Literarna nagrada za pisateljice

Eimear McBride z Baileys Women' Prize for Fiction

Kakšen splet okoliščin. Letošnji dobitnici Baileys Women' Prize for Fiction (pred tem znane kot nagrada Orange), ki so jo podelili to sredo, skoraj ne bi uspelo izdati svojega zmagovalnega romana.

Gre za prvenec, A Girl is a Half-formed Thing, ki ga je irska pisateljica Eimear McBride napisala v borih šestih mesecih (disciplinirano, 1000 besed na dan), a potem skoraj deset let zaman iskala založbo, ki bi ga bila pripravljena izdati. Zakaj so založbe ena za drugo zavračale njen rokopis, pravzaprav ni težko ugotoviti. Bralcu, ki prebere nekaj začetnih strani romana, je hitro jasno, da gre za svojevrsten stil pisanja. Stavki so kratki, ritem nizanja besed se vedno znova prekinja, ni vejic, veliko je pik.
Za pokušino citat začetnih stavkov romana:

“For you. You’ll soon. You’ll give her name. In the stitches of her skin she’ll wear your say. Mummy me? Yes you. Bounce the bed, I’d say. I’d say that’s what you did. Then lay you down. They cut around. Wait and hour and day.”

Jasno, da takšen način pisanja ni všeč vsakemu in da bo večina bralcev - med njimi tudi uredniki, ki odločajo o tem, kateri romani se bodo izdajali - knjigo kaj hitro odložila kot pretežko.
A vendar ni težaven le način pisanja (ta je pravzaprav takšen, da ga zlahka razumemo tudi bralci, ki nam angleščina ni materni jezik, saj je besedni zaklad zelo preprost in razumljiv), zahtevnejša je sama vsebina romana. Roman pripoveduje o dekletu, ki ga zaznamujeta dve hudi življenjski izkušnji - spolna zloraba in bratova smrt zaradi možganskega tumorja. Predstavljam si, da je tisto, kar od bralca te knjige zahteva največ napora to, da so mu za razumevanje dogajanja na voljo le kratki stavki, ki so sestavljeni iz sila preprostih, a nedvoumnih besed, iz katerih  mora potem sam izluščiti vse odtenke dekletovih tragičnih doživetij in občutkov, ki bi bili sicer lažje razumljivi ob bolj nazornih opisih. To potem daje knjigi poseben čar in pečat izvirnosti.

Ko je Eimear McBride končno uspelo izdati knjigo, so kritiki roman zelo hitro razglasili za mojstrovino. Laična bralska javnost je bila manj navdušena. Od vseh petih finalistk za letošnjo nagrado Baileys, je ravno roman McBridove na Amzonu dobil najnižjo oceno bralcev.

Tudi sama sem bila ob razglasitvi letošnje zmagovalke za nagrado Baileys nekoliko razočarana. Pričakovala sem in veselila bi se zmage Donne Tartt, ki je bila nominirana z romanom The Goldfinch. Ta roman trenutno berem (sem nekje pri 330. strani, kar pa še ni niti polovica knjige) in sem nad njim čisto navdušena!

Donna Tartt je pred podelitvijo nagrade veljala za glavno favoritinjo. Vendar pa se pri podelitvi nagrade za najboljši roman v angleščini, ki ga je napisala ženska, pogosto zgodi, da ne zmaga prva na stavnicah. Lansko leto so vsi napovedovali zmago dvojni dobitnici bookerja Hilary Mantel, ki je bila nominirana z drugim delom trilogije o Thomasu Cromwellu, a je zmagala A. M. Homes s svojo knjigo May We Be Forgiven. Leta 2011 je Tea Obreht s svojim romanom Tigrova žena na stavnicah za nagrado kotirala najnižje, a potem vseeno zmagala.

Kakorkoli že, ob poznavanju zgodbe, ki spremlja knjigo A Girl is a Half-formed Thing, sem vesela tudi zmage Eimear McBride. Ali bom uspela zbrati pogum in njeno knjigo tudi prebrati, pa še ne vem... Mogoče bomo pa kdaj dobili prevod knjige. Založba Modrijan ima precej posluha za nagrajene knjige:)

Ob dogajanju, ki se plete okrog letošnje zmagovalke, ki dolgo ni mogla objaviti svojega romana, potem pa je zanj dobila prestižno nagrado, se kar samo od sebe poraja zanimivo vprašanje.
Le koliko je še odličnih rokopisov, ki ležijo po predalih in zaradi pomanjkanja sreče ali česa drugega nikoli ne bodo našli poti do bralca? Ker ne bodo nikoli izdani. Pa bi si to zaslužili bolj kot marsikaj drugega, kar se izdaja današnje dni. Tudi v Sloveniji:)

George Saunders: Congratulations, by the way

(64 str.)

