Moje knjige leta 2019

Pa smo spet tam - na koncu starega in na pragu novega.
Čas je, da zaključim s knjigami, ki sem jih prebrala v letu 2019. Nekaj je bilo prav čudovitih. O večini izmed njih ste lahko brali že med letom, nekatere pa so tukaj prvič omenjene.

Od januarja do decembra 2019 so si sledile:

1. Cixin Liu: Die drei Sonnen 4/5 Kitajska znanstvena fantastika. Presenetljivo dobro.
2. Volker Kutscher: Der nasse Fisch 4/5 Kriminalka iz Weimarske republike. Čudovito zaobjeta atmosfera dvajsetih let prejšnjega stoletja v Berlinu. Po knjigi je posneta najdražja evropska filmska serija vseh časov Babylon Berlin.
3. Marjan Rožanc: Labodova pesem 4/5 Stara ljubezen nikoli ne mine.
4. Henry James: Dedinja 4/5 New York 19. stoletja, prvič.
5. Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči En presenetljiv preobrat zgodbe. Pa o ljubezni do zbirke Sto romanov.
6. Marion Poschmann: Die Kieferninseln 4/5 Japonska v vsej svoji lepoti in čudaštvu.
7. Samanta Rejc Debevec: Zelena v svetu sivih O trpinčenih ženskah s srečnim koncem.
8. Sandra Cisneros: Hiša v ulici Mango O zapostavljenih ženskah s srečnim koncem.
9. Birgit Rabisch: Duplik Jonas 7 4/5 Ko bodo ljudi gojili le za dajalce organov.
10. Margaret Atwood: Cat's Eye 5/5 Margaret Atwood na najboljši možni način. Pozabite na Deklino zgodbo in Testamente.
11. Jakob J. Kenda: Apalaška pot Potopisni roman - o poti po Apalačih, o stezah do ljudi, pa tudi o literarno-umetniških in zgodovinskih poteh Amerike in angleškega jezika.
12. Graham Swift: Materinska nedelja 4/5 Psihološko globoko dodelano.
13. Walt Whitman: Life and Adventures of Jack Engle Preden je Walt Whitman ugotovil, da je pravzaprav pesnik.
14. Edith Wharton: The Old Maid 5/5 New York 19. stoletja, drugič
15. Michael Ondaatje: In the Skin of a Lion 4/5 Roman je posvečen vsem imigrantskim delavcem, ki so zgradili Toronto.  
16. Tadej Golob: Leninov park Sindrom druge knjige: ko drugi roman serije (o inšpektorju Tarasu) ne doseže kakovosti svojega predhodnika (roman Jezero). Urok ponavadi mine ob tretji knjigi:) 
17. Benedict Wells: O koncu žalosti 3/5 No, ja.
18. Mojca Širok: Pogodba 4/5 Slovenska kriminalka o italijanski mafiji. V redu.
19. Marianne Rott: Zauberberg-Wanderung Natančen vodič po poti Thomasa Manna v Davosu, ki se vije od Waldhotela Davos - bivšega Waldsanatoriuma prof. Jessena, kjer se je zdravila Katia Mann, do slikovitega Schatzalpa. Letošnje poletje se mi je izpolnila velika želja, da se sprehodim po tej poti:) Ob priložnosti napišem še kaj več.
20. Stefan Zweig: Novela o šahu, Neznankino pismo 5/5 Zaljubila sem se v Stefana Zweiga;)
21. Walt Whitman: Travne bilke 5/5 Pesmi o duši in telesu, o tem, da je lepo biti ženska ali moški; zelo erotično. Pa tudi o ljubezni do Amerike in demokracije
22. Avgust Demšar: Otok 4/5 Whodunnit kot se šika.
23. Aleš Debeljak: Tukaj, zate, tam Gospa Erica Johnson Debeljak je bila ob tragični smrti svojega moža poklicana, da stori enako, kot je storila njena sorojakinja, vdova Alexandra Hamiltona več kot dvesto let pred njo: brani ugled in varuje dediščino svojega moža. Ne vem, v kakšni meri je sodelovala pri nastanku knjige - to pravzaprav tudi ni važno, pomembno je to, da knjigo zbranih pesmi in esejev Tukaj, zate, tam z obsežnima in natančnima spremnima besedama Uroša Zupana in Urbana Vovka sploh imamo.
24. Stefan Zweig: Strah 5/5 O tem, kako grozen in razdiralen je strah.
25. Takis Würger: Stella 3/5 Sporna knjiga o plavolasi židinji, ki je v času nacizma ovajala druge žide
26. Edna O´Brien: V gozdu 5/5 Do kam vse lahko vodi zlo...
27. Frank Herbert: Peščeni planet 4/5 Ne, ni Star Wars.
28. Sebastian Fitzek: Lomilec duš Triler enega najprepoznavnejših nemških piscev, katerega dela se vedno znajdejo na lestvicah največjih uspešnic. Za moj okus daleč preveč preračunljivo zgrajena zgodba.
29. Melinda Gates: Trenutek dviga  Dobrodelnost s priokusom feminizma.
30. Edgar Allan Poe: Konec Usherjeve hiše 4/5 Grozljivke in strašljivke kot se šika - pa čeprav so stare blizu 200 let
31. Thomas Mann: Smrt v Benetkah 5/5 Literarni biser, ki ni več v učnem načrtu dijakov gimnazije.
32. Simone Lappert: Der Sprung 4/5 Da ne boste rekli, da so mi všeč samo sto in več let stari romani in zgodbe.
33. Stefan Zweig: Amok 4/5 O amokih izpred več kot stotih let, ki so vsaj nekoliko podobni  tudi tistim dandanašnjim.
34. Thomas Mann: Tonio Kröger Mladi umetnik, Tonio Kröger - sin severno-nemškega pragmatičnega očeta in čutne južnaške matere (prav tako, kot Thomas Mann), je razpet med udobnim in mirnim meščanskim življenjem ter pestrim, a tudi trpljenja polnem življenju umetnika. Thomas Mann je zgodbo, ki je v precejšnji meri avtobiografska, napisal, ko mu je bilo le 28 let. V njej pa že najdemo zametke madame Chauchat iz Čarobne gore. Plavolasa in modrooka Inge, v katero je bil Tonio Kröger nekoč zaljubljen, se enako malomarno, s prav nič lepo in negovano roko, gladi po zatilju; ob tem pa ji rokav obleke zdrsne proti komolcu, čisto tako, kot je bilo to pri veliki ljubezni Hansa Castorpa. Izbrano branje maturantov na bavarskih gimnazijah.
35. Arne Ahlert: Moonatics 3/5 Prebrano v čast petdesetletnici pristanka Apolla 11 na Luni. Zabavno.
36. Waubgeshig Rice: Moon of the Crusted Snow 3/5 Postapokalipstični roman z Indijanci v glavni vlogi

