William Dietrich: Napoleonove piramide

Roman Williama Dietricha, Napoleonove piramide, je zgodovinskim dejstvom zvest v tolikšni meri, da ga je vredno brati. V praznini med podatki zgodovinskih virov pa se vije pustolovska zgodba, ki malo spominja na Indiano Jonesa, malo pa na Gospodarja prstanov. Zanimivo, torej - za ene in druge vrste bralcev.

Roman opisuje Napoleonov vojaški pohod v Egipt, ki se je odvijal leta 1798. To je bila tista vojaška odprava, v kateri je mladi Napoleon na svojih prsih nosil izvod Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja in ki je pomenila pomemben preobrat v njegovi vojaški karieri - četudi  načrt "osvoboditve" Egipta ni ravno potekal po načrtih. Napoleona so na tej odpravi poleg vojakov spremljali tudi znanstveniki in umetniki, ki pa so - v nasprotju z Napoleonom - odlično opravili svoje delo, saj so z odkrivanjem, merjenjem in beleženjem starodavnih egiptovskih spomenikov, sprožili nastanek egiptologije in egiptomanije.

To zelo prepričljivo zgodovinsko zgodbo o Napoleonovem zavzetju Aleksandrije in pozneje Kaira - slavni Bitki pri piramidah, še prej pa o izropanju Malte, pripoveduje Ethan Gage, ki je tipični pustolovski junak. Ves čas je  v središču dogajanja, tesno ob Napoleonu in ob vseh pomembnih dogodkih odprave, tako vojaških kot raziskovalnih. Ethan je namreč bolj kot vojak znanstvenik - o elektriki se je učil pri samem Benjaminu Franklinu. Vendar pa tudi zelo dobro strelja in je za nameček še izredno čeden ter tako zelo uspešen pri zapeljevanju žensk.

Vonj po Indiani Jonesu in Gospodarju prstana se vije iz medaljona, ki si ga lahko ogledate na naslovnici knjige in pride v Ethanove roke kot dobitek pri kockanju. Medaljon pomaga, da roman dobi mistični in skrivnostni pridih, ki je zelo v skladu s hipotezo, na katero mnogi prisegajo še dandanes - da piramide pri Gizi vendarle niso le faraonske grobnice, ampak v svoji notranjosti skrivajo mnogo več - skrivne sile in moči.

Lahkotno in kratkočasno branje za tiste, ki imamo radi Stari Egipt. Kaj več pa ne.

To bo po vsej verjetnosti moja zadnja knjiga iz serije pustolovskih romanov z Ethanom Gagom v glavni vlogi.

★★★☆☆

Arthur Conan Doyle: V Libijski puščavi

Arthurja Conana Doylea dandanes poznamo predvsem po detektivu Sherlocku Holmesu - literarnemu junaku, ki ga je ustvaril. A ta mož je bil še mnogo več. Doštudiral je medicino in delal ko zdravnik na ladji, na primer. Pozneje je imel svojo lastno zdravniško ordinacijo, zdravil bolnike in se ob tem ukvarjal tudi z raziskovanjem. Strokovne članke je objavljal v British Medical Journalu - v času njegovega življenja in tudi še danes eni najpomembnejših medicinskih revij, kjer objavljajo le visoko kakovostne in za medicino pomembne prispevke.

In pisal je še kaj drugega kot strogo racionalne kriminalne zgodbe, ki so bile všeč viktorijanskim moškim - takšne so, pravijo, tiste s Sherlockom Holmesem v glavni vlogi - pisal je tudi pustolovske zgodbe in romane. Eden takšnih je tudi njegov roman V Libijski puščavi.

Roman se dogaja leta 1895 in pripoveduje o skupini turistov, ki po Nilu pripluje daleč na jug, vse do Asuana in še dalj. Zelo pisana druščina so in med seboj se do sedaj niso poznali: angleški polkovnik v pokoju, mlad diplomat, protestantski duhovnik, irski zakonski par, Francoz, ki pooseblja vsa francosko-angleška trenja tistega časa, mlad Američan, ki je ravno doktoriral, odvetnik iz Manchestra, ki je prišel v Egipt prebolevati - kot bi rekli danes v kovidnem času - long-flu-syndrome ter še dve Američanki iz Bostona - teta in njena nečakinja. Ta družba se pod vodstvom lokalnega vodnika odpravi v puščavo, da bi si ogledala skalovje Abousir - nekakšno mejo med civiliziranim in ostalim svetom, kjer pa jih ugrabijo sudanski skrajneži imenovani derviši. 

Zgodba je zanimiva, še bolj pa čudoviti opisi puščave in oaz, ubijajoča vročina dneva in hlad puščavske noči pod jasnim, z zvezdami posutem nebu. Zelo prepričljivo so opisana tudi občutja in vedenje ljudi, ki so soočeni z bližino smrti in izgubo vsakršnega upanja.

Sicer pa je roman tipični viktorijanski izdelek, ki ga je v današnjem času na določenih mestih težko ali celo neprijetno brati. Knjiga je namreč prepojena z britanskim imperializmom, ki je v romanu nekaj tako logičnega in normalnega, kot je pesek v Libijski puščavi. Potem imamo rasizem in šovinizem, saj so vsi nastopajoči, če niso beli, avtomatično postavljeni za nekaj stopnic nižje na družbeni lestvici. Islamofobija je ena od centralnih tem v knjigi. In imamo, seveda, tipični viktorijanski odnos do žensk, ki so nebogljene in jih je potrebno ves čas varovati - njihove osebnosti pa so zreducirane na naivno mladenko ali smešno staro devico; edina spoštovanja vredna ženska pa je zakonska žena, ki je brezpogojno vdana svojemu možu.

