Theodor Fontane: Effi Briest

Zanimivo, kako me nekatere knjige najdejo v ravno pravem času! 

Effi Briest je - kot knjiga iz legendarne zbirke Sto romanov - že od nekdaj na moji knjižni polici, a je do sedaj še nisem vzela v roke. Moja ravnodušnost do nje je bila celo tako velika, da sem bila do nedavnega prepričana, da gre za francoski roman. Ime avtorja, Theodor Fontane,  zveni venderle tako francosko. Ko pa sam ob pripravah na naše potovanje po Nemčiji listala po turističnem vodniku in se ustavila na straneh German Literature, sem izvedela, da gre za pristno nemškega avtorja, katerega literarna in življenjska pot sta bili tesno povezani z deželo Brandenburg - osrčjem Prusije. Začela sem brati Effi Briest in z branjem nadaljevala med celotnim potovanjem po deželah Brandenburg in Schleswig-Holstein. Zanimiva izkušnja! Samo po sebi razumljivo je postalo tudi to, da bo nujna postaja na naši poti rojstni kraj Theodorja Fontana, Neuruppin.

Gostinci vabijo na redke
pokemone:-)
Neuruppin, Nemčija

Neuruppin leži ob slikovitem jezeru okrog 60 km severozahodno od Berlina. V čast svojemu slavnemu meščanu se ponaša z imenom Fontanestadt. To je majhno in lepo mesto. Krasijo ga vile in druge stare zgradbe. Lekarna, katere lastnik je bil Fontanov oče, še vedno stoji. Sprehod ob jezeru je prijeten, tudi če ne lovite pokemonov;-)
Theodor Fontane se je rodil v Neuroppinu, a pozneje večino časa preživel v Berlinu, kjer je pisal izredno cenjene gledališke kritike. V svoj rodni kraj se je pogosto in zelo rad vračal.

Danes je ob robu mestnega parka njemu posvečen spomenik.

Theodor Fontane (1819-1898),
s slovensko Effi Briest ob vznožju,
Neuruppin, Nemčija

Zdaj pa k njegovemu najbolj znanemu romanu.

Effi Briest je pruska različica Ane Karenine in gospe Bovary.

Gospodje pisatelji iz 19. stoletja so zelo radi pisali o "padlih ženskah". S simpatijo - to jim že moramo priznati, a vendar vsaj nekoliko pristransko. Do žensk, seveda.

Dogajanje je postavljeno v fikcijsko nemško mesto Kessin, nekje ob Vzhodnem morju, že blizu Poljske, ki je bilo živahno predvsem v poletnih mesecih, ko so prišli dopustniki, sicer pa bolj pusto in dolgočasno, in v Berlinu. Čas je konec 19. stoletja. Glavne nastopajoče osebe so predstavniki pruske elite, večinoma aristokracije.

V romanu je veliko dialogov in branje je tudi zaradi tega prijetno. Dialogi so tisti, s pomočjo katerih spoznamo osebe - njihov značaj, pogled na svet in inteligenco.

Effi Briest je ljubezniva in prijazna, pozorna in razumna, a tudi častihlepna, muhasta in hitro menjajočega se razpoloženja. Kar pa ni nujno nekaj slabega. Effi je simpatična in priraste k srcu.

Precej manj simpatičen je njen mož Gert von Innstetten, čeprav ljubeznivosti in prijaznosti tudi njemu ne moremo odrekati. Tudi častihlepnosti ne, a ta je pri moškem tako ali tako vedno označena za dobro značajsko lastnost. Tisto, kar mu lahko zamerimo, je dlakocepsko natančno sledenje družbeno-moralnim in drugim zakonom, čeprav celo sam dvomi v njihovo pravilnost. Zaradi njegove doslednosti so bila uničena 3; ne 4; celo 6 življenj. "Ker kljub temu mora biti... Človek ni samo posameznik, človek pripada neki celoti, in na to celoto se je treba stalno ozirati, od nje smo popolnoma odvisni...", se opravičuje Innstetten.

Da je takó dosledno sledenje pravilom, ki so prazna in že nekoliko preživeta, nespametno, vse bolj čutijo tudi drugi - najbolj služničad, ki ni tako zelo omejena s togimi pravili in tudi ne tako odvisna od njih.
Proti koncu knjige pride Innstetten, ko se zave vseh posledic katastrofe, ki jo je pomagal tudi sam ustvariti, do preprostega zaključka o sreči:
"Če se ne motim je sreča v dvojem: v tem, da si ves tam, kamor sodiš, in drugič, kar je še bolje, v prijetnem poteku čisto vsakdanjega življenja, se pravi v tem, da si naspan in da te novi čevlji ne tiščijo; če ti 720 minut dvanajsturnega dne mine brez posebne jeze, lahko govoriš o srečnem dnevu." 

