Karen Duve: Taxi

Hamburg, osemdeseta leta 20. stoletja.

Karen Duve (roj.1961) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delala kot voznica taksija v Hamburgu. Takrat to še ni bilo nekaj tako zelo običajnega, kot je danes. Okoli dvajset let pozneje - ko je bila že prepoznavna pisateljica, ki je izdala že nekaj romanov, je svoja doživetja iz tistih časov opisala v romanu Taxi. Pisanja se je lotila na leposlovni način, preko prvoosebne pripovedovalke - svojega alter ega, petindvajsetletne Alexandre.

Ko je Alex iskala zaposlitev, je v časopisu naletela na prav poseben oglas. Hm, poseben za tisti čas. V oglasu je pisalo, da neko hamburško podjetje išče voznike in voznice taksijev. Danes se nam zdi nekaj običajnega, da so oglasi za delovno mesto naslovljeni tako na moške kot na ženske, na kar kaže oznaka m/ž ob imenu poklica (v Nemčiji smo naredili še korak dalje in imamo oznako m/w/d, ob čemer d pomeni divers in predstavlja vse ostale spole), pred nekaj desetletji pa to še ni bilo tako samo po sebi umevno. Če so v osemdesetih letih v oglasu za delovno mesto napisali, da zaposlujejo voznike in voznice taksijev, so hoteli poudariti, da bodo še posebej veseli žensk, ki bi opravljale to delo.

Alex je tako z nekaj protekcije pridobila dovoljenje za vožnjo taksija - opravila izpit, kjer je morala večinoma naštevati ulice, po katerih bi peljala, če bi hotela svojo stranko prepeljati iz enega na drug kraj Hamburga. Pomoči v obliki GPS-a takrat pač še ni bilo in poznavanje ulic in najkrajših poti po mestu je bilo za voznike taksijev zelo pomembno. 

Potem je začela delati. Vozila je izključno v nočni izmeni in ob tem doživela marsikaj.

Roman je v prvi vrsti zbirka najrazličnejših pripetljajev, ki jih je doživela atraktivna mlada voznica taksija na nočnih ulicah velemesta. Prevažala je najrazličnejše ljudi - zvodnike in prostitutke, stare dame in turiste. Včasih je bilo nevarno, a večinoma je vse gladko teklo. S časom je razvila dobrodošlo sposobnost, da je znala svoje potencialne stranke zelo dobro oceniti in celo predvidevati, s katero bo več zaslužila; npr. debel preznojen moški z oguljeno torbo je ponavadi prinesel večji zaslužek kot urejena dama z majhnim kovčkom. Zakaj je tako, je v knjigi natančno razloženo. Kakor je razloženo še marsikaj drugega, to na primer, ob kateri uri se na določenih mestih splača čakati na stranke, da se ujame kakšnega nenaročenega ali naključnega potnika in se skupaj z njim pobere celoten zaslužek za vožnjo, ki ga v takšnih primerih ni potrebno deliti s podjetjem, kjer je zaposlena; kdaj je najbolj pametno narediti odmor in tako dalje.

Ker pa je knjiga Taxi vendarle roman, je skoraj nujno, da vsebuje tudi rdečo nit, se pravi vsaj nekaj romaneskne zgodbe, in poleg glavne protagonistke vsaj še nekaj oseb, ki niso stranke, ki jih Alex prevaža po Hamburgu. Tako imajo v romanu vsaj do neke mere pomembno vlogo še Alexini sodelavci - mladi fantje, ki prav tako kot ona vozijo svoje taksije v nočni izmeni. Dietrich je umetnik - slikar, če smo bolj natančni, a ne preveč uspešen. S časom postane Alexin fant, a že na samem začetku razmerja je jasno, da njuna zveza ne bo preveč uspešna. Potem imamo Rüdrigerja, Dietrichovega dolgoletnega prijatelja - samooklicanega filozofa, vedno s strokovno knjigo v rokah, ki sovraži ženske - tudi Alex, in imamo Taximörder-ja, ki si je svoj vzdevek prislužil s tem, da je nekoč nekoga nevede peljal nekam, kjer je le-ta potem naredil samomor.

Poleg sodelavcev pa je v Alexinin taksi zgodbi pomemben še en fant. To je njen sošolec iz srednje šole, Marco, ki je pritlikavec. Ta je od vseh nastopajočih v knjigi - vključno z Alex, daleč najbolje orisan in predstavljen. Zelo verodostojno deluje s svojim vedenjem in razmišljanjem. Med branjem sem jasno čutila njegovo dilemo - razklanost med privilegijem, da se lahko druži s tako lepo žensko, kot je Alex, in njegovim ponosom, zaradi katerega se vendarle ne pusti, da bi ga izkoriščala. Marco me je spominjal na Tyrona iz Game of Thrones in je od vseh nastopajočih v knjigi najboljši.

Zgodba romana se potem razvija iz odnosov, ki jih ima Alex s temi moškimi - in še z enim, ki ga nisem omenila, ker je tako klišejski, da omembe niti ne zasluži - in ta površna zgodba potem služi za ozadje pripovedi, ki je bila pisateljičin resnični namen, ta namreč, da opiše svoje spomine na čas, ko je vozila taksi.

V začetku je bilo pri vožnji taksija veliko stvari, ki so ji bile všeč: to, na primer, da je bila celo noč pokonci in je poslušala divjo glasbo, ki so jo predvajali na radiu v poznem nočnem programu; to, da je lahko uporabljala cestne pasove za avtobuse, ko so vsi drugi avtomobili v gneči čakali na običajnih pasovih; pa tudi to, da je takoj za tem, ko je peljala stranke iz bordela, v svoj taksi naložila gospode in gospe v svečanih oblekah, ki so se vračali s predstave v operi ali od večerje v nobel restavraciji.

Po petih letih dela pa potem ni bilo več tako zelo zanimivo. Ljudje, ki jih je vozila, so si ji zdeli vedno bolj umazani in zoprni, vedno težje je prenašala ena in ista vprašanja, ki so ji jih zastavljali potniki: "A vas ni nič strah?" , "Povejte no, ali vas res ni prav nič strah?" Najhujše od vsega pa ji je postalo čakanje - čakanje v vrsti s taksiji, čakanje na potnike, čakanje pred semaforji, čakanje, da stranke izstopijo iz avta.

Alexino delo taksistke se leta 1990 tako konča - na zelo dramatičen način, in z njim tudi roman Karen Duve, Taxi. Knjigo je bilo kljub njeni površnosti zanimivo brati, saj mi je odstrla pogled na področje, ki ga ne poznam. Do neke mere je bila tudi zabavna. Vseeno pa knjiga predstavlja le še enega od mnogih kamenčkov v mozaiku številnih podobnih knjig in filmov, ki se ukvarjajo s pripetljaji taksistov na različnih koncih sveta in v različnih okoliščinah. 

No, ampak mogoče pa tale kamenček vseeno nekoliko izstopa iz povprečja.

★★★★☆