George Saunders je pisatelj, ki je dobil letošnjo nagrado Folio. To je novoustanovljena nagrada, s katero se želi izpostaviti literarna dela v angleškem jeziku, za katere se predvideva, da bodo postala klasika. Ko sem pisala o tem, sem bila prepričana, da njegova nagrajena zbirka kratkih zgodb - Tenth of December, ni tako zelo po mojem okusu, da bi si jo želela prebrati. Tako sem ocenila potem, ko sem prebrala nekaj uradnih mnenj o knjigi.
Zdaj, ko sem pa spoznala njegov sijajni tekst - Congratulations, by the way: Some Thoughts on Kindness, se je moje mnenje o Georgeu Saundersu spremenilo:) Želela bi prebrati še kakšno njegovo knjigo.

George Saunders je tudi profesor na Syracuse University v Združenih državah Amerike. Ob koncu študijskega leta 2013 je imel zaključni govor za študente, ki so tisto leto diplomirali. Na duhovit način se je dotaknil nekaj dogodkov iz svojega življenja in podal mladim - kot se za takšen govor spodobi - nekaj napotkov za nadaljnje življenje. Predavanje je poželo veliko pozornosti. Zaradi velikega zanimanja širše javnosti, je bilo besedilo predavanja objavljeno tudi v časopisu The New York Times. Celotno predavanje si lahko brezplačno preberete tukaj. Besedilo pa je izšlo tudi v knjižici, ki je postala priljubljeno darilo mladim ob zaključku študija.

In o čem je predaval George Saunders?
Povedal je, kaj je tisto, kar v svojem življenju najbolj obžaluje. Ni mu žal, da je bil včasih brez denarja; ne obžaluje, da se je včasih počutil ponižanega, niti mu ni žal, da se je kopal v reki, kjer je bilo polno opičjih iztrebkov in je zaradi tega nato hudo zbolel. Žal pa mu je, da v življenju ni bil dovolj prijazen.
V svoji notranjosti si ljudje želimo biti prijazni in cenimo tiste, ki so z nami ljubeznivi, a vendar sami težko postopamo na takšen način. Sebičnosti ni lahko premagati. Biti prijazen je težko.
Pisatelj navede nekaj razlogov, zakaj je tako.
Na srečo pa je življenje takšno, da samo poskrbi, da z leti postajamo vse manj egoistični. Sebičnost izgubi ogromno svoje moči, ko dobimo svoje otroke. Staršem postane bolj ali manj vseeno, kako je z njimi samimi, le da je otrokom dobro. Ko postajamo starejši vse bolj ugotavljamo, kako nekoristna in nelogična je sebičnost.

Odlično branje, za katerim se skriva modra in prijetna oseba. Zaradi tega predavanja bom pozorna tudi na vsa ostala literarna dela Georgea Saundersa.

Da dobite malo občutka, za kaj gre, navajam osrednjo zgodbo predavanja, okrog katere se napletajo vse ostale pisateljeve misli. Takšne zgodbe se dogajajo tudi po naših šolah. Prepričana sem, da nas je veliko, ki smo bili sami priča podobnim dogodkom. (Opravičujem se, ker je citat v originalnem angleškem jeziku.)

But here’s something I do regret:

In seventh grade, this new kid joined our class. In the interest of confidentiality, her name will be “ELLEN.” ELLEN was small, shy. She wore these blue cat’s-eye glasses that, at the time, only old ladies wore. When nervous, which was pretty much always, she had a habit of taking a strand of hair into her mouth and chewing on it.
So she came to our school and our neighborhood, and was mostly ignored, occasionally teased (“Your hair taste good?” – that sort of thing). I could see this hurt her. I still remember the way she’d look after such an insult: eyes cast down, a little gut-kicked, as if, having just been reminded of her place in things, she was trying, as much as possible, to disappear. After awhile she’d drift away, hair-strand still in her mouth. At home, I imagined, after school, her mother would say, you know: “How was your day, sweetie?” and she’d say, “Oh, fine.” And her mother would say, “Making any friends?” and she’d go, “Sure, lots.” Sometimes I’d see her hanging around alone in her front yard, as if afraid to leave it.
And then – they moved. That was it. No tragedy, no big final hazing. One day she was there, next day she wasn’t. End of story.
Now, why do I regret that? Why, forty-two years later, am I still thinking about it? Relative to most of the other kids, I was actually pretty nice to her. I never said an unkind word to her. In fact, I sometimes even (mildly) defended her. But still. It bothers me.
So here’s something I know to be true, although it’s a little corny, and I don’t quite know what to do with it:

What I regret most in my life are failures of kindness.

