Hilary Mantel: Trilogija o Thomasu Cromwellu

Hans Holbein mlajši: Thomas Cromwell

Thomas Cromwell (1485-1540) je bil eden najpomembnejših državnikov in svetovalcev na dvoru angleškega kralja Henrika VIII.  Za kralja je opravil precej neprijetnega, umazanega dela; pomagal je pri razveljavitvi Henrikove poroke s Katarino Aragonsko, predlagal je razkol z Rimsko cerkvijo, izvedel zaplembo premoženja samostanov in imel verjetno najpomembnejšo vlogo pri usmrtitvi Henrikove druge žene, Anne Boleyn. Zgodovinsko prepričanje je, da je bil izredno krut in slab človek. Takšno mnenje je prisotno že od nastanka portreta Hansa Holbeina mlajšega dalje, se pravi že od časa njegovega življenja. Na portretu je Thomas Cromwell mrkega obraza, oblačila so temna. Simpatije ne zbuja niti knjiga na mizi, ki kaže na to, da je bil učen mož. Slabo mnenje se je utrdilo s Shakespearovimi Tudorskimi dramami. Tudi tam je Thomas Cromwell predstavljen kot zelo neprijeten človek, ki združuje vse slabe človeške lastnosti. Slabo mnenje ostaja tudi v sodobnosti - primer je znana drama Roberta Bolta, A Man for all Seasons, v katerem Thomas Cromwell predstavlja glavno negativno osebo dela.
Pisanja o Thomasu Cromwellu se je lotila tudi znana britanska pisateljica Hilary Mantel, a je k temi pristopila povsem drugače od svojih predhodnikov. Pred nami zelo prepričljivo zaživi povsem drugačna podoba Thomasa Cromwella.
Trilogija o Thomasu Cromwellu še ni končana. Hilary Mantel je do sedaj izdala prvi dve knjigi, Wolfhall in Bring Up the Bodies. Obe knjigi sta bili zelo odmevni in obe nagrajeni z Bookerjem. Za drugo knjigo je pisateljica dobila tudi cenjeno nagrado Costa, trenutno pa je tudi med finalistkami za tretjo pomembno britansko literarno nagrado, Women's prize, ki je nadomestila nagrado Orange.


Hilary Mantel: Wolf Hall
Ko sem začela z branjem, mi je bilo takoj jasno, da je to najnatančnejša knjiga o Henriku VIII, kar jih poznam. Kaže, da je pisateljica zbrala vse možne zgodovinske podatke o tem obdobju in prav vse tudi uporabila v knjigi. Oseb je zelo veliko in za lažje razumevanje, njihov seznam in rodovno deblo na začetku knjige prideta zelo prav.
V knjigi spremljamo življenje Thomasa Cromwella od mladosti, ko ga je oče večkrat brutalno pretepel, njegovega pobega od doma, izobraževanja v Evropi (o tem ne zvemo veliko) do vrnitve v Anglijo, ko je že povsem izoblikovan mož, cenjen in spreten odvetnik, ki postane svetovalec najprej kardinalu Wolseyu in pozneje kralju Henriku VIII.
Kakor sem že omenila, je najbolj zanimivo to, da je pisateljici uspelo ustvariti precej drugačne osebe kot smo jih navajeni iz drugih knjig s to tematiko. Thomas Cromwell, mož, ki sicer zgleda, kot da je nekoga ubil in se nič spovedal, je namreč izredno napreden, liberalen in human, ljubeč mož in oče. Njegova hiša je polna mladih ljudi, smeha in globokoumnih pogovorov. V njegovem domu najdejo zavetje zapuščene žene in otroci. Z njegovim denarjem je zagotovljeno izobraževanje nečakom in drugim, ki si tega sami ne bi mogli privoščiti.
Podobno v nasprotju s pričakovanji so orisi še nekaterih drugih oseb.
Thomas More, pisec Utopije in od Rimske cerkve priznani svetnik, večinoma ni prav nič svetniški. Svojo ženo javno ponižuje, s hčerko je v dvomljivem odnosu, da o krvoločnem preganjanju krivovercev sploh ne govorim.
Mogoče  je najbolj presenetljiva upodobitev Anne Boleyn. V knjigi je predstavljena kot izredno preračunljiva, pohlepna in maščevalna ženska, ki ni nikakršna žrtev dvornih spletk, kot se rado predpostavlja.  A do Towra v tej knjigi tako ali tako še ne pride.
V nasprotju z Anne je njena sestra Mary - ljubica dveh kraljev, predstavljena kot izredno simpatična ženska.
V tej prvi knjigi je največja uganka Henrik.Ob njegovi upodobitvi se zdi neverjetno, da je zaradi njega umrlo toliko ljudi.
Odlična stran knjige je tudi predstavitev samega časa dogajnja, se pravi prve polovice 16.stoletja v Angliji. To so bili namreč za življenje zelo nevarni časi. Smrt je bila navzoča na vsakem koraku. Pa tukaj ne mislim samo na nasilno smrt, ki je prihajala z dvora ali s ceste; od "vročice", verjetno ene izmed oblik kuge, so lahko ljudje umrli v enem dnevu. Smrtnost otrok in porodnic je bila pa tako ali tako visoka.
Ob tako izvrstni knjigi je bila edina stvar, ki me je motila, ta, da je pisateljica zavestno prepogosto uporabljala zaimke »he«, »him«, »his«, namesto, da bi uporabila imena, kar bi bilo za razumevanje knjige precej bolj dobrodošlo.
V drugi knjigi Trilogije o Thomasu Cromwellu je bila Hilary Mantel glede tega do bralcev precej bolj prizanesljiva. Večinoma je vedno jasno kdo komu kaj pripoveduje. Pa tudi če sta oba govorca Thomasa, kar je zelo pogosto.