Še v branju:

• Kate Bennett: Free, Melania Neavtorizirana biografija ameriške prve dame, ki jo je napisala novinarka Trumpu nenaklonjene medijske hiše CNN. Pomenljiva je tista vejica v naslovu, ki nakazuje, da Melanie ni potrebno osvobajati in reševati. Zna že sama poskrbeti zase. Is she smart? Wickedly. Has she learned how to manipulate the media? Completely. Does anyone know what goes on behind those sunglasses? Read on.
• Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche (Tako veliko hrepenenja na tako majhni površini) Ena izmed uspešnic letošnjega Frankfurtskega knjižnega sejma; o najslavnejšem norveškem slikarju Munchu in njegovih slikah kot jih vidi drugi slavni (in razvpiti) Norvežan, pisatelj Knausgård.
• Volker Hage: Schriftstellerporträts Ker ne berem rada samo tisto, kar pisatelji napišejo, ampak tudi o pisateljih samih. V knjigi so portreti Marcela Prousta, Thomasa Manna, Franza Kafke, Samuela Becketta, Alberta Camusa, Christe Wolf, Joyce Carol Oates, Petra Handka in še mnogih drugih
• Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva: 14 miniatur o najpomembnejših zgodovinskih dogodkih.

Največje božično drevo na svetu,
zgrajeno iz "kišt pira"
(Bad Kissingen, Bavarska)

Srečno

dvajset - dvajset

leto!

Waubgeshig Rice: Moon of the Crusted Snow

V zadnjem času zelo rada prebiram postapokalipstične in distopične romane.

Ste se kdaj vprašali, kdo bi po apokalipsi imel največ možnosti, da preživi? Kakšna znanja in sposobnosti bi v časih, ko ne bi bilo več ne elektrike, ne bencina in ne z živili ter oblačili založenih trgovin, prišli najbolj prav? Velika prednost bi bila, če bi si preživeli znal zgraditi (ali poiskati) zavetišče, kamor bi se lahko zatekel pred mrazom in drugimi neprijetnim vremenskimi okoliščinami, si znal sešiti obleko in si naloviti hrano. Za začetek bi bilo to tisto najnujnejše za preživetje. Taborniki, skavti in razni gorniki ponavadi obvladajo takšne veščine, a vendar za preživetje v postapokalipstičnih časih to še ne bi bilo dovolj. Posameznik sam, pa naj bo še tako spreten, v takšnih okoliščinah težko preživi. Za preživetje je potrebna tesna medsebojna skupnost večih ljudi - skupina, katere člani se med seboj dobro poznajo in si zaupajo ter zmorejo medsebojno sodelovati.

Mesec junij letošnjega leta je bil v Kanadi ne samo LGBT Pride Month - kar se je zlahka opazilo po številnih zastavah v barvah mavrice, ki so visele povsod: na pročeljih mestnih hiš, bank in šol - ampak tudi National Indigenous History Month. V Torontu, na kraju zgodovinskega Fort York-a, kjer so se leta 1813 Angleži neuspešno upirali ravnokar izpod angleške krone osvobojenim in zato izredno samozavestnim Američanom, ki so želeli zavladati kar celemu severnoameriškemu kontinentu, so na začetku letošnjega poletja predstavniki First Nation v okviru Indigenous Arts Festival vsem, ki jih je to zanimalo, predstavljali svojo kulturo. Prikazovali in razlagali so, kako se postavljajo (indijanski:) šotori, kako se strelja z lokom, kako se tke tkanino in šiva obleke.

Javna knjižnica v Torontu pa je v mesecu juniju predlagala, da njeni člani berejo knjige, ki so jih napisali predstavniki First Nation ali pa knjige, ki pripovedujejo o življenju prvotnih oz. prvih prebivalcev Kanade. Med predlogi za branje je bila na prvem mestu ravno knjiga Waubgeshiga Ricea, Moon of the Crusted Snow. 

Indigenous Arts Festival, junij 2019
Fort York, Toronto

Jasno je, da bi bili v času po apokalipsi ravno predstavniki First Nation tisti, ki bi imeli največ možnosti, da preživijo. In o tem, kako bi se s takšno preizkušnjo lahko spopadli, je opisano v romanu Moon of the Crusted Snow.

Glavni nastopajoči so predstavniki ljudstva Anishinaabe, ki živijo v manjši naselbini okrog 200 km severno od Toronta. Nekega dne v njihovem rezervatu zmanjka elektrike. Tudi televizijskega in radijskega signala ni več. To jih preveč ne razburi, saj se vedno znova dogaja, da zaradi odročnosti kraja, kjer se nahajajo, ostanejo brez tega ali onega. A ko dnevi minevajo, ne da bi se karkoli spremenilo, jih počasi začne skrbeti. Jasno, da je nekaj hudo narobe, pa postane takrat, ko se iz enega iz manjših južnih mest vrneta dva njihova mladeniča, ki sta tam študirala. Izvedo, da so tudi tam brez elektrike, da vlada kaos in da je ljudi zajela nepopisna panika. Zdaj torej napoči čas, da majhna komuna strne svoje vrste in izkoristi vse svoje potenciale, z enim samim namenom - da se prilagodi novonastalim razmeram in poskusi preživeti. Položaj je namreč še posebno zapleten, saj so v času, ko nastopijo težave, ravno na začetku zime, ki v tem delu Kanade traja dolgo in je še posebno huda.

Ker so oboroženi s sposobnostmi in veščinami, ki sem jih zgoraj naštela, in imajo globok občutkom pripadnosti skupnosti, vse kaže, da jim bo uspelo prebroditi zimo tudi brez elektrike, dizla, plina in tovornjakov, ki z nujno potrebnimi stvarmi v normalnih okoliščinah oskrbujejo njihovo trgovino. A zgodovina se na nek način še enkrat ponovi...

V rezervat namreč pride pribežnik z juga; visok, močan in agresiven beli moški (čista upodobitev toxic masculinity), ki zameša štrene miroljubnim in gostoljubnim domačinom. Na svojo stran pridobi šibke člane First Nation - tiste, ki so pozabili na svoje korenine ter svoje vrednote in tiste, ki se radi vdajajo alkoholu. Njegova moč in vpliv sta vse večja in vse bolj drzna. 

