Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Konec novembra 1971 je 29-letni Peter Handke stal na pokopališču v vasi Grebinj nedaleč od Celovca in opazoval smreke, ki so na gosto rasle po pobočju, ki se je dvigalo za pokopališkim zidom.

Takole pripoveduje:

To so dejstva! Gozd je govoril sam zase. Razen neštetih drevesnih vrhov ni štelo nič; pred njim začasna gruča človeških figur, ki so vse hitreje zapuščale sliko. Zdelo se mi je, kakor da se mi nekdo posmehuje, in počutil sem se povsem nebogljenega. Nenadoma sem v svojem nemočnem besu začutil potrebo, da nekaj napišem o svoji mami.

Na pokopališču je bil zato, ker je bil mamin pogreb. Tri dni pred tem se je odločila za prostovoljno smrt, stara 51 let.

Po sedmih tednih se je lotil dela, preden se bo "potreba, da napiše nekaj o njej, ki jo je tako močno občutil med pogrebom, povrnila v otopelo nemost, s kakršno se je odzval na novico o samomoru."

Delo je bilo težko in mu ni pomagalo pri prebolevanju materine smrti. Med pisanjem je bi pogosto "naveličan vse te odprtosti in iskrenosti." A vendar je v tednih, ko je oblikoval materino zgodbo, ta zgodba oblikovala tudi njega. In iz občutkov strahu, ki so ga prevevali, je iztisnil "neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."

V dobrem mesecu dni je tako nastala zelo osebna zgodba o mami. Napisana je poetično, kot kakšna pesem, kar pa podobi Marije Handke, kakor jo je ustvaril njen sin, nikakor ne škoduje. Podoba mame ne postane izumetničena ali idealizirana, ampak deluje izredno realno, celo običajno in neizstopajoče. Kljub temu pa - in tukaj se kaže pisateljevo mojstrstvo - knjiga Žalost onkraj sanj postane izjemen spomenik ženski, eni izmed mnogih podobnih, a vendar tudi tako enkratni, kot je lahko enkraten samo človek, ki nam je blizu in ga imamo radi.  

Bila je inteligentna, vedoželjna in značajsko močna, a zaradi vplivov okolja in splošnih značilnosti časa, v katerem je živela, svojih talentov ni uspela razviti. Tako se je s časom iz dekleta, ki se je na vseh fotografijah široko smejalo, rado plesalo in uživalo v odzivih, ki jih je imela njena lepota na druge, spremenila v malenkostno, cinično, sitno in nezadovoljno žensko.

Ko pisatelj opisuje življenje svoje matere, se ustavi še pri čem drugem, bolj abstraktnem, kar je zaznamovalo njeno življenje - pri revščini, na primer. Revščina pa abstraktna, boste pripomnili. O, pa je, Handke to zelo nazorno opiše. 

Najprej; razlikovati moramo med bedo in revščino. Takole piše:

Beseda revščina je bila lepa, nekam žlahtna beseda. Takoj je zbudila spomine na stare učbenike: reven, a snažen. Čistoča je revnim omogočila, da so bili del družbe...

In potem beda ter abstraktnost:

Ko je še obstajala prava beda, so reveži s svojim odvratnim, še kako nazornim videzom motili druge, kakor hitro pa so se prelevili v saniran, očiščen revnejši sloj, je njihovo življenje postalo abstraktno, tako težko predstavljivo, da so vsi zlahka pozabili nanje.

In tako postali še bolj pomilovanja vredni bedniki.

Tako piše Peter Handke; pretanjeno in bistroumno. Vse opazi in kar vidi zna tudi ubesediti, prikazati na njegov nekoliko grob, a vendar v jedru lep način, da bralci dobimo nov ali pa do zdaj nezaznan pogled na določeno stvar, na resnico.  

Lepota knjige Žalost onkraj sanj, Petra Handkeja me je presenetila. Nekako je nisem pričakovala - od jeznega, spornega in razvpitega Handkeja, pa že ne. In vendar je bila tu, ves čas sem jo jasno občutila. Občasno je bila skrita pod hrapavo in surovo lupino, a njen sij je vedno našel pot na prosto in zažarel pred mojimi očmi. 

Da je Peter Handke že pred svojim tridesetim letom starosti znal pisati na tako prefinjen, globok in izrazno močan način, ni drugega kot odraz velikega pisateljskega talenta. 