Roman V Libijski puščavi je Arthur Conan Doyle napisal leta 1897, v slovenskem jeziku pa smo ga dobili leta 1924, v prevodu  Antona Jeharta. Založba Genija ga je leta 2012 ponovno izdala, tokrat v elektronski obliki. Kakšen je roman v originalu, vam pravzaprav ne morem poročati, kajti brala sem Jehartovo priredbo romana. Ja, priredbo, ne prevod. Anton Jehart se je namreč čutil poklicanega, da delo prilagodi slovenskemu bralcu. Kdo mu je dal to pravico, ne vem, je pa obžalovanja vredna, a mogoče ustaljena praksa v tistem času. Že naslov romana je drugačen, saj se le-ta v originalu glasi The Tragedy of the Korosko. Korosko naj bi se imenovala ladja, s katero so se turisti pripeljali po Nilu, a tudi njeno ime je v slovenskem prevodu spremenjeno. Za Slovence se ladja - zelo prozaično, imenuje "Kleopatra". Knjigi imata tudi povsem različni prvi poglavji, a zaradi tega uvoda v zgodbo Antonu Jehartu marsikaj oprostim, saj je v prologu na enkraten način opisal veličastno zgodovino Starega Egipta.  Romana se - kakor sem na hitro pogledala - nekoliko razlikujeta tudi na koncu, samo malenkostno, a vendar toliko, da lahko vsebino romana drugače dojamemo, kot je to mogoče načrtoval Arthur Conan Doyle. Kakšne vse razlike in spremembe se še skrivajo v prevodu, raje sploh ne pomislim. Vsekakor je z Antonom Jehartom nastala nova različica romana in ob tem se kot bralka ne počutim prav prijetno.

A če odmislimo te prevajalske stranpoti in se odločimo, da nas viktorijanska šara ne bo motila, je roman V Libijski puščavi vendarle kar lepo brati. Čustva so globoka, ne manjka tudi razuma, kar ustvarja svojevrstno ravnotežje dveh nasprotij, ki bogati vsebino zgodbe. Veliko je nasilja, a tudi nesebične pomoči. Pomenljiv je tudi vpliv, ki ga ima težka preizkušnja na posamezne nastopajoče. Spremenijo se. Pri nekaterih se v kritičnih trenutkih pokažejo njihove dobre lastnosti, pri drugih privrejo na dan slabosti, ki jih nismo slutili. In daleč od tega, da bi preizkušnjo vsi preživeli.

Je pa roman tudi čudovit odsev egiptomanije, ki je v 19. in na začetku 20. stoletja prevzela številne ljudi po vsej Evropi - tudi Arthurja Conana Doylea in Antona Jeharta. Oba sta potovala po Egiptu in se čudila ostankom staroegipčanske civilizacije.

★★★★☆

"You haven't got such a thing as a cigar?"

O, pa še nekaj! Še ena zastarela stvar, ki jo najdete v romanu, in danes deluje precej smešno: brezpogojna hvalnica dobrodejnim učinkom tobaka in kajenja. Takole to gre, ko eden od nastopajočih po dnevih trpljenja dobi cigareto:)

Stari vojščak pa se je naslonil na skalo, pozabil na derviše in prestane bridkosti in na ves svet okrog sebe, si prižgal smotko in pohotno potegnil vase duhteči dim. Šele po tolikem pomanjkanju, po tolikem duševnem in telesnem trpljenju človek ve prav ceniti polno vrednost tobaka, njegovo dobrotno, mamečo in dražečo moč, ki pomirja živce in vzbuja otopele moči telesa in duše k novemu življenju. Srečen in zadovoljen je gledal za modrimi dimastimi krogi, ki so izginjali v zraku, s slastjo okušal prijetno ščegetanje dragocenega zelišča v ustih in v nosu in mehka, sladka udobnost in lenoba se mu je razlegla po vseh udih.

Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)

Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1

Shūsaku Endõ: Samuraj

Pustolovsko-zgodovinsko-religiozni roman japonskega pisatelja Shūsakuja Endõja, Samuraj (侍), je napisan po resničnih dogodkih. V začetku 17. stoletja je skupina japonskih ambasadorjev res odpotovala preko Tihega oceana v Novo Španijo (danes Mehiko) in nato dalje v Madrid ter Vatikan. Po sedmih letih se je nato po isti poti srečno vrnila nazaj na domačo Japonsko. Misija je bila zaradi svoje tragičnosti in nesrečne vpetosti v politične spremembe tistega časa za dolgo potisnjena v pozabo. Shūsaku Endõ je zgodbo samuraja Hasekure Rokuemona oživel na svojevrsten in zelo ganljiv način. S pomočjo založbe Sanje in v odličnem prevodu Iztoka Ilca smo roman pred kratkim dobili tudi Slovenci.

Hasekura je bil samuraj nizkega rodu. To pomeni, da nikoli ni sodeloval pri pomembnih političnih odločitvah države. Njegovi predniki nikoli niso imeli pomembnega položaja v političnih ali vojaških strukturah Japonske. Navodila je dobival od svojega neposredno nadrejenega - blagorodnega Ishida, ki je bil tudi njegov zaščitnik. Že z naslednjim v hierarhiji - z velikim gospodom, nikoli ni prišel v neposredni stik. Kot japonski plemič pa je bil vseeno lastnik zemlje - na ravnici nekje v severo-vzhodnem delu Japonske, kjer so bile tudi tri siromašne vasi s kmeti, ki so delali zanj.
V bistvu je bil Hasekura bolj kmet kot samuraj. Skupaj s svojimi tlačani je sekal drevesa v gozdu in pripravljal drva za zimo. Podobo neustrašnega samuraja, ki v bitkah vihti svoj meč, si ob Hasekuru Rokuemomu kar izbrišite iz misli.