Ga bo zdravo jedro skupnosti Anishinaabe uspelo ustaviti? Se bo mogoče kolo zgodovine tokrat zavrtelo v drugo smer? Ali bo propad zahodne civilizacije mogoče celo priložnost,  da se razvije neka druga do sedaj zapostavljena kultura in zasede mesto, ki ji pripada?
Ha, kdo bi vedel ;-)

Ideja romana se mi zdi odlična! Resnično verjamem, da bi ljudje kot so Anishinaabe v krutih razmerah lažje preživeli kot marsikdo od razvajenih in udobja vajenih prebivalcev metropolitanskih mest, ki imajo le znanja, ki so v postapokaliptičnem svetu povsem neuporabna.

Všeč mi je bil tudi opis življenja v rezervatu. Moje predstave o življenju v takšni skupnosti so bile precej drugačne, kot je opisano v romanu. Predstavniki First Nation namreč tam živijo povsem normalno moderno življenje. Imajo televizijo in računalnike, gledajo DVD-je in igrajo računalniške igrice. Saj ne da bi mislila, da živijo v šotorih s perjanicami na glavi in da hodijo po vodo v bližnji potok, pa vendar... Anishinaabe jejo hrano iz konzervne, a včasih si privoščijo tudi divjačino, ki so jo sami ustrelili in ribe, ki so jih sami ujeli. Grejejo se z dizlom ali plinom, a včasih tudi z drvmi, ki so jih nabrali v bližnjem gozdu. Imajo svojega Chiefa, ki je avtoriteta skupnosti, in sprejema pomembne odločitve in imajo svečenico, ki skrbi za duhovno življenje. Večinoma imajo povsem angleška imena - recimo Evan in Nicole, ki sta tudi glavna junaka romana, a njihovi otroci imajo zaradi večje samozavesti svojih staršev in ponosa, da so predstavniki First Nation, vse pogosteje spet tipična anishinaabska imena. 

V romanu Moon of the Crusted Snow sta odlično prikazani dve plati današnjih avtohtonih prebivalcev Kanade - njihova tradicionalnost in njihova modernost; čudovita mešanica tistega najboljšega, kar lahko dobijo in kar  lahko črpajo iz svoje zgodovine, pa tudi sodobnega sveta, ki jih obkroža.

A vendar.

Ko sem brala pisateljeve zahvale na koncu romana, sem bila spet vsa žalostna za množico drugih pisateljev in pisateljic, ki nimajo takšne sreče kot Waubgeshig Rice in pri prepoznavnosti svojega pisateljskega talenta ne dobijo tolikšne podpore, kot jo je dobil pisatelj Moon of the Crusted Snow, predstavnik First Nation.
Da bi lahko v miru napisal svoj roman, je Waubgeshig Rice v službi dobil dodatni plačani dopust. Ena izmed organizacij mu je za čas pisanja odstopila vikend hišico na območju divjine, kamor je postavljeno dogajanje romana. Založba se je zavezala, da bo roman izdala, še preden je bil le-ta napisan. In kar je najpomembnejše, roman je bil deležen velike medijske pozornosti - tako velike, da je dober glas o njej segel tudi do mene, čisto na drugi konec sveta. 

Saj ne, da pisatelju ne bi privoščila uspeha, a v takšnih okoliščinah bi mogoče še meni uspelo napisati in izdati kakšno fikcijsko delo, kaj pa šele res talentiranim, a neprepoznavnim pisateljem in pisateljicam. Roman je namreč na žalost kljub vsemu le povprečen izdelek s klišejskimi osebami, ki so samo dobre ali pa samo slabe; zgodbo samo pa bi lahko imenovali kar indijanska pravljica. Ne, to ni pravi izraz. Resnične indijanske pravljice oz. zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, so precej boljše kot je zgodba tega romana. Toda kaj bi o tem. Vse ima svoj namen.

Roman Moon of the Crusted Snow, Waubgeshiga Ricea, je bil kljub vsemu toliko zanimiv, da sem ga brez težav prebrala od prve pa do zadnje strani, ne da bi se ob tem dolgočasila ter prepogosto pogledovala na številko odstotka že prebrane knjige desno spodaj na kindlu. Zvedela sem precej novega; želela pa bi si bolj kompleksno zgodbo in osebe, za katere bi verjela, da bi res lahko živele. 

Če pa zmorete roman brati kot brezpogojno hvalnico predstavnikom First Nation, je s knjigo vse v najlepšem redu in z branjem boste več kot zadovoljni.

★★★☆☆

Waubgeshig Rice
(vir: Wikipedia)

Rice, Waubgeshig
Moon of the Crusted Snow
ECW Press, Canada, 2018
324 strani
ISBN 978 1770414006

Stefan Zweig: Amok

Amoki so že od nekdaj. Dandanes jih težko ločimo od teroristov. Mladi jezni fantje, ki hodijo po ulicah velikih evropskih mest z nožem ali sekiro v rokah, so amoki. Strelski pohodi v ameriških (pa tudi evropskih) srednjih šolah so delo amokov. Slovensko študentko v Parizu je pred kratkim z nožem do smrti zabodel amok.
Bolezenska motnja, imenovana amok, je vpisana v mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-10 pod šifro F 68.8. Opisuje ljudi, ki jih zaradi različnih vzrokov čustva - predvsem jeza in bes - preplavijo tako močno, da svojih dejanj in obnašanja ne morejo več nadzorovati. Poškodujejo ali ubijejo vsakogar, ki jim prekriža pot.

Amoke izpred več kot stotih let opisuje Stefan Zweig v petih zgodbah, ki so izšle v zbirki, ki vam jo želim predstaviti. Malce drugačni so od tistih, za katere slišimo danes, a vendar tudi ne tako zelo različni od njih.

Njihove zgodbe so izredno dramatične, polne čustev in strasti, ki jih silijo v nenavadna in strašljiva dejanja. Pokolov nedolžnih ljudi na srečo ni, a kovina noža se včasih že zasveti. Predvsem pa je veliko zasledovanja in skrivnega poizvedovanja ter opazovanja. Amoki v zgodbah Stefana Zweiga so večinoma moški, najde pa se tudi kakšna ženska - npr. tista iz zgodbe Neznankino pismo, ki je neutrudljivo in leta dolgo zasledovala moškega svojega življenja. Pisala sem že o tem.

Amok je malajska beseda in pomeni "jezen" ali "tisti, ki brezglavo teče". V Maleziji naj bi bilo namreč zaradi težke, zatohle, tropske klime, takih bolnikov še posebno veliko. 

V Maleziji se dogaja tudi naslovna novela zbirke, Amokläufer. Opisuje leipziškega zdravnika, ki je po spletu okoliščin pristal v Maleziji, kjer zdolgočasen in naveličan vsega, opravlja svoje delo. Nekoč se pri njem prikaže ženska, ki je povsem drugačna od ostalih njegovih bolnikov. Je žena nizozemskega trgovca, bogata in ponosna, lepa, a tudi ohola in gospodovalna. Iz dialoga, ki se razvije med njo in zdravnikom - enem izmed viškov novele - na prefinjen način, ne da bi nam bilo to jasno povedano, nekako med vrsticami, izvemo, zakaj je ženska prišla.
Medtem, ko je bil mož odsoten, je zanosila in zdaj želi nezaželeno nosečnost prekiniti. Za to pa potrebuje zdravnikovo pomoč.

