Katharina Adler: Ida

Če bom kdaj poskusila napisati roman, se bom pisanja lotila na takšen način, kot se ga je pri ustvarjanju svojega prvenca lotila Katharina Adler. Izbrala bom resnično zgodbo, ki mi bo služila za ogrodje romana - za trdno vodilo v primeru, če bo nastopila nevarnost, da pri pisanju zaradi svoje neizkušenosti skrenem s poti, ki ji je sicer nujno slediti, če hočeš napisati dober roman. A vendar ta, iz resničnosti vzeta zgodba, ne bo tako jasno začrtana in dosledna, da bi me omejevala pri moji lastni domišljiji in ustvarjalnosti. V njej bo še vedno dovolj praznega prostora - nejasnih in nerazloženih dogodkov, ki jih bom morala zapolniti s svojim lastnim ustvarjalnim delom.

Katharina Adler v svojem romanu Ida, opisuje življenjsko zgodbo svoje prababice. Ko ljudje izvedo, za kakšno zgodbo gre, zastrižejo z ušesi in povzdignejo obrvi. Začne jih zanimati. Da je zgodba res obetajoča, kaže tudi to, da je pisateljica z njo - še preden je bil roman napisan, uspela prepričati komisijo, ki na Bavarskem podeljuje literarne štipendije. 

Ida Bauer (pozneje Adler) - glavna in naslovna junakinja romana, je bila ena izmed bolnic Sigmunda Freuda - svetovno znanega dunajskega psihiatra in nevrologa, utemeljitelja psihoanalize, z začetka prejšnjega stoletja. Freud je o njej pisal v svojem delu o histeriji (Bruchstück einer Hysterie-Analyse), kjer je znana kot "primer Dora". In ta Freudov zapis je tista zgodba, ki je Katharini Adler predstavljala osnovo oz. trdno jedro romana.

Zgodba je zelo zanimiva, kot so zanimivi večinoma vsi klinični primeri Sigmunda Freuda, najbolj seveda zaradi njegove izvirne psihoanalitične razlage.

Ida se je zdravila pri Freudu zaradi nenadnih in zelo pogostih napadov kašlja ter izgube glasu. Zdravljenje je začela leta 1901, ko je bila stara 18 let. Predvideno je bilo enoletno zdravljenje, 6 seans tedensko, eno uro na dan. A Ida je že po treh mesecih prekinila s terapijo.
Ti trije meseci psihoanalize pa so vseeno zadostovali  Sigmundu Freudu, da je iz kliničnega primera izluščil zaključke in zanj tipične razlage Idinih težav, ki jih je pozneje objavil tudi v strokovnem delu. V ozadju Idinih zdravstvenih težav je bila po Freudu, seveda, spolnost. Izkaže se namreč, da je Ido že od 13. leta starosti dalje spolno nadlegoval eden od očetovih prijateljev. Da pa je bila zgodba še bolj zapletena, - žena tega prijatelja, je imela ljubezensko razmerje z Idinim očetom. Pa tudi to še ni vse. Oče je zdravljenje svoje hčerke zaupal Freudu, ker je imel sam dobre izkušnje z njegovim zdravljenjem, saj se je z njegovo pomočjo znebil sifilisa.

Ko Ida v romanu na lastno pest prekine zdravljenje pri Freudu, se kot bralka nisem mogla znebiti občutka, da je glavna junakinja dojemala svoje težave od vseh nastopajočih še najbolj pametno in racionalno. Hja, kaže, da je svoja kašelj in izgubo glasu razložila na najbolj preprost in najverjetnejši način - s prehladom. Ni iskala globljih psihosomatskih vzrokov, ki pri Freudu vedno prej ali slej trčijo ob spolnost. Kdo je imel bolj prav - Freud ali Ida, ne vemo.

