Ali komisija za nagrado kresnik zagovarja moške kvote?

Vir: Delo

Ne, na prvi pogled vsekakor ne. Če si ogledamo deseterico kandidatov za letošnjega kresnika, ki so bili razglašeni konec aprila, tega nikakor ne moremo reči. Gre bolj za prevlado moških kot za obvezne moške kvote;)
Deseterica najboljših romanov lanskega leta je bila namreč naslednja:

• Evald Flisar: Tam me boš našel (Sodobnost International), 
• Polona Glavan: Kakorkoli (Beletrina), 
• Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), 
• Miha Mazzini: Izbrisana (Goga), 
• Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja (Goga), 
• Veronika Simoniti: Kameno seme (Litera), 
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Modrijan), 
• Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni (Litera), 
• Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov (Beletrina)
• Aleš Šteger: Odpusti (Beletrina)

Tri pisateljice in sedem pisateljev. Hm.
Lanska bera romanov naj bi bila izredno kakovostna. Komisija je menda imela precej težav pri izbiri nominirancev. Predstavljam si, da je bilo veliko kakovostnih kandidatov za nagrado in premalo mest zanje. Je mogoče, da je zaradi tega odpadlo kakšno žensko ime, na primer Vesna Lemaić s svojim romanom Kokoška in ptiči? Bralec se ob razmerju 3:7 ne more izogniti takšnemu pomisleku.

Kakorkoli,  z deseterico najboljših imam vsako leto veliko veselje! Pri peterici je veselja in zadovoljstva ponavadi že manj - vsaj kar se izborov zadnjih let tiče.

Do razglasitve letošnje deseterice sem prebrala šest romanov, ki so imeli pravico potegovati se za nagrado kresnik. To so bili:

• Polona Glavan: Kakorkoli
• Drago Jančar: Maj, november
• Lado Kralj: Če delaš omleto
• Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti
• Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

Vesela sem bila, da sta dva od njih, romana Polone Glavan in Andreja E. Skubica, - tista, ki sta mi bila najbolj všeč, prišla med deseterico. Malo mi je bilo žal za Ferija Lainščka, saj je njegov roman Strah za metulje v nevihti, čisto v redu - ampak dobro, v življenju ne moreš imeti vsega, kar bi rad in komisiji vsekakor ni potrebno slediti mojim željam ;) 

Za ostale romane, ki sem jih prebrala, je pravzaprav kar prav in pravično, da niso prišli med najboljših deset.

Evo, z deseterico sem imela tudi letos veselje.
Potem pa pride razglasitev finalistov. Tile so:

• Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), 
• Veronika Simoniti: Kameno seme (Litera), 
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Modrijan), 
• Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni (Litera), 
• Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov (Beletrina)

Le zakaj me mora komisija za kresnika vedno znova razočarati? Brez skrbi, to je le retorično vprašanje in o njem ne gre razpravljati.

Razočaranje ob letošnji razglasitvi finalistov za nagrado je seveda povezano s Polono Glavan in njenim odličnim romanom Kakorkoli. V kolikor še niste, preberite prosim moje mnenje o romanu. Začutili boste, kako prevzeta in navdušena sem bila nad njim. Navdušenje še kar traja. Natančno se spominjam vseh dogodkov iz romana, osebe še vedno jasno žarijo pred menoj in zavedam se vse družbene angažiranosti pripovedi. Prepričana sem, da kaj takšnega zmorejo le izjemne knjige.

V petek sem še delala načrte, da se letos na kresni večer končno le udeležim podelitve kresnika na Rožniku; Poloni Glavan potisnem v roke Kakorkoli in dobim njeno posvetilo:)

Roman Andreja E. Skubica, Samo pridi domov, je tudi dober roman, ki si je vsekakor zaslužil uvrstitev v finale. Kako dobra knjiga je to, postane jasno še posebno potem, ko ga primerjamo z romanom Draga Jančarja Maj, november. Oba romana se lotevata podobne tematike, a Skubicu je uspelo sodobno slovensko stvarnost predstaviti bolj prepričljivo, zanimivo in atraktivno.

