Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Knjiga Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je roman v pismih. Okvirno zgodbo predstavljajo tista, ki si jih pišeta v začetku devetdesetih let rojen fant in njegova mama. Malce nenavaden način komuniciranja za današnji čas, bi lahko rekli, še posebno, če vemo, da je fant računalnikar. A mama Agata in njen sin Jakob imata svoje razloge, da se dopisujeta na tako staromodni način, kot so na roke, s črnilom na papir, napisana pisma.

Sicer pa njuno dopisovanje tako ali tako ni najpomembnejše.

Pomembna so pisma, ki so jih najrazličnejši ljudje pošiljali Agatinemu očetu, oziroma Jakobovemu dedu - Mihu. Ta pisma potem prebira njegov vnuk in se o njihovi vsebini pogovarja s svojo mamo. Napisana so bila v času od konca druge svetovne vojne pa do začetka šestdesetih let; Mihu pa so jih pošiljali različni prijatelji in kolegi, njegovo dekle in prijateljice. Ta pisma so zanimiv dokument povojnega časa na Slovenskem. To in nič več.

Glavna dragocenost romana - vsaj po mojem mnenju - tiči v drugem delu knjige. V njem so zbrana pisma, ki jih je Mihu iz Londona in Stuttgarta pošiljala njegova žena Pavlina. Pisma so kanček delikatna in spotakljiva ter zato prebiranja vredna. Prva stvar, ki malo preseneti in bralca vrže iz utečenih tirov, je ta, da je ženska tista, ki gre v tujino, da bi zaslužila nekaj več denarja in z njim omogočila svoji družini, da hitreje pride do lastne hiše in avta, ne pa moški. Druga občutljiva stvar je ta, da je doma pustila svojo dveletno hčerko, za katero sta v času njene odsotnosti skrbela - ne Miha, njen oče, ampak Pavlinina starša. To sta dve dejstvi, ki zanimivo zašpičita družinsko zgodbo in odpirata kočljivo temo, ki jo pisateljica zelo lepo predstavi in obdela.

Pavlina gre v London, kjer dela kot medicinska strežnica, in od tam pošilja pisma, ki so polna navdušenja nad življenjem v velikem mestu. Kot je razvidno iz njenih pisem, se je hitro vživela v nov način življenja; s svojo družabnostjo pa je brez težav sklepala nova znanstva in prijateljstva. Spremenila se je - vsekakor na bolje. Zaradi te njene spremembe pa se je neizogibno spremenil tudi njen odnos do moža - tudi tukaj bi vsaka ženska rekla, da na bolje. Pavlinine dileme, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je prineslo življenje v Londonu, bralec zlahka občuti in prepozna, čeprav so predstavljene posredno, preko pisem, in so samocenzurirane. Res, lepo izvedeno.

Roman Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je zame eden boljših slovenskih feminističnih romanov - če ocenjujem le tisti drugi del knjige. Roman se splača prebrati - če ne celega, pa samo Pavlinina pisma iz Londona. Brez skrbi, tudi če preberete le ta del knjige, boste zgodbi zlahka sledili, saj v pismih iz prvega dela na žalost ni nič takega, kar ne bi mogli pogrešati. Iz Pavlininih pisem v drugem delu knjige pa seva ženska energija, ki je tako čista in jasna ter prav nič popačena, da bi jo bilo škoda zgrešiti. Ženska je predstavljena v svojem najžlahtnejšem bistvu - pogumna je, samozavestna, sposobna in čedna.