Zdravnik poseg odkloni. 

In s tem poskrbi za razvoj izredno tragične zgodbe, v kateri so prizadeti vsi: on sam, ženska, njen mož in njen ljubimec.

To, kar je pri zdravnikovi odločitvi najbolj pomenljivo, je to, da posega ni odklonil zaradi moralnih zadržkov ali ugovora vesti. Že večkrat je namreč s pomočjo strokovno izvedenega abortusa pomagal ženskam, ki so bile v stiski. Pri tej razvajeni ženski, ki je vedno dobila vse, kar si je zaželela, pa mu je nekaj preprečevalo, da bi ji ugodil. Pravzaprav je šel še korak dalj. Zagotovil ji je namreč, da bo poseg opravil, če bo tudi ona njemu naredila uslugo - šla z njim v posteljo. Ta zdravnikov predlog, seveda, ni bil tako jasno izrečen kot zdaj tukaj pišem, ampak imamo spet opraviti s prefinjenim izborom besed, ki so na pretanjen način sestavljene v stavke, a grobost in brutalnost njihovega pomena vseeno ostajata jasna in bralec se ju dobro zaveda. To je dialog, kjer ni nič povedano naravnost, a oba - on in ona - dobro vesta, za kaj gre. Mojstrsko izpeljano.

Ko se ženska po tem nespodobnem povabilu užaljeno odpelje z zdravnikovega posestva, nastopi čas za amoka. Zdravnik se naenkrat zave krutosti svojega dejanja. Ve, da je tudi kot zdravnik naredil veliko napako in jo želi popraviti. Steče za žensko in ji sledi v mesto, kjer živi. Zasleduje jo na na vseh njenih poteh, na njenem domu in na sprejemih ter plesih, ki se jih udeležuje. Želi govoriti z njo, a ona zdaj z njim noče imeti nobenega opravka več. Po svoje in sama bo rešila svoj problem. 

Zgodba ima tako kot večina Zweigovih novel zanimivo okvirno zgodbo. Zdravnik to svoje doživetje pripoveduje piscu novele in sicer na ladji, ki pluje iz Malezije proti Neaplju. Preko dneva je na ladji enako soparno in zatohlo, kot je bilo v Maleziji, zato se pripovedovalec in njegov poslušalec srečujeta ponoči. Posedata na krovu ladje pod zvezdami južnega križa, kar vsebino zgodbe še dodatno podkrepi. Zdravnik pa ne pripoveduje samo o tragičnem dogodku samem, ampak razmišlja tudi o dilemah, ki spremljajo zdravniški poklic. Sprašuje se, do kakšne mere je zdravnik dolžan pomagati svojim bolnikom. Kje se ta obveza konča? Mogoče se pri zdravnikih ta obveznost sploh ne sme končati. In zakaj se ne sme? Samo zato, ker ima diplomo z latinskimi besedami? Pripovedovalec svoje razmišljanje o tem konča s preprosto ugotovitvijo: obveznost zdravnika do drugih ljudi se konča takrat, ko zdravnik - tudi samo človek, enostavno ne more več.

Novela se - kot se za Zweiga spodobi:) - spet zaključi sila dramatično in čustveno; z nekakšnim vrhuncem, ki pomiri tako amoka kot tudi njegovo žrtev. Tragično, seveda.

Amokläufer je osrednja novela zbirka. Ostale niso tako zelo izrazite in pretresljive, a so vseeno dobre. Omeniti je potrebno vsaj še eno. Njen naslov je Fantastična noč in jo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik. Pripoveduje o tem, kako se v enem samem dnevu neobčutljiv in trdosrčen človek spremni v pozornega, mehkočutnega in dobrega človeka, ki spozna, da povzročati srečo in zadovoljstvo drugim, pomeni največjo srečo tudi zanj samega. Začnejo se mu dogajati tako dobre kot tudi slabe stvari in zaradi tega njegovo življenje postane bogatejše. Konec je počasnega umiranja v udobnem meščanskem življenju na Dunaju. Glavni junak je - kot bi rekli danes - izstopil iz svojega mehurčka ali cone udobja in s tem veliko pridobil.

Zbirka novel Amok, avstrijskega pisatelja Stafana Zweiga je izšla leta 1922 in je bila podnaslovljena kot Novellen einer Leidenschaft ali novele strasti. V psihološko obarvanih pripovedih se čuti jasen vpliv Freudovega dela in raziskovanja, nad katerim so bili v tistem času navdušeni mnogi evropski intelektualci - tudi Stefan Zweig. Za današnjega bralca so novele mogoče nekoliko preveč dramatične, vznesene ali celo patetične, a vendar več kot zanimive in vredne branja. Hitlerju pa niso bile všeč, saj jih je uvrstil na črni seznam knjig, ki jih je bilo potrebno zažgati.

★★★★☆

Arne Ahlert: Moonatics

Leto 2019 je bilo leto pomembnih obletnic. Pred pol tisočletja je umrl eden največjih genijev vseh časov Leonardo de Vinci. Dva pisatelja bi v letu 2019, če bi še živela, praznovala dvestoti rojstni dan: Walt Whitman in Teodore Fontane. Prvi je poleg čudovitih pesmi napisal tudi zabavno pripoved Life and Adventures of Jack Engle; drugi pa roman, ki spada v kanon svetovne klasike, Effi Briest. Pred dvesto leti se je rodil tudi Herman Melville, ki je znan po Mobyju Dicku. Ker je ta roman krepko precenjen, se lahko pri naštevanju obletnic kar hitro premaknimo dalje.

Povejmo, da je letos minilo tudi dvesto let od rojstva kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta. Ker je tole, kar berete, literarni blog, naj napišem, da sta bila oba velika ljubitelja in zbiralca knjig ter ne samo britanska monarha. Kakor je bil velik ljubitelj in poznavalec literature tudi Napoleon Bonaparte (po Egiptu je korakal z Mladim Werhterjem na prsih), rojen pa pred 250 leti. 

A vendar vse obletnice zbledijo ob tisti, ki smo jo praznovali poleti. Vsi so pisali in poročali o njej. Ogledali smo si lahko množico dokumentarnih in igranih filmov na njeno temo. Ni se ji bilo mogoče izogniti. 

In prav je tako:) Človeški pristanek na Luni je bil nekaj posebnega - dokaz, da smo ljudje s svojo inteligenco in tehnologijo, ki smo jo razvili, sposobni segati po zvezdah.

