Folio Prize in Leipziger Buchpreis

Trojčku velikih britanskih nagrad za literarturo - Booker, Costa in Bailey's Women's Prize, se je z letošnjim letom pridružila še nagrada Folio.

Povod za ustanovitev nagrade je bilo to, da je leta 2011 žirija, ki je izbirala dobitnika bookerja, izjavila, da bo pri izbiri zmagovalca poleg kakovosti upoštevala tudi "berljivost" romanov. Pojavil se je strah, da naenkrat kakovost romanov ne bo več najpomembnjša pri podelovanju nagrade in da bodo med kandidati za bookerja začeli prevladovati lahkotni, povprečni romani, ki bodo težili samo k čim večjemu zaslužku, kakovost bo pa šele drugotnega pomena. Tako se je pojavila ideja, da se ustanovi nova nagrada, ki bo povdarjala in v knjigah iskala edinole odličnost.
Glavni namen nagrade Folio je tako to, da izpostavi odlična literarna dela, ki bodo pustila svoj pečat še leta po izdaji in jih širi med bralce. Pogoji za kandidiranje so široki kolikor se (za bitansko literarno srenjo) le da. Za nagrado se lahko potegujejo literarna dela katerega koli žanra in s katerga koli konca sveta. Edina pogoja sta, da je knjiga napisana v angleškem jeziku in da je izdana v Veliki Britaniji. Sponzor nagrade je The Folio Society, založba, ki izdaja knjige, ki so si že priborile mesto v literarni zgodovini ali pa so na poti tja. Vrednost nagrade je £ 40 000, kar jo uvršča med Bailey's Women's Prize (£ 30 000) in Man Booker Prize (£ 50 000).

Tako mimogrede, z "berljivostjo" po mojem mnenju ni nič narobe, sploh pa je ne bi smeli enačiti s slabo kakovostjo romanov. Glede na to si ne predstavljam povsem jasno, kakšno mesto bo nagrada Folio uspela zavzeti med ostalimi "velikimi" nagradami. Vseeno pa je zelo dobrodošla:)

V februarju letos so bili tako izbrani prvi finalisti za nagrado (shortlist):

• Anne Carson: Red Doc 
• Amity Gaige: Schroder 
• Jane Gardam: Last Friends 
• Kent Haruf: Benediction 
• Rachel Kushner: The Flame Throwers 
• Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
• Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
• George Saunders: Tenth of December

George Saunders

V začetku marca pa so izbrali še zmagovalca. To je postal George Saunders, ki je dobil nagrado za zbirko svojih kratkih zgodb. Zmagovalca hvalijo kot izredno dobrega pisatelja. V New York Times Magazinu so celo zapisali, da bo Tenth of December, "najboljša knjiga, ki jo boste prebrali v tem letu". Kratke zgodbe v nagrajeni zbirki so temačne in smešne hkrati. Kot take verjetno ne bodo prišle na moj "must-read" seznam.

Zanima me, koliko knjig s seznama finalistov za Folio Prize se bo znašlo tudi na listi kandidatov za bookerja - še posebej zdaj, ko za bookerja lahko kandidirajo tudi ameriški pisatelji. Zvedela bom sredi poletja:)

V Leipzigu se je pa ravno končal eden večjih in pomembnejših knjižnih sejmov. Imenujejo ga tudi največje nemško praznovanje branja. Knjižne nagrade podeljene na tem sejmu so precej cenjene. Podeljujejo jih v treh kategorijah: za strokovno knjigo, za prevod in za beletristiko.
Nagrado za leposlovje je dobil Saša Stanišić za svoj drugi roman Vor dem Fest.
Saša Stanišić se je rodil leta 1978 v Višegradu v vzhodni Bosni (ja, točno tam, kjer je most na Drini - most, o katerem je pisal Ivo Andrić in dobil Nobelovo nagrado za literaturo). Kot 14 letni fant, ki ni znal besedice nemško, se je s starši (materjo Bosanko in očetom Srbom) pred vojno v Bosni umaknil v Nemčijo. Tam je končal študij jezikoslovja in je že priznan pisatelj.
Leta 2006 je izdal svoj prvi roman Wie der Soldat das Grammofon repariert, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Kako vojak popravi gramofon. Preveden je v več kot 30 jezikov in je velika literarna uspešnica. Ob izidu v slovenskem jeziku so v Bukli napisali, da je to knjiga za jugonostalgike. Skozi otroške oči opisuje življenje v Višegradu v 80-ih letih prejšnega stoletja. Pisano je s pridihom magičnega realizma.
Roman Vor dem Fest se dogaja v manjšem nemškem  kraju na področju Uckermarka. To naj bi bil roman o zadnjem koščku Nemčije, ki še ni globaliziran. Oba Stanišićeva roman sta si tako na nek način podobna, saj oba opisujeta dogajanje v kraju, kjer se ljudje poslavljajo od nečesa starega, prežetega z legendami in miti, ter stopajo v novo obdobje.

Saša Stanišić

Ob opisovanju življenjske poti Saše Stanišića sem se spomnila na Teo Obreht. Oba mlada (in slavna) pisatelja imata presenetljivo podobni življenjski poti. Oba izhajata s področja bivše Jugoslavije. Kot otroka sta doživela balkansko vojno in zaradi nje s starši odšla v tujino - Obrehtova v Združene države Amerike. Izkušnjo vojne sta predelala in s pomočjo magičnega realizma ubesedila v romanu - Obrehtova v Tigrovi ženi. Nobeden od njiju ni pisal v materinem jeziku. Oba romana sta bila med bralci in kritiki lepo sprejeta - Tea Obreht je za svoj roman dobila nagrado Orange.

Balkanska vojna je tema, ki še vedno vznemirja zahodni svet.