Vinnetou

Velika favoritinja za nagrado, Katarina Marinčič je s svojim romanom Po njihovih besedah, seveda prišla med finaliste. To je bilo pričakovano, saj je Marinčičeva specializirana za pobiranje nagrad. Tudi za svoj zadnji roman je že dobila nagrado kritikov, kritiško sito.
Sama sem pa njen roman Po njihovih besedah zmogla le prelistati. Pa tako sem se veselila, da bom brala o Karlu Mayu in Heinrichu Schliemannu! V najstniških letih sem prebrala kar nekaj knjig Karla Maya in Vinnetou je pustil v mojem življenju neizbrisen pečat;)  Heinrich Schliemann, arheolog, ki je izkopaval na sledeh Homerja, je pa tudi izredno zanimiv mož. Roman, ki govori o njiju, in ju je napisala odlična pisateljica, bi me moral navdušiti. Pa ni bilo tako. Mislim, da je slaba stran te knjige ta, da je pisateljica vložila preveč truda v samo obliko romana ter izbiro in menjavo slogov pisanja, celo literarnih zvrsti, pozabila pa je na tisto, kar - po mojem mnenju - dela romane dobre: zgodbo in osebe. Roman je tako ostal brez duše. Prazen. Tog in papirnat. Tudi razglabljanje o lažnivosti me žal ni prepričalo.

Katarina Marinčič je priznana slovenska pisateljica. Za roman Prikrita harmonija je pred leti že dobila kresnika. Knjigo sem takrat pred časom tudi prebrala in ocenila s petimi zvezdicami. A glej ga zlomka, danes se o vsebini romana ne spomnim prav ničesar. No ja, spomnim se, da je bilo eni od oseb ime Irma, a kaj je to ob dejstvu, da mi je bila knjiga menda zelo všeč. Mogoče sem mnenje komisije, ki je takrat podeljevala kresnika, vzela s prevelikim spoštovanjem in prepričanjem, da se pač v svoji presoji, kateri roman je najboljši, ne more zmotiti.

Romana Veronike Simoniti Kameno seme, ne poznam, a bom knjigo v naslednjih mesecih z veseljem prebrala.

Ja, potem pa še moške kvote:) Drugače kot z njimi si namreč ne uspem razložiti dejstva, da je tako odličen roman, kot je roman Kakorkoli, Polone Glavan, izpadel iz nadaljnjega tekmovanja. Nikogar ne želim žaliti, a vendar se mi zdi, da so pri ocenjevanju kakovosti romanov lanskega leta, za moške veljali drugačni vatli kot za ženske. To nakazuje že deseterica, v katero se ni uspelo uvrstiti pisateljicam, ki bi si to zaslužile, še posebno jasno pa je postalo pri izboru finalistov. Da ne bi pisala kar tja v en dan, sem se z dovolj veliko resnostjo lotila tako Sosičevega kot Šarotarjevega romana. Saj se bereta. Saj nista zanič, AMPAK če ju primerjam z romanom Polone Glavan, je to kot drugo vesolje. Kako sta lahko ta dva romana v finalu, Kakorkoli pa ne? Dejstvo si lahko razložim s tem, da je bilo v finalu potrebno zagotoviti zadostno število mest za moške.

Saj vem, malo provociram, a tudi mene so sprovocirali do te mere, da sem kljub veliki zaposlenosti v zadnjem mesecu, zaradi katere sem začasno prenehala celo z branjem, kaj šele s pisanjem bloga:( , da sem sestavila tale prispevek. 

Naj si na koncu dovolim trditev, da nominacij za nagrado kresnik - in tudi kresnika samega, kljub vsemu ne gre jemati preveč resno. Nagrada le ni tako pomembna kot se zdi. Dobre slovenske knjige tudi brez te nagrade postanejo prepoznavne in najdejo svojo pot do bralcev. Za knjigo Polone Glavan, Kakorkoli, to vsekakor že velja. A krivica vseeno boli. Tudi mene, pa čeprav sem le bralka.