In ta samuraj - v knjigi je večinoma poimenovan samo kot samuraj, brez imena - je dobil nalogo, da še skupaj s tremi drugimi samuraji, podobno nizkega rodu kot on sam, preko Tihega oceana odpotuje v Novo Španijo in se domeni glede trgovanja med Japonsko in Španijo. Na potovanju jih je spremljal padre Velasco - frančiškanski misijonar na Japonskem - uradno sicer kot prevajalec, a v osnovi predvsem z namenom, da bi mu uspešno opravljena misija pomagala pri širjenju krščanstva na Japonskem.

Odprava doživi marsikaj: od neviht na odprtem morju, ki jih komaj preživijo, preko prečkanja od žgočega sonca in vročine opustošene pokrajine današnje Mehike, kjer jih ogrožajo bojevita indijanska plemena, do pristanka v Španiji in nato v Vatikanu, kjer so osupli nad drugačnim načinom življenja. Večkrat si rečejo, da je svet res prostran, a kmalu za tem dodajo: a vendar so ljudje povsod enaki, ženejo jih enake želje, hrepenijo po istem, a tudi enako zlobno spletkarijo.
Evropski oblastniki jih sprejmejo različno - nikakor ne tako navdušeno kot so pričakovali, vedno zelo zadržano in sumničavo. Tudi zaradi tega se med člani misije kmalu začno pojavljati dvomi o marsičem: Zakaj so bili v resnici poslani na odpravo? Zakaj so za tako pomembno odpravo izbrali samuraje nizkega rodu? Kakšni so resnični nameni padra Velasceja?

Oče Velasce je drugi pomembni protagonist romana. Goreč misijonar, ki si je zadal nalogo narediti Japonsko krščansko. A pri tem mu ne gre - česar se dobro zaveda tudi sam, le za Božjo slavo, ampak tudi za lastne koristi. S svojim napuhom in samoljubjem je prizadel ogromno ljudi. Pomešal je Božjo in lastno voljo. Boga je celo zasovražil, ker se Njegova volja ni skladala z njegovo.
Japonska je bila izredno nedovzetna za krščanstvo. Njena kultura, način življenja in razmišljanje prebivalcev je bilo povsem neskladno s krščansko vero. A padra Velasca sta upor in odklanjanje samo še bolj podžigala v njegovi misijonarski gorečnosti. Preveliki gorečnosti, ki je na Japonskem povzročala nelagodje in nestabilnost.

Zgodba je tragična. Tragika je posebno velika zato, ker povprečno izobraženi bralec že od vsega začetka ve, da se bo misija japonskih poslancev in frančiškanskega misijonarja slabo končala. Japonska se je namreč v 17. stoletju - kmalu potem, ko je v romanu opisana odprava odrinila na odprto morje, povsem zaprla pred zunanjim svetom, tako da morebitne na novo sklenjene trgovske vezi, ki naj bi jih vpeljali odposlanci, niso imele prav nobene prihodnosti. In tudi krščanstvu na Japonskem je v tistem času začelo izredno slabo kazati, česar so se zavedali tudi v Vatikanu.
Žalostno je bilo brati, kako je plahnela gorečnost, kako sta izginjala navdušenje in upanje na nagrado po uspešno opravljeni nalogi, tako med japonskimi poslanci kot pri padru Velascu.

A v takšnih trenutkih - ko vse odpove, ko kaže, da je vse izgubljeno, ko postane jasno, da je bilo dolgo in težko potovanje nesmiselno in brez pomena, ko ponovno dobimo dokaz, da so mali ljudje samo drobni in povsem nepomembni koleščki v velikem mehanizmu državnih in cerkvenih institucij, potem je čas, da nastopi transcendentalnost. In takrat je velika verjetnost, da bodo evangelijski nauki prepričali celo Japonce; ljudje, ki so so bili drug do drugega nezaupljivi ali celo sovražni, pa se lahko zbližajo skoraj do prijateljstva. 

Roman Shūsaku Endõja, Samuraj, je enkraten fikcijski dokument enega najpomembnejših in najusodnejših zgodovinskih obdobij Japonske. Preko orisov japonskih odposlancev, njihovih družin in služabnikov sem dobila izvrsten vpogled v japonski način življenja in mišljenja. Marsikatere poteze japonskih državnikov, pa tudi običajnih ljudi, v preteklosti in danes, so mi zaradi tega romana lažje razumljive.
A največja odlika te knjige je mogoče vendarle ta, da jasno pokaže, od kod izvira neverjetna moč krščanske vere, ki že več kot 2000 let - enkrat kot plima, drugič kot useka - obliva naš svet.

Shusaku Endo
(1923-1996)
(vir:www.peterowen.com/shusaku-endo-wonderful-fool/)

★★★★☆

Endo, Shusaku
Samuraj
iz japonščine prevedel: Iztok Ilc
Sanje 2017, Zbirka Sanje, Roman
272 strani
ISBN 978-961-274-455-7

Mit o Winnetouju

Karl May (1842-1912), najbolj bran nemški pisatelj vseh časov, je Winnetouja spoznal leta 1860, ko je kot inženir pomagal pri izgradnji ameriške transkontinentalne železnice. Na svoji poti je proga prečkala tudi ozemlje indijanskega plemena Apači. Poglavar tega plemena je bil Winnetou. Vsi vedo, da je bil to pogumen in pravičen, predvsem pa ponosen in plemenit indijanski vojščak; miroljuben, če se je le dalo, a pogosto venderle goreče bojevit, če so bile kratene pravice njegovega plemena.