George Saunders med predavanjem na Syracuse University

Kresnik 2014 - finalisti

Jo je sram?

Mesec dni po objavi deseterice kandidatov za nagrado kresnik in mesec dni pred razglasitvijo zmagovalca, je znana peterica najboljših slovenskih romanov preteklega leta.
To so:

• Evald Flisar: Začarani Odisej
• Jasmin B. Frelih: Na/pol
• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld
• Davorin Lenko: Telesa v temi 
• Tone Peršak: Usedline 

Vesela sem, da je med finalisti Jurij Hudolin. Njegova Ingrid Rosenfeld me je navdušila kot že dolgo nobena od slovenskih knjig. Glavna junakinja je izredno simpatično orisana. Prav tako še nikjer nisem zasledila tako lepo opisane ljubezni do knjig kot v tem romanu.
Tudi Evald Flisar je prišel v finale. Osebno mu to privoščim, saj je prepoznaven pisatelj in je napisal nekaj dobrih romanov, a Začarani Odisej po mojem mnenju ni literarni presežek, ki bi zaslužil, da ga izpostavljamo.
Med deseterico letošnjih kandidatov za kresnika so bili kar trije prvenci. Ko sem se odločila, da bom enega od njih prebrala, sem, kaže, slabo izbrala. Prebrala sem namreč roman Roberta Simoniška, Soba pod gradom, ki je edini prvenec, ki ni prišel v finale. No, zdaj vem, da tudi v deseterico ni sodil.

Glavni junak romana je Peter Mrak, novinar in pisatelj. Nasproti mu stojita dve drugi osebi - ena pozitivna in ena negativna. Prvi je junakov bivši profesor, drugi je sošolec s fakultete. S tema dvema, precej črno-belo predstavljenima človekoma, je vzpostavljena priložnost, da v pogovoru z njima glavni junak izrazi svoje misli in poglede na svet, ki pa niso nič posebnega. Medla in neizrazita je tudi zgodba romana.

Verjetno bi se bolje odločila, če bi od prvencev izbrala Jasmina B. Freliha in prebrala njegov Na/pol.
Tretji prvenec -Telesa v temi, Davorina Lenka, glede na mnenja, ki sem jih o njem prebrala po časopisih, nikakor ni po mojem okusu. Roman je pisan fragmentirano, v maniri postmodernizma ali transrealizma, kar letošnja žirija za nagrado še posebej ceni.

Zdaj, ko so znani finalisti, me mogoče še najbolj mika, da bi prebrala Peršakov roman Usedline. Ta bi mi bil mogoče všeč, a prave volje, da bi se lotila branja knjige, ob splošni melanholiji, mi me spremlja (tudi) ob letošnjem kresniku, nimam.

V finale se ni uspelo uvrstiti Tadeju Golobu in njegovi knjigi Ali boma ye. Škoda. Tako se je pridružila drugim meni ljubim, a pri kresniku spregledanim knjigam lanskega leta. Naj bodo to skupaj z Jurijem Hudolinom moji najboljši slovenski romani leta 2013:)

• Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu,
• Avgust Demšar: Miloš,
• Feri Lainšček: Orkester za poljube, in po novem še
• Rudi Podržaj: Simonove priče

Vendar pa - če ti romani niso navdušili komisije, so navdušili slovenske bralce. V knjižnicah so te knjige iskane. Upam, da se tudi dobro prodajajo. Roman Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu so pa bralci pred kratkim izbrali tudi za najboljšo izmed 20-ih izbranih knjig Založbe Modrijan. Med ostalimi nominiranimi knjigami so bile tudi tako odmevne knjige kot so Tri močne ženske pisateljice Marie Ndiaye, ki je trenutno med finalisti za IMPAC nagrado, Piknik pri Hanging Rocku Joan Lidsay; pa tudi domači uspešnici - Raclette Boruta Goloba in že omenjene Simonove priče Rudija Podržaja.

Rudi Podržaj: Simonove priče

(390 str.)

To je ena tistih knjig, kjer glavni junak ne pride do besede. Sploh nima možnosti, da bi o sebi sam kaj povedal. Tudi vsevedni pisatelj je tiho. Beseda je  prepuščena ljudem, s katerimi se glavni junak vsakodnevno srečuje.

To je zanimiv način pisanja. Vedno me je fasciniral - iz različnih kotov pogledati na eno in isto stvar. Vendar pa me ob branju tako napisanih romanov vedno spremlja tudi strah, da bom razočarana, ker pripoved vseeno ne bo tako "iz različnih kotov" kot bi bilo pričakovati in junak ne bo tako jasno zažarel pred mano kot bi, če bi sam spregovoril ali bi o njem pripovedoval pisatelj neposredno.
Za pisatelja je takšen način pisanja velik izziv, ki mu omogoča predstaviti širši in bogatejši pogled na dogajanje, a vsebuje tudi pasti. Ena od teh je že ta, da je potrebno veliko pisateljske spretnosti, da se ustvari različne pripovedovalske glasove in to na takšen način, da vsak od njih zveni prepričljivo in verodostojno.

