Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1