Apači niso želeli, da bi železniška proga tekla po njihovem ozemlju. Slutili so, da ne bo prinesla nič dobrega. In res je transkontinentalna železnica Indijancem v naslednjih letih popolnoma spremenila ustaljeni način življenja. Še več: Indijanci so bili z njeno izgradnjo prignani na rob preživetja. Beli priseljenci so se lahko s pomočjo vlaka hitreje in bolj množično podajali proti zahodu ter se lažje polaščali indijanskega ozemlja. Z vozečega vlaka so za zabavo streljali na bizone, od katerih so bili Indijanci življenjsko odvisni. Lov na bizone je bil tako množičen, da je bila ob koncu 19.stoletja ta živalska vrsta tik pred izumrtjem.

Indijanci so se v tem razburkanem obdobju ameriške zgodovine borili za svoje pravice, a bili vedno znova izigrani. Karl May, zdaj z vzdevkom Old Shatterhand - tudi sam s poudarjenim občutkom za pravičnost in poštenost, je v tem neenakopravnem boju med belimi priseljenci in Indijanci, stopil na stran slednjih in rodilo se je veliko ter globoko prijateljstvo med dvema možema, ki sta si bila po rasi in načinu življenja zelo različna, a po moralnih vrednotah, ki sta jim sledila, še kako podobna.

O tem čudovitem prijateljstvu je Karl May napisal veliko število avtobiografskih romanov, ki so postali svetovne uspešnice. Po vrnitvi v Nemčijo je imel dr. Karl May tudi številna predavanja, na katerih je natančno opisoval svoja doživetja v Ameriki, odgovarjal na vprašanja oboževalcev in razkazoval predmete, ki jih je prinesel s potovanja. Mit o Winnetuju je bil rojen.

Romane o Winnetouju imamo tudi v slovenskem jeziku. Ne vem, če še vedno navdušujejo mlade bralce, pred 20-imi, 30-imi leti so jih še prav gotovo. Tudi mene.

V letu 2016 sem prebrala kar nekaj knjig, ki sem jih enkrat v preteklosti že brala. Winnetou seveda ni bil med njimi. Še več: prepričana sem, da ga nikoli več ne bom prebirala, pa čeprav zavzema častno mesto v moji knjižnici. Nekatere knjige se namreč lahko berejo le v določenem življenjskem obdobju - Winnetou nekako v drugi polovici osnovne šole, mogoče tudi na začetku srednje. Če jih beremo v drugih obdobjih življenja, izgubijo svoj čar.

S knjigami o Winnetouju sem torej zaključila. Še vedno pa lahko malo nostalgično pogledujem v preteklost. Ali pa si ogledam film o Winnetouju! Tisti, posneti v 60-ih letih prejšnjega stoletja, so bili velika uspešnica. Mene so navduševali skoraj tako zelo kot knjige. Pierru Briceju, ki je v filmih upodobil Winnetouja, sem celo napisala pismo (ki ga sicer nisem nikoli odposlala) in ga prosila za avtogram. 

A tudi filme so včasih snemali drugače, kot jih danes. Bi mi bili še vedno tako všeč, kot so mi bili pred leti? Bi me še vedno prepričale lično vezéne in krojene indijanske tunike? Bi se mi Winnetoujeva sestra Nšo-či z obrazom belke še vedno zdela verodostojna Indijanka? Kdo ve. Vsekakor pa bi bila pred leti izredno vesela, če bi bili filmi tako lahko dosegljivi kot so danes in bi si jih lahko ogledala, kadar koli bi si želela.

Pierre Brice kot Winnetou in
Lex Barker kot Old Shatterhand
(vir: iz fima Winnetou I, 1963)

Zaradi takšnih vprašanj se mi zdi čudovito, da so v letu 2015 posneli nove filme o Winetouju in jih premierno prikazali v času med letošnjim božičem in novim letom na televizijskem programu RTL.
Naloga je bila težka in je od ustvarjalcev filma zahtevala veliko poguma. Težko je namreč konkurirati uspešnim - skoraj kultnim filmom, pa čeprav so bili posneti pred več kot 50-imi leti. No, Winnetouja 2016 je bilo prav zabavno in kratkočasno gledati.

Posneti so bili trije celovečerni filmi. Prvi ima naslov Winnetou - Eine neue Welt, in pripoveduje zgoraj omenjeno zgodbo o gradnji železniške proge preko apaškega ozemlja ter začetkih prijateljstva med Winnetoujem in Old Shatterhandom. Drugi film govori o dogodkih opisanih v romanu Zaklad v Srebrnem jezeru, in ima naslov Winnetou - Das Geheimnis vom Silbersee; tretji del z naslovom Winnetou - Der letzte Kampf, pa je nastal na podlagi knjige Winnetou III in opisuje zadnje skupne dneve Winnetouja in njegovega belega brata Old Shatterhanda. Mit o pogumnem in ponosnem indijanskem vojščaku torej še vedno živi.

Najnovejši filmi o Winnetouju se tako kot jaz nekoliko z nostalgijo ozirajo na preteklost in na v 60-ih letih posnete filme s Pierrom Bricejem v naslovni vlogi. V najnovejših filmih nastopata dva igralca, ki sta igrala tudi v starih filmih o Winnetouju. Eden je srbski igralec Gojko Mitić. Pred 50-imi leti je bil velika filmska zvezda v Vzhodni Nemčiji, saj je upodobil številne indijanske like v filmih, ki so jih snemali na vzhodni strani Berlinskega zidu. V novih filmih po romanih Karla Maya igra Winnetoujeva očeta Inču-čuna. 

Drugi igralec je Mario Adorf. V filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je igral zelo pomembno vlogo nepridiprava Santera. Zaradi te vloge so ga ljudje na ulicah zmerjali z "morlicem". Bil je namreč tisti, ki je v filmu ubil tako Winnetoujevo sestro Nšo-či kot njunega očeta. V novi različici filmov je še vedno negativni lik, imenuje se enako kot pred leti in upodablja očeta tokratne negativne osebe, Santera Jr.