Glavni junak najnovejšega romana Rudija Podržaja je petnajstletni Simon, problematičen mulc, ki ponavlja 8.razred osnovne šole. Do ljudi, ki pripovedujejo o njem, je nesramen in nasilen; ali pa izkorišča njihovo naivnost in manipulira z njimi. Simonove priče so učiteljica, šolski varnostnik, psihologinja, sošolec, sošolka, starša, stara starša, stric, bratranec...
Njihove pripovedi zelo smiselno sledijo druga drugi, lepo gradijo zgodbo, ki se primerno razvija in je mestoma tudi napeta in duhovita. Vse pohvale pisatelju - to mu je fino uspelo. Velik plus knjige! To ne uspe vsakemu.
Pripovedovalci so dobro izbrani in imajo tisti "svoj glas", o katerem sem pisala v uvodu, ki jih dela  posebne in po katerih se ločijo med seboj. Vendar pa je res tudi to, da se se mi je njihova različnost pogosto zdela samo površinska. Skorja je bila različna - razlikovali so se po spolu, starosti, navadah, verovanju - sredica pa je bila pri vseh nekako enaka. Vsi so bili enako preračunljivi, neiskreni, celo bolj ali manj prikrito agresivni in tako na določen način podobni Simonu - z redkimi izjemami npr. bratranca, ki je sicer še otrok in mogoče sosede. Zlahka se je tudi predvidevalo, kakšne bodo njihove reakcije na Simonovo vedenje.
To me je malo motilo, a vendar ne toliko, da bi pri branju trpela. Konec koncev smo si ljudje globoko v sebi verjetno vseeno zelo podobni in je sredica tako pri vseh bolj ali manj enaka.

Z vsako pričo o Simonu zvemo nekaj novega. Jasna nam postane njegova  zunanja podoba (pa ne mislim zunanjega izgleda, pač pa podobo, ki jo kaže ljudem okrog sebe), malce pa pokukamo tudi v njegovo notranjost. Slutimo, da bo nekaj drastičnega spremenilo njegovo vedenje in vplivalo na njegov pogled na življenje ter da se bo nato vse obrnilo na bolje. Ja,- (SPOJLER)- to se potem tudi res zgodi:)
Zakaj točno pa je do spremembe prišlo in kašna so bila Simonova intimna razmišljanja ob tem, seveda zaradi načina pripovedovanja ne izvemo. Lahko samo predvidevamo - posredno preko prič. A Simonove priče niso toliko pronicljive, da bi to same ugotovile in še manj, da bi - obremenjene s svojimi težavami, to verodostojno posredovale naprej. Pred bralcem tako nastane bolj bleda Simonova podoba in to je ena od pasti, ki sem jih omenila v uvodu. Težko je skozi oči prič predstaviti jasno in živo podobo glavnega junaka, pa čeprav je teh oči več. Tudi bralčeva domišljija pri tem ne pomaga. Potrebno je mojstrstvo pisateljevanja.

Tako so me v knjigi bolj kot Simonova zgodba, ki je bila dokaj predvidljiva, navdušile zgodbe pripovedovalcev. Nekatere so bile prav sijajne in nekatere od prič so mi zaradi njih prirasle k srcu - recimo učiteljica ali pa soseda. Nekatere osebe sem pomilovala, npr. babico ali pa sošolko. Upam, da osnovnošolke v zadnji triadi le niso takšne tepke kot je ta deklica, ki naj bi bila celo predstavnica velike večine današnjih osmošolk.
Nekateri od pripovedovalcev pred bralcem razvijejo prava filozofska razglabljanja npr. o medsebojnih razmerjih in o strahu pred smrtjo, kar je bilo zanimivo brati.
Roman se dotakne tudi večnih slovenskih razprtij med "partizani" in "domobranci" - ampak, brez strahu, te teme se pisatelj res samo dotakne in ne moralizira.

Deli zgodb, v katerih priče govorijo o sebi, so se mi tako zdele boljša plat knjige. Vendar pa na žalost zaradi zasnove romana, kjer je glavni junak kljub vsemu Simon, večina teh zgodb, ostane nedorečenih. To je nekako pričakovano in verjetno celo obvezni sestavni del romanov, ki so pisani na tak način, a sama sem se ob branju vseeno čutila nekoliko opeharjeno.

