nedelja, 29. oktober 2017

Thomas Mann: Čarobna gora - do dopolnjenih sedem let


Čas je, da po dobrem letu prebiranja romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna, napišem še zadnji prispevek o tej - moji najljubši - knjigi.

Po opisu prvih treh tednov in nato prvih sedmih mesecev na Čarobni gori sem vam dolžna še poročilo o preostanku sedmih let, ki jih je Hans Castorp - mlad inženir iz Hamburga, v začetku prejšnjega stoletja preživel v mednarodnemu sanatoriju za zdravljenje tuberkuloze v švicarskem Davosu.

Ko je njegova velika ljubezen, Clavdia Chauchat, po Valpurgini noči odpotovala, so urni kazalci - vsaj v očeh Hansa Castorpa, začeli hitreje ubirati svojo pot. Čas je relativen pojem in na Čarobni gori je njegovo odtekanje še posebno hitro. Tedni so kot ure in meseci kot dnevi, če minevanje časa primerjamo s tistim v dolini. Običajni časovni mejniki, kot so prazniki in izmenjava letnih časov, ne pomenijo več veliko.

Tako malomarno minevajoč čas lahko zamejijo samo zelo posebni dogodki.

Eden izmed teh je bil Joachimov odhod v dolino. Hansov bratranec, ki je bil v bistvu glavni razlog, da je Hans sploh prišel na Čarobno goro, je bil drugačen bolnik kot Hans Castorp. V sanatorij se je prišel zdravit. Svoje zdravljenje je želel čimprej zaključiti, zato je vestno izpolnjeval vsa zdravnikova navodila, z enim samim namenom, da bi se čim prej lahko vrnil v dolino in nadaljeval svojo službo vojaka. Bivanje v zdravilišču je zanj pomenilo zapravljanje dragocenega časa. Zapravljanje dragocenega časa, ki je za ozdravitev sicer nujno, a še vedno le zapravljanje časa, ki bi se ga dalo porabiti za precej bolj pomembne stvari.
Bil je izredno nesrečen, ker mu je zdravnik Bahrens vedno znova podaljševal zdravljenje in mu ni in ni dovolil odhoda v dolino. Joachimu je to postalo nevzdržno in odločil se je, da kljub nepopolnoma zazdravljeni tuberkulozi odide iz sanatorija. Na lastno pest in zavedajoč se, kakšne posledice ima lahko takšen samosvoj odhod iz zdravilišča.

Joachimove priprave na odhod s Čarobne gore in odhod sam so imele na Hansa velik vpliv. Bratranca sta se zavedala, da bi moral biti Hans tisti, ki bi odšel v dolino, ne pa Joachim. Oba sta vedela, da delata narobe - Hans, ker kljub temu, da je zdrav, ostaja na Berghofu in Joachim, ki bolan zapušča sanatorij. Hans pa se je zavedal tudi tega, da se, če v tem trenutku skupaj z bratrancem ne zapusti Davosa, mogoče nikoli več ne bo uspel vrniti v dolino. Ker sta bila bratranca zadržana severnonemška mladeniča, se o tem nista pogovarjala, a sta se vsega jasno zavedala in vse prav natančno čutila. Thomas Mann je s svojo veliko pisateljsko močjo ta odnos in te občutke mladeničev enkratno upodobil. Edini stavek, ki je bil izrečen med bratrancema in odseva vso njuno razklanost in nelagodje, je stavek, ki ga Joachim izreče, ko vstopa na vlak: "Pridi kmalu za mano, Hans."

A Hans seveda ni odšel za bratrancem, temveč se je Joachim vrnil k Hansu na Čarobno goro. Na smrt bolan. Opis njegovega umiranja, spreminjanja v moribundusa - kot to imenujejo tam gori, in njegovega zadnjega srečanja z Marušjo - dekletom, v katerega je bil zaljubljen, a na povsem drugačen način kot Hans v Clavdio - je nov vrhunec romana, ki bralca ne more pustiti ravnodušnega.