Očaral me je. In zdaj se lotim še ostalih njegovih knjig.

★★★★★

Peter Handke, leta 1983
(vir: Wikipedija)

P.S. Če vas zanima še kaj več o nobelovcu Petru Handkeju in njegovi slovenski materi, si preberite odlično spremno besedo Amalije Maček, prevajalke najnovejše izdaje romana.

Thomas Bernhard: Mraz

Kirurg, dr. Strauch ima brata slikarja. Že dvajset let se nista srečala in pred dvanajstimi leti sta si zadnjič izmenjala pismi. Ker se hoče pobotati z njim, pošlje svojega praktikanta, študenta medicine, ki na kliniki opravlja famulaturo (tako se temu reče v Avstriji), da odpotuje k bratu in poizve, kako je z njim.

"Brat," je rekel [dr. Strauch], "je neporočen kot jaz. Je, kakor pravijo, človek premišljevanja. Vendar brezupno zmeden. V primežu greha, sramu, strahospoštovanja, očitkov, instanc - brat je tip sprehajalca, torej človek, ki ga je strah. Surovina. In ljudomrznik."

Študentova naloga je, da - ne da bi prebudil sumničenje, da je kakorkoli povezan z bratom zdravnikom - opazuje slikarja, opiše njegovo vedenje, potek njegovega dne; pridobi informacije o njegovih pogledih, načrtih, izjavah, sodbah. 

Študent torej odpotuje v odročen gorski kraj z imenom Weng, kjer živi slikar. O svojih opažanjih in doživetjih, pa tudi lastnih premišljevanjih piše dnevnik. Knjiga je tako sestavljena iz 27-ih dnevniških zapiskov za 27 dni, kolikor jih študent preživi v Wengu; temu pa je dodanih še šest pisem, ki jih je študent napisal svojemu mentorju.

Med slikarjem in študentom se dokaj hitro razvije zaupno razmerje. Skupaj se sprehajata po gozdu in posedata v gostilni. Pogovarjata se in opazujeta ljudi. Izkaže se, da je slikar hudo bolan, tako fizično kot psihično. Ima hude glavobole in bolečine v nogah. Depresiven je. Človek nad prepadom. Razmišlja o smrti in samomoru. V življenju ne najde stvari, ki bi bila vredna njegovega napora. S svojim vedenjem in premišljevanjem ima velik vpliv na študenta, ki začne dvomiti o marsičem - tudi o tem, ali je izbral pravi poklic.

Dogajanje v knjigi je izredno temačno in pesimistično. Mrzlo. K temu pripomore tudi mesto Weng s svojimi nenavadnimi prebivalci. Vsi so spočeti v pijanosti. Kot z dobro pretolčenim mesom rokujejo moški s svojimi ženskami in narobe, drugi z drugimi kot s podrejeno slaboumnostjo. Primitivizem je tu dobrina. 

Poosebljenje vsega grdega, vulgarnega, gnusnega in brezsramnega je birtinja v gostilni, kjer študent prebiva. Pred časom je svojega moža naznanila policiji, da so ga zaprli, tako da lahko zdaj neovirano prešuštvuje z vsemi vprek. Tudi zgodbe drugih prebivalcev Wenga, s katerimi se študent pogovarja, ali pa mu o njih pripoveduje slikar, niso dosti lepše.

Knjiga Thomasa Bernharda, Mraz, je neprijetno branje. Lahko bi jo primerjala s sliko, ki ima razkošen okvir (okvirna zgodba romana je odlična in ogromno obeta!), a platno je namenoma poslikano v temnih odtenkih najgrših barv, ki jih zmore slikarska paleta. Motiv, ki je upodobljen, je oduren. Bi lahko rekli, da je slika umetnina? Mogoče. Verjetno. Tehnika slikanja je dobra in nekateri detajli so čudoviti. A to ni slika, ki bi mi bila všeč.