Iskala in iskala sem primerno leposlovno knjigo, z branjem katere bi lahko proslavila 50-letnico pristanka na Luni. Ena izmed možnosti je bila prebrati drugo knjigo Andyja Weira, ki je sicer bolj znan po svoji uspešnici Marsovec. Naslov njegove nove knjige je Artemis in se dogaja na Luni. Pa mi je potem povsem po naključju - kot bargain knjiga za par evrov, prišel v roke prvenec nemškega pisatelja Arneja Ahlerta, Moonatics. Tudi tukaj je dogajanje postavljeno na Luno in sicer v našo bližnjo prihodnost.

Leta 2044 so turistični obiski Lune za ljudi, ki imajo dovolj denarja, nekaj povsem običajnega. V hotelih na obrobju kraterjev lahko uživajo ob pogledu na modro Zemljo na črnem, z množico zvezd posutem nebu. V skafandrih se lahko sprehajajo po Luninem površju, se vozijo z mooverji in igrajo golf. Mesto pristanka Apolla 11 je skrbno varovan spomenik. Obraz Buzza Aldrina - enega izmed astronavtov posadke Apolla 11, služi za obraz robotu, ki dela kot natakar ali pa kot delavec na prostem, ki rahlja in gladi peščena tla, da le-ta niso za vse večne čase zaznamovana s številnimi stopinjami turistov.
Večino Luninega površja nadzorujejo Kitajci, Američani pa upravljajo le z enim samim vesoljskim pristajališčem. Vodo skoraj stoprocentno reciklirajo, hrano pa pridelujejo v ICB ali Inovation Center for Bioengineering.

A začnimo raje na Zemlji in to z glavnim junakom romana, Darianonom Curtisom. Darian je predstavnik Generacije Zalivski tok. Rojen je bil 11.09.2001:-) Glede na čas rojstva bi ga morali šteti med Generacijo K - po junakinji Katnnis, iz The Hunger Games, pa ni tako. Zalivski tok je bil namreč tisti, ki je najbolj zaznamoval njega in njegove sovrstnike. Ko je bil Darian star 21 let, se je namreč zaradi našega neodgovornega ravnanja z naravo, Zalivski tok ustavil. Prva posledica tega je bila ta, da je Evropa zaledenela. V Rimu je sredi poletja lahko snežilo in na Themsi v Londonu so ljudje drsali. Darian je takoj dojel, kakšno katastrofo prinaša izginotje Zalivskega toka. Pustil je študij in se napotil v kraje, ki jih kmalu ne bo več ali pa bodo natrpani s klimatskimi begunci. Na pot mu je uspelo oditi še preden so začeli z evakuacijo Skandinavije in preden so južne države neprepustno zaprle svoje meje. 21 let je tako potoval po svetu, posedal po plažah, ki bodo zdaj zdaj izginile, priložnostno delal za preživetje, obenem pa poslušal svetovne novice, ki so jasno kazale, da gre z Zemljo proti koncu - med odmevnimi novicami je bila tudi ta, da je Evropska skupnost razpadla in da je zdaj na njenem področju več kot sto novih držav.

Nato pa od očeta - ki ga sploh ni poznal in za katerega sploh ni vedel, da je živ - nepričakovano dobi veliko vsoto denarja. In Darian ta denar nameni za tritedenski dopust na Luni.

Branje romana me je neverjetno zabavalo. Všeč so mi bila distopična predvidevanja v zvezi s klimatsko katastrofo na Zemlji. Uživala sem v namigovanju na kultna znanstveno-fantastična dela: Zakaj vendar je Darian dobil možnost za potovanje na Luno ravno takrat, ko je bil star 42 let? 42 je vendar odgovor na vsa vprašanja:)
Najbolj pa se mi je knjiga dopadla zato, ker ima kar nekaj vzporednic z meni tako ljubo Čarobno goro. Tako Hans Castorp kot Darian Curtis sta prišla na mesto svojega dopustovanja za tri tedne, a sta potem tam ostala mnogo dlje. Oba sta med svojim dopustovanjem srečavala najrazličnejše - tudi sila čudaške ljudi; Darian bogataše, ki so živeli v svojih razkošnih vilah na obrobju Luninega kraterja (t.i. Beverly Hills) pa tudi hipije, ki so jim pravili Moonatics in so na Luni gradili Garden Eden, ki naj bi človeštvu po katastrofi na Zemlji omogočil nov začetek.
Tudi Darian podobno kot Hans posluša filozofske pogovore - tokrat med posameznimi prebivalci Lune; tema pa je aktualna. Ljudje namreč razpravljajo o tem, kako smo lahko dopustili, da se je na Zemlji zgodila podnebna katastrofa, in ali ne bi bilo mogoče bolje, da bi se nekoč v preteklosti odrekli napredku ter tako v sožitju z Zemljo živeli veliko bolj srečno in zadovoljno.
In še ena podobnost: Hans Castorp pride na svoj obisk v sanatorij Berghof; na Luni pa pri rojstvu prvih otrok, ki so rojeni izven Zemlje, pomaga dr. Berghoff.

In to je potem to - na žalost vse, kar je vredno napisati o znastveno-fantasičnem romanu Moonatics. Ko bralec prebere prvo tretjino več kot 550 strani dolge knjige in izve že vse zgoraj zapisano, se začne spraševati, kaj nadaljevanje knjige sploh lahko še prinese. In ne prinese ničesar več. V romanu namreč ni nobene prave zgodbe; če pa jo je že kaj, je kar preveč predvidljiva. Osebe so neverodostojne in prisiljene. Pred neupoštevanjem znanstvenih dejstev glede kolonizacije Lune sem pa tako ali tako morala ves čas zatiskati oči - pa bi to pomanjkljivost zlahka spregledala, če bi roman pokazal kake druge kakovostne lastnosti. Pa jih ni. Vse nadaljnje dogajanje se skrči na obiskovanje zabav, ene za drugo, kjer se pije instantni Gin-Tonic - edina alkoholna pijača, ki se toči na Luni.
Mnogo stvari ostane odprtih in nerazjasnjenih ali pa prisiljeno in umetno zaključenih - kot da tudi pisatelj sam ne bi vedel, kaj naj z njimi in kako naj jih konča. 

Proti koncu mi je bilo kar malo žal, da sem knjigo sploh začela brati.

Pa bom že preživela:) Konec koncev je to vendarle roman, ki slavi Luno - ter posredno tudi čudovit in za človeštvo tako prelomni dogodek, kot je bil pristanek Apolla 11.
Poleg tega odpira pomembna vprašanja o človekovem ravnanju z Zemljo in tudi tista o človeški prihodnosti. Ponuja tudi odgovore nanje, ki pa jih ni vzeti za čisto zlato.

