Helga Schubert: Vom Aufstehen

Kaj bi si mislili o materi, ki na svoji smrtni postelji - stara že preko sto let, zaupa svoji hčerki - tudi že preko sedemdeset let stari, naslednje: (moj prosti prevod iz nemščine)

V svojem življenju sem naredila tri junaška dejanja, ki se tičejo tebe.

Prvič: nisem te splavila, čeprav je tvoj oče tako želel in si bila tudi zame pravzaprav nezaželen otrok. Zaradi tebe sva se s tvojim očetom sploh poročila.

Drugič: med begom iz Hinterpommerna v Greifswald sem te celo pot potiskala v otroškem vozičku in ob tem skoraj umrla od izčrpanosti.

In tretjič: ko so v Greifswald vkorakali Rusi, te nisem zastrupila ali ustrelila, kot je to terjal tvoj stari oče. Predme je položil pištolo in rekel naj se ustrelim. "Potem moram ubiti tudi lastnega otroka," sem vzkliknila, "tega pač ne morem storiti."

V življenju si imela srečo. Celo življenje si bila Sonntagskind.

Žensko, ki tako razmišlja in iskreno verjame, da je v teh treh primerih postopala junaško ter da za to zasluži celo zahvalo, je težko imeti za svojo mater.

To je bila mama Helge Schubert.

Helga Schubert, rojena leta 1940, je bila otrok vojne, begunski otrok in otrok razdeljene Nemčije. Imela je samo mamo, saj je oče padel že kmalu po začetku druge svetovne vojne, in z njo je imela sila težaven odnos.

Nekoč, ko je bila stara že enainsedemdeset let, se je prijavila za pogovor pri evangeličanski pastorici, saj se je o svojem težavnem odnosu z materjo želela z nekom pogovoriti. Potožila ji je, da ima težave s četrto Božjo zapovedjo - nikakor ne prenese svoje matere, saj jo ta prizadene vsakič, ko se srečata. Mama ji je tuja in ne more je imeti rada. Kakor tudi mama nima rada nje, svoje hčerke. In to ni v redu. Pastorica, ki je zgledala mlajša od pisateljičinega sina, ji je po kratkem premisleku odgovorila: "Ampak četrta zapoved od vas ne zahteva, da svoje starše ljubite, dovolj je, da jih spoštujete. In to že počnete." Tako se je pisateljica tudi s pomočjo tega pogovora pobotala z materjo, razumela, da tudi njej v življenju ni bilo lahko in se preko tega pomirila sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Ni bila pa samo pastorica tista, ki ji je pomagala, da je dosegla notranji mir, veliko si je pomagala tudi sama - pa ne zato, ker je bila po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ampak preko pisanja zgodb. 

Helga Schubert piše že vse svoje življenje. 

Piše o svojih poletnih počitnicah v otroštvu, ki jih je vse - od prvega do zadnjega dne, preživela pri svoji stari mami po očetovi strani. Torej mama le ni mogla biti tako slaba, premišljuje nekje v knjigi Helga Schubert, saj mi je vendar dovolila, da počitnice preživljam pri ženski, ki jo je sama sovražila. 

Piše o življenju v Nemški demokratični republiki - o tem, kakšne kompromise je morala sklepati s komunistično oblastjo, da je preživela, a tudi o privilegiranosti, ki jo je uživala zaradi poklicev, ki jih je opravljala - pisateljice in psihologinje. 

Piše o padcu Berlinskega zidu - tistega dne je bila prav tam, na mestu, kjer se je dogajala zgodovina, in piše o umirjenem življenju v zadnjih letih, v njenem najljubšem kraju, na severu Nemčije, blizu Baltskega morja, v babičini hiši, kjer skrbi za svojega bolnega in onemoglega moža.

Vsako leto v začetku junija potekajo v Celovcu Dnevi nemške literature, kjer podelijo prestižno nagrado, ki je poimenovana po pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisatelji berejo odlomke iz svojih del, ki še niso bila objavljena, žirija natančno posluša, prebrano oceni in medsebojno predebatira. Pred leti je to 25 000 evrov vredno nagrado dobila na Koroškem živeča slovenska pisateljica Maja Haderlap in sicer za odlomek iz svojega romana Angel pozabe. 

Tudi na letošnji prireditvi je bila ena od udeleženk koroška Slovenka. To je bila Verena Gotthardt (Je v sorodu z letošnjim nominirancem za kresnika, Vincencem Gotthardtom?). Kritike njenega dela niso bile slabe, a tudi preveč navdušujoče ne, medle bi rekla, tako da Verena Gotthardt s svojim branjem ni prišla med finaliste za nagrado. Nič hudega. Pisateljica je še mlada in še bodo priložnosti, da se dokaže. Prepričana pa sem, da je bila izkušnja iz Celovca  zanjo vseeno zelo dobrodošla. Dobronamerna kritika ji bo pomagala na nadaljnji pisateljski poti.

