Celovec 2014

Že 38 let se vsak prvi teden v juliju v nam bližnjem Celovcu zberejo številni ljubitelji literature v nemškem jeziku. Pridejo pisatelji in založniki iz Avstrije, Nemčije in Švice. V zadnjih letih se druženje, ki je zelo prepoznavno in cenjeno, imenuje Tage der deutschsprachigen Literatur (Dnevi literature v nemškem jeziku). Glavni namen prireditve je podelitev prestižne nagrade Ingeborg Bachmann, dogaja pa se še marsikaj drugega.

Ingeborg Bachamnn je bila ena najpomembnejših nemško govorečih pesnic in pisateljic. Rojena je bila leta 1926 v Celovcu. Leta 1973 je tragično umrla zaradi požara, ki je izbruhnil v njenem pariškem stanovanju. Pokopana je v Celovcu. V njen spomin mesto Celovec od leta 1977 podeljuje nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za nemško pišoče pisatelje. Denarna vrednost nagrade je 25 000 evrov.

Izbor nagrajenca je izredno zanimiv. Način tekmovanja je takšen, da od kandidatov za nagrado zahteva kar nekaj poguma in samozavesti.

Žirija, ki jo sestavlja sedem strokovnjakov za nemško literaturo iz Avstrije, Nemčije in Švice, vsako leto povabi 14 pisateljev ali pisateljic, da preberejo odlomek iz svojega literarnega dela, ki je napisano v nemškem jeziku in še ni bilo objavljeno. Branje poteka v deželnem studiju avstrijske RTV, (ki ga, mislim, začasno prestavijo ob Vrbsko jezero) kjer se celotna prireditev tudi snema - pred radovedno publiko in natančno žirijo.
Po končanem branju posameznega pisatelja ali pisateljice sledi razprava, v kateri vsak član žirije pove svoje mnenje o prebranem. Razprava je pogosto burna, mnenja so ostra, včasih celo neusmiljena. Marsikatero od del je pred očmi publike in širše javnosti, ki dogodek spremlja tudi preko elektronskih medijev in socialnih omrežij, dobesedno raztrgano.
Prepričana sem, da je za takšno neposredno soočenje pisatelja s kritiki potrebno obilo poguma in samozavesti. Pisatelji morajo biti pripravljeni na uničujoče kritike svojega dela. Zaradi tega ne smejo biti potrti ali celo izgubiti volje do pisanja. Pa vendar je težko sedeti na odru in poslušati, kako grajajo tvoje delo, v katerga je bilo vloženo toliko truda in časa. To je težko, še posebno, če pisatelji menijo, da so kritike mišljene kot osebni napad nanje.
A mnenja žirije o prebranih delih so pogosteje pohvalna kot ne. Za posameznega pisatelja se zavzame vsaj tisti od članov komisije, ki ga je v Celovec povabil. Člani žirije tudi opozorijo na odlične plati posameznih del in le-te še posebej izpostavijo. Marsikatero branje na Tage der deutscehsprachigen Literatur v minulih letih je predstavljalo začetek odlične pisateljske kariere za mnoge še neuveljavljene pisatelje in pisateljice. Je pa že tekom branja in razprav o prebranem pogosto jasno, katero delo ima možnosti za končno nagrado; pa tudi to, kateri pisatelji so bolj ali manj odpisani.
Za bralce in ljubitelje literature v nemškem jeziku je takšna prireditev v vsakem primeru velika poslastica, pisatelji pa s kritikami pridobijo pomembno vodilo za svoje nadaljnje pisateljevanje.

Letos je v Celovcu svoja dela bralo le 13 pisateljev in pisateljic. Nemka Karen Köler, ki je bila tudi povabljena na tekmovanje, je zbolela in ni uspela priti na prireditev. Nekateri so predlagali, da njeno delo prebere nadomestni bralec ali pa da se branje izvede preko skypa, a organizatorji prireditve se s tem niso strinjali. Obveljalo je mnenje, da mora na prireditvi pisatelj sam brati svoje delo in se neposredno soočiti z mnenjem žirije. A na žalost je bilo s tem (mogoče) najboljše besedilo že na samem začetku izključeno iz tekmovanja, so pisali v nemškem tisku.

