Henryk Sienkiewicz: Križarji

Menda je tako.

Če bi se sprehajala po ulicah katerega od poljskih mest in mimoidoče prosila naj mi naštejejo poljske knjige, ki se jim zdijo pomembne, mi menda nihče ne bi omenil Ferydurke, Witolda Gombrowicza, še manj pa Pepel in diamant, Jerzyja Andrzjewskega - dveh knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih in jih najdemo v zbirki Sto romanov. Mogoče bi se našel kdo, ki bi kot pomembnega navedel znanstevno-fantastični roman Solaris, Stanislawa Lema; prav vsi - mladi in stari, progresivni in konzervativni, podporniki ali nasprotniki sedanje poljske vlade, pa bi vsekakor kot pomembno poljsko knjigo našteli vsaj enega izmed zgodovinskih romanov Henryka Sienkiewizca.

Hm, tako je to. In kaj sledi iz tega? Ja to, da moram prebrati enega od njegovih romanov;)

Doma imam lično zbirko Sienkiewizcevih romanov, ki sem jo dobila v dar od tašče. Knjige so skrbno in okusno opremljene, izšle pa so pri Državni založbi Slovenije v (svinčenih) sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Bog še lahko pisal z veliko začetnico. Ko sem izbirala, katero naj začnem brati, sem najprej izločila Quo vadis. Sem ga že nekoč brala. Potem, ko sem ugotovila, da romani Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez sestavljajo trilogijo in so tako prav gotovo prevelik bralski zalogaj za nekoga, ki nima ravno pretiranega veselja, da bi bral nekaj tako klišejskega kot je Sienkiewicz, mi je ostal roman Križarji - še vedno obsežen, v dveh knjigah, a naslov je zvenel zanimivo.

Dogajanje - kot bi mogoče lahko namigoval naslov - ni postavljeno v Palestino in Jeruzalem v času Križarskih pohodov, ampak na področje Poljske in Litve konec 14. in na začetek 15. stoletja. Takrat je bilo tam malo drugače, kot je danes. Litva je bila največja evropska država in je segala do Črnega morja; skupaj s Poljsko pa je sestavljala mogočno personalno unijo, ki jo je vodil zakonski par - poljska kraljica in litvanski veliki vojvoda. Štrene urejeni državni skupnosti so mešali le križarji, predstavniki nemškega reda, ki so potem, ko so se po neuspešnih križarskih vojnah morali umakniti iz Bližnjega vzhoda, na obali Baltika ustanovili svojo državo - ob velikem neodobravanju ljudi, ki so tam živeli. Njihova država se je raztezala na področju današnje ruske esklave Kaliningrad, Latvije in Estonije, delno pa tudi Poljske in Litve.

Da dandanašnji bralec lahko uživa v branju romana Križarji, mora najprej odmisliti nekaj precej motečih stvari. Prvo so črno-belo orisane osebe, drugo je nacionalizem. S patriotizmom v osnovi ni nič narobe - posebno, če na to gledamo v luči pomladi evropskih narodov 19. stoletja - a če je le-ta prignan do takšnih mej, kot je to storjeno v romanu Križarji, postane resnično moteče. Posledica kombinacije teh dveh slabosti je ta, da so v knjigi vsi poljski plemiči moralno neoporečni, pogumni in lepi, nemški križarji pa arogantni, spletkarski in moralno sprijeni. 

Tekom romana pisatelj zelo uspešno gradi napetost med tema dvema strujama. Čutimo, da bo prišlo do usodnega spopada med dobrim in zlom. Roman se resnično konča z veliko Bitko pri Tannebergu, v kateri sta se leta 1410 spopadli poljsko-litvanska vojska in vojska križarjev nemškega reda. A ta bitka, ki bi morala biti vrhunec knjige, izzveni nekako tako, kot je izzvenela bitka med White Walkerji in ostalim svetom v Games of Thrones - plehko.

