Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla

Knjiga Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla je izšla leta 1954, manj kot leto dni pred pisateljevo smrtjo. Thomas Mann je bil takrat star skoraj 80 let in Feliks Krull je njegov zadnji roman. Precej se razlikuje od njegovih ostalih knjig, a vendar je tudi tipično "njegov". Vsi njegovi romani in kratke zgodbe (razen Smrt v Benetkah) vsebujejo humor in ironijo - nekateri več, drugi manj, Izpovedi Feliksa Krulla so pa ena sama parodija, se pravi smeh in šaljivost na kvadrat. 

Thomas Mann se posmehuje hohštaplerstvu in narcisoidnosti, konzervativnim oblastnikom in naprednim kulturnikom, zapeljanim ženskam in zaljubljenim gejem, pisateljem in znanstvenikom. A to še ni vse. Thomas Mann gre dalje. Njegov zadnji roman je tudi parodija na temo razvojnih romanov (ki jih je pisal tudi sam, spomnite se na Čarobno goro:) in memoarov - v tem primeru povsem konkretno: spominov, ki jih je v svojem pompoznem slogu pisal Johann Wolfgang von Goethe, Dichtung und Wahrheit. Ko je nekdo star 80 let in je tako slaven ter cenjen, kot je bil sredi prejšnjega stoletja Thomas Mann, si to lahko privošči. 

Občudovala sem njegov slog pisanja in jasnost izražanja, ki sta bili leto pred smrtjo, v visoki starosti, še vedno precizni in ostri kot nož. In smejala sem se ob njegovi inteligentni hudomušnosti, ki še nikoli ni bila tako čista in brezkompromisna.

Feliksa Krulla bi, če bi živel v današnjem času, označili za tistega, "ki se znajde". Saj veste, kaj to pomeni. V osnovi nekaj slabega, ne pa povsem neprimernega. Opisovali bi ga z vsaj nekaj občudovanja, kančkom nevoščljivosti, a tudi z nepogrešljivo merico zgražanja. 

Feliks Krull ponavadi ne postopa tako, kot bi bilo po črki zakona, morale ali pa splošno priznanih pravil obnašanja potrebno ali pa pričakovano, ampak vedno znova izrablja to ali ono slabost tega in onega ter jo izkoristi v svojo korist. Ne moremo reči, da njegova dejanja izhajajo iz hudobije ali pokvarjenosti, a vendar so vedno znova tako naravnane, da se obrnejo njemu v prid. Ljudje, ki jih srečuje, mu, ne da bi jih v to posebno silil, sami padajo v naročje, ponujajo dragocenosti in se na splošno ravnajo po njegovih željah. Ob tem se celo smehljajo od zadovoljstva. S pomočjo takšnega ravnanja Felks Krull žanje uspehe, kjerkoli se pojavi in se hitro ter odločno vzpenja po družbeni lestvici.

Kar pa je ob vsem tem najbolj čudno, a tudi čudovito obenem, je to, da s svojo prikupnostjo in ljubeznivostjo začara tudi bralca knjige in ga zlahka pridobi na svojo stran. Vzljubila sem ga, pa čeprav sem vedela za vse njegove prevare in blefiranja. Nastopajoči v knjigi, moški in ženske, bogati in revni, učeni in neuki, ki vsi po vrsti naivno drug za drugim podlegajo njegovim čarom, tako nikakor ne zaslužijo pomilovanja in obsojanja.

Na začetku knjige je Feliks Krull star okrog 40 let in se malce utrujen od vseh doživetij spominja svojega dotedanjega življenja. Rojen je bil v 70-ih letih 19. stoletja v majhnem mestu ob Renu, v družini, ki se je preživljala z izdelavo šampanjca. Že kot otrok je kazal posebne sposobnosti, ki jih je do potankosti razvil in uporabil v svojem nadaljnjem življenju. Že zgodaj je znal ponarejati pisavo drugih, simulirati bolezen, zapeljevati in se pretvarjati. Ostali otroci so se ga izogibali, a to ga ni prav nič prizadelo, saj je bil vedno prepričan, da je nekaj več od njih - da je izrezljan iz boljšega lesa. 