Knjiga Simonove priče je dober roman, ki je vreden branja. Zgodba o težavah odraščanja, zgrešeni vzgoji ter o soočenju z življenjem in smrtjo, je zanimivo predstavljena - bralca vleče. A vendar knjigi do odličnosti nekaj manjka - nekaj izvirnega in nepredvidljivega, nekaj, ob čemer bi kot bralka vzkliknila "Uau, to je to!" in bi knjigo povzdignilo iz lahkotnega v bolj zahtevno branje.
Nisem pisateljica in ne vem, kaj bi to lahko bilo;)

Vsekakor pa je to še ena knjiga, ki začuda ni prišla med deseterico kandidatov za letošnjega kresnika, pa bi si to po mojem mnenju zaslužila.

Rudi Podržaj (1967)
(foto: B. Krajnc)

Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

(187 str.)

Presežek med letošnjimi kandidati za kresnika!
Tako dobre slovenske knjige že nekaj časa nisem brala - vsaj od Maje Haderlap dalje ne.

Dogajanje romana je postavljeno v drugo polovico 20.stoletja. Opisano je življenje Ingrid Rosenfeld, hčerke židovskega očeta in slovenske matere iz Skaručne. Njena zgodba pravzaprav ni nič posebnega, a bralec prav hitro spozna, da je Ingrid Rosenfeld izjemna ženska. Je profesorica slovenščine, ki svoje delo opravlja s srcem in veseljem. Zadovoljna je sama s sabo in s svetom, v katerem živi. Njena inteligenca žari z vsake strani knjige. Racionalno gleda na svet, a se zlahka prepusti tudi čustvom. Rada ima seks, a lahko živi tudi brez njega. Dobrohotna je do vseh okrog sebe. Nikomur ne želi nič slabega in nikomur ne zavida. Je lepega in elegantnega videza. Njena največja ljubezen so knjige.
Toliko prijetnih lastnosti nakopičenih v enem samem ženskem bitju mogoče deluje preveč idealno - celo pravljično. Že mogoče. A pisatelju je uspelo glavno junakinjo predstaviti na tako simpatičen in verodostojen način, da se je nemogoče izogniti temu, da je ne bi vzljubili in jo vzeli za svojo. Pravljica gor ali dol:)

V Ingridinem življenju imata pomembno vloga dva moška. Razmerje z njima je daleč od pravljice. Moška, s katerima se zaplete, sta skrajno pokvarjena - manipulatorja in izkoriščevalca; na zunaj sladka, a v notranjosti leglo zla, hudobije in egoizma. Kar težko je verjeti, da je v človeku lahko zgoščeno toliko slabega.
Kako to, da ju - razumna kot je bila, ni pravi čas spregledala? To se je skupaj z mano spraševala tudi Ingrid, a jasnega odgovora seveda ni. V življenju je potrebno tudi nekaj sreče.

Ingrid tako dela tudi napake in je malček naivna. Iz napak se poskuša nekaj naučiti. Daleč od tega je, da bi zaradi neuspehov in ponižanj postala zagrenjena ali da bi se pritoževala. Tudi moških zaradi slabih izkušenj ne začne kar vsevprek sovražiti. Po obdobjih depresije, se vedno znova postavi na noge in živi dalje. Ostaja optimistična in ima še vedno rada življenje. Ali se lahko človek bolj zrelo spopade z neprijetnostmi, ki jih prinese življenje?

Knjige ji predstavljajo največjo uteho v življenju. Bere poezijo, romane in dramatiko. Če le more, bere v izvirniku, a ceni tudi prevode. Žal ji je, da toliko dobrih zgodb in oseb nikoli ne bo zaživelo v slovenskem jeziku, ker pač nikoli ne bodo prevedene - uf, kako neverjetno je s tem zadela tudi moje misli.
Pri opremljanju stanovanja misli samo na to, kako si bo uredila knjižnico. Dobre volje je že samo, če knjigo vzame v roke, jo malo polista in da nazaj na polico. Vedno znova se veseli ur, ki jih bo preživela ob branju. Prav nič je ne skrbi, da bi zaradi branja v življenju kaj zamudila. Na tako lepo opisano ljubezen do knjig nisem naletela še v nobenem literarnem delu.

A branje knjig ne more biti pravljica, v kateri bi se dalo večno živeti. Nekaj let že, ves čas pa ne. Ljudje v življenju potrebujemo še kaj več. Pa kakšnega človeka ob sebi. Vse to je jasno prikazano tudi v romanu.

