Začetek oktobra je čas za nagrade

V začetku oktobra podelijo vsaj tri pomembne literarne nagrade.
Največja med njimi je Nobelova nagrada za literaturo. Pred podelitvijo nagrade se je omenjalo kar nekaj imen pisateljev in pisateljic, ki naj bi bili glavni favoriti.
Med njimi je bil spet in kot vedno zadnja leta Haruki Murakami - meni sicer ne preveč simpatičen japonski pisatelj, ki ima veliko knjig prevedenih tudi v slovenščino.
Drugi večni kandidat za nagrado je bil Philip Roth - cenjen ameriški pisatelj, pri katerem se glede Nobelove nagrade že kar malo mudi, saj jo lahko podelijo samo živečim pisateljem. Tudi Roth ni med mojimi najljubšimi pisatelji.

Zanimivo ime favoritke, ki je pricurljalo v javnost, je ime beloruske novinarke Svetlane Aleksijevič. Nobelova nagrada za neleposlovno pisateljevanje, ki bi ga lahko dobila, bi bilo malo presenečenje.
Sama sem bila prepričana, da bo nagrado dobil kenijski pisatelj Ngugi wa Thiong'o. To se mi je zdelo še posebno verjetno potem, ko sem slišala za intervju člana švedske Akademije Horaca Engdhala, ki ga je imel dan pred podelitvijo nagrade. Povedal je, da literatura zahodnega sveta ni več tako živa in barvita, kot je na primer v Afriki, in bi si tako mogoče kateri od afriških avtorjev bolj zaslužil Nobelovo nagrado kot kdo iz Evrope. Potem je podal še skoraj bogokletno izjavo, da so evropsko in ameriško literaturo uničile pisateljske štipendije in delavnice kreativnega pisanja - da zaradi njih vsi pisatelji pišejo enako (nezanimivo).
Verjetno bo v tem kar nekaj resnice. Snov, ki jo pisatelj za svoje knjige črpa iz resničnega življenja, je prav gotovo kvalitetnejša od tiste, ki jo pridobi na potovanju, ki ga krije štipendija. Znanje, ki ga pisatelj pridobi na delavnicah kreativnega pisanja pa lahko pomaga le, če preveč ne omejuje pisateljeve svobode.

Patrick Modiano

Ob razglasitvi letošnjega dobitnika za Nobelovo nagrado se je vseeno izkazalo, da je dolgočasna Evropa premagala barvito Afriko. Nobelovo nagrado je namreč dobil francoski pisatelj Patrick Modiano, ki ga pred podelitvijo ni nihče omenjal. Tudi sama ga ne poznam. Označujejo ga kot modernega Prousta, kar je zelo pogumna oznaka za katerega koli pisatelja. Težko si namreč predstavljam, da bi kdo - posebno pa v to današnjem času - pisal tako kot je pisal Proust (V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet...). Vsekakor pa bom v bližnji prihodnosti prebrala kakšno njegovo delo. Na srečo jih je kar nekaj prevedenih tudi v slovenščino.

Če je bila podelitev Nobelove nagrade za literaturo vsaj nekoliko presenetljiva, pa ni bilo velikega presenečenja pri dobitniku Deutscher Buchpreis. Dobil jo je Lutz Seiler. Ne samo žirija, tudi večina nemške strokovne javnosti se je strinjala, da je njegov roman Kruso najboljši od vseh finalistov. O romanu sem že nekaj napisala ob razglasitvi šesterice finalistov za nagrado v začetku septembra. Roman je pisateljev prozni prvenec. Odlikovala naj bi ga poetičnost jezika, kar pa ni čudno, saj je bil pisatelj do sedaj predvsem znan (in tudi nagrajevan) kot odličen pesnik.