★★☆☆☆

Thomas Bernhard
(1931-1989)
(vir: Twitter)

Marlen Haushofer: Stena

Na mojem literarnem koledarju je bila prejšnji teden predstavljena avstrijska pisateljica Marlen Haushofer. To bi bilo pravzaprav za pričakovati, saj je leto 2020 pisateljičino jubilejno leto. Prejšnjo soboto smo namreč zabeležili 100-letnico njenega rojstva, tri tedne pred tem pa še 50-letnico njene smrti. Vendar pa pri založbi Aufbau ob izbiranju pisateljev in pisateljic za koledar še niso mogli predvidevati, kako pomenljiva bo uvrstitev Marlen Haushofer v enega od aprilskih tednov njihovega koledarja za leto 2020. Zdaj je namreč čas, ko velika večina Evrope tiči v izolaciji in samoti - najbolj znan in najpomembnejši roman Marlen Haushofer, Stena, pa se vrti ravno okrog teh dveh stvari in je tako še kako aktualen. A podobnosti z zdajšnjim trenutkom s tem še ni konec. V obeh primerih - tako v romanu kot tudi v našem resničnem življenju, imamo opravka še s katastrofo, ki življenje ljudi obrne na glavo. Mi imamo covid-19, prvoosebna pripovedovalka v romanu pa ima Steno. Tako je namreč poimenovala nevidno pregrado, ki je nenadoma zrasla pred njo in jo ločila od ostalega sveta.

Ženska pri nekaj čez štiridesetih skupaj s svojo sestrično in njenim možem prispe na nekajdnevni oddih v lovsko kočo nekje v hribih. Njena gostitelja še isti večer odideta na obisk v bližnjo vas, a se od tam več ne vneta. Ko se naslednje jutro še sama odpravi v vas, da bi ju poiskala, ji pot preseka nevidna in neprehodna pregrada. Ko jo natančneje razišče in označi, ugotovi, da je zaradi nje odrezana od ostalega sveta, izolirana na sicer precej velikem, a nenaseljenem ozemlju v hribih. Resničnih mej Stene in ozemlja, na katerem se lahko giba, ne more določiti. Kako in zakaj je Stena nastala, ne ve. Lahko pa predvideva, da je to nekakšno skrivno orožje ene izmed svetovnih vojaških velesil. Z določenih razglednih točk si lahko skozi steno, ki je popolnoma prosojna, ogleda svet na drugi strani. Pogled ni preveč ohrabrujoč. Na prvi pogled se sicer zdi vse povsem normalno - polja zelenijo, gozdovi šumijo, sonce sije in hiše stojijo nepoškodovane - a vse je zapuščeno. Nikjer ni videti živega človeka ali živali, pač pa le njihove okamnele ostanke - kot bi opazovali ostanke ljudi izkopane v Pompejih. Prvoosebna pripovedovalka tako sploh nima velike želje, da bi odšla v svet na oni strani Stene in ostane v svojem izoliranem svetu - sama. Družbo ji delajo le pes, mačka in krava, ki so se po spletu okoliščin tudi znašli na tej strani Stene.

Knjigo lahko berete kot Robinsona Crusoe-ja ali pa kot roman Julesa Verna, Skrivnostni otok. Tako kot v teh dveh knjigah gre tudi v romanu Stena v prvi vrsti za preživetje. Glavna junakinja knjige mora s pomočjo stvari, ki so ostale v lovski koči, dobrinami, ki jih nudi okolica, predvsem pa s svojim razumom in spretnostjo, preživeti sebe in živali, ki so ji prepuščene v oskrbo. Njeno življenje ni nikakršna idila v stilu "vrnimo se k naravi", ampak je eno samo garanje. Treba je saditi krompir in fižol, treba je kositi seno, molzti kravo in pospravljati hlev. Včasih je potrebno na lov po divjad ali ujeti postrv v potoku. Treba je žagati in sekati les za kurjavo. Roke postanejo ožuljene, koža potemnela od sonca, sklepi in mišice bolijo. Ves ta vsakodnevni boj za preživetje in skrbi, ki so povezane s tem, so opisane izredno nazorno in z njimi lahko dobimo tudi predstavo, kako je še pred le nekaj desetletji izgledalo težaško življenje kmetov.

