Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2