Zadnja velika nagrada - Man Booker Prize, je bila podeljena včeraj pozno zvečer. Njeno podelitev sem spremljala na twiterju. Zanimiva izkušnja. Na domeno #ManBooker2014 so prihajali tviti z vseh koncev sveta. Bralci so držali pesti za svoje favorite in nestrpno čakali uradno razglasitev zmagovalca. Vleklo se je, a razpoloženje je bilo odlično. Čutila se je tesna povezanost ljubiteljev dobre knjige, ki smo bili razpršeni po vsem svetu! V Avstraliji so likali šolske uniforme svojim otrokom in že pripravljali zajtrke; v Evropi smo si nekateri želeli v postelje, a nismo zmogli, ker smo si pred tem preveč močno želeli izvedeti ime dobitnika nagrade.
Moja favorita sta bila Richard Flanagan in Ali Smith. O Flanaganovem romanu sem nekaj malega napisala že ob razglasitvi širših kandidatov za nagrado konec julija; o romanu Ali Smith, How To Be Both, pa ob razglasitvi finalistov za nagrado.

Richard Flanagan

Nekaj pred enajsto ponoči je postalo jasno, da je zmagal avstralski pisatelj Richard Flanagan. Nagrado je dobil za svoj roman, The Narrow Road to the Deep North, ki pripoveduje o življenju avstralskega vojaka v japonskem vojnem taborišču v Burmi med drugo svetovno vojno.
V govoru ob podelitvi nagrade se je zahvalil svoji ženi Majdi (ki je slovenskih korenin!) za vso podporo in spregovoril o romanu kot literarni zvrsti. Povedal je, da se mu roman zdi največji duhovni, estetski in intelektualni izum človeške vrste. Romani niso ogledalo življenja. Niti ne razlagajo življenja. Niso vodilo za življenje. Romani enostavno so življenje - ali pa jih ni.

Sočasno z izbiranjem dobitnika nagrade booker, časopis Guardian podeljuje zanimivo nagrado Not the Booker Prize. Nagrada naj bi pomagala k večji prepoznavnosti angleških knjig preteklega leta, ki so jih pri izbiranju dobitnika bookerjeve nagrade spregledali. Glasovanje za nagrado je izredno demokratično. Pri izbiri zmagovalca sodelujejo tako bralci časopisa kot posebna žirija.
Med letošnje finaliste za Not the Booker Prize so se uvrstili naslednji romani:

• Simon Sylvester: The Visitors 
• Donna Tartt: The Goldfinch 
• Tony Black: The Last Tiger 
• Luis Armand: Cairo 
• Iain Maloney: First Time Solo 
• Mahesh Rao: The Smoke Is Rising

Prepričana sem bila in želela sem si, da bi zmagala Donna Tartt, letošnja dobitnica Pulitzerjeve nagrade, a se to ni zgodilo. Da njen roman The Goldfinch bralcem in kritikom časopisa Guardian ni tako zelo všeč kot meni, je nakazovala že uničujoča kritika vodje bralnega krožka, Sama Jordisona. Skritiziral je tiste stvari v romanu, ki so se meni zdele odlične. Začeten del romana, ko glavni junak čaka na mamino vrnitev in sluti, da je ne bo, se je meni zdel enkraten, Jordisonu pa dolgovezen. Za zadnjih 30 strani romana, ki so se meni zdele odličen povzetek ideje romana, so bile zanj primer pisanja, ki si ga dober pisatelj nebi smel privoščiti. No, Lišček bo vseeno ena mojih najboljših knjig prebranih v tem letu, Donno Tartt pa tudi ne bo preveč potrlo, ker ni dobila nagrade.
Not the Booker Prize je dobil Simon Sylvester za svoj prvenec The Visitors. Zgodba se dogaja na osamljenem škotskem otoku, na katerga se nihče ne priseli, pač pa prav rad odseli in kjer mladostniki nimajo početi drugega, kot da popivajo. A ljudje se z otoka ne samo odseljujejo, ampak tudi izginjajo. Kriminalka, torej. Z dodatkom fantazije, saj v romanu nastopajo tudi selkiji. To so tjulnom podobna bitja, ki na kopnem lahko odvržejo svojo kožo in zaživijo kot normalni ljudje.

Oh, toliko zanimivih knjig in tako malo časa za branje!

moški selki

Viri slik:

Patrick Modiano: wordpress.com

Richard Flanagan: businessinsider.com

selki: deviantart.com