Hilary Mantel: Bring up the Bodies
To je bila prva tuja leposlovna knjiga, ki sem jo naročila že v prednaročilu - tako težko sem jo čakala. In ko sem jo začela brati, nisem bila razočarana. Med branjem sem se namreč počutila tako prijetno, kot bi se vrnila domov! Enak način pisanja, iste osebe - ena sama domačnost in ugodje, podobno kot v Wolfhallu. Čeprav o ugodju v tej knjigi pač ni mogoče govoriti. Nekateri grozljivi opisi proti koncu knjige, so daleč od tega, da bi zbujali ugodje.
Središče dogajanja je strmoglavljenje Anne Boleyn s kraljevskih višav na Tower Green in to v pičlih treh tednih maja 1536. Ker so dogajanje okrog tega natančno opisali že Annini sodobniki (pa še mnogi drugi), je imela pisateljica zelo malo literarne svobode. Vse skupaj bi zato lahko izpadlo zelo dolgočasno, mučno in že videno, vendar ni tako.
Anne je še vedno, tako kot v Wolfhall-u, izredno neprijetna oseba, do katere je težko čutiti kakršno koli simpatijo - ohola, zlobna, maščevalna...A vendar na koncu ob njeni smrti ne moreš, da ne bi imel slabe vesti - kot jo imajo tudi nekatere osebe v knjigi. Takšno razklanost v bralcu zmorejo ustvariti samo največji pisatelji. Kriva (sicer zelo verjetno) ali ne, Anne se je bilo treba znebiti. Francoski rabelj je bil naročen že pred začetkom procesa. Glede na njen značaj, opisan v tej trilogiji, sem pričakovala nekaj več boja, a v bistvu ni imela nobene možnosti, da bi s sodnega procesa prišla živa.
V zadnjih dneh Anne Boleyn pridejo do izraza temne strani ostalih nastopajočih, do sedaj bolj ali manj simpatičnih in pozitivnih oseb - recimo Henrika, pa tudi Thomasa Cromwella. Thomas Cromwell je brez napak izpeljal ves sodni proces proti Anne Boleyn in popolnoma zadostil kraljevim željam. Ko je bilo potrebno izbrati moške, ki bodo skupaj z Anne šli v smrt, ga je bolj kot pravičnost in resnica, vodilo osebno maščevanje. Pa vendar zaradi tega moje naklonjenosti ni izgubil. Tako razviti in prikazati naravo ter značaj oseb v knjigi je naloga, ki jo zmorejo opraviti samo največji pisatelji.

Tretja knjiga trilogije še ni napisana. Težko jo čakam, a glede na to, kako je pisateljica zaposlena s predstavitvami, predavanji in drugimi stvari, ki jih pričakujejo od nagrajenih pisateljev, se bojim, da  bom na izid čakala še kar nekaj časa.
Dogajenje v tretjem delu bo pokrivalo čas od smrti Anne Boleyn do smrti Thomasa Cromwella. Glede na to, kako se mi je Thomas Cromwell priljubil, bo verjetno težko brati o tem, kako bo izgubil kraljevo naklonjenost in svoje življenje tragično in sramotno zaključil na Tower Hillu.
Zanima me tudi, kako bo pisateljica opisala oz. razvila spremembe vedenja in značaja Henrika VIII, ki se iz dobrohotnega monarha spremeni v brezobzirnega diktatorja. Mnogo hipotez obstaja o tem, a mislim, da bo Hilary Mantel razvila najpreprostejšo. Henrik VIII je proti koncu življenja trpel hude bolečine zaradi osteomielitisa na nogi. Že samo to je lahko dovolj velik razlog, da se človek spremeni, postane nepotrpežljiv, krut.
Kako močan in neprijeten vpliv na človekovo življenje imajo lahko bolečine, je na svoji koži ugotovila tudi Hilary Mantel sama. Vrsto let je imela hude bolečine v trebuhu, a zdravniki vzroka zanje niso in niso našli. Zdravili so jo z antipsihotiki in jo hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici. Na koncu je sama sebi s pomočjo medicinskih knjig (pravilno) določila diagnozo endometrioze.

Wolfhall in Bring Up the Bodies sta zgodovinski knjigi, kakršne imam rada. V takšnih knjigah zgodovina ni kulisa za bolj ali manj žgečkljive posteljne avanture in patetične izpade. Osebe so verodostojne, zgodovinska dejstva upoštevana, bralec začenja razumeti življenje in politiko 16.stol. v Angliji.
Takšno trilogijo si predstavljam kot knjigo pisateljeve kariere.
Zelo si želim, da bi knjigi izšli tudi v slovenskem prevodu.

Hilary Mantel