Ker je to prva knjiga Jurija Hudolina, ki sem jo prebrala, me je presenetil njegov svojevrsten stil pisanja. Enka s Knjižnih moljev je sicer pisala o besednih lego kockah, ki jih Hudolin zlaga mojstrsko, a kaj to točno pomeni, sem ugotovila šele, ko sem knjigo prebrala. Pisatelj si nenehno izmišlja nove besede in jih povezuje v prav posebne besedne zveze. Te se potem v primernih trenutkih vedno znova ponavljajo. V začetku me je to malo motilo, stavki so le težko tekli in se mi vedno znova zatikali, a potem sem se privadila. Na koncu se mi je način pisanja zdel že prav v redu in zelo primeren; nekatere od besednih zvez pa precej duhovite.

Ingrid Rosenfeld Jurija Hudolina je odličen sodoben slovenski roman - eden tistih, ki jih srečamo le na vsakih nekaj let. Mogoče sem nad romanom čisto preveč navdušena in je tale moj zapis nekoliko pristranski, a me je glavna junakinja povsem očarala in sem tako pisatelju pripravljena tudi kaj odpustiti - recimo, kanček preveč črno-belo orisane osebe. Ženske so preveč "bele", moški pa preveč "črni".
Poleg Ingrid je izredno pozitivno predstavljena tudi njena mama Tinkara - ženska čiste, globoke in jasne ljubezni; njeni številni bratje, predvsem najmlajši, pa dokaj neprizanesljivo.

Ingrid Rosenfeld ima vse predispozicije, da postane ena od prepoznavnih slovenskih literarnih junakinj - a ne tiste sorte kot sta Presečnikova ali Hudobivška Meta. Ingrid ni prav nič tragična, pač pa modra ženska, ki pogumno gleda v prihodnost in ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.

Moja favoritinja za letošnjega kresnika!

Jurij Hudolin (1973)

Evald Flisar: Začarani Odisej

Knjige Evalda Flisarja sem pred leti brala kot začarana. Legendarni Čarovnikov vajenec je bil prvi, ki me je zamajal. Noro življenje mi je še nekaj časa, potem ko sem ga prebrala, nevarno burilo domišljijo. V Potovanju predaleč sem začutila prve sledove razočaranja, a vse do Čaja s kraljico, je še vedno šlo zelo dobro.
Potem me je pa navdušenje nad njegovimi knjigami minilo. Naenkrat se mi je zazdelo, da je v zgodbah vse preveč nenavadnih zapletov in preobratov ter da so osebe preplitve in preveč neverjetne. Ne vem ali so se spremenile knjige ali sem se spremenila jaz. Tega na bom nikoli izvedela. Flisarjevih knjig, ki sem jih enkrat že prebrala, ne bom ponovno brala.

A za Flisarja sem še vedno ogreta:). Pred tremi leti je izšel njegov avtobiografski roman To nisem jaz, ki mi je bil spet izredno všeč. Precej drugačen je od njegovih ostalih romanov. Pisatelj me je presenetil s svojo iskrenostjo in pogumom, da izpostavi svoja najintimnejša življenjska doživetja. Sam je roman imenoval lego roman, saj naj bi ena lego kocka predstavljala en utrinek iz njegove zanimive življenjske zgodbe. Všeč mi je bilo, da nikjer ni bilo zaslediti hvalisanja, ni bilo cinizma, pač pa kar nekaj humorja na lastni račun. Vsa življenjska filozofija se je na koncu skrčila na eno samo resnico - da je največ, kar lahko človek doseže v (tem) življenju, družinska sreča. Fajn.
Vendar pa je temperatura moje zagretosti za Flisarja z njegovimi naslednjimi romani spet začela upadati in tudi Začarani Odisej trenda ni mogel obrniti.

(264 strani)

Glavnega junaka v romanu Začarani Odisej, moškega srednjih let, med plavanjem v morju nekje v Indoneziji v glavo zadane deskar. Doživi pretres možganov in izgubi spomin. Ne ve več kdo je, od kod je, kdo so njegovi prijatelji, kje so njegovi sorodniki. Poleg tega ga nihče ne prepozna ali pogreša. Kot Odisej potuje po svetu in išče svojo identiteto. Ob tem piše elektronska pisma različnim naslovnikom in tudi samemu sebi. Poleg retrogradne amnezije, si namreč protagonist romana tudi nova doživetja ne more zapomniti za več kot nekaj dni. Da bi mu ostalo vsaj nekaj spominov, piše.

Do sem vse lepo in prav. Takšna zasnova romana mi je bila všeč. Veliko je obetala. Občudovala sem pisateljevo domišljijo. Tudi primerjava z Odisejem se mi je zdela v redu. Flisarjev Odisej je namreč precej podoben Homerjevemu. Med popotovanjem tudi on obračuna s Kiklopom, ujet je pri nimfomanki Kirki, išče ga sin in pride v stik s Kasandro.