Po treh dneh branja in diskusij so člani žirije to nedeljo z javnim glasovanjem, ki je potekalo v več krogih, in z utemeljitvami svojih odločitev izbrali letošnjega zmagovalca, dobitnika nagrade Ingeborg Bachmann. To je postal Tex Rubinowitz s svojim tekstom Wir waren niemals hier. Kot je poudarila članice žirije, besedilo pripoveduje o divji, lepi in zelo posebni ljubezenski zgodbi med Litvanko Irmo in prvo osebnim pripovedovalcem, študentom iz Hanovra, ki se srečata na Dunaju. Besedilo je pisana na lakoničen in satiričen način.

Nagrado publike, ki je glasovala preko interneta, je dobila Getraud Klemm za svoje delo Ujjayi, ki opisuje dan mlade mamice, ki je zaradi naporov ob skrbi za majhnega otroka anksiozna in celo agresivna ter si želi le to, da bi se končno naspala. In da ne bi bila samo mama, ampak spet tudi ženska.

Senthuran Varantharayah (1984)

Moj favorit je bil Senthuran Varatharayah - tridesetletni pisatelj, ki do sedaj še ni izdal nobenega literarnega dela. Rojen je bil v Jaffni v Šri Lanki, zdaj pa živi v Berlinu in študira filozofijo, teologijo in kulturologijo. Naslov njegovega dela je bilo Vor der Zunahme der Zeichen. Besedilo je napisano kot facebook pogovor med dvema mladima človekoma - otrokoma političnih imigrantov, ki drug drugemu, ne da bi se kdaj srečala ali natančneje spoznala, pripovedujeta zgodbi o svojih družinah. Ona je albanska begunka s Kosova, on pa - po vsej verjetnosti alter ego pisatelja - begunec s tamilskega dela Šri Lanke. Senthuran Varatharayah je bil všeč tudi žiriji, saj je šele v tretjem krogu glasovanja izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Texu Rubinowitzu. Na koncu je dobil nagrado 3sat-Preis v vrednosti 7 500 evrov. Zanimivo bo spremljati njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero.
Branje Senthurana Varatharayah in razpravo članov žirije o njegovem delu sem si v celoti ogledala na televiziji in sedaj natančno vem, kako tekmovanje poteka. Priznam, da mi je všeč. Predvsem cenim zavzetost žirije, da res natančno in pozorno predela posamezno besedilo ter nato jasno pove svoje mnenje. Tako utemeljeno mnenje je lahko sprejti in razumeti - tudi če se s povedanim ni mogoče povsem strinjati.

Z Bachmannovo nagrado smo povezani tudi Slovenci. Leta 2011 je to prestižno nagrado dobila Maja Haderlap za svoj, najprej v nemščini napisan, nato pa tudi v slovenščino preveden roman, Angel pozabe.
Maja Haderlap je bila letos častna gostja Dni literature v nemškem jeziku. Zaupano ji je bilo uvodno predavanje na slavnostni otvoritvi prireditve, kar je vsekakor velika čast. Naslov njenega predavanja je bilo Im Licht der Sprache (V luči jezika), govorila pa je o tem, kako težko je bilo zanjo prestopiti iz slovenskega v nemški jezik in kakšno je življenje na periferiji enega in drugega jezikovnega območja.

Vse o poteku dogodkov v Celovcu si lahko preberete na uradni strani prireditve.

Želim si, da bi takšen praznik literature imeli tudi v Sloveniji:-)

Dobitnik nagrade Ingeborg Bachmann,
Tex Rubinowitz (1961)