A težko fizično delo ni bilo tisto najhujše, kar je doletelo glavno junakinjo romana. Precej težje kot trdo kmečko delo, je bilo psihično vzdržati. Zakaj si ne enostavno vzeti življenja in si s tem prihraniti trpljenje? se je včasih spraševala. Temne misli so bile najhujše v zgodnjih jutranjih urah. Dejstvo, ki ji je pomagalo, da ni obupala, je bila skrb za njene živali. Zaradi njih je vztrajala, kajti vedela je, da so brez nje zapisane smrti. Knjiga Marlen Haushofer je tako tudi čudovita pripoved o ljubezni med človekom in živalmi ter njihovi medsebojni povezanosti. Enkratno so prikazani različni značaji - če smem tako napisati, psa in mačke; obnašanje krave, njihova podobnost, pa tudi drugačnost v primerjavi z ljudmi. Deli knjige, kjer imajo živali glavno vlogo (in to so najobsežnejši deli knjige) so najlepši odlomki knjige.

Knjiga je pisana kot poročilo, ki ga pripovedovalka piše med tretjo zimo, ki jo preživlja v izolaciji. Takrat je že izgubila upanje, da bo nekdo prišel in jo rešil - četudi bi bil to zmagovalec neke vojne, ki je za svoje orožje uporabil Steno. Ne piše iz veselja do pisanja, tudi ne zato, da bi njeno pisanje nekoč nekdo bral, ampak iz nuje, da je razum ne bi popolnoma zapustil. Natančno in kronološko opisuje posamezne dneve in mesece svoje samote, ob tem pa včasih zaide tudi v globoka premišljevanja o smislu življenja, smrti in življenju, rasti in odmiranju, ljubezni. Povsem iskrena je, kajti zdaj ni več potrebe, tako kot je bilo to v času pred katastrofo, da bi sebi in drugim lagala in se pretvarjala. Čas v minutah in urah ni več pomemben; pomembni so le letni časi. Ko tako piše, ugotavlja, da se je povsem spremenila in postala povsem druga ženska - drugačna je od tiste pred katastrofo, drugačna je od tiste z začetka osamitve. Zaradi teh sprememb, ki jih je zasledila v sebi, tudi preneha delati daljnosežne načrte in se osvobodi skrbi glede prihodnosti. To, da ji bo nekoč zmanjkalo svetlobe (sveče enkrat pogorijo) in streliva za puško, je ne straši več. Bo že nekako. Znašla se bo in postopala trenutku primerno. In prav mogoče je, da bo takrat spet čisto drugačna ženska kot v tem trenutku in so zato vsa predvidevanja in načrti, ki bi jih delala zdaj, brez pomena. 

Knjiga je pisana izredno zanimivo. Čeprav je potek dogajanja kronološki, si pisateljica pogosto dovoli, da pogleda nekoliko v prihodnost in nam zaupa kakšno skrivnost, ki bi jo sicer smeli izvedeti šele na naslednjih straneh knjige. To je zelo dobrodošlo in povečuje napetost pripovedi. Tako na primer izvemo, da se bodo pojavile nove živali, ki bodo mladiči tistih prvih treh (Kako je to mogoče?) in da bodo nekatere od živali poginile (Kako le in kdaj se bo to zgodilo?) Prav tako pa lahko predvidevamo, da se bo proti koncu pripovedi zgodilo nekaj izredno tragičnega. Ki pa se bo razrešilo tako jasno in odločno, da bodo zadovoljne tudi najzahtevnejše feministke današnjega časa. No, tega zadnjega se ne more predvideti in je en majhen spojlerček;)

Roman Marlen Haushofer, Stena, ni samo nekakšna robinzijada. Prav tako je mnogo več kot le feministični roman o ženski, ki si je izborila svobodo in novo življenje. Je roman o bistvenih in najpomembnejših stvareh v življenju, ki se razjasnijo šele takrat, ko nas doleti nekaj hudega in povsem nepričakovanega ter nam popolnoma spremeni življenje.

★★★★☆

Robert Musil: Zablode gojenca Törlessa

Leta 1906 je na Dunaju izšel roman, ki je dodobra razburkal javnost. Tisti, ki se za literaturo niso preveč zanimali, so ga poskušali ignorirati; če pa to le ni šlo, so ga označili za nemoralnega. Ni jim šlo v račun, da lahko nekdo tako jasno in naravnost piše o tabu temah, kot so spolnost, homoseksualnost in (sado-mazohistično) nasilje. Za razliko od teh pa so literarni strokovnjaki večinoma že takoj začutili, da gre za izjemno in prelomno delo - eno od prvih modernističnih del, ki bo postalo klasika in bo vedno na seznamih najpomembnejših romanov vseh časov.
Pišem o romanu Zablode gojenca Törlessa, ki ga je napisal Robert Musil, ko je bil star komaj 26 let.