Ko je očetovo podjetje v času, ko je postal polnoleten, zaradi slabe kakovosti šampanjca, ki ga je pridobivalo, bankrotiralo, je moral sam zaslužiti za svoje življenje. Boter mu je priskrbel službo v luksuznem hotelu v Parizu. A še preden je Feliks odpotoval v Francijo, se je moral nekako izogniti služenju vojaškega roka v Nemčiji. To je naredil izredno prepričljivo s svojo sposobnostjo pretvarjati se in simulirati. Eden najboljših odlomkov v romanu je to.

V pariškem hotelu ga najprej zaposlijo kot liftboya, a s svojo prikupnostjo (s svetlimi lasmi, modrimi očmi in temno poltjo, telesom, ki ga primerjajo s telesom grškega boga Hermesa), predvsem pa s svojim prijetnim govorjenjem, hitro napreduje do glavnega natakarja. V tej službi se sreča z ljudmi iz visoke družbe, ki jih občuduje in na vsak način tudi sam želi postati eden izmed njih. To mu prav hitro tudi uspe. Njegovo spretno občevanje z ljudmi pa tudi to in ono srečno naključje ga pripeljejo do tega, da se kot mlad bogataš odpravi na enoletno luksuzno potovanje okoli sveta. Lizbona je njegova prva postaja in zdi se, da ga bo tukaj vsaj ena od žensk, ki si jo je namenil zapeljati, spregledala in razkrinkala...

Ko je Feliks Krull začel s svojim študijskim potovanjem, sem začela brati s še dodatnim zanimanjem in veseljem. Kajti mladi blefer se je čisto iskreno začel zanimati tudi za paleontologijo, razvoj živalskih vrst in človeka. Poleg tega so bila vsa  njegova doživetja tako lepo zastavljena in so obetala toliko novih zanimivih pripetljajev ter razmišljanj, da sem eno od karantenskih nedelj brala skoraj neprekinjeno od jutra do večera. Takrat se je zgodilo tudi to, da me je od nelagodja začelo stiskati v trebuhu, kajti zadnji strani knjige sem se približevala vse preveč hitro. 

Nelagoden občutek pa ni bil kar tako. Na zadnji strani knjige me je čisto zares čakalo grenko spoznanje in ja, tudi presenečenje. Roman se namreč v trenutku, ko se je Feliks Krull pripravljal, da se vkrca na luksuzno ladjo, ki ga bo odpeljala proti Buenos Airesu, konča. Tako enostavno je to. Nekaj trenutkov sem se še hrabrila z mislijo, da so mi mogoče v antikvariatu, kjer sem knjigo našla, prodali le prvi del romana, a je lažno upanje hitro splahnelo. Thomas Mann romana Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla ni nikoli dokončal. Med bralce je poslal le prvi del Feliksovih memoarov. Škoda. Še danes ni popolnoma jasno ali mu je pri pisanju enostavno zmanjkalo časa ali pa je bilo pomanjkanje volje - v pozni starosti je tudi to mogoče - vzrok, da romana ni dokončal. 

Feliks Krull je bil rojen pod srečno zvezdo - na to namiguje že njegovo ime. Prav gotovo je bil tudi hohštapler - kakor je poimenovan v originalnem naslovu romana (Die Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull) in nekaj malega pustolovec. V veliki meri pa je bil prav gotovo predvsem blefer, kakor so ga posrečeno označili v naslovu nove izdaje slovenskega prevoda romana, ki bo zdaj zdaj izšel pri založbi Beletrina. Ja, Feliks Krull je aktualen tudi danes in njegove Izpovedi je vredno predstaviti tudi novi generaciji bralcev. Ne zamudite tega klasičnega umetniškega zalogajčka mojega najljubšega, v vseh pogledih genialnega pisatelja, Thomasa Manna.

★★★★★