Prebiranja v Celovcu se ponavadi udeležujejo še neuveljavljeni mladi pisatelji, ki na ta način pritegnejo pozornost različnih nemških založb in lažje izdajo svojo knjigo, ki jo s pomočjo mnenj žirije pred izidom še nekoliko izboljšajo. V letu 2020 je bilo tako dokaj nenavadno, da je na Dnevih nemške literatura nastopala osemdesetletna Helga Schubert. Pisateljica, ki v zadnjih dvajset in več letih ni izdala nobene nove knjige, je pometla s konkurenco in zmagala z zgodbo Vom Aufstehen ali - če prevedem v slovenščino, O vstajanju. Zgodba, ki je čisto na koncu knjige, o kateri pišem, pripoveduje o tem, kaj pisateljica razmišlja in se spominja, ko si zjutraj, sicer že budna, privošči še nekaj minut v postelji. Preden vstane, razmišlja o svoji materi, a tudi o svojem možu, ki ji pripravlja zajtrk - dokler ne zadiši kava, ji še ni potrebno vstati - in ga bo čez nekaj trenutkov lahko objela in pritisnila lice k njegovi rami, vdihnila njegov vonj. To je nekaj, česar njena mama ni bila deležna, saj po moževi smrti v njenem življenju ni bilo nobenega moškega več - za Helgo Schubert pa še eno od dejstev, ki ji je pomagalo, da je svojo mamo bolje razumela in se z njo pobotala.

Lanskoletna nagrada Ingeborg Bachmann je bila za Helgo Schubert še posebno pomenljiva. Nekako je zaokrožila njen pisateljski krog in pomenila uteho za dogodek pred petintridesetimi leti, ko je bila tudi povabljena na Dneve nemške literature v Celovcu, a se prireditve ni mogla udeležiti, ker ji organi oblasti v vzhodni Nemčiji tega niso dovolili.

Knjiga Vom Aufstehen, Helge Schubert, ima podnaslov Ein Leben in Geschichten - Življenje v zgodbah. Nekateri knjigo označujejo kot zbirko kratkih zgodb, a pisateljica se s takšnim poimenovanjem ne strinja. Odlomki knjige so res kakor kratke zgodbe, ki so se rodile iz dogodkov iz njenega več kot osemdeset let dolgega življenja, njenih premišljevanj in opazovanj, a pisateljica je te zgodbe vendarle skrbno povezala med seboj in se potrudila, da se zgradita dramatičnost in primeren pripovedni lok. 

Stil pisanja je umirjen, včasih celo liričen, enak preko cele knjige - čisto v skladu z vsebino in v sozvočju z iskanjem miru in sprave. To pomirjenost pa na vsakih nekaj odstavkov - zdi se kot samo slučajno, prekine kakšno grobo in tragično dejstvo, ki pade kot toča z jasnega in je eno tistih, ob katerih je Helga Schubert trpela, z njimi hočeš nočeš morala živeti, se z njimi soočati in jih globoko v sebi predelati. Knjiga je tako bolj kot zbirka zgodb avtobiografski roman, v katerem pisateljica išče in najde pomiritev same s seboj in s svetom, ki jo obdaja. Obenem pa na svojevrsten način osvetli še zgodovino povojne Nemčije z vsemi njenimi nekoliko manj znanimi, predvsem pa zelo intimnimi, vzponi in padci. 

★★★★☆

Feri Lainšček: Kurji pastir

Splača si dobro ogledati fotografijo na naslovnici knjige.

Dojenček je seveda Feri, to je jasno. Kdo pa so ostali trije, ni tako zelo samoumevno. Ženski sta si podobni - poglejte si samo njune ustnice, kako povsem enako zakrivljene so  -  zelo verjetno sta mati in hči.  Na fotografiji sta torej stara starša dojenčka in mlada mamica, ki je svojega prvorojenca za čas fotografiranja zaupala svojemu očetu. Kje je otrokov oče, se ne ve, a to, da manjka, bi bil lahko prav zanimiv zaplet za romaneskno zgodbo.

Ja, pa kaj še;) Moja predvidevanja so bila napačna. Mlada ženska na sredini fotografije je Ferijeva osemnajst let starejša sestra Mala Trejzka; starejši zakonski par, ki sedi, pa sta njegova starša, Trejzka in Pištek. Pravzaprav sploh še nista tako stara - ona še ni štirideset, on je le nekaj let starejši - samo težko življenje na goričkem podeželju, prepojeno z revščino, ju je izželo in zgodaj postaralo. 