Katherina Adler je to Freudovo zgodbo o svoji prababici primerno romaneskno predelala. Tu je bil prostor za pisateljičino domišljijo in ustvarjalnost. Na mestih, kjer je zgodba ohlapna in nedodelana, je dodala svoje videnje in razlago. Tako nismo dobili samo zgodbe o nekem kliničnem psihiatričnem primeru ali zgodbe o moralno vprašljivi družini, ampak mnogo več. Roman Ida je tako postal tudi zgodba o ženski emancipaciji - Ida se je namreč uprla očetu in Freudu ter začela - kakor bi to lahko označili, življenje moderne ženske. 

Potem je tukaj tudi zgodba o emigraciji, sa je morala Ida kot judinja pobegniti pred nacizmom v Avstriji; naselila se je v Združenih državah Amerike in živela v Chicagu ter New Yorku. 

Tretja zgodba, ki jo najdete v romanu, je zgodba o socialni demokraciji, saj je bil Idin brat Otto Bauer eden najbolj znanih utemeljiteljev tega političnega gibanja. 

Velik del pripovedi pa je posvečen tudi glasbi, saj sta bila tako Idin mož kot tudi njen sin glasbenika. Eden bolj, drugi manj nadarjen.

Roman je pisan nekronološko, preskakuje z enega dela Idine življenjske zgodbe na drugega, a je sledenje poteku dogajanja kljub vsemu gladko in ne predstavlja težav, saj je začetek vsakega poglavja opremljen tudi z letnico in krajem dogajanja. V romanu so tudi avtentični Freudovi zapisi o kliničnem "primeru Dora" in njegovo dopisovanje s kolegi zdravniki.

Katharina Adler je roman Ida pisala pet let. Glede na obsežnost romana, še bolj pa glede na široko tematiko, s katero se roman ukvarja, to ni prav nič presenetljivo. Izdajo romana so spremljala velika pričakovanja in tudi po izidu je bilo romanu posvečeno izredno veliko pozornosti. Ne morem se izogniti občutku, da zaradi zgodbe same - Freudove zgodbe o Dori, ne pa zaradi umetniškega prispevka pisateljice. 

A tudi z vidika tega, da zakrije svojo pisateljsko neizkušenost, je imela pisateljica z izbiro teme pisanja, še bolj pa z izbiro glavne junakinje romana, srečno roko. Če namreč pisatelj piše o življenju psihiatrične bolnice, si lahko privošči tudi kakšne napake ali pa nespretnosti pri opisu in predstavitvi osebe. Psihično bolne osebe namreč vsaj občasno delujejo zmedeno ter nekoherentno. Ida se tako marsikdaj kaže v malce nenavadni ali nepričakovani; lahko bi rekli tudi neverodostojni ali neživljenjski podobi - za kar pa (si lahko misli prizanesljivi bralec) ni nujno kriva pisateljičina neizkušenost, ampak bi bila prav lahko odraz  "histerične" narave glavne junakinje. 

To je začutiti že na samem začetku romana, ko Ida Adler leta 1940 prispe v New York. Tam jo pričaka sinov prijatelj in srečanje med mladim moškim in tedaj že 58 let staro Ido je izredno prisrčen. Ida deluje ljubeznivo in prijazno. Potem pa, le malo pozneje, ob skupnem življenju s sinom in snaho v Chicagu, je kot bi brali o neki povsem drugi ženski - zoprni in zajedljivi, nesramni in mogoče celo škodoželjni. 

Roman Ida, Katharine Adler je čisto soliden prvenec z dobro promovirano psihiatrično zgodbo z začetka prejšnjega stoletja, kjer pa slavna stranska oseba romana zasenči bledo in precej neverodostojno izrisano glavno junakinjo, ki po vrhu vsega še prav nič simpatična ni.

★★★☆☆

Katharina Adler
(foto. Christoph Adler, FAZ)

Adler, Katharina

Ida

2018, Rowohlt Verlag GmbH

509 strani

ISBN 978 3 498 00093 6