Na nostalgično pogledovanje v preteklost nakazujejo tudi kraji snemanja najnovejših filmov. Filmi so bili posneti na istih lokacijah kot pred 50-imi leti - večinoma na Hrvaškem. Lika, Velebit, Gorski Kotar, Plitvička jezera in nacionalni park Krka so bili odlična kulisa za dogajanje na ameriškem Divjem zahodu. Že zaradi tega si je filme vredno ogledati.
Ker pa v tokratnih filmih ni bilo veliko prostora za ljubezensko zgodbo med Winnetoujem in Ribanno - omenjena je bila le v pogovoru ob večernem tabornem ognju, tudi ni bilo potrebe za snemanje v Postojnski jami :(
Enak ostaja tudi zaključek serije filmov - tudi tokrat se Winnetou žrtvuje za svojega brata Old Shatterhanda. Drugače pač zgodbe o Winnetouju ni mogoče zaključiti.

Kaj pa je v novih filmih drugače?

Dogajanje je precej bolj realistično prikazano, manj je idealiziranja Indijancev in igralci delujejo verodostojnejše kot tisti pred več desetletji.
Indijanci niso več nekakšni otroci narave, ki se sicer radi razjezijo in naredijo kaj nevarnega, a so v osnovi vendarle kljub vsemu zelo naivni.

 Kreshnik Xhelilaj kot Winnetou in
Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand
(vir: © RTL / Nikola Predovic, RatPack, 2016) 

Glavni igralci so odlično izbrani. Mehiška igralka Iazua Larios kot Nšo-či izgleda in se vede kot resnična Indijanka. Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand je podoben Karlu Mayu, kakršnega poznamo s fotografij. Tudi njegov razvoj od zadržanega in skromnega nemškega mladeniča v zagrizenega zagovornika in borca za pravice Indijancev je odlično prikazan. Njegova preobrazba iz mehkega, nežnega mladeniča v zrelega, skoraj grobega in surovega moža Divjega zahoda je enkratna.

Prepričana sem, da so ustvarjalci filma najtežje našli igralca za vlogo Winnetouja, a jim je tudi to izjemno dobro uspelo. Winnetouja igra albanski igralec Nik Xhelilaj, ki je predvsem s svojim izgledom in nekoliko manj z igranjem čisto dobro opravil svoje delo. Verjetno ne bo ponovil uspeha svojega predhodnika Pierra Briceja, ki je bil kar 35 krat na naslovnici priljubljene revije BRAVO, - zdaj so vendarle drugačni časi, pa vendar gledalci najnovejših filmov o Winnetouju nad njim ne bi smeli biti razočarani.

Je pa v novih filmih precej manj akcijskih prizorov - se pravi, precej manj bojevanja in streljanja, manj mrtvih in manj spektaktla kot v starih filmih. Mene to ni motilo, marsikoga, ki pričakuje klasični vestern, pa verjetno bi.

Iazura Larios kot Nšo-či
(vir: RTL, 2016)

Filmi z Nikom Xhelilajem v naslovni vlogi so tudi rasno in kulturno korektnejši od svojih predhodnikov in tako močno posegajo v vsebino romanov Karla Maya ter zgodbo razvijajo po novih poteh. 

V romanu in v obeh sklopih filmov o Winnetouju, se Nšo-či noro zaljubi v Old Shatterhanda, ta pa v vsakem primeru drugače reagira na njeno ljubezen. V romanu je njegova poteza najbolj rasistično obarvana - Karl May Nšo-či namreč zavrne in ji pove, da se on kot belec nikoli ne bi mogel poročiti z Indijanko. V filmih iz 60-ih let je njegova poteza že milejša - njeno možitveno potezo sicer zavrne, a ko mu mrtva leži v rokah, globoko pretresen prizna sebi in ostalim, da jo je ljubil iskreno in globoko. Kaj se zgodi z Nšo-či in Old Shatterhendom v zadnji različici filmov, ki smo jih gledali med božičem in novim letom, zaradi nevarnosti spojlerjev ne bom pisala. Lahko pa povem, da je njun medsebojni odnos povsem drugačen kot je bil do sedaj. Ha, za romantike tudi precej bolj všečen!

Menda v Nemčiji že leta za božične ali velikonočne praznike vsaj na kakšnem od televizijskih programov vrtijo filme o Winnetouju. No, z novo serijo fimov imajo dovolj gradiva za nekaj naslednjih let.

Meni so bili najnovejši filmi o Winnetouju všeč - predvsem zaradi igralcev in posnetkov narave, ki niso dosti slabši od tistih iz starih filmov. In zaradi nostalgije. Glede vsega ostalega pa... No, kar prav je, da nimam več želje, da bi brala Karla Maya. V najboljšem primeru bi se med ponovnim prebiranjem spraševala, kje vendar je tisto, kar me je pred leti tako zelo navduševalo. In odgovor na vprašanje, zakaj le sem se tako zelo spremenila, da me takšne stvari več ne prevzamejo, bi me prav verjetno vsaj malo razžalostil...

Karl May kot Old Shatterhand, (leta 1896)
(vir: Das-Karl-May-Wiki)

P.S.
Romani Karla Maya in vsi nastopajoči junaki, vključno z Winnetoujem, so seveda izmišljeni. Zaradi tega je začetni del mojega prispevka potrebno brati previdno;) Karl May je svoje bralce dolga leta prepričeval o nasprotnem in vztrajno trdil, da se je vse, kar je opisal v svojih knjigah, resnično zgodilo. To je bila še ena od prevar moralno zelo oporečnega moškega - čisto drugačnega, kot se je predstavljal v liku Old Shatterhanda. Zaradi svojih nepoštenosti je bil večkrat celo zaprt. O lažnivosti Karla Maya je v svojem romanu Po njihovih besedah pisala tudi slovenska pisateljica Katarina Marinčič, finalistka za kresnika 2015.
V današnjem času, ko so informacije lažje dosegljive, bi literarno prevaro Karla Maya hitreje razkrinkali, kot so jo pred več kot sto leti. S tem pa bi bili bralci po vsem svetu na žalost prikrajšani tudi za čisto pravi mit - mit o Winnetouju.