Z Joachimovo smrtjo je bila Hansova usoda zapečatena. Jasno je postalo, da bo za vedno ostal na Čarobni gori.
Nekoliko pozneje se je izjalovil še zadnji obupan poskus tistih v nižavi, da bi ga vrnili v normalno življenje. Odlomek romana, v katerem stric James pride na obisk k Hansu, je najzabavnejši v knjigi. Ja, v romanu Čarobna gora je veliko stvari sila zabavnih. Iz mojega zapisa tega mogoče ni čutiti, ker je enostavno nemogoče o vsem pisati, a bo to še kako držalo. Ob prebiranju odlomka s stricem Jamsom mi je postalo jasno, kaj je Thomas Mann mislil, ko je svojim otrokom leta 1913 pripovedoval, da bo napisal nekaj smešnega, zabavnega in ne preveč resnega.
No, stričevi poskusi, da bi nečaka vrnil v normalno, delovno življenje, klavrno propadejo. Še več, stric James je na vrat na nos odpotoval iz Davosa nazaj v dolino, kajti med njegovim bivanjem v sanatoriju se je kar naenkrat pojavila velika nevarnost, da tudi on sam za vedno ostane na Čarobni gori. Čarobna gora ima res čarobno moč.

Med dogodki, ki razmejujejo čas zadnjih let, ki jih je Hans Castorp preživel v sanatoriju v Davosu, je tudi vrnitev Clavdie Chouchat. Če je bil razlog za to, da je Hans prišel na Čarobno goro bratranec Joachim, je bila razlog za njegovo vztrajanje na gori Clavdia Chauchat. Čakal je na njeno vrnitev. Njegova ljubezen le ni tako hitro minila, kakor sem bila prepričana ob zadnjem branju romana in o tem tudi pisala v prejšnjem prispevku o romanu. Ne, Hansova ljubezen do Clavdie je še vedno živela. Samo malo se je spremenila. Mogoče ni bila več tako mladostniško zaletava, mogoče je postala nekoliko zrelejša, vsekakor pa je bila še vedno zelo goreča.

Clavdia pa se ni vrnila sama, kot je pričakoval Hans, pač pa s spremljevalcem, mogočnim mynheerom Peepkornom, s katerim sta imela - kako prikupen izraz za besedo ljubimca - skupno potovalno blagajno. Nanj je bil Hans v začetku ljubosumen, a potem ga je začel skoraj občudovati. Mynher Peepekorn je postal njegov tretji mentor, ki mu je na svoj poseben način - ne da bi mu uspelo pravilno tvoriti in zaključiti en sam stavek, ki ga je izgovoril - razkril marsikatero življenjsko modrost.

Seveda pa mynheer Peepekorn še zdaleč ni bil najpomembnejši Hansov učitelj in vodnik na Čarobni gori, ki ga je učil prave poti skozi življenje. To je bil gospod Settembrini, liberalec in humanist, ki je strmel za napredkom in razvojem, pravičnostjo in svobodo. Bil je prepričan, da morata biti človek in prizadevanje za njegovo dobro v središču vsakega dejanja in mišljenja. Gospod Settembrini se je z vsem svojim srcem gnal za objektivno, znanstveno resnico. Želel je sodelovati pri nastanku svetovne države - ene same za vse ljudi sveta. Zgodovinski dobi, ki ju je oboževal, sta bili renesansa in razsvetljenstvo.
Settembrini se je iskreno boril za to, da bi Hansa odtrgal od Čarobne gore in vpliva ljudi tam gori. Želel je, da bi se Hans vrnil v dolino in zaživel normalno življenje. Boril se je za to, da Hans ne bi tako brezvestno oboževal bolezni in smrti. Svojega mladega učenca je imenoval: Otrok, ki zbuja življenju skrbi. Hans ga je pogosto odrival od sebe, ker ga je motil, saj je rušil njegov pogled na svet, a v svojem bistvu je vseeno vedel, da ga je vredno poslušati. Svojega učitelja je imel rad.

Da pa je bila diskusija o pomembnih življenjskih in svetovnih dilemah, ki jo poslušamo ves čas Hansovega bivanja v sanatoriju, še posebej pa v drugem delu, zanimivejša, je nastopil še en razpravljavec. To je bivši jezuit Naphta, Hansov drugi mentor, ki je bil Settembrinijevo popolno nasprotje. Če Settembrinija lahko zaradi njegove naprednosti in prosvetljenosti označimo z belo barvo, je Naphta prav gotovo črn. Pa ne me obdolžiti rasizma;)
Naphtova najljubša zgodovinska doba je bil (mračni) srednji vek. Zagovarjal je inkvizicijo in s tem spravljal gospoda Settembrinija ob pamet. V središču njegovega razmišljanja je bil Bog in vse naj bi strmelo k večnosti. Resnica po njegovem mnenju ni tisto, kar je znanstveno dokazljivo, ampak tisto, kar koristi človeku - torej lahko tudi verska dogma.
V razburljivih in gorečih pogovorih med Settembrinijem in Naphto so skrite še mnoge dragocenosti, ki čakajo, da jih odkrijem pri svojem naslednjem branju romana Čarobna gora.