Ta kratki roman pripoveduje o mladem, okrog 16 do 17 let starem fantu Törlessu, ki se šola v internatu nekje na vzhodnem robu Avstro-Ogrske monarhije. Šolanje je namenjeno dijakom iz višjega družbenega sloja in naj bi jih pripravilo na vojaško kariero. Törless se tam spoprijatelji z dvema drugima dijakoma, Reitingom in Beinebergom. Reiting nekoč ugotovi, da mu je eden izmed dijakov - Basini po imenu, ukradel denar. Skupaj z Beinebergom se odločita, da ga je zaradi tega potrebno kaznovati. Odpeljeta ga na podstrešje in začneta mučiti - pretepati, bičati, zmerjati in poniževati, pa tudi posiljevati. Törless je priča dogajanju, a ne stori ničesar, da bi to preprečil - tudi potem ne, ko ga Basini prav posebej prosi za pomoč. Ob vsem tem pa vendarle začuti, da ga na nekakšen skrivnostni način vleče k Basiniju. Na koncu romana oba - Törless in Basini, zapustita internat; eden kazensko, drugi na priporočilo šolske komisije.

To je ta zgodba, ki je pohujševala dunajsko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Nekateri so upravičeno kritizirali šolski sistem in vzgojitelje, ki so dopuščali, da so se v šolskih internatih dogajala takšna mučenja. Roman je namreč delno avtobiografski in je bil napisan na osnovi izkušenj, ki jih je Robert Musil dobil med šolanjem v Železnem.

A bistvo romana je vendarle iskati drugod. Törless pride v internat na začetku pubertete, zapušča pa ga kot odrasel moški. V vmesnem času se bojuje z dvomi in se utaplja v zablodah, ki pa so pri odraščanju nekaj nujnega.

Stvar, ki ga najbolj bega, je poleg moralnih zagat ob spolnem dozorevanju, njegovo zaznavanje dvojnosti sveta oz. njegova izkušnja dveh resničnosti. Ena resničnost je tista, ki se dogaja v našem običajnem, normalnem življenju, preko dneva; druga je temna, skrivnostna, vlažna in strastna, ki ima posebno moč večinoma ponoči. Ena je razumska, druga je čutna.

Ko se Törless zave svojih zablod in jih kot odrasel moški tudi premaga, ugotovi, da ni dveh resničnosti. Obstaja samo ena življenjska resničnost, a pogled nanjo in njeno razumevanje je lahko različno.

Kar se pripravlja zunaj in se bliža od daleč, je kot megleno morje, polno orjaških, spreminjajočih se postav; kar se mu približa, postane dejanje, se zadane ob njegovo življenje, je jasno in majhno, ima človeške razsežnosti in človeške črte. In med življenjem, ki ga človek živi, in življenjem, ki ga čuti, sluti, vidi od daleč, leži nevidna meja kot ozka vrata, med katerimi se morajo podobe dogodkov stisniti, da bi prišle v človeka.

Ta vrata, ki vodijo iz življenja, ki ga Törless živi, v svet njegove čutnosti, predstavlja njegov sošolec Basini. Preko njega Törless podoživi in predela vse skrbi, občutke in strahove, ki so ga bremenili in se razvije v zrelega moškega. V tem, kako se razlikuje od Reitinga in Beineberga pa se pokaže tudi to, da se bo za razliko od njiju razvil v intelektualca, mogoče celo umetnika. Pri razmišljanju in razlaganju svojih dvomov si namreč pomaga s pisanjem. S pisanjem pisem, dnevnika in pesmi poskuša predelati svoje občutke in dejanja, ki ga mučijo in jih ne zna razložiti - točno tako kot to delajo pesniki in pisatelji.

Da resničnost sveta in življenja ne obstaja samo na razumskem nivoju, se kaže celo v tako eksaktni vedi, kot je matematika - premišljuje Törless. Imaginarna števila kažejo na to. Obstaja namreč računska enota, ki je kvadratni koren iz minus ena, pa čeprav ta v realnem svetu nikakor ni mogoča, saj vsako število, najsi bo pozitivno ali negativno, dá, če ga kvadriramo, nekaj pozitivnega. Pa ta števila vseeno uporabljamo in preko teh števil se v računskih operacijah lahko varno gibamo iz na realnih številih zasnovanem računu do z realnimi števili izračunanega rezultata.