Wolfgang Herrndorf: Čik

Ne, Čik nima prav nobene veze s cigaretami -  z ogorkom, ki se ga pohodi ali zmečka v pepelniku. Nekaj malega se sicer v knjigi res kadi, a je to komaj omembe vredno.

Čik - ali po nemško Tschick, je vzdevek 14-letnega fanta ruskih korenin Andreja Čihačova, ki pride na šolanje v Gimnazijo Hagecius v Berlinu. A zgodba romana ni toliko zgodba o njem samem kot zgodba o drugem najstniku - njegovem sošolcu Majku Klingenbergu.

Ko je na gimnaziji še pouk, Majka in Čika dodobra spoznamo. Oba sta dokaj asocialna. Čik se je pred štirimi leti preselil v Nemčijo, najprej obiskoval šolo za otroke s posebnimi potrebami, potem realko in na koncu gimnazijo. Zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu.
Majk živi s starši v vili z bazenom. Mama je alkoholičarka. Oče ima razmerje s precej mlajšo "pomočnico". Ukvarja se s prodajo nepremičnin, a mu posel v zadnjem času ne gre najbolje. V šoli je Majk povsem neopazen učenec, skoraj brez prijateljev, za kar je večinoma kriv sam. Takole se, na primer, vede do sovrstnikov:

Zdaj ko sem dojel, da me ne bo prebutal, sem takoj postal pogumnejši. Žal je zmeraj tako. Dokler so ljudje neprijazni, od razburjenja komaj hodim. Ko pa postanejo za kanček prijaznejši, jih začnem takoj žaliti.

Majk je zaljubljen v sošolko Tatjano Ćosić, najlepšo punco na svetu, a ta ga še opazi ne.

Dokler poteka pouk zvemo še marsikaj, kar je značilno za osnovno - oziroma, srednješolsko mladino. Različne pripetljaje nam razloži Majk sam in tako ne manjka zabavnih, v slengu napisanih in skozi najstniške oči predstavljenih mnenj o učiteljih, starših in drugih odraslih. Večkrat sem se morala prav iz srca nasmejati.
Takole opisuje tri svoje učitelje:

Wolkow je naš telovadni učitelj in seveda tudi on rad predava. Vsi telovadni učitelji, kar sem jih imel doslej, neverjetno veliko nakladajo...težava pa je v tem - Wolkow kvasi samo, kadar tečemo po stadionu. Ima popolnoma noro kondicijo, garantirano jih ima že sedemdeset ali kaj takega, takole ves svež pa vedno teče prvi in čveka in čveka...Če ima Wolkow srednje hudo vnetje grla, čveka malo manj. Če je Wolkow mrtev, telovadba odpade. Če pa ima Wolkow izjemno hudo vnetje grla, preprosto teka neslišno po progi...

Če je kdo avtororitarni kreten, potem je to Wagenbach... Vsi to vejo. Še tisti, ki ga niso nikoli imeli. Preden petošolec prvič pride v Gimnazijo Hagecius, že ve: Wagenbach, pozor! Pri njem vlada smrtna tišina. Pri Schürmannu se vsako uro vsaj petkrat oglasi kak mobilnik. Patricku je enkrat celo uspelo, da je pri Schürmannu na novo nastavil ton zvonjenja - šest, sedem, osem tonov zapored, dokler ni Schürman poprosil za majčkeno več miru... Če pri Wagenbachu zazvoni mobilnik, je lastnik lahko prepričan, da živ ne bo prišel do velikega odmora. Govori se tudi, da je nekoč prej Wagenbach imel kladivo, s katerim je razbijal mobilnike. Ne vem pa, če to drži.

A zadnji dnevi pouka so samo uvod k vrhuncu knjige, ki nastopi s poletnimi počitnicami. Pripravite se na višek zabave, smeha in dobre volje!
V tem delu romana se pokažejo tudi vse pisateljske sposobnosti Wolfganga Herrndorfa, ki so povsem zasluženo ovekovečene z najrazličnejšimi nemškimi literarnimi nagradami.

Čik in Majk si namreč na začetku počitnic "sposodita" star avtomobil, Lado Nivo, in se namenita na Vlaško - kjerkoli že to je, verjetno pa nekje proti jugu. No, v resnici se vozita po podeželju v oklici Berlina in ob tem doživita marsikaj zanimivega, zabavnega, nenavadnega in tudi nevarnega. Ker nimata zemljevida in je sonce za oblaki, se med vožnjo poskušata orientirati s pomočjo ure. Še veste, kako to gre? Srečata malo prismuknjeno družino, ki ju povabi na kosilo, spoznata se z dekletom s smetišča, nekdo strelja nanju in še in še. Med potjo postaneta velika prijatelja. Zdi se, da bo to tiste vrste prijateljstvo, ki traja vse življenje.
Kako se njuno popotovanje konča, zveste v prvem poglavju romana.

Opis poti je polepšan s prizori iz narave. Vzhajajoče sonce, ki ga Majk opazuje na razgledni ploščadi hriba, kjer sta s Čikom prenočila na prostem, izgleda "kot rdeča breskev v skledi mleka". Mestna fanta doživita tudi nevihto v pšeničnem polju, ob katerem se krava na pašniku zvrne po tleh, Čik pa dahne: "Independence Day" in še mnogo drugega.