No, tako na splošno gledano, je roman Moonatics, Arneja Ahlerta, čisto zabavno branje:)

★★★☆☆

Ahlert, Arne

Moonatics

Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016

573 strani

ISBN 978 3 453 31814 4

Dve od dragocenosti naše knjižnice:

• spominski časopis, ki je bil izdan ob pristanku človeka na Luni in sicer ob sodelovanju časopisov in revij Delo, TT, Tovariš, Stop, NR in Zvitorepec; julija 1969, le nekaj dni po uspešnem pristanku na Luni in še preden se je posadka Apolla 11 vrnila na Zemljo (nabavil oče)
• knjiga Johna Barbourja, Stopinje na Luni, z natančnim opisom in vsemi dodatnimi informacijami o misiji Apollo 11; v slovenskem jeziku izdana že avgusta 1969 (nabavil stric)

Da se ve, kakšna evforija je vladala tisto poletje pred 50-imi leti...

Simone Lappert: Der Sprung

Pravzaprav ni bil skok.

Pravzaprav ni skočila, ampak je naredila korak v prazno, postavila nogo v zrak in pustila, da je padla, z odprtimi očmi; na poti navzdol je hotela vse videti in slišati in občutiti in vonjati, kajti samo enkrat bo takole padala...

Tako nekako se začne (v mojem prevodu) roman Simone Lappert, Der Sprung (ali Skok): z natančnim opisom občutkov, ki se sprožijo v človeškem telesu, ko prosto pada. Vsekakor je to eden najboljših in najpretresljivejših začetkov knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Brez opozorila in ostro se je zarezal v moje možgane in ni dovolil, da bi ga pozabila vse do konca knjige. In še naprej.

V enem izmed majhnih švicarskih mest neko majsko dopoldne na strehi ene izmed večstanovanjskih hiš opazijo mlado žensko. Hodi čisto po robu in zdi se, da bo zdaj zdaj skočila. Ne more biti drugega kot to, da namerava narediti samomor.

Dogodek ima na mesto in njegove prebivalce neverjeten učinek. Vsak od opazovalcev nenavadnega pripetljaja reagira na poseben način. Policija poskuša rešiti položaj po svojih najboljših močeh. Zijala posedajo po tleh pred hišo in čakajo, da se nekaj zgodi. Majhna prodajalna, ki se zaradi skromnega prometa sicer komaj še drži nad gladino vode, v tem dnevu posluje z velikim dobičkom, saj zijala na trgu potrebujejo pijačo, prigrizke in cigarete, da preživijo vroč dan. 

A dogodek se vendarle ne odvija po želji večine opazovalcev. Ženska na strehi namreč noče in noče skočiti. Noče pa tudi kako drugače zapustiti strehe. Jezna je in na množico ljudi ob vznožju hiše kriči in meče strešnike, češ naj jo pustijo pri miru in gredo stran. 

Mlada ženska na strehi povzroči, da se pri prebivalcih malega mesta odprejo stare rane, ki so jih nekoč v preteklosti že nekako in s težavo zakrpali. Poleg tega se razkrijejo skrivnosti, ki so jih do sedaj skrbno varovali. Nekatere so takšne, da so nažirale in uničevale ter človeku preprečevale, da bi normalno živel. Nekatere nastopajoče osebe ob prebiranju romana zasovražimo - recimo tiste, ki ženski na strehi kličejo, naj vendar že skoči, saj vendar nimajo časa, da bi v nedogled čakali; ali pa tiste, ki pravijo, da bi potencialno samomorilko morali kar ustreliti, saj si vendar želi končati svoje življenje - a se zgodi, da smo potem, ko zvemo osebno zgodbo teh groznih ljudi do njih precej prizanesljivejši in celo razumemo njihovo neprimerno vedenje.

Spoznamo cel kalejdoskop najrazličnejših ljudi in njihovih zgodb. Policista, ki je na zunaj samozavesten in močan, a je pravzaprav le majhen in nebogljen deček, ki ga spremlja občutek krivde zaradi nečesa, kar se je zgodilo v otroštvu. Imamo nekdanjega izdelovalca klobukov, ki je zaradi tega, ker ljudje v današnjem času kupujejo samo stvari, ki jih ne potrebujejo, moral zapreti svojo delavnico in zdaj dela ob tekočem traku v klavnici. Tukaj je mlad fant - kurir, ki s kolesom prevaža različne pošiljke z enega na drugi konec mesta, in ima veliko željo, da bi se s kolesom odpeljal proti Istanbulu ali v Nepal in še dalje v New York.

Roman Der Sprung je knjiga današnjega časa, zato v zgodbah oseb najdemo tudi bolezensko nagnjenje k zdravemu načinu življenja, ortoreksijo. Imamo vapanje z elektronskimi cigaretami, pubertetnike, ki maltretirajo drug drugega in na internetu objavljajo kočljive fotografije svojih vrstnikov. In imamo žensko, ki verjame, da se rastline med seboj pogovarjajo s koreninami in jih zato rešuje iz loncev in zabojev, v katerih so izolirane od ostalih in se počutijo tako, kot bi bile v zaporu. In še in še. 

Zgodbe so najraznovrstnejše - žalostne ali pa polne humorja. Govorijo o zvestobi in ljubezni; a tudi o varanju in brezbrižnosti; preračunljivosti in slavohlepju; prijateljstvu in opori. Kako dobro je pisateljici uspelo vse te različne vidike človeškega življenja prikazati v enem samem romanu, je nekaj enkratnega. Mojstrsko narejenega.

Pri vseh zgodbah se prej ali slej pokaže, da so nekako povezane in odvisne druga od druge. Kako jih je pisateljica nanizala eno zraven druge in jih medsebojno povezala, je spet nekaj občudovanja vrednega. Toliko različnih ljudi s tako različnimi pripetljaji pripeljati v en roman in to na tako čudovit in verodostojen način, je nekaj izrednega in težko ponovljivega. 

Zgodba, ki povezuje vse ostale osebe in njihove zgodbe, je zgodba ženske, ki je na strehi. Z njo je pisateljici uspelo zgraditi napetost in vzdrževati bralčevo radovednost ter pozornost vse do zadnje strani. Zakaj je ženska sploh na strehi? Ali bo res skočila v smrt? Čeprav vemo, da bo - saj smo vendar prebrali prvo poglavje romana, vendarle dvomimo in se sprašujemo, zakaj bi nekaj takega sploh storila?

