petek, 06. junij 2014

Literarna nagrada za pisateljice

Eimear McBride z Baileys Women' Prize for Fiction
Kakšen splet okoliščin. Letošnji dobitnici Baileys Women' Prize for Fiction (pred tem znane kot nagrada Orange), ki so jo podelili to sredo, skoraj ne bi uspelo izdati svojega zmagovalnega romana.

Gre za prvenec, A Girl is a Half-formed Thing, ki ga je irska pisateljica Eimear McBride napisala v borih šestih mesecih (disciplinirano, 1000 besed na dan), a potem skoraj deset let zaman iskala založbo, ki bi ga bila pripravljena izdati. Zakaj so založbe ena za drugo zavračale njen rokopis, pravzaprav ni težko ugotoviti. Bralcu, ki prebere nekaj začetnih strani romana, je hitro jasno, da gre za svojevrsten stil pisanja. Stavki so kratki, ritem nizanja besed se vedno znova prekinja, ni vejic, veliko je pik.
Za pokušino citat začetnih stavkov romana:
For you. You’ll soon. You’ll give her name. In the stitches of her skin she’ll wear your say. Mummy me? Yes you. Bounce the bed, I’d say. I’d say that’s what you did. Then lay you down. They cut around. Wait and hour and day.”
Jasno, da takšen način pisanja ni všeč vsakemu in da bo večina bralcev - med njimi tudi uredniki, ki odločajo o tem, kateri romani se bodo izdajali - knjigo kaj hitro odložila kot pretežko.
A vendar ni težaven le način pisanja (ta je pravzaprav takšen, da ga zlahka razumemo tudi bralci, ki nam angleščina ni materni jezik, saj je besedni zaklad zelo preprost in razumljiv), zahtevnejša je sama vsebina romana. Roman pripoveduje o dekletu, ki ga zaznamujeta dve hudi življenjski izkušnji - spolna zloraba in bratova smrt zaradi možganskega tumorja. Predstavljam si, da je tisto, kar od bralca te knjige zahteva največ napora to, da so mu za razumevanje dogajanja na voljo le kratki stavki, ki so sestavljeni iz sila preprostih, a nedvoumnih besed, iz katerih  mora potem sam izluščiti vse odtenke dekletovih tragičnih doživetij in občutkov, ki bi bili sicer lažje razumljivi ob bolj nazornih opisih. To potem daje knjigi poseben čar in pečat izvirnosti.

Ko je Eimear McBride končno uspelo izdati knjigo, so kritiki roman zelo hitro razglasili za mojstrovino. Laična bralska javnost je bila manj navdušena. Od vseh petih finalistk za letošnjo nagrado Baileys, je ravno roman McBridove na Amzonu dobil najnižjo oceno bralcev.

Tudi sama sem bila ob razglasitvi letošnje zmagovalke za nagrado Baileys nekoliko razočarana. Pričakovala sem in veselila bi se zmage Donne Tartt, ki je bila nominirana z romanom The Goldfinch. Ta roman trenutno berem (sem nekje pri 330. strani, kar pa še ni niti polovica knjige) in sem nad njim čisto navdušena!

Donna Tartt je pred podelitvijo nagrade veljala za glavno favoritinjo. Vendar pa se pri podelitvi nagrade za najboljši roman v angleščini, ki ga je napisala ženska, pogosto zgodi, da ne zmaga prva na stavnicah. Lansko leto so vsi napovedovali zmago dvojni dobitnici bookerja Hilary Mantel, ki je bila nominirana z drugim delom trilogije o Thomasu Cromwellu, a je zmagala A. M. Homes s svojo knjigo May We Be Forgiven. Leta 2011 je Tea Obreht s svojim romanom Tigrova žena na stavnicah za nagrado kotirala najnižje, a potem vseeno zmagala.

Kakorkoli že, ob poznavanju zgodbe, ki spremlja knjigo A Girl is a Half-formed Thing, sem vesela tudi zmage Eimear McBride. Ali bom uspela zbrati pogum in njeno knjigo tudi prebrati, pa še ne vem... Mogoče bomo pa kdaj dobili prevod knjige. Založba Modrijan ima precej posluha za nagrajene knjige:)

Ob dogajanju, ki se plete okrog letošnje zmagovalke, ki dolgo ni mogla objaviti svojega romana, potem pa je zanj dobila prestižno nagrado, se kar samo od sebe poraja zanimivo vprašanje.
Le koliko je še odličnih rokopisov, ki ležijo po predalih in zaradi pomanjkanja sreče ali česa drugega nikoli ne bodo našli poti do bralca? Ker ne bodo nikoli izdani. Pa bi si to zaslužili bolj kot marsikaj drugega, kar se izdaja današnje dni. Tudi v Sloveniji:)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)