Roman Čik je ob izidu leta 2010 v Nemčiji postal velika uspešnica. Navdušenje še vedno traja in knjigo že nazivajo Kultroman. Ravnokar je založba Edition Büchegilde izdala novo, darilno različico romana, ki je tudi paša za oči. Opremljena je namreč z izvrstnimi ilustracijami Laure Olschok, z lepo naslovnico, preko knjige pa je napeta še elastika.

Wolfgang Herrndorf je napisal še nekaj literarnih del, a najuspešnejši in najpriljubljenejši je kljub vsemu Čik.
Veliko pozornosti je požel tudi njegov blog z naslovom Arbeit und Struktur, v katerem je opisoval svoje življenje, delo; predvsem pa spopadanje z malignim tumorjem možganov, za katerim je zbolel. Wolfgang Herrndorf je umrl leta 2013, star 48 let. Ni čakal, da ga ubije tumor, sam si je vzel življenje. Pred smrtjo je napisal: "Nichts wird kommen, und es ist in meiner Hand." - "Nič bo prišel in je v mojih rokah."

Roman Wolfganga Herrndorfa Čik je izvrsten mladinski roman, ki je zabaven, a tudi poučen. Sporoča, da je prijateljstvo zelo pomembno. Ko sem omenila, da v romanu igrajo tudi igrico Grand Theft Auto (četudi le različico IV;), sta tudi moja otroka dvignila pogled iznad mange in z zanimanjem povzdignila obrvi. Vsekakor pa bi knjigo morale poznati profesorice slovenskega (ali nemškega) jezika in jo mogoče uporabiti pri svojem pouku.

Če bi me vprašali, katero knjigo priporočam za branje v letošnjem poletju, bi tudi odraslim priporočila naj bo to Čik. Za odraslega in resnega bralca je v romanu mogoče za kanček preveč naključij in nenavadnosti, a zaradi tega tukaj ne bomo malenkostni in zoprni.
Prevod Braneta Čopa je odličen in kar vleče k branju. To vsekakor ni roman, ki bi kaj "izgubil s prevodom".

Poskusite. Zabavali se boste in se z nasmeškom spominjali svojih najstniških let.

★★★★★ 

Wolfgang Herrndorf
(1965-2013)
(vir: Deutsche Welle) 

Herrndorf, Wolfgang
Čik
iz nemščine prevedel Brane Čop
originalni naslov: Tschick
Cankarjeva založba 2013 (Zbirka Najst)
244 strani
ISBN 978-961-321-940-3

Laila Lalami: The Moor's Account

(320 str.)

To so zgodovinska dejstva, na osnovi katerih je napisan roman:

12. aprila 1528 je na zahodno obalo Floride prispelo pet ladij španske odprave, ki jo je vodil Panfilo de Narvaez. Odprava je imela nalogo, da na La Floridi poišče zlato, zgradi naselbine in ozemlje priključi Novi Španiji  - področju današnje Mehike in jugozahodnega dela ZDA, ki je že bilo pod špansko nadvlado.
Članom Narvaezove odprave ni uspelo doseči zastavljenih ciljev. To so jim preprečili Indijanci in bolezni; ogrožali pa so jih tudi vročina, viharji, lakota in žeja. Od 300 članov posadke so preživeli le štirje - trije kastiljanski plemiči in mavrski suženj. Ti štirje so po osmih letih in dogodkih, ki so jim za vedno spremenili življenja, 24. julija 1536 končno prispeli v Mexico-Tenochititlan, glavno mesto Nove Španije, današnji Ciudad de Mexico.
V naslednjih tednih so trije Kastilijanci napisali poročilo o poteku odprave. V njih so opisali svoja srečanja z različnimi indijanskimi plemeni, popisali nevarnosti, ki so jim pretile, bolezni, ki so jih zdesetkale in ocenjevali odgovornost vodje odprave za neuspeh ekspedicije.

Od sužnja Estevanica, enega od štirih preživelih - Mavra berberskega izvora, se seveda ni pričakovalo, da napiše svoje poročilo o poteku dogodkov. Njegov glas je skoraj 500 let po tragični odpravi obudila pisateljica Laila Lalami s svojim romanom The Moor's Account.

Roman Mavrovo pričevanje opisuje Estevanicov pogled na osemletno tavanje med različnimi indijanskimi plemeni. Če bi Estevanico res napisal svoje pričevanje, kot je to predpostavljeno s tem romanom, bi bile razlike med njegovim zapisom in pričevanji njegovih sopreživelih pričakovane. Od kastiljanskih plemičev se je namreč pričakovalo, da bo njihovo poročilo sprejemljivo tako za dvor, kot za cerkvene oblasti; tudi za družine in prijatelje, ki so jih imeli v Španiji. Tako je povsem verjetno, da njihovi zapisi niso povsem resnični. Prav gotovo so nekateri od (neprimernih) dogodkov zamolčani, drugi pa pretirano poudarjeni ali prirejeni. Estevanico, za mnenje katerega se španska oblast ni menila, bi lahko pisal brez samocenzure - samo iz lastnega veselja in po svoji želji. Lahko bi napisal nekaj takega kot je roman The Moor's Account. Nekaj zelo verjetnega.

Vseh doživetij, ki jih opisuje Estevanico, ne gre omenjati. Veliko jih je in zelo raznovrstni so. Zaradi njih je The Moor's Account čisto pravi pustolovski roman - zanimiv in napet. Vendar pa še zdaleč ne samo to.
Kar me je pri romanu najbolj navdušilo je to, kako spretno je pisateljica predstavila krhkost in spremenljivost medsebojnih človeških odnosov. Tudi minljivost moči, ki jo ima en človek nad drugim. Na začetku romana tako beremo o ponosnih konkvistadorjih, ki si vzamejo, kar si zaželijo in povsem mimogrede opravijo z vsakim odporom domačinov. A ti isti možje se že v naslednjih poglavjih - izgubljeni v divjini, ki je ne poznajo, borijo za golo preživetje in svojim sovražnikom nabirajo dračje in nosijo vodo iz potokov, da si prislužijo nekaj hrane in ne umrejo od lakote.
V tako drastičnih življenjskih razmerah se spremeni tudi odnos sužnja do gospodarja. In obratno. Ni več mogoče ohranjati moči nad sužnjem in gospodar mu ne more več ukazovati, če je sam na robu preživetja in nujno potrebuje njegovo pomoč. A ko se zunanje okoliščine nekoliko uredijo, se spet zlahka vzpostavijo stari medsebojni odnosi.