Knjiga je sestavljena iz poglavij, ki so pisana z vidika posameznih prebivalcev mesta. Za katerega od njih gre, zvemo iz naslova poglavja. Niso pisana v prvi osebi - se pravi, oseba sama ne pripoveduje svoje zgodbe, pač pa to počne tretjeosebni pripovedovalec, kar je sila posrečena izbira načina pisanja. Pisateljici tako ni bilo potrebno iskati posebnega stila pisanja za vsakega od nastopajočih (od vsakega bi se namreč pričakovalo, da bi razmišljal po svoje in imel svoj način izražanja - pomislite, najmanj 10 različnih stilov pisanja bi bilo potrebnih, da bi osebe verodostojno zaživele pred bralcem!), tako pa je lahko pisala na način, ki ji je najbližji - na njen lastni način, in tako iz romana naredila najboljše, kar je lahko, obenem pa zaradi različne perspektive pisanja ustvarila raznolikost in razkošno bogato pripoved.

Od vseh oseb, ki nastopajo v romanu, bi omenila samo še eno. Nima svojih poglavij, ki bi bila naslovljena z njenim imenom, a vendar zaživi v skoraj vsakem od ostalih poglavij. Ne, to ni ženska, ki je na strehi, pač pa Roswita - lastnica lokala, v katerega vsi radi zahajajo in v katerem se vsi dobro počutijo. Zna poskrbeti za svoje goste - tako s hrano in pijačo kot tudi s pravo besedo; razume jih in ve, kako jih potolažiti ali jim vliti pogum. Tudi zaradi nje roman, ki je v svojem jedru vendarle globoko tragičen, vliva optimizem in budi upanje, da se vse skupaj lahko obrne na dobro.

Konec romana je zelo realističen. Čeprav prebivalcem mesta na koncu nekako uspe, da se naravnajo na pravo pot življenja, konci njihovih zgodb praviloma niso (čisto) srečni. Ostanejo dvom, strah in neiskrenost. Mnogo stvari je še naprej neizrečenih in nerazčiščenih. Točno tako kot to v življenju ponavadi tudi je.

Krasna knjiga, torej. Obstaja samo nekaj malega, kar me je pri prebiranju knjige motilo. Osebe so mogoče kljub vsemu malce preveč klišejsko orisane. Kot bi jih že poznala in že nekje srečala. Kdo namreč še ni slišal za zoprno taščo ali pa v kakšnem od kriminalnih romanov bral o policistu, ki dobro zgleda in se bori z neko travmo iz preteklosti?

Švicarski Dogodek v mestu Gogi - roman Der Sprung, je druga knjiga mlade pisateljice Simone Lappert (*1985). Letos je bila med ožjimi favoriti za švicarsko knjižno nagrado. Roman v knjižni svet pošilja pozitivno znamenje, da v poplavi komaj povprečnih - ali pa še to ne - dandanes izdanih knjig, nastajajo tudi kakovostna in več kot čudovita dela, ki odsevajo duh današnjega časa ter današnjo družbo raziskujejo in raziščejo v vsej njeni globini in pestrosti.

Knjiga bi si zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Simone Lappert
(vir: Wikipedia)

Lappert, Simone
Der Sprung
Diogenes, 2019
336 strani
ISBN 978 3257070743

Edgar Allan Poe: Konec Usherjeve hiše

Ves tisti otožni, mračni, mrtvaško tihi jesenski dan, ko so oblaki nizko viseli in pritiskali na zemljo z mračno težo, sem jezdil sam po prečudno puščobni pokrajini, ko so se že spuščale večerne sence, pa sem končno zagledal žalostno hišo Usherjeve družine. Ne vem, kaj je bilo, toda ko sem se ozrl v zidove, mi je duha prevzel občutek neznosne žalosti. Pravim neznosne, saj tega občutja ni blažilo tisto skoraj prijetno pesniško razpoloženje, s katerim duša po navadi sprejema celo najmračneješe podobe obupa ali groze. Gledal sem pred seboj tisti kraj - samotno hišo in puščobno pokrajino okoli nje, mrzle zidove, votla okna, podobna očesnim votlinam, nekaj stebel bičja, nekaj belih debel posušenih dreves - gledal sem vse to s tako potrto dušo, da tega ne morem primerjati z nobenim drugim človeškim občutkom kakor z megleno, vračajočo se zavestjo, ko se človek prebuja iz opijske pijanosti, z grenkim pogrezanjem v vsakdanje življenje, ko se prijetna tančica opoja žalostno gubi.

Takole se začne kratka zgodba Edgarja Allana Poe-ja, Konec Usherjeve hiše, iz zbirke kratkih zgodb z enakim naslovom, in predstavlja značilen način Poevega literarnega ustvarjanja, veliko pa nam pove tudi o tem, kakšen je bil pisatelj sam in v katerem času je ustvarjal. V času romantike so bili pisatelji in pesniki njegove dobe vzhičeni ob pogledu na ruševine (npr. Goethe v Heidelbergu). Tudi Poe je bil otrok svojega časa in je delil podobna občutja, a ne ob pogledu na propadajočo Usherjevo hišo. Tukaj je romantiko zamenjala neznosna žalost. 

Ko piše o prebujanju iz opijske pijanosti, piše iz lastnih izkušenj. Alkoholiku in zadrogirancu življenje ni bilo lahko.

A vendar te dve značilnosti nista tisto glavno, kar se bralca najbolj dotakne, ko bere njegove kratke zgodbe in pesmi. Tisto, kar je mene navdušilo, je to, da sem že v prvih stavkih začutila značilno atmosfero oz. vzdušje dogajanja (pravo štimungo) in se z lahkoto in popolnoma potopila vanjo. Pri Poeju je to nekaj posebnega; skoraj vedno temačnega in grozljivega, a nikoli površnega ali banalnega.

V  Koncu Usherjeve hiše se nekaj grozljivega in temačnega, tudi nadnaravnega, vije preko celotne zgodbe. Vidi se že v ribniku, kjer se odsevajo debla mrtvih dreves. Poudarja ga krvavo rdeča luna na nebu in razpihava nočni vihar. Ne vemo točno, kaj bi to lahko bilo, a jasno čutimo, da nekaj je. Živčna razrvanost in bolno izostrena čutila pripomorejo k temu. Roderick Ushar, ki živi v propadajočem dvorcu ne prenese svetlobe, lahko uživa le najneokusnejšo hrano, vonji vseh cvetlic se mu zdijo neznosni in prenese le tiste zvoke, ki jih ustvarjajo nekatera od glasbil s strunami. Mentalno propada - tako kot tudi njegova sestra, a ne vemo točno zakaj. Hudo. 