In zdaj odmislimo te neprijetne in neposrečene stvari. Roman Henryka Sienkiewicza, Križarji, je vendarle veliko delo, ki vsebuje dragulje, zaradi katerih je knjigo vredno brati. Prestop v drugi čas in drugi svet je bil ob branju tako temeljit, da se še zdaj ne morem dovolj načuditi. Še vedno diham v ritmu visokega srednjega veka. Če želite brati viteški roman, berite Križarje. Tu najdete vse: plemenite in pogumne viteze, ki se zaobljubljajo svojim gospem, minezengerje, viteške dvoboje, prepasane oklepe in vržene rokavice, ki jih je vredno - ali pa tudi ne, pobrati. Srečate ponosne in lepe plemkinje, ki so nepogrešljive svetovalke in voditeljice, ki obračajo tok zgodovine. In imate amazonke, ki z vilami ubijejo medveda in pred smrtjo rešijo svojega ljubega. Bolje kot vsaka novodobna fantasy tipa sword and sorcery, kajti v romanu Križarji za napetost zgodbe ni potrebna nobena čarovnija - zadostujeta natančen realističen opis - začinjen z idealizmom, in nekaj patosa. Eden izmed viteških dvobojev je opisan tako natančno, da sem se zavedala vsakega giba bojevnikov, napak, ki sta jih naredila, in razumela strategijo borbe.

O natančni zgodbi romana ne bi rada veliko pisala. Napeta je in dramatična. Veliko se dogodi. Glavni junak je mlad poljski vitez Zbiško, ki se s svojo viteško častjo zaobljubi mladoletni plemkinji Danuši, njegovo viteško pot pa prekriža še eno plemenito dekle, Jagienka. Ena ga reši iz zapora, kjer se je znašel, ker je užalil križarja Kruna von Lichtensteina (resnična zgodovinska osebnost), druga mu pomaga pri lovu in zdravi strica Matka - Zbiškovega mentorja in podpornika, ki ga je poškodovala križarska sulica. (Pomagata medvedova in bobrova mast:) Z eno se skrivoma poroči. Ena mu umre in druga mu povije štiri sinove. Vmes Zbiško potuje po Poljski, od Krakova do Varšave in dalje proti severu, iz ujetništva reši tega in onega, se bojuje in zmaguje. Včasih tudi joče. 

Roman Križarji, Henryka Sienkiewicza je lep viteški roman, ki se gradi in razvija na boju med dobrim in zlom. Meja je jasna: dobri so Poljaki in slabi so Nemci. Ob tej natančni razmejitvi tako ni čudno, da je bil ravno ta roman tisti, ki so ga po drugi svetovni vojni, potem ko je bil Hitler premagan in so tiskarne in knjigarne spet začele delovati, izdali na Poljskem. Sporočilo knjige je namreč očitno.

Roman pa ima svojo moč tudi danes. Meni je predstavljal enkraten pobeg v povsem drug svet, ki pa je bil kljub svoji drugačnosti vendar še toliko realističen in verodostojen, da sem se zlahka potopila vanj in čisto preprosto uživala. 

★★★★☆

Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.

(Stanislaw Lem: Solaris)

======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.

Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.

Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 

Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.

Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 

S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.

A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem

Jerzy Andrzejewski: Pepel in diamant

S tebe kot s smolnate bakle plameni

venomer goreče cunje plapolajo.

Ti pa goriš in ne veš, ali se osvobajaš,

ali bo vse, kar je tvoje, izgubljeno.

Mar bosta ostala pepel le in zmeda,

ki ju bo odnesel vseuničujoči vihar?

Ali pa morda na dnu spod pepela zažari diamant,

svetel, kakor zvezda jutranjica večne zmage?

(Norwid, Za kulisami)

No, to je najkrajši mogoči povzetek romana Jerzyja Andrzejewskega, Pepel in diamant. Za to se v knjigi gre.

Smo v prvih dneh maja 1945 v enem od majhnih poljskih mest. Nemčija bo vsak čas podpisala brezpogojno kapitulacijo in druge svetovne vojne bo konec. Pa zaradi tega v mestecu Ostrowiec ni čutiti nobene evforije in veselja. Tukaj se je namreč vojna že končala. Rdeča armada je že pred časom zdrvela preko Poljske in se napotila višjim ciljem naproti - zavzetju Berlina.

V Ostrwiecu sta ostala le pepel in zmeda. Bo po vseuničujočem viharju izpod pepela zažarel vsaj majčkeni diamant? Slabo kaže.

Nova oblast je v mestu že vzpostavljena, a njena moč ni velika. Novi oblastniki se še ne znajdejo in na vsakem koraku zadevajo ob upor. Med someščani se oblikujejo novi medsebojni odnosi, ki so večinoma zelo drugačni, kot so bili tisti pred vojno. Vojna je vsakega od njih po svoje zaznamovala - enega tako, drugega nekoliko drugače. Eni poskušajo zgraditi povsem nov svet, drugi starega nočejo spustiti iz rok. In pride do konfliktov, ki povzročijo nepotrebne in obžalovanja vredne smrti, ki še usodneje zarežejo v življenja prebivalcev Ostrowieca. Tako ob spodletelem atentatu na najvišjega predstavnika oblasti umreta nedolžna delavca. Mlademu vodju uporniškega gibanja pa pri sledenju višjim ciljem, kot sta bratstvo in solidarnost, ni težko ubiti sovrstnika in prijatelja.

