Zgodba izdana preko tvitov

Literarna dela že nekaj časa ne izhajajo samo v obliki klasične, se pravi papirnate in tiskane knjige. Tu so elektronske knjige. Imamo tudi knjige, ki so svojo prvo pot med bralce našle preko zapisov na blogu. In tukaj so knjige,  ki so bile izdane s pomočjo tvitanja.
Oblika knjige za njeno kvaliteto po mojem mnenju ni pomembna. Ni važno, ali je knjiga papirnata ali elektronska. Pomembna je vsebina; pomembno je kako prepričljivo so orisane osebe in do določene mere je pomemben tudi slog pisanja. Takšno je pravo bistvo knjige.

Pa vendar. Zgodba, ki svojo prvo pot med bralce najde s pomočjo tvitov, je vseeno nekaj posebnega in zasluži dodatno pozornost.

David Mitchell - znani britanski pisatelj, ki je bil že nominiran za bookerja, nekaj njegovih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenščino, se je odločil, da bo kot nekakšen uvod v jesensko izdajo svojega novega romana (z naslovom The Bone Clocks), objavil zgodbo The Right Sort in to s pomočjo tvitov.
V prejšnjem tednu je tako zgodba izšla v obliki 280-ih tvitov, ki jih je pisatelj "čivknil" dvakrat dnevno v skupini po 20 tvitov naenkrat, nekaj dni zapored. Sam sploh ni posebno navdušen uporabnik twitterja, a ideja, da bi zgodbo izdal v obliki zaporedja zapisov z največ 140 znaki, se mu je zdela izzivalna. Ni se ji mogel upreti.

Zgodba pripoveduje o osnovnošolcu Nathanu, ki je v preteklosti doživel neprijetno izkušnjo s psom, trenutno pa ga zaznamujejo predvsem posledice jemanja valiuma - zdravila iz skupine benzodiazepinov, ki se pogosto uporablja pri anksioznih stanjih bolnikov. Ko gre z mamo na pomemben obisk k ljudem, ki jih ne poznata, se sreča s fantom njegovih let in z njim doživi nekaj, kar je vredno zapisa zgodbe.

Čeprav sem bila na začetku do zgodbe in njene tvitarske oblike zelo nezaupljiva in zadržana, se je na koncu izkazalo, da gre za novo izkušnjo, ki mi je bila čisto všeč. Tudi zgodba zdrži, je zanimiva in vleče. Osebe so presenetljivo živo zažarele - sploh glede na skopost znakov, ki jih dopušča posamezni tvit. Je pa res, da se na takšen način lahko pišejo samo (kratke) zgodbe. Ne predstavljam si, da bi kdo takole pisal roman.

Kot je povedal pisatelj sam, je pisanje zgodbe v tvitih nekaj povsem drugega kot pisanje klasične kratke zgodbe. Zgodbo je potrebno razdeliti v manjše delčke, ki morajo kljub svoji kratkosti nositi neko zaključeno idejo ali trditev. Iz kratkega tvita mora brez dodatnega opisovanja dokaj jasno izstopiti tudi kakšna značajska lastnost nastopajoče osebe ali vsaj njeno razpoloženje. To ni lahko delo.
Zavedati se je treba tudi tega, da bralec zgodbe v tvitih nima možnosti (ali pa je ta dokaj zapletena), da bi se z lahkoto vrnil nekaj stavkov nazaj, prebral prejšnji odstavek. Vsak naslednji tvit namreč nekako izniči oz. pošlje v pozabo tvit, ki je bil napisan pred njim - takšna je namreč narava tvitanja in to ima pomemben vpliv na pisanje zgodbe.

David Mitchell je primerjal branje klasičnih zgodb, kakršnih smo navajeni, z vožnjo z balonom, ko je celotna literarna pokrajina zgodbe razprostrta pred bralcem, ki si jo v miru ogleduje z višine in uživa v razgledu. Branje zgodbe v tvitih pa je bolj podobno vožnji s (hitrim) vlakom, kjer pokrajina beži pred bralčevimi očmi in določene izseke pokrajine v hitrem ritmu vedno znova nadomeščajo nove - še preden le-te v bralčevih možganih oblikujejo neko dokončno in jasno predstavo. Tako nekako. Bi se kar strinjala.

Vsekakor se splača poskusiti. Priporočam, da si zgodbo preberete. Meni je bilo všeč, čeprav s tvitanjem nimam prevelikega veselja. Raje pišem in berem bolj na široko:-)
Tvite zgodbe The Right Sort najdete s sledenjem @david_mitchell.

David Mitchell (1969)