Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)