France Prešeren: Sonetje nesreče

Te dni sem brala Prešerna.
Vse bolj sem prepričana, da me nekatere knjige v pravem trenutku same najdejo. Ali pa me ponovno najdejo. Kar nekako izstopijo izmed ostalih in se ponujajo v branje. V zadnjih dneh mi ni dala miru Prešernova Vrba. Sem jo kar recitirala sama sebi, kar se ni zgodilo že več kot 20 let. Nekateri verzi so me s svojo jasnostjo globoko pretresli.
Zaradi tega sem se lotila branja celotnega Sonetja nesreče. Svetlana Makarovič je nekoč rekla, da je Prešernovo Sonetje nesreče višek slovenskega pesništva - ali nekaj podobnega. Verjetno je to edina izjava te problematične ženske, s katero se popolnoma strinjam.

Prešernovi soneti nesreče so tragični, a obenem čudoviti. V nekaj besedicah in v skromnem verzu so ujete življenjske izkušnje in modrosti, ki so večne. Sonetov je šest in sledijo si v zaporedju, ki ni naključno. Osnovna misel razočaranja, trpljenja in obupa zori iz soneta v sonet.

1. O Vrba, srečna, draga vas domača

Ko je pesnikov oče Šimen prebral ta sonet, je rekel: "Glejte no, nisem mislil, da bi bil France raje doma kot drugod." Jasna misel praktičnega in realističnega človeka, ki gane s svojo preprostostjo.
Mene je pa presunila uka žeja, ki se je spremenila v golj'fivo kačo, in potem celotna druga kitica:

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača

vse, kar srce si sladkega obeta;

mi ne bila bi vera v sebe vzeta,

ne bil viharjev notrnjih b' igrača.

Se lahko razočaranje nad obeti, ki jih obljublja izobrazba, lepše opiše? Težko. Tudi posledici stopanja po poti, ki ni nadaljevanje utečenega (kmečkega) življenja, ne. Izgubljeno zaupanje vase in večen dvom sta lahko vzrok hudemu trpljenju. Kdo ne bi (vsaj občasno) hrepenel po preprostem in mirnem življenju brez pretresov in izrazitih nihanj v eno ali drugo stran?
A vendar tudi plovba barke po mirnem morju ne more biti idealna oblika človeškega življenja. Dobro je, da imajo ljudje višje cilje, za katere so pripravljeni žrtvovati udobje in prenašati muke, ki niso nujno potrebne. V človeški zgodovini namreč že nekaj časa ne gre več samo za preživetje in nadaljevanje vrste.
Če bi Prešeren ostal v Vrbi, teh odličnih sonetov ne bi bilo.

2. Popotnik pride v Afriko puščavo

V tem sonetu je orisan trenutek, ko se sladki obeti omenjeni zgoraj, prebračajo v strup. Preobrazba je trenutna in strašna. Človek je podoben nič hudega slutečemu popotniku, ki se ponoči uleže v travo in šele ob svetlobi lune ugotovi, da je legel med gade, tigre in leve, ki mu strežejo po življenju. Prispodoba se mi zdi zelo dobro izbrana.
Zagrinjalo se dvigne in človek dojame, v kaj se je podal, ko je zapustil domačo vas. Zašel je v negostoljubni in nevarni svet, ki ne bo prinesel zadovoljstva, ki si ga je obetal.

3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne

Kot primerjava je hrast še boljši kot Afrike puščava. Pretresljivejši. Ne toliko zaradi tega, ker je mogočno drevo trešnilo na tla - se zgodi, da klonejo tudi najmočnejši - tragično je njegovo počasno umiranje. Nekatere veje še zelenijo - Al´ vendar zanjga ni pomoči rešne - to ne spremeni dejstva, da drevo umira.
Strašno je, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi človeku. Lahko dobimo udarec, od katerega si več ne opomoremo. Še vedno si želimo  "zeleneti" in živeti, a jasno je, da to ni več mogoče. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo in obsojeni smo na počasno hiranje.

4. Komur je sreče dar bila klofuta

No, ta sonet mi je od vseh najmanj všeč. Se mi zdi, da se pesnik malo prveč smili sam sebi. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta... Pa sem lahko krivična. Nekateri imajo res v življenju več sreče kot drugi.

Okrog ga drvita skrb in potreba,

miru ne najde revež! ak´ preiše

vse kraje, kar jih stop pokriva néba;

5. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi

V tem sonetu najdemo - po mojem mnenju - najboljšo kitico vsega Sonetja nesreče:

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,

skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,

trpljenje in obup mu hlapca zvesta,

in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Kratko in jedrnato, tudi nazorno je pokazano, kakšno je življenje nesrečnega človeka. Njegovo življenje je ječa, iz katere se ne da pobegniti; njegovi stalni, zvesti spremljevalci pa so skrb, trpljenje, obup in kesanje.

Sonet je tudi predrzen. Smrt nagovarjati kot prijazno in jo imenovati srečna cesta, je izzivanje usode (ali Boga). Pesnik je prepričan, da slabše kot je, ne more biti. Hudo je, če je človek tako zelo obupan, da vidi uteho edinole v smrti. Ta smrt ni povezana z obljubo prijetnejšega bivanja v onostranstvu, je samo pozaba in počitek - trohljivost v črni jami. 

A Prešernova drznost je vseeno omejena. Ob tem sonetu sem se spomnila na Goetheja in njegov roman Trpljenje mladega Wertherja. Goethe si je okrog 50 let pred Prešernom upal pomisliti na to, da bi bil izhod iz mučnega in trpljenja polnega življenja lahko tudi samomor. Prešeren si takšnega razmišljanja ni dovolil - tako pogumen kot Goethe vseeno ni bil. A to mu pravzaprav štejem v dobro:)

6. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča

Ta sonet je po mojem mnenju višek Sonetja nesreče.
Obstaja še nekaj hujšega kot je smrt - to je obup. Obupan človek je otopel in brezčuten - in okamenelo je srce preživo, brezbrižen in malodušen - duha so ukrotili nadlog oklepi. Obupan človek se ničesar več ne boji in nič več ne upa - strah zbežal je, z njim upanje golj´fivo. Vseeno mu je za karkoli mu prinese življenje; niti nad svojo zlo usodo ne tarna več.
To je zadnje dno, ki ga lahko doseže človeško bitje. Ni besed. ki bi obup bolje opisale, kot je opisan v tem sonetu.

France Prešeren je Sonetje nesreče napisal leta 1832 v Celovcu. Ni jasno, kaj je bil povod za nastanek teh sonetov - ljubezenske težave povezane z  Marijo Johano Khlun ali pa skrbi zaradi izpitov in poklicne kariere. Ni važno. Vsak človek se kdaj pa kdaj znajde v podobnih stiskah. A večina si tega ne žene tako zelo k srcu, kot to storijo občutljive pesniške duše. Vsekakor pa le redki veliki umetniki uspejo svojo stisko ubesediti na tako mogočen način kot je to uspelo našemu največjemu pesniku v Sonetju nesreče.

Ribičeva hiša, v kateri je bil pevec rojen,
je najprva za cerkvijo sv. Marka
(opomba v IV. zv. Čbelice)
(ilustracija Maksima Gasparija: O, Vrba)

P.S.: Zapis posvečam svoji mami, ki ima rada Prešerna in zna še vedno veliko večino njegovih pesmi na pamet:)