Takole razmišlja mladi Törless:

Mar ni to kakor most, ki ima samo začetne in končne opornike in čez katerega greš prav tako varno, kot da bi bil cel? Zame je tak račun nekam vrtoglav; kot da bi šel del poti bogve kje. Tisto, kar mi je pravzaprav grozljivo, pa je sila, ki tiči v takšnem računu in te drži tako trdno, da vendarle spet pravilno pristaneš.

Ko Törless pri učitelju matematike išče natančnejšo razlago tega neracionalnega poteka računanja, ga ta odpravi z nasvetom, naj preprosto verjame, da je tako. Navidezna dvojna resničnost sveta - razumska in tista, ki jo razumsko ni mogoče razložiti, je torej tudi v matematiki. 

Robert Musil se je rodil leta 1880, nedaleč od Slovenije, na slovenskem Koroškem v Celovcu, kot edinec v uradniški družini zgornjega srednjega sloja. Po končani vojaški srednji šoli se je vpisal na vojaško tehniško akademijo, a se kmalu premislil in doštudiral strojništvo na civilni visoki šoli v Bernu. A to mu ni zadostovalo. Vleklo ga je k humanističnim vedam in literaturi, tako da je dokončal še študij filozofije s psihologijo, matematiko in fiziko. Njegovo široko znanje tako s področja naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved, s posebnim poudarkom na psihologiji, se dobro vidi v njegovem prvencu in obenem tudi najbolj znanem in uspešnem delu, Zablode gojenca Törlessa.

Po romanu je bil leta 1966 - več kot dvajset let po pisateljevi smrti, posnet tudi film z naslovom Der junge Törless. V filmu so dogajanje prikazali nekoliko drugače, kot ga je razumeti iz knjige. Namesto zgodbe, ki kaže dozorevanje adolescenta v odraslega človeka, so roman interpretirali kot študijo moči in prevlade ter povlekli vzporednice z nacional-socializmom. Po tej razlagi naj bi Reiting in Beineberg predstavljala naciste, ki uživajo v mučenju in nadvladi nad nedolžnimi žrtvami - v romanu nad Basinijem, ki naj bi predstavljal žide; Törless pa naj bi bil po tej razlagi predstavnik nemškega naroda (Mitläufer), ki sicer vse skupaj le opazuje, a s tem - ali pa prav zaradi tega, vseeno posredno sodeluje pri mučenju in je zato prav tako kriv.

Knjiga Roberta Musila, Zablode gojenca Törlessa je roman o odraščanju, ki je vedno bolj ali manj boleče in naporno, saj je to čas, ko je toliko stvari, občutkov in misli nejasnih ter težko razumljivih in mlade ljudi begajo ter obremenjujejo. Homoseksualne izkušnje dijakov v fantovskem internatu pri tem niso tako zelo pomembne; pomembno je njihovo iskanje poti iz adolescence v bolj stabilno stanje, v odraslost - razmišljanje in eksperimentiranje z občutki njih samih in njihovih sošolcev. 

Obvezno branje za odraščajočo mladino, ki ne hodi topo in bedasto skozi današnji svet ter še zna razmišljati z lastno glavo.

★★★★★

Robert Musil, leta 1900
(1880-1942)
(vir: Wikipedia)

Musil, Robert

Zablode gojenca Törlessa

iz nemščine prevedel in uvodno študijo napisal: Drago Dolinar

originalni naslov: Die Verwirrungen des Zöglings Törleß

Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, zbirka Sto romanov št.53
152 strani

P.S. Recenzija je bila napisana s hčerkino pomočjo. Knjiga je namreč izbirno branje maturantov na bavarskih gimnazijah.

Katharina Winkler: Modro okrasje

Knjigo avstrijske pisateljice Katharine Winkler, Modro okrasje, sem izredno težko brala. Večkrat je kazalo celo na to, da je sploh ne bom uspela prebrati do konca. Besede so bile težke in so padale name, kot da bi bile udarci. Težko jih je bilo prenašati. Nisem bila tako pogumna in potrpežljiva, kot je bila Filiz. Pa čeprav meni besede, težke kot udarci, niso ustvarjale modrega okrasja.

