je napisal in predvideval, seveda, ni vzeti za čisto zlato. V nečem se je  vsekakor zmotil. Leta 1896 - več kot deset let po izdaji romana Umetnina, je o svojem mladostnem prijatelju slikarju napisal: šele danes vemo, da odkrivamo genialne delce velikega neuspelega slikarja. Emile Zola prav zares ni verjel v Paula Cezanna. Ni verjel, da bo kdajkoli uspešen in cenjen slikar, ki bo naslikal svojo Umetnino. Zolajeva zmota je bila velikanska.

Paulu Cezannu je uspelo ne samo to, da je naslikal Umetnino, naslikal jih je več in te visijo po vseh slavnih muzejih in galerijah sveta. In skoraj bi si upala trditi, da jih dandanes ljudje opazujejo in občudujejo pogosteje in raje, kot berejo romane Emile Zolaja. Romani Emile Zolaja so sicer prestali preizkušnjo časa, saj jih še vedno tiskajo in berejo - tudi prevajajo; dokaz za to je sveži in čisto novi slovenski prevod:) - a vseeno sodijo v nek drug, pretekli čas. Slike Paula Cezanna pa po skoraj 150 letih od svojega nastanka še vedno delujejo izredno sveže in moderno. Ni slučaj, da je Paula Cezanna visoko cenil tudi Pablo Picasso. "Cezanne! Cezanne je bil oče nas vseh," je nekoč rekel.

★★★★★

Paul Cezanne: Gozd
okoli 1890
(Public domain)
Zola, Emile
Umetnina
iz francoščine prevedel Jaroslav Skrušny
originalni naslov: L'oeuvre
spremno besedo napisal Tone Smolej
Ljubljana 2017, Beletrina
573 strani
ISBN 978-961-284-291-8

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)