V času malo preden je nastala fotografija, sta se Ferijeva starša ravno nekoliko oddahnila in odmaknila od vsakodnevnega boja za preživetje. Hčerka je odšla v Ljubljano, se zaposlila v eni od tovarn in dobro zaslužila. Pištek je imel državno službo in redno plačo, katere polovico je nakazoval na hranilno knjižico. Ko bo zbrano dovolj privarčevanega denarja, bo končno lahko zgradil lastno hišo.

Potem se pa v to utečeno in predvidljivo okolje nepričakovano rodi dete, ki vse postavi na glavo.

Mala Trejzka je staršema zamerila, ker sta se pri teh letih tako spozabila in dobila dojenčka. Pištek je preklinjal še bolj kot običajno in svoj kramp vihtel še bolj jezno kot ponavadi - tega se s fotografije pač ne da razbrati, Trejzka pa je ponižno sprejela nove okoliščine in se še  redkeje smejala kot običajno - kar se s fotografije dobro vidi. A novo življenje ima vedno čudežen vpliv na ljudi okrog sebe. Zakrpa razpoke, ki so nastale v družini, začne zdraviti rane, ki so že dolgo prisotne in se nočejo in nočejo zaceliti, utrdi in oživi vezi med prijatelji in znanci.

Oče, mati in sestra se tako kljub razlikam povežejo, da bi Feriju omogočili, da se izkoplje iz revščine in zaživi drugačno življenje, kot ga imajo sami - da postane človek. Vaščani Dolencev - povprečno slovensko obrekljivi in neprizanesljivi - se, ko je treba, združijo in pomagajo, in to takrat, ko je pomoč najbolj potrebna. 

Vse te dileme, začetni dvomi in pomisleki ob novem življenju, ki tekom pripovedi počasi poniknejo in jih nadomesti jasna želja k višjemu cilju, priskrbeti svojemu potomcu boljše življenje, so v romanu enkratno prikazani. Ljudje, ki na zunaj zgledajo grobi, trdi in surovi, v notranjosti pa jim bije mehko in ljubeče srce, so orisani tako prepričljivo, da so mi vsi po vrsti prirasli k srcu. K temu je pripomogel še slog pisanja, ki je  v skladu s časom nekoliko starinski in tako dogajanju v preteklosti, ko je bilo življenje še tako zelo drugačno od današnjega, da poseben pečat.

Roman o najzgodnejšem otroštvu Ferija Lainščka, Kurji pastir, je šele prva knjiga cikla, v katerem bo pisatelj zapisal svojo življenjsko zgodba. Ta prvi del ima zelo natančen časovni okvir. Začne se na dan pisateljevega rojstva, 5. oktobra v Dolencih, konča pa 23. decembra 1959, ko hudo bolnega dojenčka prinesejo k zdravniku v Križevce. Vmes je dovolj časa, da spoznamo vse pomembne osebe - ne samo Ferijevo družino, ampak tudi vaščane Dolencev, in njihov način življenja v povojni Sloveniji. 

A to ni tisto glavno. Najpomembnejše je, da je v tem kratkem časovnem obdobju dovolj prostora za prav posebne dogodke. Čudoviti so in ganljivi. Romanu dajejo poseben, magičen sijaj. Lahko so to samo pogovori med prijatelji, med možem in ženo, lahko je to način, kako otroku izbirajo ime in ga pripravljajo na krst ter mu kupujejo voziček. 

Magičnost je pogosto povezana s cigani, ki v sožitju z ostalimi prebivalci Dolencev živijo na obrobju naselja. Pisatelj jih imenuje kar cigani, kar je dandanes skoraj bogokletno, a tako ljubezniv in spoštljiv zapis o njih, kot ga najdete v romanu Kurji pastir, že dolgo nisem brala.

Fotografija na naslovnici odseva realizem - trdo kmečko življenje na obrobju države, a na njej je upodobljena tudi magičnost, o kateri pišem in sem jo čutila tekom cele knjige. Dobro poglejte, pa boste videli dobro vilo, ki se ljubeznivo sklanja nad družino Lainšček in skrbi zanjo. Za Ferija se je še posebno skrbno zavzela in poskrbela, da je v teh prvih mesecih njegovega življenja vse gladko teklo. Prisotna je bila ob njegovem rojstvu, pijanega Pišteka je varno pripeljala domov, dala je namig, da je potrebno napisati pismo in z bolnim otrokom je v procesiji hodila preko zasnežene pokrajine.

Tako je to. Z njeno pomočjo je novo življenje pognalo močne korenine; jaz pa že čakam naslednje knjige cikla, da izvem, kako bogato in samosvoje se bo to življenje razcvetelo.

★★★★★

Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte. 

No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.

Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 

Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 

Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 

V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 

Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2