Jane Austen: Northangerska opatija

Tako zabavne knjige izpod peresa Jane Austen pa še nisem brala! Saj vemo, da se ta pisateljica zna pošaliti iz tega ali onega človeškega značaja, pisati humorno in zabavno, a tako prisrčno in lahkotno, kot je to počela z junaki v tem svojem romanu, svet še ni videl. Uživala sem v vsakem stavku posebej.

Začnimo z drugim delom, oziroma z drugo knjigo romana. Ta se dogaja v Northangerski opatiji. Temačni gradovi in kapele, ruševine in ostanki samostanov so glavni junakinji - komaj 17-letni gospodični Catherine Morland, zelo pri srcu. Je namreč navdušena bralka gotskih romanov - romantičnih grozljivk in strašljivk s konca 18. stoletja, in v stari opatiji, kamor jo povabita prijatelja - brat in sestra, Henry in Eleanor Tilney, si nadeja doživeti nekaj tako zelo grozljivo romantičnega, kot je navajena brati v svojih romanih. A izkaže se, da Northangerska opatija še zdaleč ni tisto, kar je Catherine pričakovala. Tilneyevi so opatijo (ki jo je verjetno eden izmed njihovih prednikov dobil kot darilo kralja Henrika VIII, ko je le-ta ob svoji verski revoluciji razpustil samostane) spremenili v prijetno bivališče z velikimi - a še vedno gotsko zašiljenimi okni in pohištvom po najnovejši modi. Nikjer ni niti sledu temačnosti in grozljivosti, ki sicer po Catherinerinem mnenju tako stari stavbi pritiče. A mlada junakinja se ne da. Svoji domišljiji pusti prosta krila, postavlja drzne hipoteze, si domišlja to in ono ter predvideva nekaj težko verjetnega - recimo, povsem konkretno: prepričana je, da se v Northangerski opatiji dogaja točno to, kar se dogaja v romanu Jane Eyre, oziroma Sirota iz Lowooda, Charlotte Brontö. Če ste roman brali, potem veste, kako je bilo z gospo in gospodom Rochester.

Pripoved je izredno zabavna. Jane Austen se malce ponorčuje iz takšne vrste romanov in iz takšnih literarnih junakinj, a ne preveč. Nekoliko pokroviteljska je, a prav nič žaljiva. Prizanesljiva je do mlade in neizkušene junakinje, ki je vendar v tej pripovedi šele prvič zavila v širni svet in zapustila domačo hišo.

Kakor je Catherina naivna in neizkušena, tudi prav nič učena, je vendarle odkrito, iskreno, neizumetničeno, nedolžno... dekle..., ki ne pozna pretvarjanja in je zaradi tega simpatična in ogreje srca bralcev (pardon, bralk:) in, seveda, tudi marsikaterega od moških junakov romana. 

Te njene osebnostne lastnosti postanejo še posebno izrazite v prvem delu romana. Ta se dogaja v zdraviliškem mestu Bath, kjer je Catherine na večtedenskem oddihu skupaj s starejšim parom iz njenega domačega okraja. Čudovito je prikazan vsakodnevni ritem življenja v mestu, ki je organizirano tako, da se ljudje lahko družijo in spoznavajo: dopoldne obisk dvorane, kjer se pije slatino in ob tem malo poseda ali pa sprehaja, opazuje ostale, zvečer obisk gledališča ali ples, da se nova poznanstva lahko utrdijo in stara poglobijo.

V ta vrtinec najrazličnejših značajev - ljudi, takšnih in drugačnih, zaide mlada Catherine s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaradi neizkušenosti ne dojame, da ljudje vedno ne govorijo tistega, kar mislijo in da se za fasado prijateljstva pogosto skriva le hinavščina in - ja, kot vedno, lov za denarjem in udobnim življenjem v obliki najboljšega možnega ženina. A Catherine ima potencial in roman Northangerska opatija je tudi razvojni roman, tako da se bo neizkušena junakinja - o tem ni dvoma -  že razvila v čudovito mlado damo, ki bo razumela svet okrog sebe in se v njem tudi več kot dobro znašla.

Zakaj točno me je roman tako zelo navdušil, ne znam razložiti - še posebno zato ne, ker Northangerska opatija nikakor ni najboljši roman te pisateljice; marsikatera od drugih knjig Jane Austen je precej bolj kompleksna in večplastna. Mogoče tiči vzrok v izredni lahkotnosti pripovedi. Ali pa v tem, da so razni nesporazumi, ki ponavadi ženejo tok njenih romanov, tokrat zelo nedolžni, nimajo hudih posledic in se izredno hitro razjasnijo - kajti Catherine je tako odkrito in iskreno dekle, da s takšnimi nesporazumi v srcu pač ne more mirno živeti in jih želi takoj razrešiti.

Ali pa sem roman rada brala enostavno zato, ker so zdaj takšni časi. Korono lahko krivimo za marsikaj:)

★★★★★

Felicity Jones kot Catherine
v filmu Northanger Abbey (2007)
(vir:Jane Austen's World)

Po romanu Northangerska opatija so leta 2007 posneli tudi sila prikupen film s Felicity Jones v glavni vlogi. Jaz sem si ga ogledala kar na You Tubu, zastonj.