Potem pa na žalost sledi nadaljevanje, ki poteka v stari Flisarjevi maniri... Spet je za moj okus krepko preveč nenavadnih dogodkov in neverjetnosti. Ne vem, mogoče so to značilnosti postmodernizma, neo- ali transrealizma in so tako hvalevredne in napredne prvine sodobnega slovenskega romana, lahko pa gre samo za nedoslednosti.

Ne morem si pomagati, a moti me, če pisatelj hčerko multi milijonarja brez posebnega razloga postavi na prenatrpan trajekt, namesto da bi ji omogočil potovanje v najetem čolnu, kar je precej bolj verjetno pri nekom, ki nima težav s finančnimi sredstvi. Seveda je bil edini razlog za to, da je pristala na trajektu ta, da se je lahko protagonist romana v veliki gneči od zadaj stiskal obnjo in se spolno vzburjal, kar je bilo nujno za nadaljevanje zgodbe:) Skrajno prozaično.
Ali pa - povsem neverjetno je, da bi bolnik, ki ima telesno temperaturo 41,2 st. C, brskal po knjigah v knjižnicah in smiselno nizal svoje misli o tako težkih temah kot so pomen življenja, smrti, Boga, in se istočasno ubadal še s svojimi spominskimi motnjami.

A takšne "malenkosti" v knjigi, kaže, niso pomembne. Če bi jih pisatelj vzel v mar, pač ne bi zmogel razviti ideje romana ali pa bi se za njeno predstavitev moral bolj potruditi. Iskanje človekove identitete - rdeča nit romana, je pomembna tema in ne spodobi se je lotevati tako površno.
Na koncu celotno pisanje izpade zelo nejasno in dvomljivo. Ne ve se kaj je res in kaj ne. Mogoče se je vse zgodilo, lahko pa gre le za halucinacije, hipnozo ali vpliv v možganih implantiranega čipa. Oh, ja. Kako flisarsko predvidljivo.

Začarani Odisej je tipičen Flisarjev roman značilen za njegovo kasnejše obdobje. Če so vam bile všeč knjige Dekle, ki bi raje bilo drugje, Opazovalec ali pa Na zlati obali, vam bo všeč tudi ta. Med letošnjo deseterico za kresnika pa po mojem mnenju ne sodi.

Evald Flisar (1945)

Sally Beauman: The Visitors

(544 strani)

To je pred kratkim izdana fikcijska pripoved o največjem arheološkem odkritju vseh časov. Pripoveduje o odkritju Tutankamonove grobnice v Dolini kraljev. Pisateljica Sally Beauman je bila pogumna, da se je lotila te teme. O Tutankamonu so pisali že številni pisatelji, izdano je bilo morje tako strokovnih  kakor tudi leposlovnih knjig. Ali je sploh mogoče napisati še kaj novega?
Morebitno Tutankamonovo prekletstvo je bilo obdelano že z vseh možnih zornih kotov. Njegova "skrivnostna" smrt že nekaj časa ni več skrivnostna. Z DNK analizo so pojasnjena njegova sorodstvena razmerja z drugimi faraoni 18. dinastije.
Vseeno. Stari Egipt ohranja svoj čar in vedno znova zmami pisatelje, da v mozaik te teme dodajo še svoj kamenček. Sally Beauman ima prav gotovo rada Stari Egipt. Ni edina:-)

Zgodba je pisana skozi oči 10-letne deklice Lucy, ki  pride v prelomnem letu 1922 - letu, ko je Howard Carter odkril grobnico, s svojo skrbnico na dopust v Egipt. V Egiptu naj bi okrevala po prebolelem tifusu in si opomogla po materini smrti. Tu spozna sovrstnico Frances - hčerko znanega ameriškega arheologa, ki vodi izkope v Hačepsutinem templju in še dva otroka - brata in sestro, Petra in Rose. Medtem ko je Frances zgodovinska osebnost, sta Rose in Peter fikcijska junaka, otroka malce nekonvencionalnega angleškega aristokratskega para v razhajanju.

Z otroki je tako vzpostavljena primerna pripovedna mreža, v katero je potem pisateljica vtkala slavno arheološko zgodbo. To ji je kar dobro uspelo.  Zelo prepričljivo je orisala angleško družbo in čas dvajsetih let prejšnega stoletja; mešanico angleško-ameriškega načina življenja, prepojenega z eksotičnim Egiptom. Čisto malo se je dotaknila tudi politike. Predvsem pa je zelo natančno in upoštevaje vsa zgodovinska dejstva opisala načrt in potek odkrivanja Tutankamonove grobnice. Ker je v roman hotela vključiti vsa znana zgodovinska dejstva povezana z odkritjem, je pripoved občasno nekoliko prisiljena. Pogosto sem imela neprijeten občutek, da je Lucy morala nekam oditi ali nekaj narediti samo zato, da je pisateljica lahko omenila in razvila kakšno zgodovinsko dejstvo.