Roman je v vsakem primeru vredno prebrati - v prvi vrsti zato, ker je knjiga manifest proti nasilju v družini - manifest proti nasilju moškega nad žensko; ali še natančneje napisano, manifest proti nasilju muslimanskega moškega nad žensko. 

Za nasilje nikoli ni opravičila; za tega, ki je opisan v tej knjigi pa še posebej ne. Ne vera, ne narodnost, ne tradicija ne morejo biti izgovor za dogodke, orisane v tej knjigi.

Pod modro okrasje, ki ga nosijo ženske v tej knjigi, so podpisani moški.

Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev. Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo... Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.

V teh stavkih je skrito bistvo romana. V njih je povedano vse, za kar se v knjigi gre in to na poetičen in pretanjen način, ki je pravo nasprotje vsebini, ki jo napisane besede želijo predstaviti. Stil pisanja v tem poglavju s svojo lepoto povzroči, da ob branju še bolj boli.

V ostalih poglavjih romana je potem predstavljena konkretna zgodba mladega kurdskega dekleta z imenom Filiz, ki odrašča v tipični patriarhalni muslimanski družini v Turčiji, kjer ženske niso vredne nič in kjer je samoumevno, da mož pretepa tako svojo ženo kot tudi otroke. 

Ko je Filiz stara trinajst let, se proti očetovi volji poroči s fantom, ki ga ima rada. A po poroki z Yunusom, ko je zavržena tudi od svoje rodne družine, se zanjo prava kalvarija šele dobro začne. 

Kaj vse ljubljeni Yunus počne s Filiz, presega najhujše predstave in pričakovanja. O tem niti približno ne mislim pisati v tem blogu. Preberite si sami. So pa seveda ravno te stvari tiste, zaradi katerih sem knjigo tako zelo zelo težko brala. 

Yunusovo vedenje se ne spremeni tudi potem, ko cela družina odpotuje v Avstrijo. Filiz - popolnoma odvisna od svojega moža; tako fizično kot psihično - pa nima moči, da bi karkoli spremenila. Tudi želja, da bi kako drugače zaživela, se v njej le počasi budi in pozno oglasi.

K grozljivosti dogajanja pripomore še način pisanja. Stavki so kratki. Ostri in udarni. Goli in brutalni, kot je brutalno nasilje. Združeni so v kratka poglavja, ki pa nosijo veliko vsebine. Mogoče še preveč - preveč vsebine, ki bi jo lahko nosila ženska z zahodnega sveta, ki si pri najboljši volji ne more predstavljati, da se je kaj takega res lahko zgodilo in to v današnjem času.

Zgodba o Filiz je namreč napisana po resničnih dogodkih. Na koncu knjige so kot dodatek nanizana resnična dejstva iz Filizinega življenja, ki nam njeno zgodbo še natančneje osvetlijo. Ob sicer optimističnem zaključku tako zaradi dogodkov, za katere se ve, da so se res zgodili, ostane v bralcu vseeno veliko tragike in grenkobe.

Ljudje živimo na različne načine in v različnih okoljih. Spoštovanje osnovnih človeških pravic v določenih družbah še zdaleč ni samoumevno. To postane posebno očitno ob ravnanju z ženskami. 

Da muslimanske ženske ne nosijo rut po svoji lastni volji in da v svojih hišah niso zaprte zato, ker bi si to same želele, s to knjigo postane več kot jasno.
Na tem mestu vidim priložnost za nastop feminističnih in drugih aktivističnih gibanj, ki bi lahko veliko pripomogle k izboljšanju položaja teh zatiranih žensk. 

A kaj, ko se ta gibanja, ki so pri drugih, manj pomembnih temah pogosto prav glasna, ne upajo ugrizniti v to kislo jabolko muslimanske kulture. 

Pravo smer za njihovo aktivnost kaže ta kratki in presunljivi roman.

Avstrijska pisateljica Katharina Winkler bo svoj debitantski roman, Blauschmuck - ki je v slovenskem prevodu ravno izšel pri založbi Modrijan - predstavila tudi na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu.

Katharina Winkler
(vir:Wikipedia)

Winkler, Katharina
Modro okrasje
originalni naslov: Blauschmuck
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
Modrijan 2017, zbirka Bralec; 110
198 strani
ISBN: 978-961-287-010-2