John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.

Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)

Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6