Zgodba Konec Usherjeve hiše se konča tako kot večina Poejevih kratkih zgodb - dramatično, s svojevrstnim vrhuncem, a vendar tudi nekako nejasno in nezaključeno. Ostanejo vprašanja, na katere ne dobimo jasnih odgovorov. Si jih pa lahko domislimo sami. Snovi, ki nam omogoča razmišljanje in premlevanje različnih možnosti, je v njegovih zgodbah vedno več kot dovolj.

Edgar Allan Poe

Edgar Allan Poe (1809-1849) je bil najprej časopisni urednik in literarni kritik; potem pa eden prvih Američanov, ki je pisal kratke zgodbe in živel samo od svojega pisanja. Slaven je postal s svojo pesnitvijo Krokar. Izumil je detektivsko zgodbo in položil temelje za znanstveno-fantastiko. Pisal je tudi tipične strašljivke - eno izmed njih imamo tudi v zbirki, ki sem jo brala. Njen naslov je Vodnjak in nihalo. Opisuje mučenje, ki ga nad na smrt obsojenim pripovedovalcem izvaja španska inkvizicija v Toledu. Ne izvemo, zakaj je pripovedovalec obsojen na smrt, prikazane so nam samo krute metode mučenja. Pri tem imata pomembno vlogo tako vodnjak kot tudi nihalo...

A da vas ne bom speljala na napačne poti - se pravi poti poceni grozljivk in strašljivk - naj omenim še eno kratko zgodbo zbirke. Njen naslov je Sestanek in ima v sebi nekaj shakespearskega. Diši po Romeu in Juliji. Tukaj je odlomek. Tudi takole je znal pisati Edgar Allan Poe:

Ona pa je stala sama. Njena majhna bosa noga se je bleščala in na črnem marmorju pod njo je bilo videti njene srebrne odseve. Samo polovica njenih las je bila razpletena iz pričeske, ki jo je imela na slovesnosti, bili so posuti z diamanti in obdajali so njeno klasično lepo glavo v kodrih, ki so bili podobni mladim hijacintam. Zdelo se je, da njene mehke oblike pokriva samo snežnobela tančica in da je to edina obleka, ki jo ima na sebi. Vendar pa je bil polnočni zrak sredi poletje vroč, zatohel, in tudi kipu podobna postava se ni zganila in z nobenim gibom ni premaknila gub na obleki, ki se je zdela stkana iz meglice in ki jo je ovijala kakor ovija težki marmor Niobo.

To je ena zgodnejših zgodb Edgarja Allana Poeja. Napisal jo je kot 25-letni mladenič, a jo je potem, le nekaj let pred svojo smrtjo,  predelal in izdal pod novim naslovom. In ta zadnji podatek - da je zgodbo spremenil, me napeljuje na misel, da je to storil zato, ker je zgodba na nek način ter vsaj malo tudi avtobiografska in se nanaša na njegovo ženo Virginio. Zgodba Edgarja in Virginie Poe je nenavadna, malo čudaška; predvsem pa izredno tragična in zelo zelo ganljiva.

Poročila sta se leta 1836, ko je bil on star 27, ona pa 13 let (na poročni listini so sicer napisali, da je bila stara 21 let). Bila sta bratranec in sestrična. Njun odnos že od nekdaj buri duha. Sta bila bolj brat in sestra kot pa mož in žena? Ni jasnega odgovora. Vsekakor pa je bila njuna zveza složna. 

Leta 1842 je Virginia zbolela za tuberkulozo. Spomladi 1845 se je Edgar Allan Poe skupaj s svojo ženo in taščo preselil v kraj okrog 20 km severno od New Yorka. Upal je, da bosta sveži zrak in gibanje v naravi pomagala, da bo Virginia ozdravela. Najeli so majhno hišo in delali izlete v bližnjo okolico. Sprehajali so se po travnikih in gozdovih ter posedali ob reki Bronx. To so bili najlepši in najsrečnejši trenutki Edgarjevega in Virginiinega življenja. 

Virginia Poe je januarja 1847, stara komaj 21 let, vseeno umrla; Edgarjeva življenjska pot pa se je od tistega trenutka dalje obrnila strmo navzdol. Ženo je preživel le za dve leti. Leta 1849 je umrl v Baltimoru, v sumljivih okoliščinah - verjetno zaradi alkoholnega opoja, lahko pa je bil vzrok smrti tudi kaj drugega. Star je bil le 40 let.

Čakaj me tam! Ko mine vse,

v dolini senc poiščem te.

je pogrebna pesem, ki jo je Henry King, chichestrski škof, napisal za svojo ženo. Ta dva verza najdemo na začetku Poejeve kratke zgodbe Sestanek in ta dva verza bi lahko odsevala tudi konec Edgarjeve in Virginiine življenjske ali ljubezenske zgodbe. Kdo ve, kaj je Poe čutil in slutil, ko je zgodbo leta 1845 predelal in ponovno izdal.

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Hišica, v kateri je umrla Virginia Poe in v kateri je zadnja leta svojega življenja preživel Edgar Allen Poe, še vedno stoji. V prvi polovici 19. stoletja se je okolišu, kjer jo najdete, reklo Fordham in je predstavljalo podeželje. Danes je to gosto naseljeni del New Yorka, ki se imenuje Bronx in v katerem živijo predvsem latino-ameriški Newyorčani. Hiša preseneti s svojo majhnostjo - dve sobici v pritličju in dve v prvem nadstropju. Vse je tesno, ozko in nizko, a vendar simpatično in ljubko, kot v kakšni pravljici. Zlahka si je predstavljati, da se je v tej hišici srečno živelo.   

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Zbirka kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, ki  jo je leta 2004 v okviru nakupa skupaj s časopisom Slovenske novice, izdalo Delo, je odlična priložnost, da spoznamo tega prav posebnega in zanimivega pisatelja, ki je pisal grozljive in temačne romantične zgodbe, ki niso plehke, ampak v sebi nosijo globlji pomen. Odpirajo vprašanja in dvome, ki tudi sodobnega bralca vznemirjajo in silijo v premišljevanje.

★★★★☆

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Poe, Edgar Allan

Konec Usherjeve hiše

iz angleščine prevedel Jože Udovič

naslov originala: The Fall of the House of Usher

Ljubljana 2004, Delo (Vrhunci erotike in napetosti; 3)

111 strani

ISBN 961 63332 63 5

V zbirki so kratke zgodbe: William Wilson, Konec Usherjeve hiše, Žabji skok, Vodnjak in nihalo, Sestanek

P.S. Naslovnica knjige pa je - tako kot pri večini knjig zbirke, spet povsem neprimerna in z vsebino zgodb nima prav nobene - ampak res prav nobene povezave.

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.

A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.

Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.

Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 

Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 

Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.

Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:

Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.

Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas

Smrt v Benetkah

iz nemščine prevedel: Herbert Grün

Založba Karantanija, Ljubljana, 1993

71 strani