Roman Čarobna gora se konča z Veliko razdražljivostjo, ki vodi v Veliki tresk. Takšna sta namreč naslova zadnjih dveh poglavij romana. Začela se je približevati prva svetovna vojna in ljudje so postajali vse bolj razdražljivi in prepirljivi. Tudi na Berghofu. Celo stepli so se in izzivali drug drugega na dvoboje.
Prva svetovna vojna je razlog, da končno tudi Hans Castorp zapusti Čarobno goro in opravi svojo državljansko dolžnost ter se kot prostovoljec javi v nemško vojsko.
Kaže ti slabo, piše Thomas Mann ob koncu romana svojemu junaku; zlo plesno kratkočasje, v katero te je potegnilo, bo trajalo še marsikatero grešno leto, in ne bi si upal dosti staviti, da jo boš odnesel.
Izgledi Hansa Castorpa so bili slabi - natanko tako slabi, kot so bili slabi izgledi za vse ostale mlade fante, ki so bili udeleženi v svetovni moriji od 1914 do 1918.
S temi pisateljevimi mislimi našega junaka, s katerim smo preživeli čarobnih sedem let, izgubimo izpred oči.
In ob tem nam je malce hudo.

Thomas Mann je roman Čarobna gora začel pisati leta 1913. Takrat sploh še ni vedel, kam vse ga bo pripeljalo popisovanje usode mladega Hansa Castorpa. Konec koncev niti prve svetovne vojne še ni bilo na vidiku. V začetku je želel napisati le novelo o odnosu med tanatosom in erosom, protiutež romanu Smrt v Benetkah; delo pa naj bi bilo  zabavno, kot je omenil svojim otrokom, a pozneje se je njegovo pisanje razmahnilo v obsežen roman, ki je eno najpomembnejših svetovnih literarnih del. Roman je prvič izšel leta 1924.

Leta 1929 je Thomas Mann prejel Nobelovo nagrado za književnost. Toda ne za roman Čarobna gora. V obrazložitvi nagrade roman Čarobna gora sploh ni bil omenjen. Nobelovo nagrado je pisatelj dobil za roman Buddenbrookovi - svoj prvenec, napisan dvajset let prej, ki je seveda tudi odličen roman, a se vseeno ne more kosati s čarobnostjo Čarobne gore. Člani komisije se niso zavedali veličastnosti romana. Z velikimi knjigami je pogosto tako.
Eden izmed članov komisije, ki je Thomasu Mannu podelila Nobelovo nagrado, je o romanu Čarobna gora napisal naslednje:
"in mehrfacher Hinsicht bemerkenswertes Werk mit bedeutendem Inhalt, aber unter ästhetischen Gesichtspunkten zu weitschweifig und zu schwerfällig, um zu Manns besten Schöpfungen gerechnet zu werden".
("v mnogih pogledih omembe vredno delo s pomebnno vsebino, vendar pa z esteskega vidika preveč dolgovezno in preokorno, da bi lahko veljalo za Mannovo najboljše delo.") Ha!

Zame je Čarobna gora kot biblija. Vedno znova jo lahko prebiram in vedno znova najdem v njej kaj novega. Lahko je samo nekaj malega - recimo Clavdiin priimek. Ker imam po novem v svojem najožjem krogu kar tri osebe, ki znajo nekaj francoskega, sem tokrat prvič ugotovila, kako lepo zveneč priimek ima Hansova ljubica in na kaj namiguje. Thomas Mann ne bi mogel bolje izbrati. In to izvem šele ob tretjem branju romana! Ob takšnih pripetljajih se sprašujem, koliko podobnih biserov je še skritih med vrsticami Čarobne gore Thomasa Manna, pa jih še nisem odkrila. Ogromno. A ob tem nisem prav nič žalostna. Nasprotno. Veselim se ponovnega branja Čarobne gore :)

★★★★★ 

Thomas Mann
(1875-1955)
(vir: Goodreads)
Mann, Thomas
Čarobna gora
Založba Mladinska knjiga, 1997, Zbirka Veliki večni romani
prevedel in spremno besedo napisal: Janez Gradišnik
originalni naslov: Der Zauberberg
433 in 473 strani
ISBN 86-11-14985-8
ISBN 86-11-15118-6

===================================================

Na hermioninem blogu lahko preberete še:

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)