Prebivalci mesta predstavljajo svojevrsten kolaž najrazličnejših človeških usod - zmagovalcev in poražencev, iznajdljivih in nerodnih, preračunljivih in moralno brezhibnih. Pisatelj je njihove usode zelo lepo medsebojno prepletel. Predvojni znanci in prijatelji se srečujejo na novih nivojih življenja, ki ponavadi prinesejo velika razočaranja. Vendar pa ni nastopajočih, ki bi bili samo pozitivni in ne tistih, ki bi bili le negativni. Vsak se poskuša z težo usodnih dogodkov, ki mu jih je prinesla vojna, na rami, v novem, nesigurnem in nevarnem času kar najbolje znajti ali enostavno le preživeti. Nekateri so težo vojne pogumno prenesli, nekateri so se pod njo zlomili - tudi moralno in počeli grozljive stvari, ki se jih v mirnem času ne bi mogli niti predstavljati. Pisateljeva simpatija je na strani enih in drugih. Nikogar ne obsoja in nikogar ne poveličuje. Vedno znova pa se izkaže, da po vojni ni mogoče enostavno reči, zdaj bomo pa vse, kar se je zgodilo, pozabili in začeli s povsem novim življenjem.

Novo življenje? Prvič si je bil na jasnem, da je življenje eno samo. Ni starega in ni novega življenja. Nič v življenju se ne pozabi in nobeno dejanje se ne da izbrisati.

Roman so leta 1948, ko je bil izdan, lepo sprejeli - z eno samo pripombo, da mu kot političnemu romanu primanjkuje ravno politike. Zmagovalce in nosilce družbenega napredka naj bi prikazal preveč medlo, do poražencev in reakcionarnih sil pa naj bi bil preveč popustljiv. Zgodba naj bi se prekomerno ukvarjala z moralnimi in premalo s političnimi problemi. Po več kot sedemdesetih letih je jasno, da je ravno to, kar je bilo ob izidu ocenjeno kot šibkost romana, njegova največja odlika. Pisatelj je knjigo osvobodil šablone socialističnega realizma in zaradi tega je zanimiva ter branja vredna še danes. Poleg tega pomaga razumeti povojno poljsko zgodovino, ki je bila za odtenek drugačna od naše. Tam je bil boj proti nacističnemu okupatorju namreč boj za ohranitev starih, ne pa za vzpostavitev novih družbenih odnosov. Povojne atentate na predstavnike nove, socialistične oblasti pa so izvajali predvsem razočarani mladi ljudje, ki so jih pozneje, ko je bil  njihov upor zatrt, označevali kot predstavnike "tragičnega rodu" in tiste, ki jih je medvojni šolski sistem "okužil s smrtjo".

Stil pisanja je izredno preprost in večinoma poteka v dialogih. Iz preprostih kratkih stavkov, pogosto vprašanj z le nekaj besedami in zelo bornih odgovorov nanje, je potrebno začutiti junake in njihovo mišljenje. Pogosto se to da, vedno pa ne. Včasih sem imela občutek, da berem dramsko delo ne pa roman, a prava drama bi bila vseeno bolj zapleteno grajena, kot so grajeni pogovori med nastopajočimi v romanu. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da junaki težko povedo kaj pametnega. 

Roman Jerzyja Anderzejewskega, Pepel in diamant, mi je bil pravzaprav všeč. Melanholičen je in malce otožen. Včasih zagoneten in kljub preprosti pripovedni tehniki mestoma težje doumljiv. Pepel povojne Poljske sem zlahka našla, saj se sipa z vsake strani knjige, za diamant pa ne vem točno, kje bi ga iskala. Mogoče se skriva v novi družbeni ureditvi, ki se pripravlja. Ali pa je - kar je bolj verjetno, in če hočete, tudi bolj predvidljivo - v ljubezni. V romanu je ni veliko, a tista, ki je, je čista in iskrena ter odpira oči in srca.

★★★★☆

Jerzy Andrzejewski
(1909-1983)
(vir: Wikipedia)

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)