Modro.

Effijin ljubimec Crampas je bil bolj neposreden in prvinski. Do družbeno-moralnih zakonitosti se ni vedel tako spoštljivo. Življenje je jemal z lahko roko. Kot moški si je to lahko privoščil. O njegovem značaju še največ izvemo iz pisem, ki jih je pisal Effi in so bila vzrok za katastrofo.
Ne smeš si vsega tako gnati k srcu...Življenje ne bi bilo vredno življenja, če bi moralo veljati vse to, kar velja po naključju. Vse najboljše je onkraj tega. Nauči se veseliti se tega...
...vse to morava jemati zlahka, sicer bova revna in zgubljena. Lahkomiselnost je najboljše, kar imava...

Effijin zakon z Geertom von Innstettenom ni bil nesrečen, a vendar je v njem nečesa manjkalo. Ljubezni, bi lahko rekli. Če pa smo bolj konkretni: spoštovanja, spodbud in drobnih pozornosti moža do svoje mlade žene. Še več drugih okoliščin je pripomoglo k temu, da je Effi za sipinami, ki jih je nanosilo Vzhodno morje, padla v objem drugemu moškemu, ki ga pravzaprav niti ljubila ni. Poročila se je že zelo mlada - pri sedemnajstih letih, in po poroki je bila osamljena. Prav tako zakonu ni bilo za dobro popotnico to, da se je poročila z moškim, ki je nekoč ljubil njeno mamo.

Rada imam realistične romane. Všeč mi je njihova jasna zgodba in rada imam verodostojne osebe, ki bi prav lahko živele tudi v resničnem svetu; osebe, v katere se zlahka vživim. Effi Briest je eden izmed takšnih romanov. A en realistični roman ni enak drugemu, četudi se oba ukvarjata z enako tematiko.

Fontanov roman je sorazmerno kratek. Da je pisatelj prikazal tako široko tematiko na tako malo straneh, je moral ubrati posebno tehniko pisanja. Čeprav sem velika ljubiteljica natančnega in počasnega opisovanja dogodkov, mi je bil tudi Fontanov način pisanja prav všeč. Navdušena sem bila nad tem, kako mojstrsko je izmed dogodkov dogajanja izbral tiste, o katerih bo pisal natančno in tiste, ki jih bo samo omenil. Enkratno je določene ključne dogodke celo zakril. Za Effijino razmerje z ljubimcem tako izvemo šele več let po dogodku, pa čeprav zgodba poteka v ravni časovni liniji. Takšen način pisanja me spominja na Thomasa Manna. Višek razmerja med Hansom Castorpom in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori je ravno tako zamolčan, kar pa pomembnost in usodnost dogodka tako kot pri Fontanu samo še povečuje. Glede na to ni prav nič čudno, da Fontane velja za enega izmed tistih, ki so imeli na pisanje Thomasa Manna največji vpliv (prebrala na razstavi v Bruddenbrookhaus;) Še več, Thomas Mann si je celo ime Buddenbrook sposodil iz Effi Briest. Sekundant Effijinega ljubimca se je namreč pisal Buddenbrook.

Effi Briest je odličen roman Theodorja Fontana, ki sem ga z veseljem brala. Lepo je bilo opazovati redko poraščene sipine Severnega morja z mislijo, da se je po podobnih sprehajala tudi Effi Briest.
Roman se loteva teme, ki je vedno aktualna, in ga je zato več kot vredno brati. Zgodba je napeta in ravno prav dramatična. Veliko je namigovanj in dvoumnosti, ki si jih pozoren bralec lahko razlaga na različne načine. Osebe so dobro orisane in sicer večinoma skozi dialoge.
Edina stvar, ki jo vsaj malo zamerim pisatelju je ta, da tudi on - kot ostali pripovedovalci moškega spola iz 19. stoletja, ki so pisali o temi ženske nezvestobe, ni zbral poguma, da bi Effi prihranil tragični konec, ki takim ženskam menda gre. Tako tudi ta knjiga izpade kot nekakšen lov na čarovnice, le da je bilo mučenje ženske v tem primeru bolj prefinjeno, kot je bilo, recimo, v 17. stoletju, a zato nič manj kruto in tragično.

★★★★☆

sipine, po kakršnih se je sprehajala Effi
(otok Rømø, Danska)
(vir: h. arhiv)

Fontane, Theodor

Effi Briest

iz nemščine prevedla Božena Legiša

originalni naslov: Effi Briest

študijo napisal Darko Dolinar (odlična študija!)

Cankarjeva založba, 1988 (zbirka Sto romanov)

261 strani

ISBN 86-361-0460-2