Motilo je tudi to, da so bili otroci kar preveč zreli za svoja leta. Poznali so zgodovino Starega Egipta, njegovo mitologijo, znali so brati hieroglife; predvsem so se pa tako odraslo pogovarjali, da sem povsem pozabila, da so otroci. No, dobro, to pisateljici odpustim. Dopuščam, da so 3 do 10-letni otroci lahko tudi zrelejši od tega, kar sem jaz navajena. Predvsem pa je pisateljica potrebovala tako majhne otroke zato, da se zgodba lahko podaljša v današnji čas. Preko 90-letna Lucy je tako ena redkih prič, ki v 21. stoletju še lahko pripoveduje, kako je potekalo odkrivanje grobnice.
Odlomki z ostarelo Lucy so eni boljših v knjigi. Zelo prepričljivo so orisane vsakodnevne težave stare gospe z artritisom, za katero je velik podvig že sprehod po vrtu. A njene misli so še bistre in razmišljanje je podkrepljeno z dolgoletnimi življenjskimi izkušnjami, ki človeku prinesejo nekaj brezbrižnosti do mnenja drugih ljudi in tako tudi svobode.

Howard Carter v Tutankamonovi grobnici

V romanu nastopa niz zgodovinskih in fikcijskih oseb. Redko katere so prepričljivo orisane. Mogoče je še najbolje prikazan odkritelj grobnice, Howard Carter. Lepo je opisana njegova predanost arheologiji, pa tudi prepirljiv, koleričen in na splošno neprijeten značaj. A to so znane stvari. Pisateljici ni uspelo ustvariti nič novega. Tudi zelo verjetna ljubezenska zgodba med Carterjem in lady Evelyn (hčerjo sponzorja izkopavanj, lorda Carnarvona), gre mimo povsem mlačna in neizrazita. Nikjer nobenega žara in strasti, ki bi ju pri osebah, kakršna sta bila Carter in Evelyn vsekakor pričakovali. Izgubljenih priložnosti, ki jih nudi tema, a jih pisateljica ni izkoristila, je še nekaj.

Lady Evelyn, Howard Carter in lord Carnarvon

Pa vendar. Če bi Sally Beauman svoj roman na tem mestu zaključila, bi bil to čisto soliden zgodovinski roman. Toda ne, vse skupaj je zastavila bolj na široko. Poleg dogajanja okrog odkritja Tutankamonove grobnice, je opisala še celotno Lucyjino življensko pot. Kaj ji je tega treba bilo. Tako sem morala brati (in se ob tem dolgočasiti, če ne celo trpeti) še o usodi prijateljice Frances, o Lucyjinem propadlem zakonu, o njeni tašči in taščinih prijateljih, o študioznem očetu, o umiranju za tuberkulozo in o bombardiranju Londona. Preveč. Vse to je bilo preveč tudi za pisateljico samo, saj je proti koncu knjige njeno pisanje vse bolj površno in nenatančno. Določeni dogodki in osebe enostavno obvisijo "v zraku" - nedokončani in nedodelani. Nekako sem upala, da bom dobila odgovor na katero od vprašanj, ki so ostala odprta, pozneje v knjigi - pa nič od tega.

Knjiga The Visitors je smelo zastavljen zgodovinski roman z meni zelo ljubo tematiko, ki pa mu pisateljica žal ni dorasla. Če se izrazim malce po gradbeniško... Namesto, da bi pisateljica zgradila lično, enostanovanjsko družinsko hišo, ki bi jo glede na prebrano prav gotovo zmogla in bi ji celo zelo dobro uspela, se je lotila gradnje ogromne graščine. Ogrodje (zgodovinska dejstva) je že dobro postavila in trdno povezala, tudi način gradnje (stil pisanja) je dobro izbrala, potem se pa uspešno delo konča. Stene med sobanami pogosto manjkajo. Napeljava sili na dan. Namesto oken so luknje v zidu in tapete so na silo potegnjene čez vrzeli (ne samo razpoke) v stenah. Streha nekako prekriva vse skupaj, a ob dežju z vseh koncev zamaka. O končnih delih v graščini in notranji opremi pa tako ali tako skoraj ni mogoče govoriti. Samo sem ter tja se lahko vidi kakšen kos umetelno dodelane štukature ali platno umetniške slike. No, pa kakšen pristen egipčanski šabti tudi stoji na kateri od plastičnih komod - sicer pa, bolj podrtija kot kaj drugega.

Nedodelano in dolgovezno, a z veliko ljubezni do Starega Egipta.

Sally Beauman