Odnos med svobodnim življenjem in suženjstvom je še posebno nazorno predstavljen v prvi polovici romana. Poglavja, ki se dogajajo na Floridi, se izmenjujejo s poglavji, ki potekajo v Maroku in Španiji. Estevanico namreč ne opisuje samo pripetljajev v Novem svetu, ampak se spominja tudi svojega preteklega življenja - življenja svobodnega Berbera iz mesta Azemmur v Maroku. Ta poglavja so po mojem mnenju najboljša. Zelo prepričljivo je opisano življenje muslimanov na severu Afrike. Ganili so me opisi družinskega življenja. Zgodbe, ki jih mati pripoveduje svojim otrokom so polne modrosti, a tudi zabavne in tako za poslušalce vedno zelo zanimive. V teh poglavjih je pisateljica izkoristila prednosti, ki jih ima zaradi svojih rodovnih korenin.

Laila Lalami

Laila Lalami je bila namreč tako kot Estevanico rojena v Maroku. Tam je preživela tudi svoje otroštvo in se šele pozneje preselila v Ameriko. Enako kot Estevanico. Iz svojih mladostnih izkušenj je črpala podatke, s pomočjo katerih je tako prepričljivo opisala doživetja in občutja svojega rojaka iz preteklosti.

A jedro dogajanja v romanu je vseeno postavljeno onkraj Oceana megle in teme, v Novi svet.
Na področju južnega in zahodnega dela današnjih ZDA so bili v 16. stoletju gospodarji ozemlja še vedno Indijanci - četudi so živeli še na prazgodovinski stopnji razvoja. Preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Kovin skoraj niso poznali. Imeli so le leseno orožje in orodje. Ko so zorele borovnice ali pa hruške, so se prehranjevali samo z njimi. Lovili so ribe ter divje živali in nabirali orehe za zimsko zalogo. Le sem ter tja se je kakšno pleme po malem ukvarjalo s poljedelstvom.
To je bilo zelo preprosto in z naravo povezano življenje, ki je v knjigi enkratno opisano. Ko sem brala o tem, sem se spraševala, ali je možno, da bi Indijanci kar vedno takole živeli - če po čudnem spletu okoliščin nikoli ne bi prišli v stik z naprednejšimi Evropejci. Kakšno zadovoljstvo lahko nudi življenje, v katerem so vse sile usmerjene le v preživetje? In zakaj neki jim ni bilo do tega, da bi bili malo bolj razviti?;) Ali niso bili prav nič radovedni, inovativni in napredni?

Roman ima tudi nekaj slabosti. Njegova šibka točka so osebe, ki jih je kar preveč, da bi bile lahko vse verodostojno predstavljene. Še najboljši je - pričakovano, Estevanico, pa še on je malo preveč enostransko orisan. Kar preveč idealna osebnost je, s komaj kakšno napako. Daleč preveč strog je sam do sebe, saj se obremenjuje s pomisleki, ki običajnemu človeku ne bi prišli na misel - na primer, premišljuje o tem, da se je odprava zaradi njega tragično končala, kajti on je bil tisti, ki je našel sledi zlata v eni od indijanskih ribiških vasic, zaradi česar so se potem napotili na nevarno pot.
Kot bralko me je nekoliko - čisto malo, prepričal tudi Estevanicov lastnik, Andres Dorantes. Je mešanica dobrih in slabih lastnosti, ki se priložnostno izrazijo v eno ali drugo smer.
Vse ostale osebe pa sploh ne zaživijo kot resnični ljudje. Daleč najslabše so orisane Indijanke - ena je enaka drugi tako po vedenju kot razmišljanju. Vse so zveste in dobre in spretne in ponosne...
Sicer pa so Indijanci v romanu na splošno za kanček preveč "dobri" in španski zavojevalci za kanček preveč "slabi", da jih ne bi mogla označiti za klišejske.

Nikoli si ne bi mislila, da lahko takšen pustolovsko - zgodovinski roman kot je The Moor's Account, pride na seznam kandidatov za nagrado booker. Pa je prišel:) Mislim, da si je to uvrstitev tudi zaslužil. Gre za zanimivo delo, ki na zavzet in zgodovinsko verjetno dokaj korekten način opisuje prvo naseljevanje Evropejcev na ameriški celini. Osebe sicer niso preveč dobro orisane, a pri pustolovskem romanu zaradi te pomanjkljivosti ne bomo preveč slabe volje.
Dobre zgodovinske romane je težko napisati. Težko je s fikcijo verodostojno zapolniti praznino med zgodovinskimi dejstvi, ki jih pisatelji postavijo za osnovo svojih romanov. Laili Lalami je to čisto dobro uspelo.

Če radi berete o Indijancih, pa ste za Vinetouja in Karla Maya že malo prestari ter niste (več, tako kot jaz) zadovoljni s tistimi broširanimi uspešnicami, ki imajo na naslovnici postavnega mladeniča golih prsi, kože rdečkastega pridiha, zraven pa bledolično gospodično, se splača poskusiti s tem več kot zanimivim in odlično napisanim romanom.

★★★★☆

Zemljevid potovanja preživelih članov Narvaezove odprave na Florido 
(vir: Wikipedia + lastni dodatki)